Miha Verbič prejema odlikovanje iz rok predsednika države Boruta Pahorja.
Priznanje mi pomeni izraz hvaležnosti za večdesetletno amatersko delo na področju razvoja tekmovalnega plesa – nekoč smo temu rekli in se zaklinjali na "plesni šport ". Ta medalja mi pomeni tudi čast, da je ta zvrst plesa dočakala tako visoko državno odlikovanje, na katerega bi bil ponosen moj mentor, dolgoletni plesni trener in kasneje dober prijatelj, ki sem ga spoštoval in ga še danes, in je tudi tudi nestor družabnega in športnega plesa – dipl. plesni mojster Dolfe Jenko. Naslednja stvar, zaradi katere sem vesel in ponosen, pa je, da je to visoko priznanje vsem mojim (tudi že pokojnim Antonu Arku, Vinku Banu in Alfredu Kramerju) plesnim sodelavcem in članom Ljubljanskega plesnega kluba, LPK-jevcem. Brez takih plesnih rekreativcev, ki so z mano na organiziranih plesnih rekreacijah že polnih 22 let, tudi jaz ne bi dobil tega odlikovanja. O moji plesni poti je bilo veliko že napisanega. Bi pa danes pri svojih 80. letih nekatere stvari še poudaril. Ko sem začel plesati pri mojstru Jenku, sem bil fant star 17 let, plesna glasba, ki je prišla z "zahoda", mi je bila najbolj pomembna. Plesalke, ki so teorijo različnih takrat aktualnih plesov hitreje dojemale kot fantje, so bile tiste, ki so tudi mene navdušile, da sem bil več v plesni šoli in ljubljanskih plesiščih kot doma. Za sabo sem imel tudi že nekaj mladinskih delovnih brigad. Kaj veliko o bontonu do takrat nisem slišal. Končal sem poklicno izobraževanje in postal radiomehanik. Osemdesetletnik, ki je zaljubljen v ples. (Foto: Aleksander Lilik)
S privatnimi urami plesa pri mojstru Jenku (lahko sem si to plačal) pa sem tudi hitreje napredoval in v slabih dveh plesnih sezonah končal urjenje. Leta 1953 sem dosegel 1. mednarodni razred v standardnih plesih in sem ob Jenkovem jubileju, ob 30-letnici njegovega strokovnega dela, v dvorani telovadnega društva Tabor v Ljubljani postal prvak LPK. To je bil začetek. Po letu 1958 sem prenehal tekmovati in se vključil v delo in reorganizacijo PZS in postal njen org. sekretar polnih 9 let, nato predsednik itd. Dvajset let sem organiziral in tudi vodil mednarodne plesne turnirje na Bledu. Za to delo sem leta 1980 sprejel Riklijevo plaketo. Leta 1969 sem bil delegat PZS v Londonu na Ustanovni skupščini svetovne amaterske plesne zveze ( ICAD) in sem bil izvoljen v sedemčlanski prezidij te svetovne organizacije, predhodnica današnje Mednarodne plesne zveze WDSF. Po letu 1975 sem se zaradi družinskih obveznosti umaknil iz organov PZS. Pozneje sem se vrnil in s "polno paro" pričel uresničevati dolgo skrito željo, da zopet zapleše skupaj vsaj stara skupina LPK. Uradno smo ustanovili nov LPK oktobra leta 1992 in do danes smo imeli že 716 tedensko organiziranih plesnih večerov, rekreacij pod strokovnim vodstvom za zrelo generacijo. Medtem pa je bilo veliko drugih mojih aktivnosti. Ljubljanski plesni klub na eni od svojih plesnih rekreacij.
Od organizacije do izvedbe "oživljenih" ljubljanskih plesov v Festivalni dvorani, osebno sem vodil leta 1995 četvorko, tako kot jo je učil mojster Jenko. Poimenovali smo jo kar po njem Jenkova četvorka (njegova koreografija ima 5 slik in obvezen finale). Sledila je moja pobuda in moji prvi napisan predlog, da se postavi v Ljubljani pomnik ali spomenik dipl. plesnemu mojstru Jenku ob njegovi 110-letnici rojstva – leta 2012! S posluhom in velikim naporom tudi osebno angažiranostjo g. Zorana Kljuna je ta pobuda bila tudi realizirana 25. avgusta 2012. Doprsni kip mojstra dip. plesnega mojstra Adolfa Jenka stoji danes pred kazinsko stavbo v Ljubljani. Na odprtju kipa mojstru Jenku.
Teh nekaj navedb je tisto, zaradi česar sam smatram, da sem bil uspešen, da je moja "plesna pot" bila z ozirom na naše in moje življenjske pogoje uspešna! Vesel sem priznanja – medalje za zasluge, ki mi jo je podelil g. predsednik republike g. Borut Pahor. Plesna dejavnost, s katero se ukvarjam že 62 let, mi je dala veliko življenjske moči, dobre plesne prijatelje in poln koš čudovitih plesnih užitkov! Pred desetimi leti – ob svoji 70-letnici in dva meseca po težki rakasti operaciji – sem na 7. Ljubljanskem plesu "skoval " svoj rek, ki ga tudi danes ponavljam: Ples je moja strast, ples je moja ljubezen, ples je moje življenje! (je za naš portal razmišljal eden od začetnikov družabnega in športnega plesa pri nas Miha Verbič, ko mu je predsednik države Borut Pahor 17. novembra podelil medaljo za zasluge za ves njegov doprinos k slovenskemu plesu)
