Strastna Carmen za silvestrski večer

Igrala se je z ognjem. Bila je ogenj. V slehernem bitju je vzbudila strast in željo po grehu. Bila je ciganka, volkulja samotarka, ki je imela svobodo raje od vsega, tudi od svojega življenja. Ime ji je bilo Carmen, pesem pekla, melodija, ki zareže globoko v dno duše. Ob zvenu njenega imena še  kri zaledeni. Bila je živeč obstoj nasprotij, v njej sta se srečala nebo in pekel, angeli in demoni, ogenj in led. Lik Carmen je oživel z objavo istoimenske novele leta 1854 in bil pozneje večkrat ponovno rojen v različnih glasbenih in plesnih delih, med drugim v mednarodno uveljavljeni istoimenski operi in neoklasičnem baletu Alberta Alonsa (skladatelj Rodion Ščedrin).

Zadnji preporod Carmen se je zgodil pred nekaj leti, ko je nastala nova plesna umetnina pod vodstvom koreografinje Valentine Turcu, o kateri pišem. Od razpršenih cvetnih lističev do izjemno ekspresivne koreografije je Carmen kot balet doživela resnično preobrazbo. Prehitevam samega sebe, začnimo na začetku.

Ko je avtor Prosper Marimeè leta 1845 objavil svoje delo z naslovom Carmen, je naletela na "izjemno"’ navdušenje pri skladatelju Georgesu Bizetu, ki je pozneje napisal glasbo za operno adaptacijo. Tako je opera Carmen leta 1875 doživela praizvedbo v gledališču Opera Comique v Parizu, ki pa na žalost ni bila preveč uspešna. Doživela je le 36 uprizoritev. Zaradi prezgodnje smrti leta 1875 Bizet nikoli ni videl in občutil uspeha, ki ga je opera požela pozneje. Pa zavrtimo čas naprej, do 60. let 20. stoletja, ko je Rodion Ščedrin sestavil delo, ki je temeljilo na Bizetovi Carmen, po imenu Carmen Suite. Pozneje je to delo služilo za podlago istoimenskem baletu. Ideja se je pravzaprav porodila leta 1964 v glavi Ščedrinove žene, Maje Plisecke, ki je najprej prosila Dmitrija Šostakoviča, da bi napisal glasbo za balet. Ta jo je zavrnil, ker se je ‘’bal" Bizeta’ oziroma veličine njegove opere in načina, s katerim bi sprejeli njegovo delo. Pozneje je prosila tudi Arama Hačaturjana (skladatelja baleta Spartak), vendar besede in pogovori niso nikoli prešli v dejanja. Tako je naloga uglasbitve baleta na koncu padla na Ščedrinova ramena.

Glasba, ki jo je prevzel od Bizeta in priredil za godala ter tolkala, je bila, kot se je sam izrazil, nekakšno "kreativno srečanje mislecev"’ (v mislih je imel Bizeta in sebe). Osnovna ideja je bila poklon Bizetu in predstavitev univerzalnosti zgodbe Carmen. Plisecka je pozneje leta 1966 vzpostavila stik s koreografom Albertom Alonsom, da bi postavil koreografijo za balet, in baletno delo Carmen je bilo rojeno.

Zgodba se začne v tovarni cigaret, kjer Carmen pleše na mizi in se s tem predstavi gledalcem. Nato vstopi Don Jose, povprečen stražar, in njegov nadzornik Zuniga. Ker je Jose edini, ki ni prevzet od nje, ga ta skuša zapeljati, saj lahko ljubi le moškega, ki ji ne vrača ljubezni. Pri tem je neuspešna in Jose odide. Vname se prepir med Carmen in eno od delavk po imenu Fernanda, ki se razširi na vse ženske. Na koncu je zmagovalka Carmen, vendar jo Jose aretira in odpelje v ječo, kjer si s kartami napove svojo lastno pogubo. Uspe ji prepričati Joseja, da jo izpusti, in nato pobegne, Jose pa je kaznovan z mesecem ječe in degradiranjem. Zgodba se nadaljuje, ko Carmen zapelje Toreadorja Escamilla (v noveli Lucas, v baletu Toreador). Njuna ljubezen oziroma zaljubljenost je polna strasti in sle. Po njunem duetu se pokažejo vsi moški, ki jih je Carmen kadarkoli zapeljala. Jose, zblaznel od ljubosumja, ubije Zunigo in vse moške svoje ljubice. Carmen je zdaj lahko samo njegova. V njej pa je ljubezen ovenela in jo je nadomestil gnus. Poljubi ga in zabriše na tla. Odide in se s tem znebi vpliva, ki ga je imel nanjo. Jose pa ima zanjo druge načrte. Takrat se odloči: ‘"Ubil jo bom. Pripada lahko le meni. Dokler bodo ure bile in spreminjale prihodnost v preteklost, bo moja! Lahko je le moja!"’ Oder zapolnijo moški in ženske ter začnejo plesati. Pridružita se jim Carmen in Toreador, ki si izkazujeta ljubezen. Jose se prikaže in skuša ločiti ljubimca. Bori se s Toreadorjem in izgubi, a ko Carmen skuša steči k Toreadorju, se ujame na Josejevo rezilo, ki jo zabode. Tako mu Carmen umre v rokah, z nasmehom na obrazu, saj ve, da ji lahko Jose vzame življenje, ne more ji pa vzeti svodode. Zgodba se konča s Josejem, prizadetim zaradi krivde nad svojimi dejanji, ki kriči in ihti, z očmi polnimi solz: ‘"Carmen, o moja Carmen!"’ Zgodba baleta se tukaj konča, le v noveli izvemo, da se je pozneje Jose prijavil policiji in da bo čez nekaj časa obglavljen. Kraja, kjer je pokopal Carmen, ni hotel razkriti.

Prosper Marimee je resnično našel svojo naslednico v Valentini Turcu, ki je v svojem baletu uspela popolnoma zajeti bistvo in predati sporočilo njegove zgodbe. Še preden se dvigne zavesa, opazimo v ospredju, nad orkestrsko luknjo, morje lističev in cvetov vrtnic, ki predstavljajo dve strani ljubezni: platonsko (čudovita, duhovna  ljubezen kot iz pravljice) in meseno ljubezen (poželenje, strast, ogenj, ki vzplamti in zagori globoko v duši). Še dodatna podrobnost, ki jo je bilo moč opaziti, je odsotnost trnov. To je prikritost skritega, velikokrat pozabljenega, grdega, celo uničujočega dela ljubezni. Tista plat ljubezni, ki uničuje, ki prisili človeka v obnorela, nevarna dejanja, ki prevzame celotno telo in posrka iz njega sleherno kapljico krvi. Zavesa se dvigne in balet se začne. Prva scena, kot sem že omenil, se začne v tovarni cigaret, kjer Carmen s predirljivim pogledom strmi v občinstvo. Tukaj je treba posebej omeniti postavitev celotne scene, ki spominja na Da Vincijevo Zadnjo večerjo, kjer je edina razlika enaka tančica dekadence, kot jo lahko občutimo pri delih Oscarja Wilda. Carmen začne plesati po mizi in zapeljevati moške okoli sebe. Na koncu skoraj "pade"’ v njihov objem, vendar se pravočasno izmuzne. Scena se spremeni in Don Jose ter Zuniga vstopita. Postavi se v vrsto z drugimi vojaki. Začnejo plesati skupaj, a se Jose odtrga od črede in začne plesati sam. Ples konča na tleh, kot da bi nekomu sledil. Jezen zaradi njegovega otročjega obnašanja ga Zuniga pobere s tal in ga pošlje v kot. Carmen ga takoj opazi in začne svoj ples zapeljevanja (poznan tudi kot scena Habanere). Ta scena je poznana kot ena najbolj ikoničnih v opernem in baletnem svetu. Ples je prepleten s strastjo in slo (čeprav enostransko) med Carmen in Josejem. Podrobnost, ki zares pritegne pozornost, je, da Jose in Carmen nista nikoli sama na odru. Z ženskami v ozadju in parom (Carmen in Jose) v ospredju prizor spominja na Bakhanal, ki kar preveva s prvinskim nagonom in žejo po življenju.

Jose odide, toda vname se prepir med Carmen in Fernando, ki Carmen zmerja zaradi njenega provokativnega vedenja z besedo "putana" – vlačuga. Prepir, kot sem že omenil, se razširi na vse prisotne ženske v tovarni, ki se začnejo boriti druga z drugo, končajo pa z opazovanjem Carmen in Fernande, ki se še vedno borita na mizi. Carmen zmaga, ampak stražarji kaj kmalu odvlečejo (z glasnimi kriki) ženski stran, Carmen pa aretirajo in vržejo v jetniško celico. Tam si s kartami napove svojo neizbežno smrt, ampak vseeno uspe prepričati Joseja, da ji odklene okove. Svoj pas de deux odplešeta med vrtnicami. Uživata drug z drugim in v glasbi, ki se hitro konča z Josejem v jetniški celici in Carmen, ki pobegne iz ječe. Kot sem že omenil, je Jose potem kaznovan in degradiran.

V naslednjem prizoru, ki so mu nadeli ime "Scena evforije", se ob koncu dneva vsi sprostijo, popustijo jim zavore in zaplešejo drug z drugim
Vstopi Toreador, ki počasi hodi po mizi, prepričan sam vase, samozavesten. Že s svojo prezenco nam takoj pokaže, kdo je v resnici. Hodi proti koncu mize, medtem ko vsi čistijo pot pred njim (kot pred grškim Adonisom). Vstopi Carmen, oblečena v obleko, ki spominja na kostum, kakršnega bi imela ženska matadorka. Sledi duet, ki aludira na bikoborbo (v katerem se vlogi Toreadorja in Bika izmenjujeta). Carmen ga zapelje, on pa dobi svojo zmago. Toreador odide in Carmen ostane sama na odru, le da ne opazi Zunige, ki stoji za njo. Obupano skuša obdržati idejo romantične ljubezni s pritiskanjem vrtnic k prsim, Zuniga pa jo zgrabi in odvleče nazaj. Nato vsi moški vstopijo in kakor fantomi hodijo proti sredini odra. Preteklost jo je dohitela v obliki vseh moških, ki jih je zapeljala ali z njimi spala in ki so jo na koncu zavrgli. Zaslepljen od ljubosumja Jose ubije Zunigo, ubije vse moške svoje izbranke. Carmen vstopi, oblečena v spalno srajco. Za razliko od scene Habanere, kjer Carmen zapelje Joseja v javnosti, je spalna srajca simbol najstrožje zasebnosti. V pas de deux-ju, ki sledi, mu pove, da je njena ljubezen do njega umrla in da sta jo nadomestila gnus in sovraštvo. Pogleda se v ogledalo, ki popači človeško podobo do stopnje, da pokaže resnično stanje človeške duše. Nezmožna spopasti se s sliko v ogledalu, uniči vsa ogledala razen enega. Poljubi Joseja, ga vrže na tla, sleče srajco in se z njo obriše. Vrže jo vanj in odide ter se s tem osvobodi kakršnekoli čustvene povezanosti z njim. Odide z odra. Jose vstane, pogleda v ogledalo in se takrat odloči, da je edini način, da bo Carmen njegova, njena smrt.

V naslednjem prizoru je glasba skoraj identična uverturi opere, razen v orkestraciji (načinu igranja; po izbiri instrumentov). Šestim parom, ki plešejo (so zelo podobni banketu Kapuletov ali sceni "Karnevala" v baletu Romeo in Julija), se nazadnje pridružita tudi Carmen in Toreador. Jose se prav tako prikaže in skuša razdreti ljubimca. V triu je Carmen konstantno zamenjana med Josejem in Toreadorjem. Ansambel v tem času sodeluje v akciji s svojim plesom, kar zelo pomaga pri stopnjevanju napetosti. Na koncu Toreador premaga Joseja in se vrne nazaj v svojo čredo oboževalcev. Carmen skuša steči k njemu, ampak konča z bodalom v trebuhu, v Josejevih rokah. In ko se zadnjih nekaj not spusti po strunah, Carmen umre z nasmehom na obrazu. V smrti je našla svobodo. Jose jo dvigne in odnese v ospredje, med morje vrtnic, kjer sta se nekoč ljubila. Zavesa se spusti za njima, ko nežno položi en sam cvet na njene prsi. Ko jo blazen skuša prekriti z vrtnicami, se začneta spuščati v orkestrsko luknjo in vse se spet vrne v črno tišino. Navadno bi mislili, da bo tukaj konec, a luči se nenadoma obrnejo proti občinstvu, kot da bi hotele povedati: "Zdaj pa poglejte sami sebe in stvari, ki jih delate vsak dan drug proti drugemu," in tako gledalca še bolj potegnejo v brezčasno zgodbo o Carmen in njenem hrepenenju po svobodi.

In ko že govorimo o glavnem liku te neverjetne zgodbe, ne moremo mimo zasedbe, ki je uprizorila ta balet. Začnimo kar z naslovnim likom in balerino, ki jo je uprizorila na premieri, Catarino de Meneses. Catarina de Meneses, ki ponavadi igra ‘"sladke, nedolžne like"’, kot so Clara, Giselle ali celo Julija, je presenetila s svojim debijem v Carmen. Pokazala nam je svojo prikrito stran, ki je do tedaj še nismo videli. Za vlogo ni bila popolna le vizualno (Marimee jo opiše kot mlado, drobno, z lasmi, črnimi kot noč), ampak tudi z načinom, s katerim se je vživela v vlogo. Ni le projicirala antijunakinje Carmen, kot bi bila le njena bežna senca, ampak je postala Carmen, njena Carmen. Resnično je presegla samo sebe in dokazala (in še vedno dokazuje) svojo univerzalnost in sposobnost odplesati katerokoli vlogo ne glede na likovno nedolžnost ali strast po grehu. Upodobitev Olesye Hartmann kot Carmen je prav tako vredna omembe. Sicer drugačna po videzu od originalne Carmen je vnesla svoj stil v vlogo in si prav tako zasluži pohvalo za svoj prikaz samotne ciganke. Anton Bogov, ki ga ponavadi vidimo kot ‘princa’ (Albrecht, Siegfried) v klasičnih oziroma heroja (Romeo) v neoklasičnih baletih, je s svojim antagonističnim prikazom povprečnega, nič kaj posebnega stražarja, ki ga obsedenost s Carmen spravi na rob norosti, resnično bil zadetek v polno. Na odru se je preobrazil v 23-letnika, kot je bil nekoč. Ne le, da je dokazal tehnično izpopolnjenost, ampak se je tudi s svojim odnosom s Catarino na odru in ikoničnim žalovanjem njene smrti približal božanskemu (ni me sram priznati solz v očeh, ki sem jih imel med nekaj prvimi predstavami, ki sem jih videl).

Čeprav je vlogo Toreadorja na premieri odplesal Matjaž Marin, si pozornost zasluži tudi Sergiu Moga, ki zaradi poškodbe premiere ni mogel odplesati. Čarobnost v obeh nastopih je prežala že v prvih korakih, ki sta jih naredila po dolgi mizi, kjer je močno žarela njuna prezenca. Poleg tega je vredno omeniti tudi pas de deux s Carmen, ki je kar kipel od prikazane seksualne energije in prvinskih hotenj. Ansambel (še posebno ženski) se je prav tako odlično odrezal. Še posebno navdušeni smo bili nad sceno "’Evforije"’, kjer je vsak pokazal svojo tehnično dovršenost. Edina stvar, ki jo moram na žalost poudariti, je dejstvo, da je kar nekaj moških (v ansamblu) bilo izven dobre telesne pripravljenosti, kar so še posebej razkrili prosojni kostumi, ki so jih nosili. In ko govorimo o prosojnih kostumih, moramo omeniti Michal Negrin, ki jih je zasnovala. Kostumi (za soliste in ansambel) niso le posnemali časa, ampak jih je prinesla v 21. stoletje. Resnično ne bi bil presenečen, če bi bili čez nekaj let razstavljeni v muzeju. In nazadnje "pièce de résistance", oseba, v glavi katere je celotna predstava nastala, Valentina Turcu. Kot je z vsemi velikimi umetninami, moramo omeniti kar nekaj podrobnosti, saj ima stvar preveč plasti, da bi jih povzel v nekaj besedah. Prvotno je treba omeniti minimalizem celotne scenografije. Kot smo že videli v Romeu in Juliji, je predstava res pravi dokaz, kako veliko se lahko naredi iz tako malo materiala. Celotna scena je bila sestavljena iz industrijskega ozadja in štirih miz (ki so postale ogledala, če so jih obrnili), ki so bile razpostavljene po odru glede na prizor in kraj, ki naj bi ga predstavljale. In seveda morje lističev in cvetov vrtnic v ospredju. Seveda ne smemo pozabiti osebe, ki je bila prav tako zaslužna pohvale za oblikovanje scenografije, scenografinje Dinke Jeričević, ki se je prav tako odlično odrezala.

Naslednja plast, ki jo moramo odkriti, je neverjeten način, s katerim vdihne koreografinja resnično psihološko esenco likom, ki je velikokrat (če smo popolnoma odkriti) pozabljena v klasičnih baletih. Junakom resnično vdahne življenje kot v grškem mitu stvaritve človeka.
In kot zadnje, vendar nič manj pomembno, plast, ki poveže vse skupaj; koreografija. S tem delom ni le presegla same sebe, ampak tudi originalno verzijo Carmen (postavitev Alberta Alonsa), ki je velikokrat ne le površinska in enorazsežnostna, ampak tudi ne doseže bistva zgodbe. In s to umetnino (in seveda s prejšnjimi in prihodnjimi deli, vključno z Nevarnimi Razmerji) je resnično dokazala, da si zasluži naslov ene najboljših koreografinj 21. stoletja.

Naj povzamem: Najnovejša uprizoritev Carmen ni le vredna ogleda, ampak tudi podrobnejše analize in proučevanja. Vsakič, ko jo vidiš, opaziš nekaj novega, četudi najmanjšo podrobnost, ki je prej nisi opazil. Tako vas zapuščam z besedami Carmen: ‘‘Ti je že kdo kdaj pojedel srce?’’ S tem lahko jasno povzamemo namen celotnega baleta. Seže v prsi, zgrabi in potegne na plan še vedno bijoče srce in ga zdrobi z golimi rokami. Z zloveščimi usti posrka iz njega kri kot Drakula iz svojih žrtev. Nazadnje te pusti na tleh, zvijajočega se v bolečinah, hropeče hlastajočega za zrakom in hotečega za še.

View Gallery 13 Photos