Mariborski baletni tandem Edward Clug in Valentina Turcu ponovno v razmerju

Na Velikem odru Opere in baleta SNG Maribor je premiero ugledal dvojni baletni večer v konotaciji baročne glasbe in sodobnejših baletnih ter plesnih struktur. V prvem delu je koreograf Edward Clug na baročno glasbo, liturgijo Giovannija Battiste Pergolesija (1710-1736) Stabat Mater  premierno postavil balet istega naslova na mariborski oder. Praizvedba baleta Stabat Mater je bila lanskega 6. julija izvedena po naročilu  Staatstheater am Gërtnerplatzt v Münchnu in z münchenskim baletom. H glasbenemu koncentriranju je bil tokrat povabljen in tudi prvič nastopil pred mariborskim občinstvom Baročni orkester Akademije za glasbo iz Ljubljane pod taktirko dirigenta Egona Mihajlovića ter s solistkama – sopranistko Štefico Stipančević in mezzosopranistko Nuško Drašček.

Drugi del repertoarja, po odmoru, je bil rezerviran za mariborsko premiero baleta Nevarna razmerja koreografskega tandema Valentine Turcu in Lea Mujića. Praizvedba baleta Nevarna razmerja je stekla letos avgusta na 65. Dubrovniških igrah, takoj zatem je bil balet že drugič premierno uprizorjen isti mesec še na 62. Ljubljana Festivalu in se je končno lahko premierno umestil še na oder matične gledališke hiše Opere in baleta SNG Maribor.

O baletu Nevarna razmerja in premieri na Ljubljana Festivalu se je že pisalo, predstava pa je na svojih popotovanjih osvajala baletne sladokusce in  tudi v Mariboru požela enako buren aplavz. Koreografa in režiserja Turcu-Mujić sta se smelo lotila znanega, istoimenskega romana Choderlosa de Laclosa, tudi motivov po drami Heinerja Müllerja in ga postavila na baletno-gledališko sceno ob posneti glasbi baročnih mojstrov J. S. Bacha, A. Vivaldija in T. A. Vitalija ter avtorjev nove dobe K. Jenkinsa in M. Richterja. V stilu neobaletne klasike na odru oživijo junaki Laclosovega romana, barvani in skicirani v jeziku dinamične koreografije. Veliki oder mariborskega gledališča je predstavi še posebej razprl prostor, kar je pripomoglo tudi k drobnim in dobrodošlim dramaturškim posegom. Trinajst baletnih plesalcev mariborskega baleta je svoje vloge bogatilo in obdajalo z baletnim žarom. Tudi ansambel je v času trimesečnih nastopov opazno dozorel, tako da ne bi več kot toliko poudarjala solističnih izvedb: žive baletno-dramske zasnove vloge Visconta de Valmonta baletnega prvaka Antona Bogova, baletne miline Catarine de Meneses kot Madame de Tourvel, vneme plesnega orisa mladega Viteza Dancenyja Matjaža Marina ali izpovedane bolečine Tijuane Križman Hudernik v vlogi Cécile de Volanges, saj smo o predstavi že pisali na našem portalu. Nova solistična pridobitev mariborskega baleta je beograjska balerina Jelena Lečić, ki ji je bila namenjena glavna ženska vloga Markize Merteuil. V Mariboru je njena baletna izvedba tudi dramsko dozorela in ob zaključku, ko le uvidi, da je s svojimi spletkami šla nevarno predaleč, ni padla v čustveno patetiko, ampak prepričala v nekoliko drugačni   postavitvi te zaključne scene.

Neoklasični baletni jezik Valentine Turcu zaznamuje bogat zgodovinski in sodobni plesni slovar, je hkrati tudi dramsko obogaten ter vsebinsko pretkan s poslikavami čustev in karakterjev, seveda neposredno vezanih na vsebino uprizoritve. Koreografa sta dinamično zapolnila prostor, premična salonska scena scenografa Ivana Kirinčića je tudi pripomogla k prostorskemu poletu ansambla in kostumi Alana Hranitelja so poudarjali baletne linije in figuraliko izvedbe, svetlobo je oblikoval Aleksandar Čavlek.

Stabat Mater je je naslov latinskega izvirnika Pergolesijeve baročne glasbe, liturgije, ki opeva bolečino svete matere Marije ob izgubi sina Jezusa. Pesnitev sestavlja dvajset verzov, prvi se odpira z začetno vrstico: Stabat Mater dolorosa, v slovenskem prevodu Franca Ksaverja Lukmana (1954): Mati žalostna je stala … V gledališkem listu je pesem natisnjena v latinskem originalu in še v slovenskem, angleškem ter nemškem prevodu. Kritik in dramaturg Benjamin Virc se je v gledališkem listu poglobljeno razpisal (Barok kot neusahljiv vir umetniškega navdiha) o Pergolesijevem glasbenem opusu in ga imenoval za glasbenika velike širine, ki je, kot se zdi, bil tudi pogumen upornik svojega časa, Virc pa zapiše: "… s svojo nenavadno glasbeno upodobitvijo kreposti Marije božje Matere naredil bistveni premik naprej predvsem v percepciji ženske figure znotraj krščanske liturgije." Ob tem Virc še opomni na znano prepoved ženskega petja tistih dni zgodovine, ki jo je ustoličila že sinoda leta 578 in znova potrdil tridentinski koncil (1545-1563), ko je domena moškega petja bila pravilo vse do pojave in vladavine opere. Torej je Pergolesijeva Stabat Mater več kot molitev, je spev ženski in materi, zato ne preseneča, da je koreograf Edward Clug v Pergolesijevi glasbeni milini in retoriki našel več kot le žalostinko ter posvečeno molitev.

Clugova plesna simfonija Stabat Mater zajema Pergolesijevo glasbeno širino, v prostor pa vkleše duh brezmejnega toka ljudskih duš, ki na veke vekomaj piše nepopisan list življenja. S svojo rahločutno koreografsko roko je v posvetitev ženski, materi in kreatorki življenja podpisal svoje avtonomno umetniško delo Stabat Mater in ga v metafiziki plesne poetike tudi za trenutek osvetlil na tronu rojevanja, na tistem, na katerega je  Pergolesi postavil žensko spevno svobodo, svojo molitev matere božje. Ne le da duh glasbe in duh plesa povzdigujeta žensko podobo, ampak se ves čas tudi skladno dopolnjujeta, ko je ples vizija in je glasba metafizična povezava tega kompozicionalnega dueta.

Osem parov, osem ženskih in devet moških plesalcev mariborskega baleta, tiho v skupini, tudi posamič vstopa v prostor ali že čaka na klopi v atmosferi tihote in svetlobe, kar spominja na sakralni prostor (oblikovanje luči Tomaž Premzl). Scenografija ilustrira velik prazen prostor, značilen za cerkvene rituale, molitve, ki ga zaznamujejo še čiste linije belih klopi, ki pa po svoji prostornini istočasno ponuja prostorsko svobodo, namenjeno plesnemu dogajanju. Scenograf Jordi Roig je tudi kostumograf predstave, ki je ženski prosojni milini posvetil zračen kostum v barvi kože in ji skoraj neopazno pokril glavo, nekoč higienska nuja in tudi simbol navidezne verske pokorščine, danes pa že del modnega trenda, moške pa odel v duhu patriarhata, torej moči in zaščitnikov nežnega spola, v konvencionalno poslikavo črno-belih kostumov.
Vhodu sledi postavitev ženske in moške strani, kar je bilo nekoč v cerkvah kar pravilo. Koreografija skupino izpostavi kot celovito eno, enotnost, ki v vsakem minimalističnem premiku premika sfere. Ta moč skupine – tudi minimalistični premiki glav, rok ali istočasno ulitih korakov – znova dokazuje, kako je tisto malo in preprosto vendarle veliko, kako njega moč lahko premika obzorja, prav slikovito pa plesna. Tako zasnovane skupinske prostorske in geometrične umestitve občasno preidejo v rahlo obarvan sarkazem, ki ga koreograf domiselno in duhovito ironizira; ko pa je človeška natura radovedna in opazovalna ter se navidezni molitveni mir ves čas napaja z vročico src in miselnih vibracij. Ti odkloni so kot valovi, ki na vso moč nagibajo telesa v eno ali drugo stran, iztegujejo glave, roke in noge, v bogati figuraliki gestikulacij rok pa kvačkajo zakrit klepet, pripovedujejo in debatirajo. Skupine se formirajo v manjše grupacije, nastopijo dueti kot rezultanta silnic napetosti in privlačnosti dveh spolov. Koreografija se vseskozi prefinjeno in koherentno preliva po prostoru, se vsebinsko zliva z glasbo, zaveje tudi trenutek rojstva in sinov objem v zavetju materinega krila (v pavzi je sinove, ki tako težko zapuščajo varna okrilja mater, nekdo iz kulturnih sfer imenoval kar "mamini"), tudi trganje iz materinega objema in vezanje za (sramotilni) steber ali umišljeni križ, ko na trenutke zavladajo takšni in drugačni masakri svetega življenja ter se scene znova ter neopazno zlijejo v skupinski plesni tok, kjer posamezne variacije občasno zavibrirajo in koreografski celoti dajo tisto potrebno režijsko ter dramaturško noto, značilno za velika dela in koreografe.

Clug je v svojih tokratnih plesnih manirah zasidral novo serijo premagovanj zemeljske težnosti, ki ji lahko v danih naklonih kljubujejo le dobro izurjene mišične in miselne percepcije plesalcev, ter tako znova presenetil z novo koreografsko vizijo svoje gibalne konfiguracije. Njegova koreografija Stabat Mater je brezčasna, ko veje nad sferami in se trdo sidra v zemeljska tla, je vesoljna in je ob koncu zavela tudi vesoljni aplavz. Na premieri so plesali: Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Jelena Lečić, Olesja Hartmann, Evgenija Koškina, Branka Popovici, Ines Uroševič, Ana Germ in Sergiu Moga, Matjaž Marin, Gaj Žmavc, Sytze Jan Luske, Tiberiu Marta, Cristian Popovici, Alexandru Pilca, Jure Masten, Filip Jurič. V predstavi se po zapisu nastopajočih v gledališkem listu izmenjujejo tudi: Asami Nakashima, Blaga Stojčeva, Mirjana Šrot, Mircea Golescu in Stefan Banica.

Obe baletni premieri se v končni fazi tudi zlivata v programsko celoto. Če Clugova predstava Stabat Mater veje mir in moč mase ter se rahlo dotika nasilja, pa Nevarna razmerja koreografskega tandema Turcu-Mujić zavibrirajo v presežkih plesne dinamike, oprijemljivo in aktualno izpostavijo deviacije družbe in oseb, pa čeprav po Laclosovem romanu, v katerem predstavlja obdobje tik pred francosko revolucijo in padcem gnilega francoskega plemstva. Sklepni stavek obeh uprizoritev bi se glasil: da tok množic poganja in ruši hierarhične mline, ko sledi svojemu zgodovinskemu toku manjših ali večjih odklonov, medtem ko se hierarhični mlini vedno znova in znova rušijo pod silo teže nepremagljivega toka mase v strugi neminljivega časa. 
Vodstvo Opere in baleta SNG Maribor dobro utira pot in podpira umetniške potenciale svoje hiše, jih tudi velikodušno, predvsem uspešno   promovira in postavlja na vidno mesto mednarodne umetniške scene.

View Gallery 9 Photos