Premiera dramskega baleta Hamlet koreografa Lea Mujića je navdušila!
V gledališki sezoni SNG Opere in balet Ljubljana so v sodelovanju s Slovenskim gledališkim institutom SLOGI in SNG Dramo Ljubljana nadgradili začeto sodelovanje pretekle sezone ter pričeli z zgodovinskimi vpogledi izbranih uprizoritev sezone obeh gledaliških hiš, in to v širšem zgodovinskem, umetniškem ter družbenem kontekstu. Tako je dva tedna pred premiero baleta Hamlet Lea Mujića (20.2.2024) v prostorih Opere Ljubljana potekalo zgodovinsko predavanje o dramskih uprizoritvah Hamleta na slovenskih gledaliških odrih, kot tudi baleta enakega naslova, kar sta zasnovali in predstavili Sonja Kerin (SNG Opera in baleta LJ) in mag. Tea Rogelj (SLOGI). In je krstna uprizoritev baleta Hamlet stekla na odru Opere Ljubljana 1975, ki je bila tudi jugoslovanska krstna uprizoritev, nastala pa v koreografiji in režiji lanskega Prešernovega nagrajenca dr. Henrika Neubauerja (1929-2024).
Neubauerjev balet Hamlet se je gradil v 15.-ih skicah na glasbo nemškega glasbenika Borisa Blacherja (1903-1975). Ko usoda vedno ubira svoja pota, in je ob tej zgodovinski informaciji Leo Mujić nenadoma dejal, da se zgodilo točno pred 50. leti in v njegovem letu rojstva. Tako Leo Mujić s svojo postavitvijo baleta Hamlet, ne le da obhaja 50 – letno krstno postavitev ljubljanskega Hamleta ampak še svojo letnico rojstva. Ob tej zgodovinski predstavitvi sta svoje spomine obujala tudi Prešernova nagrajenca Janez Mejač in Vojko Vidmar, ki sta pred pol stoletja v Neubauerjevem baletu Hamlet odigrala naslovno vlogo izmenjaje in po programu, ko je na premieri Hamleta zaplesal Mejač.
Koreograf Leo Mujić je po zaključku baletnega šolanja v Beogradu odšel na baletno izpopolnjevanje v znano baletno šolo slovitega francoskega koreografa Maurícea Béjarta: École – Atelier Rudra Béjart v Lozani, kjer je tudi diplomiral, nato pa se podal v svet in zaslovel kot baletni umetnik, ugledni plesalec, koreograf in pedagog in postal vabljen na velike odre sveta. Tudi v Sloveniji kar rad ustvarja, poučuje in je postavil nekaj svojih odmevnih del. V sodelovanju z balerino in koreografinjo Valentino Turcu je Mujić na Dubrovniških poletnih igrah postavil avtorski balet Nevarna razmerja (2014) na glasbo baročnih skladateljev v koprodukciji SNG Maribor ter Ljubljana Festivala. Pri postavitvi avtorskega baleta Ana Karenina (2014) v HNK Zagreb je znova sodeloval z Valentino Turcu ob odrski priredbi romana in dramaturgiji na simfonično glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, po glasbenem konceptu obeh avtorjev. Za baletom Ana Karenina je leta 2017 na vrsto prišel njegov odmevni balet Gospoda Glembajevi, ki izvira iz dramskega dela Gospoda Glembajevi (1929), največjega hrvaškega pisatelja 20. stoletja Miroslava Krleže (1983–1981). HNK Zagreb je z baletom Ana Karenina gostoval na odru Gallusove dvorane CD, na istem odru je CD Ljubljana gostil še balet Gospoda Glembajevi, v katerem je vlogo sestre Angelike z veliko hvale upodobila mariborska baletna solistka Catarina de Meneses, predno se je znova vrnila v Balet SNG Maribor. Za obe navedeni predstavi, Ana Karenina in Gospoda Glembajevi, je bil Leo Mujić leta 2015 in 2017 nagrajen z nagrado ‘hrvatskog glumištva za najbolju koreografiju’. Koreograf in režiser Mujić se je preizkusil tudi na sceni muzikala in je v produkciji zagrebške Komedije na oder postavil muzikal Lepotica in zver, ki je povsem osvojil gledalce Ljubljana Festivala s simpatično, humorno in sodobno postavitvijo muzikala fantazijske vsebine.
Za ljubljanski baletni ansambel je Mujić ustvaril avtorsko baletno enodejanko o Čajkovskem Osamljeni poet ( 2021), kot tudi baletno uspešnico Veliki Gatsby (2023) po priljubljenem romanu Francisa Scotta Fitzgeralda na glasbo ameriških skladateljev. Na tiskovni konferenci (18.2.) je koreograf Mujič dejal, da zelo rad prihaja in ustvarja v Ljubljani, všeč mu je mesto in so tu prijatelji, kjer so stekli tudi njegovi ustvarjalni začetki. Ob tej priliki se poslovil dosedanji umetniški direktor ljubljanskega baleta Renato Zanella, se zahvalil prisotnemu (novemu) direktorju SNG Opere in baleta Ljubljana Marku Hriberniku, ker mu je dovolil da: ‘… kot koordinator sodeluje pri svojem tretjem otroku te sezone‘. Mujič je odgovarjal na vprašanja novinarjev, eno teh je bilo zastavljeno o času od prvih priprav pa vse do končne postavitve njegovega baleta. Dejal je da, vsakič ko izbere dramsko vsebino in ima že okvirno zasnovano koreografijo, steče najdaljša priprava, večmesečni proces za izbiro ter dramatizacijo glasbe v sodelovanju z dramaturgom, ki je bil tokrat še asistent koreografa Bálint Rauscher in seveda z dirigentom.
Glasbo za svoj balet Hamlet je Mujić sestavil iz dveh glasbenih del, čustvenega ruskega glasbenika P.I. Čajkovskega in Francoza Camille Saint-Saëns, skladatelja zahodne kulture; in dodal, da Balkan vidi ter umešča med te dve strani zemeljske poloble, kar se odraža tudi v kulturi teh krajev. Za uverturo je izbral 18 minutno fantazijo Hamlet P.I. Čajkovskega (1888), ki se v orkestraciji Op.67 poglablja v tematiko Shakespearjevega Hamleta. Ob novinarskem srečanju je bil prisoten tudi baletni prvak Kenta Yamamoto, ki pleše naslovno vlogo, in so novinarji bili informirani, da je Hamleta predhodno ter ‘čez noč’ zaplesal tudi z baletnim ansamblom HNK, kar je zanj predstavljalo neverjetno izkušnjo in se je ob tej priložnosti zahvalil ansamblu HNK za takratno podporo.
Posebnost postavitve Mujičeve koreografije na oder Opere Ljubljana je izvedba koncertne glasbe omenjenih dveh skladateljev v medsebojnem prepletu in v živo, kar se pri zagrebški praizvedbi novembra 2023 ni zgodilo. Mujić jasno opredeli, da njegova baletna dela slonijo na baletni impresiji plesalcev, zato jih medsebojno ne primerja, kajti vsak nastopajoči svojo vlogo doživlja po svoje in se poglablja v dani mu lik, kar botruje raznolikosti izvedb baletnih del. Dirigent Ayrton Desimpelaere je poudaril, da je celotna kompozicija tako natančno sestavljena, da bo gledalec stežka zaznal spoj dveh različnih glasbenih del. Mujićev dramski balet Hamlet sestavljata dve dejanji. V prvem se sledi petnajstim slikam, v drugem pa še enajstim, ki spletajo dramsko zgodbo o Hamletu, danskemu kraljeviču, naslovnemu junaku dramske poetike angleškega pisatelja Williama Shakespearja, ki ga morijo blodnje ob nenadni očetovi smrti.
Gledališče se umiri že ob prvih tonih uverture, ki lirično poglabljajo tišino še ob spuščeni scenski zavesi. Ko se spuščeni zastor prične dvigati, se na odru sledi prvi sliki, ko ob zaključku pogrebnega obreda, kjer so prisotni družinski člani, tudi se da zaslutiti že skorajšnjo poroko danske kraljice Gertrude s Klavdijem, bratom pokojnega moža in kralja. V tem dejanju se poslavlja Laert – Solomon Osayi Osazuva (Filippo Jorio), sin kraljevega svetnika Polonija- Lukas Bareman (Filip Jurič), njegova sestra Ofelija – Emille Gallerani Tassinari (Marin Ino) pa goji čustva do Hamleta, kar se prikaže ob koncu dejanja, vendar ji to zvezo odsvetujeta tako oče, kot brat zavoljo Hamletove nestanovitnosti. Kronanje se predstavi v tretji sliki, ki ga na veliko slavijo, saj gre za njihovo kraljico Gertrudo, ki se poroči s Klavdijem – Filip Jurič (Matteo Moretto). Gertrudo veličastno odigra prvakinja ljubljanskega baleta Tjaša Kmetec (Erica Pinzano). To je zahtevna vloga ljubeče matere in žene, ki se mora sproti odločati komu bo verjela, sinovim blodnjam ali neodkritosti moža, ki jih ni zmožna odstreti. Hamleta je na premieri sugestivno odigral Kenta Yamamoto (Oleksandr Koriakovskyi), ko se ob zahtevni postavitvi baletne vloge nenehno sooča še s težo Hamletovih morečih blodenj. Hamletovim čustvom ter težavam stoji na sproti preračunljivi povzpetnik, njegov stric, tudi bratov morilec Klavdij, ki načrtno mreži ter spodbuja svoja podtalna dejanja, vlogo negativnega junaka odlično odigra ter v pravi luči predstavi priznani baletni solist Filip Jurič.
Že ob prvi sliki se baletna dramatika gosti ne le ob simfoničnih linijah glasbenega kontrapunkta, ampak tudi v izoblikovanih baletnih vlogah, ki so ena drugi izziv za akcijo – reakcijo, ko nasprotja slikovito oblikujejo tudi dramatiko baleta Hamlet. Kar odseva še v ljubezenskem izlivu Ofelije ob vilinskih zvokih solo violine Jelene Pejić, ki iz zgornje lože ob robu odra izliva usodni spev dveh srčnih duš, ki jih življenje pelje po različnih poteh. Njun labodji spev je spev nerealiziranih strasti, ljubezni ter nedefiniranega odnosa Hamleta, ko se vsako toliko srčno odziva v objemih Ofelije, da bi jo nato grobo, prav nerazumno odrinil. Bolečina tega snidenja dobi še bolj trpek odsev v nekoliko nižji intonaciji, ko mrtva, utopljena Ofelija leži na zadnjem počivališču, Hamlet pa jo objokuje, celo skuša oživeti (drugo dejanje, 8. slika). V šesti sliki prvega dejanja se Hamlet sreča z očetovim prividom, mogočno svetlo pojavo- Bálint Rauscher k.g. (Lukas Bareman), ki mu razkrije, da je Klavdij njegov morilec in ga nagovarja, da ga maščuje, kar Hamleta še bolj potisne v boleče blodnje.
Vlog je veliko, tako kot jih je ustvaril slavni Shakespeare, kjer zavibrirajo napetosti in vzdušja ob tonih Saint- Saënsa in se v čustvenih izlivih sledi glasbi Čajkovskega. So tudi vloge, ki rahljajo napetosti ter okvirijo grajsko življenjsko vzdušje, kot se izkažeta Kornelij in Voltimand, v mladostnih izzivih in dorečenih ostrinah izvedbe Nina Noč in Neže Rus (Barbara Potokar, Lara Flegar). Ali pa fantovsko razposajeni trio, tudi stražarji: Yujin Muraishi, Filippo Jorio, Mario Chario Sobrino k.g. (Maretto Moretti, Matteo Valente k.g., Solomon Osayi Osazuva, Hugo Mbeng).
Tudi nadvse zabavni klovnovski duet (stara Hamletova prijatelja) Rozenkranz in Gildenstern, ki ob svojih akrobacijah nasmejeta tudi humorno nadgradita njuno vohunsko poslanstvo: Lukas Zuschlag in Gabriela Mede (Luka Ostrež k.g in Mateja Železnik k.g.). In sta na sceni pojavna še Hamletova prijatelja in zaščitnika: Osrik – Goran Tatar (Katja Romšek) in Rinaldo – Ivan Greguš (Barbara Marič). Posebno mesto v tragediji ima Hamletov prijatelj Horacij, ki prijateljsko sočustvuje ter daje podporo Hamletu, kar dorečeno izpostavi in izoblikuje Chie Muraishi (Nina Kramberger/Erica Pinzano). V času Shakespearovih dneh so na odru vedno igrali moški tako ženske, kot moške vloge.
Ko okrog Hamleta zaznamo nenavadna imena njegovih prijateljev, ki jim jih je dal že pisatelj v svojem izvirniku, večini le- teh pa je koreograf Mujić navdahnil z žensko ‘animo‘, oziroma zaupal, da jih v svoji ženski liriki ter slogu izpostavijo baletne solistke, kar nekoliko razrahlja moško premoč na kraljevskem dvoru Elsinore, verjetno, ko ob toliko nastopajočih vlog umanjkajo moški plesalci. V drugem dejanju in četrti sliki se predstavi Ofelijina varuška, ko naznani, da je Ofelija izgubila razum, njeno trpečo vlogo bolečine ter obupa je dramsko zrelo nadgradila balerina Urša Vidmar (Barbara Marič). Sočasno se v tem dejanju naznani, da se s svojo vojsko premika po Danski norveški princ Fortinbras (Mihai- Iustin Popa k. g. (Matteo Moretto, Hugo Mbeng). Ko norveškega princa brez bojnega oklepa in v drugačni prinčevski preobleki vidimo, kako zaseda prestol, torej postane danski kralj, kar se zgodi v zaključni sliki drugega dejanja, ko se Hamlet in Laert v dvoboju z meči pokončata, tudi pade danska kraljica Gertruda, Hamlet pa še pred smrtjo pokonča Klavdija, ki ga umirajoči Laert razkrije kot morilca, ko iz ozadja Klavdij presenečeno sledi nezaželenemu koncu svojih dejanj.
Zadnja dramatična scena v seriji umorov se predstavi kot gordijski vozel, ki ga je zategoval Klavdij, presekal pa s svojim mečem Laert. Vloga Laerta je vloga mladeniča, ki težko zapusti dvor v prvi sliki, ko se napoti na študij v Francijo, po vrnitvi pa se sooči s smrtjo očeta, kar izkoristi Klavdij in mu potuhnjeno izpira možgane, vse dokler ne izpolni njegova pričakovanja ter opraska Hamleta z zastrupljeno konico meča. V zahtevni vlogi je prepričal in tudi v duhu odplesal Solomon Osayi Osazuva. Ko Tjaša Kmetec, v vlogi kraljice Gertrude, izpije zastrupljeno čašo vina, namenjeno Hamletu ter njegovi pričakovani zmagi in poleti k junakoma v želji čim prej nazdraviti srečnemu koncu nezaželenega dvoboja, vendar pa presenečena ter opotekajoče se odigra zadnji dramatični akt svojih življenjskih zmot.
Znani vzklik Hamleta, ‘biti ali ne biti’, se zasledi v 2. dejanju in osmi sliki, ko sreča grobarja Mihai-Iustin Popa in Yuin Muraishi (Hugo Mbeng), vzame v svoje roke lobanjo dvornega norčka Jorika in se prične spraševati o življenju. Obe dejanji baleta Hamlet skladno tečeta, čeprav se čas izvedbe prvega dejanja le razpotegne ob številu kratkih vpogledov v posamična dogajanja dvanajstih slik, medtem ko se v drugem delu gostijo napetosti vse do zadnje slike zaporednih umorov.
Scenograf Stefano Katunar in oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek sta oder odprla in osvetlila prav posebej za ples, temačnost grajske gotike se je v tehnologiji sedanjih dni slikovito senčila ob svetlobnih stožcih, ki so se z vrha spuščali vse do tal odra. Tudi kostumi pridodajo svojo umetniško noto k celovitosti predstave, ko po barvah le opomnijo na čas gotike, vendar so estetsko zasnovani po novih modnih vzorih ter v znamenju plesne svobode kostumografke Manuele Paladin Šabanović.
Balet Hamlet je koreograf Leo Mujić izpisal v njemu značilni precizni baletni neo-klasiki, ko tokrat nivoji izvedbe presegajo dosedanje norme zmogljivosti, kar se še posebej izraža v skupinskem nastopu dvorjanov, ko 12 parov baletnega zbora skupaj s solisti poleti v skupnem sožitju v višine razpotegnjenih linij skoka grand jeté-ja in fascinirajo. Tudi v vzdušju kronskega slavja, ko pari vihravo poletijo skozi prostor ali, ko ob stiliziranih zdrsih na vrhovih špic ter stoječih pozah vtisnejo vizijo premičnega se dvigala. Moderni balet ali neoklasicizem koreograf dopolnjuje še s sodobnimi prijemi; tudi daje možnost individualne interpretacije vlog ali skuša s skupino duhov osvetliti misli Hamletovih blodenj. Balet in glasba se tokrat na sceni zlijeta v edinstveno sožitje slišnega ter vidnega v hitrostih izvedb novih dni. In sta se tako baletni ansambel, kot tudi orkester Opere in baleta Ljubljana poetično združila pod taktirko dirigenta Ayrtona Desimpelaereja ob koncertnem mojstru Igorju Grasselliju, v dorečeni koreografski postavitvi Lea Mujića in dramaturgiji Balinta Rauscherja ter njegovi baletni asistenci skupaj z asistenti predstave: Viktorjem Isajčevim, Ano Klašnjo in Rito Pollacchi. Na koncu koncev si vsi skupaj zaslužijo en velik bravo za uspešno dvourno izvedbo baletne predstave, ki so jo gledalci pozdravili z glasnimi vzkliki, večina tudi stoje. Aplavzi so trajali vse dokler zastor ni padel (seveda ne sam od sebe).