Nina, kako te je življenje pripeljalo do baleta?
Že od ranega otroštva sem vedno rada poplesavala. Starši so mi povedali, da sem komaj pri dobrem letu starosti že stala sama sredi dnevne sobe in ob vsaki glasbeni reklami napravila tudi nekaj plesnih korakov. Ne morem izpostaviti točnega trenutka, ko sem se odločila, da želim plesati balet, zdi se mi, da je želja po samem plesu z menoj že od samega rojstva. Svoje prve plesne korake pa sem opravila ravno z obiskom pouka klasičnega baleta, in tako lahko rečem, da sem se znašla v tako imenovanem baletnem svetu.
Kakšno je bilo tvoje baletno šolanje in katero šolo si poleg baletne še obiskovala?
Svoje baletno izobraževanje sem pričela že pri rosnih petih letih. Takrat so me starši vpisali v plesno izbo k baletni pedagoginji, gospe Eriki Safran. Rada sem obiskovala plesne urice, toda še raje sem preživljala svoj prosti čas v igri s sosedovimi otroki, zato sem za nekaj časa tudi prekinila redno obiskovanje baletnega vrtca. Toda želja po plesu je očitno nadvladala igro, saj me je pot kmalu zanesla na sprejemni izpit v baletno pripravnico. Pri sedmih letih sem pričela obiskovati baletno pripravnico na takrat še Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, kjer sem ostala vse do uspešno opravljene mature, zdaj imenovanega Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Ob vpisu v srednjo šolo sem že vedela, da želim svoje življenje posvetiti zgolj baletu, zato sem svoje srednješolsko izobraževanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, modul A, balet.
Najraje se spominjam bleščečih kostumov ter baletnih predstav, ki sem si jih ogledala s starši. Tukaj pa nikakor ne morem obiti tudi prvih baletnih produkcij in mojih prvih baletnih trenutkov v gledališču, ko nam je pomenil vrhunec se voziti v dvigalu, skakati po gledališču in skozi špranjo vrat opazovati profesionalne plesalce na njihovih vajah.
Ti je baletna šola dala odlično bazo za baletno kariero?
Šola mi je dala zelo veliko. Res moram priznati, da so se vsi pedagogi na šoli ves čas trudili, da nam bi predali čim več njihovih izkušenj, in vedno so iskali priložnosti, da smo lahko bili na odru in si s tem nabirali naše prve izkušnje za profesionalno baletno kariero. Glede tega lahko rečem, da so od sebe dali vse in še več in nam omogočili, da smo si v času šolanja ustvarili bazo, na kateri zdaj gradimo.
Postala si tudi članica baletnega ansambla v Ljubljani. Kako bi opisala ta angažma, ki se ne zgodi ravno pogosto?
Na nek način bi lahko dejala, da mi je bila to sanjska nagrada za moje trdo delo in odrekanje v srednji šoli in pa seveda tudi splet srečnih okoliščin. Gospod Irek Mukhamedov, bivši umetniški vodja ljubljanskega baleta, me je verjetno opazil kot žirant že prej, na tekmovanjih, in to je verjetno botrovalo vabilu na avdicijo, ki je bila vse prej kot pričakovana. Bila sem sprejeta in to je bila moja velika sreča in tudi priložnost …
Permanentno izobraževanje je zame ključnega pomena. Plesalec se ves čas razvija. Stvari lahko vedno izboljšamo, nikoli ni tako dobro, da ne more biti še bolje. Sem mnenja, da lahko na vsakem baletnem seminarju pridobimo zelo veliko, zato se jih tudi rada udeležujem. Kompliment gospoda Lukjanova mi je nagrada, je pa seveda tudi plod njegovega dela. Že od uvrstitve na baletno tekmovanje v Helsinkih sodelujem z njim nekajkrat na leto in njegovi nasveti so neprecenljivega značaja. Je izjemno strog, a neprecenljiv z nasveti. Njegova koreografija je zame predstavljala dokončno zaupanje velikega pedagoga in željo, da njegovo zaupanje tudi upravičim.
Kaj pa ti pomenijo tekmovanja? Kako se na njih pripravljaš? Kaj nudijo?
Tekmovanja so zame izziv in možnost, da se pokažemo tudi širšemu občinstvu, zato se bom le-teh vedno rada udeleževala. Nudijo nam veliko izkušenj, novih poznanstev ter nenazadnje sodelovanja z novimi koreografi in pedagogi. Do sedaj sem se redno udeležila slovenskih tekmovanj in tudi nekaj mednarodnih. Priprava plesalca na tekmovanje in oder pravzaprav poteka ves čas naših treningov in vaj, saj sta vsak trening in vsaka vaja primerjava zmogljivosti in želja po najvišjem nivoju znanja. Ko pa se odločim zavestno za tekmovanje, se poleg treningov posvetim še izbranemu repertoarju, ki ga nato vsak dan pilim in izboljšujem, da bi ga približala vrhuncu.
Iskreno?! Prav na vse!!! Vsaka uvrstitev mi je prinesla novo izkušnjo. Še posebej pa sem ponosna na Helsinke, kamor sem se samo uvrstila in nisem dosegla vidne nagrade, sem pa delala s pedagogi svetovnega kova, kot je Nina Ananiashvili, in se vrnila z izkušnjami, ki so mi pripomogle do moje prve zmage na mednarodnem tekmovanje v Zagrebu, le nekaj tednov po vrnitvi v Slovenijo.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko baletno in mogoče ostalo plesno sceno, na tisto, ki jo najbolje poznaš? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko?
Zdi se mi, da je ples na splošno kar malce zapostavljen v Sloveniji. Plesalci smo umetniki, toda nenazadnje smo tudi vrhunski atleti in garamo prav tako kot vrhunski športniki. Balet je vrhunska umetnost in v zadnjih letih se je povečalo število ljudi, ki si radi ogledajo baletno predstavo, toda zdi se mi, da je kljub temu zanimanje za ostale plesne zvrsti še vedno večje. Na slovenski baletni sceni potrebujemo predvsem pomladitev, tega se zavedajo tudi v ljubljanskem baletnem ansamblu, in zelo sem vesela, da dobimo tudi mlajši plesalci veliko priložnosti, da se dokažemo in si s tem nabiramo izkušnje, ki so temelj naše kariere. Pri procesu dela me vedno najbolj navdušuje delovna atmosfera oziroma ljudje, ki radi delajo in so predani svojemu poklicu. Balet ni samo trening in vaja, ampak je naše življenje, za uspeh je treba trdo delati in se tudi odrekati.
Kot sem že prej omenila, so ostale plesne zvrsti veliko bolj obiskovane kot same klasične baletne predstave. Pravzaprav se mi to ne zdi prav nič čudno, saj nekateri ljudje že na splošno na marajo klasične glasbe in posledično raje obiščejo kakšen zabaven dogodek s popularno glasbo. Velika škoda se mi zdi, da je v času šolanja premalo ur namenjenih sodobnemu plesu, ki je danes v naši karieri enakovreden baletu. Balerina mora plesati tudi moderne koreografije, na baletni sceni se pojavlja vedno več novih koreografov in vedno več novih modernih baletov. Sama bi si želela, da bi imela v času šolanja enakovredno število ur klasičnega baleta in modernih plesov, da bi se lahko izpopolnila tudi pri sodobnih koreografijah. Baletna vsebina je velikokrat pravljična, toda obstaja tudi veliko tragičnih baletov. In če sem iskrena, so mi ti celo malce bolj pri srcu, saj lahko v takšnih baletih pokažemo vse emocije. Sem zelo emocionalna balerina in na odru vedno pokažem vsa svoja občutenja, ki pa so v tragičnih baletih še toliko bolj intenzivna.
Težko bi izpostavila eno osebo kot svojega idola. Vsaka balerina ima nekaj unikatnega, značaj, tehniko, igro … Kljub temu mi je pri srcu bolj ruski balet, saj ob ogledu njihovih predstav čutim čisto predanost vlogi, ki pa je navsezadnje najpomembnejša komponenta baletne predstave. Moja sanjska vloga? Definitivno Giselle. Čeprav sem pa mnenja, da vrhunec baletne kariere predstavlja odplesana glavna vloga v največji baletni klasiki Labodje jezero. Med soplesalci je sanjski tisti, ki obvladuje svojo partnerko in zna rešiti vsako situacijo. V težkih pas de deux-ih je dober partner ključnega pomena. Soplesalca si morata biti izjemno naklonjena. Takšno naklonjenost čutim pri svetovno znanemu baletnemu paru, Anastasiji in Denisu Matvienku. Pa ne zaradi tega, ker sta tudi življenjska partnerja, ampak zaradi njune izjemne plesne usklajenosti na odru.
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Če sem iskrena, mi je pobožala dušo moja prva javna kritika, objavljena v Delu: ˝… Na premieri je izstopala Nina Noč s svojimi baletnimi predispozicijami in gracilnimi plesnimi manirami …˝ Zato bi rekla, da sem prepoznavna predvsem po svoji liričnosti in gracilnosti.
Izjemno uživam v klasičnih baletih, z velikim veseljem pa se posvetim tudi sodobnim. Večno mi bo ostala v spominu vloga v silvestrski predstavi Tango Edwarda Cluga. Zelo sem mu hvaležna za zaupanje, saj sem bila takrat stara komaj 17 let. Zelo pa sem ponosna tudi na sodobno koreografijo gospoda Lukjanova, ki jo je pripravil posebej zame.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje iskren in navdušen aplavz gledalcev na koncu predstave, saj mi predstavlja nagrado za ves moj trud, ki sem ga vložila v vlogo. Seveda pa so v baletnem svetu prisotni tudi neiskrenost, zavist in zahrbtnost. Slednja me najbolj prizadene.
Vsaka plesalka ima drugačno stopalo. Nekatere imajo krvave žulje, spet druge ne. Za preprečevanje nastanka le-teh je zelo pomembno, da imamo špice, ki nam ustrezajo. Sicer pa krvav žulj lahko nastane tudi od salonarja … Ženske smo pač rade lepe … Torej dobesedno krvav žulj ni nujen spremljevalec pri baletu, je pa res, da stopala zelo trpijo.
So tvoje noge tudi "zmatrane" in so redne gostje pri pedikerju, maserju? Kako skrbiš za svoje telo?
Seveda so moje noge utrujene, predvsem ob večerih, ko zaključim z vsemi vajami. Zavedam se, da močno garam in zaradi tega moram skrbeti za svoje telo še toliko bolj. Obisk pedikerja enkrat na mesec zame predstavlja obvezo in hkrati tudi razvajanje. Ko odidem v Maribor, sem deležna domačega razvajanja, kar pa vključuje tudi masažo telesa. V času naporov vedno skrbim, da imam dovolj velik vnos hranilnih snovi in da imam s seboj tudi veliko tekočine. Ne pozabim pa tudi na počitek, ki ga telo obvezno potrebuje, da se mišice lahko regenerirajo. Večerno poležavanje pred televizijo ali računalnikom je zame velika sprostitev.
Lagala bi, če bi rekla, da nikoli nisem razmišljala o tujini. Glede na to, da sem naklonjena ruskemu baletu, bi vsekakor najraje odšla na vzhod. Toda ni vse samo opravljena avdicija. Vedno je pomembno, kakšna je možnost plesnega razvoja, saj plesno rastemo ves čas. Zame je trenutno zagotovo še vedno najboljša opcija Ljubljana, ves čas pa razvijanje v smislu udeleževanj na tekmovanjih, kjer te lahko opazijo razni pedagogi in koreografi.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Obožujem Ljubljano, zato se rada sprehajam po ljubljanskih ulicah, prav tako se rada potepam po trgovinah z oblačili in obutvijo, velikokrat se ob nedeljah sprehajam tudi po tržnici, kjer mi velik užitek predstavlja nakupovanje svežega sadja in zelenjave. Doma poleg televizije in računalnika obožujem tudi reševanje križank. Užitek pa mi predstavlja tudi nedeljska kavica s prijatelji ali družino.
Kratko in jedrnato … špic copati, mobitel, voda, energijske ploščice in gel za utrujene mišice.
Tvoj moto v življenju pa je?
"When you are exhausted from trying, try just one more time" oziroma poslovenjeno "Ko si izčrpan od poskušanja, poskusi vsaj še enkrat". Sem zelo trmasta oseba in nisem zadovoljna s povprečnim. Vedno se priganjam do konca svojih zmogljivosti.
