Ko Tavčarjeva Meta zapleše in zapoje Cvetje v jeseni

Praizvedba slovenskega muzikala Cvetje v jeseni po povesti Ivana Tavčarja je poletje prijetnih umetniških doživetij 62. Ljubljana Festivala podaljšala v septembrsko jesensko napoved, v idilo kmečkega podeželja in meglene sivine Ljubljanske kotline, premiera 18. septembra pa Križanke dvignila na noge, prepolno dvorano znanih obrazov glasbene scene, in kot kaže, je tako bilo vseh pet dni, saj je predvajanje trajalo pet večerov do zaključnega 21. septembra.

Zgodba po libretu pisatelja in novinarja Janeza Usenika razpoznavno sledi Tavčarjevi povesti, je enostavna in pravšnja za zamišljeno scensko kadriranje, povrh pa še rahlo popoprana z besednjakom aktualnih iskric in bodic. Da je režija tekla pod taktirko filmskega režiserja Vojka Anzeljca, je bilo zlahka razpoznavno ob bliskovitih tematskih in prostorskih menjavah, tekoči dramaturgiji in enostavno popisani sceni, ki okviri vizijo dveh različnih okolij, kot je vaška poslikava jesenskega pšeničnega sija in valovitih zelenic (bila pa pogrešana še kakšna cvetlica), in arhitekturo mestnega jedra Stare Ljubljane v scenografiji Grete Godnič. Staro in novo, Tavčarjev čas in 21. stoletje se v postavitvi muzikala   prepletata ne le v besednih dialogih, ampak še intenzivneje v sodobno oblikovanem scenskem video kolažu in glasbenem aranžmaju.
Izvirna glasba popularnega skladatelja zabavne glasbe Matjaža Vlašiča je prijala ušesom, songi pa jasno sledili znani zgodbi. Vlašič je osnovno kompozicijsko strukturo prepletel s popularnimi melodijami, se sprehajal po baladah in lirični klasiki, koval poskočnice v narodnozabavnem žanru, se naslonil na melodiko ameriških vzorcev in tu in tam še na ljudsko pesem. Orkestralno priredbo je pripravil mlad perspektiven skladatelj Anže Rozman, asistent Álvaro Dominguez Vázquez, orkestru pa dirigiral glasbeni vodja in dirigent Simon Dvoršak.

V prvem dejanju se sledi ostarelemu in osamljenemu Janezu, kako pripoveduje svojo ljubezensko zgodbo trem radovednim damam, bogato poročenim meščankam, in obuja spomine svojega obiska pri bratrancu Boštjanu z Jelovega Brda pod Blegošem, gospodarju kmečke domačije, očetu njegove neprebolele ljubezni Mete. Mondeno opravljena ljubljanska gospoda, gospe in gospodje uigrano zaplešejo še valujoči valček, njihovo meščansko elegantno in umišljeno šopirjenje pa je gibalno in značajsko tudi pravšnje senčeno. Za bogato kostumsko raznolikost je zaslužna kostumografinja Vesna Mirtelj. Medtem ko se vrtijo Janezovi monologi ob dialogu treh meščank, se v ozadju video scene nizajo prizori osenčenih silhuet, parov, ki se sprehajajo ob in po Čevljarskem mostu. Virtualna poslikava je v nekaj zaporednih repeticijah izzvenela še zanimivo, ko pa  nizanju enakim video vzorcem ni bilo videti konca, se je že načenjala dramatika prvega dejanja, in je prav tu manjkala plesna seansa v znanem nam stilu muzikala. V vsesplošnem simpatičnem kovanju stilov bi se lahko tudi koreografija svobodneje sprehajala po danih glasbenih obdobjih, tako pa je ostala strogo vpeta v časovni dimenziji Tavčarjeve povesti. Koreograf Miha Krušič je sicer stilno dobro razgibal meščanske drže in vaško vzdušje, še posebej gre hvala izvirnemu plesu koscev in gibalnemu ritmu vihtenja kos, in je zabavno insceniran tudi boj med ljubosumnim Janezom, ki se je medtem že zagledal v Meto, in njenim vaškim snubcem. Narativno gibanje ne le prefinjenih meščank, ampak tudi urnih in vedno delavnih kmečkih žena ter mož je dovolj razdelano in dobro umeščeno v čase tistih dni; s pomočjo gibalnih zamrznitev in statičnih skupinskih skic se likovno domiselno še dodatno podaljšuje vizija istovetnosti vsakdana.

Prvo dejanje je še posebej razigrano na kmetiji, kjer veje duh sproščenosti veselega in delovnega vzdušja pridnih rok, kmečkih opravil, tudi veseljačenja hlapcev in dekel. V prisrčno predstavljeni idili  kmečkega življenja pa prezaposlenega mestnega gospoda, odvetnika Janeza, odpeljejo obveznosti nazaj v Ljubljano. Prvo dejanje se konča, nastopi odmor, potem steče še zadnje, drugo dejanje, kjer nastopi Janez, ki ga čedalje bolj tare srčna nostalgija in hrepenenje po Meti. Nepričakovano mu na pomoč priskoči hlapec Daniel s svojim pajdašem, s katerim se odpravlja na pot v obetavno Ameriko, spotoma pa mu še svetuje, naj kupi Mlačanovo kmetijo na Jelovem Brdu. Rečeno storjeno, in je že Janez na domačiji pri Meti ter jo ves srečen tudi zasnubi. Meta pa od velike in težko pričakovane sreče premine v njegovem naročju. Po pravilih muzikala se ta ne more tragično zaključiti, verjetno se tudi zato  zgodba na odru zaključi z glasbeno scenskim "happyendom", ko prav na koncu združeni parčki pestujejo novorojeni rod vaščanov, tudi Metina starša, Boštjan in Barbara svojega novorojenca. In če so, in tudi so solze polzele po licih, jih dodan srečen konec ustavi, na obraze pa privabi nasmeh.

Vloga Janeza je bila zaupana opernemu solistu in pedagogu, baritonistu Matjažu Robavsu, ki je svoj lik razvijal v prezenci klasičnih arij in lahkotnejših spevnih oblik, tudi Janeza prijetno odigral ter ubesedil, vseeno pa bi pričakovali nekoliko več gibanja v stilu muzikala; v alternaciji poje in odigra Janeza še mladi baritonist Domen Križaj. 
Dobro izbrani solisti, pevci in glasbeniki so se predstavili v najboljši luči ter bili glavno vodilo uprizoritve, medtem ko je gledališka igra za večino stranskih vlog ostala še kar nedodelana. Tudi škoda, da so težave na trenutke zmotile izvajanja nastopajočih, bile pa predvsem tehničnega izvora, kot so motnje, šumi in prasketanje mikrofonov.

Meta Nine Pušlar je ne le pristno pevsko, ampak tudi igralsko žarela na odru, bila naravno prepričljiva v svojem podajanju drobnih dekliških in  ljubezenskih zagat, v mladostnem umovanju in odrezavosti. Odmevno so sledile tudi pohvale za izvedbo tega Tavčarjeve lika v alternaciji Maje Martine Merljak, v ospredju pohval pa je tudi Alenka Kozolc Gregurić za upodobitev Lize.

Povsem izven izvedbenih norm predstave Cvetje v jeseni je bil enkraten in nepremagljiv igralec ter glasbenik Jure Ivanušič, ki je vlogo svojega Daniela impresivno nadgradil kot pevec in igralec, pri tem pa se predstavil kot kompleten izvajalec zahtevnega in vsestranskega odrskega žanra muzikala. Njegov Daniel se je humorno iskril, je bil len in zabaven hlapec, pravičnik in šarmer, pristen klošar še naših dni. Dobrosrčnež Jure Ivanušič je tako iz stranske vloge razvil centralno osebnost, ki je nivo gledališko-glasbene uprizoritve Cvetje v jeseni dvignila tudi na višjo  uprizoritveno raven.

View Gallery 8 Photos