Luca Bussolletti in Tjaša Vulič tokrat beneško nostalgična

V Festivalni dvorani Ljubljana je bil na večer 4. oktobra uprizorjen glasbeno-plesni večer Beneška nostalgija/Nostalgia Veneziana, moto večera pa: Z roko v roki Slovenija in Italija. Obiskovalci in umetniki. Večer se je zgodil v organizaciji LT Dance v sodelovanju z Agencijo Salamander, na pobudo vrhunskega plesnega para, prvaka v standardnih in latinskoameriških plesih, koreografa in plesna sodnika Luca Bussoletti & Tjaša Vulič, ki sta ta večer namenila vsem ljubiteljem plesa in umetnosti, in tistim, ki želijo preživljati svoj prosti čas še nekoliko drugače. Tjaša in Luca občasno živita v Sloveniji, večinoma pa v Italiji, po svetu pa pripravljata nove generacije v zvrsteh športnega plesa.

Dogodek je bil del dobrodelnega večera, ki je tekel v siju plesa in glasbe, ob večerji in prijetnem vzdušju pogovorov, ki so se smukali tudi okoli vprašanja, zakaj v Ljubljani ni več podobnih plesnih večerov, takih, ki so nekoč polnili Festivalno dvorano, na katerih bi se lahko zavrteli plesa željni meščani, ki so jim prepolne in preveč bučne diskoteke vsekakor pretesne. Dobrodelni izkupiček od prodanih vstopnic in licitacije slik, ki sta jih v teku večera na sveže ustvarila dva mlada likovna umetnika, študentka slikarstva, Italijanka Maddalena Tesser, in novogoriški akademski slikar Enej Gala, bo gotovo obema dobrodošla pomoč pri gradnji njune umetniške kariere. 

Slavnostno vzdušje oživljanja Benetk se je začelo že ob vhodu, ko so beneške gospe zakritih obrazov z razkošnimi maskami podajale lične maske še prihajajočim obiskovalcem in so se v pozdrav priklanjale zamaskirane podobe čarobnega sveta Commedie D´Arte davnega 16. stoletja, ko so po uličnih gledališčih improvizirali, zbadali in zabavali Pantalone, Pulčinela, Harlekin, Kolumbina in je ženska srca beneških dam osvajal najbolj slaven ljubimec vseh časov, Giacomo Casanova.

Igralec Domen Valič, svoj čas tudi Tjašin soplesalec, preoblečen v pometača je z metlo v roki duhovito pometal po času Comedie D´ Arte, obiskovalce pa še  popeljal po video sceni starega skladišča, kjer je odgrnil že pozabljeno skulpturo komedijantov tistih beneških dni, ti pa se naenkrat otajali in že razposajeno zaplesali po dvorani: Harlekin iz Bergama večno zaljubljen v lepo služabnico Kolumbino, len služabnik in preveliki jedec iz Neaplja Pulčinela, pa godrnjavi skopuh Pantalone ter njegov domišljavi prijatelj Dottore, in še mnogi drugi… Zgodbe in anekdote romantičnih Benetk so vodile še v dvorane Doževe palače, kjer se je preljuba doževa hči pripravljala na svečanost svojega poročnega obreda.

V koreografskih postavitvah so nastopali plesalci plesnih šol Tjaše Vulič in Luca Bussolettia, ki sta tudi sama jadrala po plesišču, plesala s skupino in vidno izstopala v svoji drseči eleganci letečih korakov in zahtevnejših poz ter dvigov. Plesni pari so prispeli iz Slovenije, Italije, Hong Konga, Češke in Hrvaške, plesali pa: Pietro Del Bello, Faye Hung, David Odstrčil, Tara Bohak, Nikola Oto, Katarina Lepoglavec, Nuša Črnko, Žiga Tantegel, Stephano Bucchi in Elena Pascucci. Plesna povorka, odeta v bleščeče kostume posute s kristali Swarovski, je osvajala aplavz v stiliziranih poskokih polke, v pozah tanga, v valovih in vrtincih valčka, nudila trenutke uživanja v temperamentnih južnoameriških ritmih, lebdela malo nad tlemi v poletu in drobljenju korakov, svoj plesni žar pa vtisnila v dovršeno estetiko gibov elegantne drže, za povrh pa gledalcem namenila še žareče poglede in srčne nasmehe. Smeha in zabave je bilo kmalu konec, ko je stekla beseda o črni smrti, o kugi, ki je zavojevala celo srednjeveško Evropo in ji niso mogle ubežati niti Benetke. V srhljivi črni preobleki in nič manj grozljivi maski, da jo je bilo kar težko gledati, je Tjaša Vulič na gladkem parketu zavela svojo plesno ekspresijo, zaplesala srhljiv lik smrti lačne pošasti-kuge, ki se ji je lahko uprl le pogumni Doktor Kuga. Med 17. in 18. stoletjem nastopi čas bolj romantičnega vzdušja, ko Benetke zasedejo gondoljerji, v zapisih pa se bere, da jih je bilo takrat okoli 8 do 10 tisoč, in med njimi slavni ter učeni Casanova. Na koncu in v živo pa steče še najpomembnejša beneška atrakcija, ki se vleče vse do naših dni, in še dlje verjetno, slavni Beneški karneval. 

Ne le ples, ampak tudi glasba je prostor polnila s kompozicijskimi užitki, za melodično vzdušje pa poskrbel slovenski jazzist Igor Matkovič, v pavzah še božala prepoznavna lirika italijanskih popevk. Ko pa je ura odbila enajst, so prazen prostor v sredini dvorane napolnili plesa željni pari obiskovalcev in se vrteli še dobro uro čez polnoč.
Uprizoritev Beneška nostalgija se je izkazala za novo obliko plesne predstave, ko se salonski stil športnega plesa vsebinsko zaokroži in postavi na odrsko sceno; tokrat popestreno z video projekcijo zgodovinske beneške arhitekture, v dobro oblikovani scenski osvetlitvi, in ko plesišče vihra v elegantnih kostumih zasnovanih ter izdelanih pri Silvia Designe v Italiji, tisti bolj zgodovinski pa bili sposojeni v fundusu Opere Ljubljana. Koreografski par Bussoletti & Vulič je v petih skicah simpatično osvetlil najpomembnejše dogodke zgodovinskih Benetk, tudi jedilnik zasnoval na italijansko beneških okusih (konkretni jedilniki tudi že izpolnjujejo vsebine gledaliških predstav).

S svojo domiselno uprizoritvijo, navdihnjeno z zgodovino Benetk, sta se koreografa Luca Bussoletti in Tjaša Vulič, kot kaže, uspešno podala v novodobne tendence 21. stoletja, v iskanje novih poti umetniškega izražanja in uprizarjanja zahtevne plesne zvrsti športnega plesa. 
Slavnostni večer, posvečen lepim Benetkam, se bo gotovo vtisnil v spomin vsem, ki so uživali v plesnih ritmih in koreografski estetiki.

View Gallery 8 Photos