V ljubljanski Festivalni dvorani se bo 4. oktobra ob 19.30 zgodil poseben večer, ki sta ga avtorja projekta Luca Bussoletti in Tjaša Vulič poimenovala Beneška nostalgija. V teh dneh potekajo vaje za ta plesni spektakel, za katerega bo kostumografijo prispevalo oblikovalsko podjetje plesnih oblek Silvia Design iz Italije. Nekaj detajlov pa bodo našli tudi v fundusu SNG Opera in balet Ljubljana. Silvia Design iz mesta Altopascio v italijanski Toskani je že od leta 1994 vodilni atelje za dizajn in izdelavo unikatnih oblačil za športne plesalce ter poročnih in večernih toalet. Vsaka kreacija lastnice in idejne vodje Silvie Banti je zgodba zase, izdelana iz najprestižnejših materialov z dodatki elementov Swarovski. O kakovosti in inovativnosti ateljeja priča tudi dejstvo, da je bila Silvii zaupana naloga izdelave večernih toalet za finalni večer izbora Miss Italije.
Športni ples je disciplina, ki lahko gledalcem ponudi veliko več, kot je razvidno iz formata, ki ga narekujejo tekmovanja. Dogodek, kot bo Beneška nostalgija, ponuja tako plesalcem kot občinstvu priložnost, da se osredotočijo predvsem na umetniško stran našega športa. Ideja izhaja iz podobnih dogodkov, ki sva jih že organizirala v Italiji, predvsem pa sva prepričana, da bo pečat pustilo dejstvo, da bo to tematski dogodek, torej dogodek na katerem bo vse, od dekoracije, menija in seveda plesne predstave, obarvano z bliščem in skrivnostnim šarmom Benetk.
Kaj in koga želita s predstavo doseči?
Dogodek bo idealna priložnost za vse tiste, ki si želijo preživeti prost večer na malce drugačen način, za vse ljubitelje plesa in umetnosti nasploh, saj bodo poleg plesalcev v ospredju tudi glasba, gledališče in umetnost slikarjev, dveh fantastičnih članov beneške akademije za umetnost. Vsem, ki bodo na dogodek prišli, pa seveda želiva čaroben večer, preživet v dobri družbi, ob dobri hrani, živi glasbi in seveda odličnem nastopu plesalcev.
Festivalna dvorana je zibelka plesa v Ljubljani, saj se že dolgo vsak teden pleše prav na njenem parketu. Poleg tega pa je primerna za organizacijo dogodka s temo, ki sva si jo izbrala, ter nudi pravšnjo atmosfero in zadosten prostor za velikost dogodka. Seveda pa je bilo pri izbiri prizorišča dogodka odločilno tudi dejstvo, da so pri Festivalni dvorani z veseljem sprejeli idejo o projektu in smo z lahkoto našli skupen jezik, za kar se jim (tudi za vnaprej) lepo zahvaljujeva.
Postregli bodo tudi s hrano. Bo kaj tematskega na jedilniku?
Seveda smo se z Vivo Cateringom potrudili sestaviti jedilnik, ki v štirih hodih združuje italijansko-beneške okuse, ti pa se bodo lepo zlili z aromo odličnih slovenskih vin priznanega vinarja Čarga.
Kar se naju tiče, nisva nikdar zares odšla … Že od začetka najine skupne plesne poti deliva svoj čas med Italijo in Slovenijo, res pa je, da do konca tekmovalne kariere zaradi vseh treningov, potovanj in tekem ni bilo časa za organizacijo podobnih projektov. Ideja je vedno bila, da delujeva na področju obeh držav, v vsaki na malo drugačen način, pogojen z različnimi razmerami in kulturo vsake od njiju. Kam naju bo bolj potegnilo, pa bo pokazal čas.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se za vedno vrnila v Slovenijo in postavila tu bazo?
Morala bi imeti željo, da to narediva. Zaenkrat nama ustreza način dela in življenja, ki združuje obe državi. V vsaki najdeva nekaj, zaradi česar bi nama bilo zelo težko izbrati le eno. Poleg tega pa nama dejstvo, da mejita ena na drugo, omogoča enostavno in hitro potovanje med Slovenijo in Italijo.
Vseeno veliko delata s slovenskimi pari. Lahko naštejeta, kje in kdo so ti pari? Kako usklajujeta razdaljo z njimi?
V Sloveniji delava s pari Plesnega kluba Pingi, v Mariboru pa je tudi priložnost za srečanje z najinimi varovanci iz Hrvaške. Delo je vedno načrtovano vnaprej, da pari točno vedo, kdaj se vidimo, prav tako pa tistim, ki nama zaupajo vodstvo svoje kariere, izdelava natančne plane treningov za obdobje, ko naju ni. Seveda pa je najboljša situacija, kjer imajo pari v domačem klubu vrhunske trenerje, s katerimi skupaj vodimo pare, se posvetujemo in odločamo o strategijah za njihovo kariero. Tako je v primeru PK Pingi, kjer z Brankom in Alenko Bohak že leta odlično sodelujemo.
Izbirala sva med pari, s katerimi največ delava, predvsem sva se osredotočila na to, kdo bi bil primeren za določene vloge v showu.Tako sva dobila precej mednarodno zasedbo, saj so nastopajoči iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Češke in Hong Konga. Zagotovo bova pare na prihajajočih prireditvah vedno malo zamenjala in tako dala možnost tudi plesalcem, ki tokrat ne bodo sodelovali.
WDSF je v zadnjih dveh letih naredila velik korak naprej predvsem z razvojem novega sodniškega sistema, ki je omogočil večjo izpostavljenost športnega plesa širši javnosti, saj se zaradi lažjega razumevanja načina ocenjevanja in novega formata tekmovanj za prenos prireditev zanima vedno več televizijskih hiš. Ples je seveda subjektiven šport, nimamo rezultatov, ki bi temeljili na času, višini ali dolžini premikov, torej je pot do čim boljše transparentnosti rezultatov težka in dolga. Vendar verjameva, da WDSF dela velike korake v pravo smer.
Odkar sva prenehala s tekmovanji, v zadnjem letu nisva imela veliko opravka s PZS, tako da po resnici povedano, nimava realne slike o trenutnem dogajanju v plesni zvezi. Kar vidiva kot zunanja opazovalca, je že nekaj let konstanten upad števila parov, ki tekmujejo v športnem plesu, kar je popolnoma nasproten trend kot v Italiji, kjer število plesnih parov narašča. Kaj je krivo za to, ne veva, zagotovo pa bi morala PZS narediti resen projekt za širjenje priljubljenosti športnega plesa.
Bosta sodelovala ob njeni 60-letnici?
Nisva bila obveščena glede kakšnega posebnega dogajanja ob obletnici PZS; morda pa se bova.
Kako se je spremenil športni ples od vajinih začetkov pa do danes?
Ko sva začela plesati, ni bilo jasne ideje o tem, kaj naša disciplina sploh je – le dejavnost za preživljanje prostega časa, umetnost, šport? Danes je (govoriva o uradni zvezi WDSF) zelo jasno, da je športni ples umetnostni šport, plesalci pa športniki v vseh pomenih besede. Telesna pripravljenost, prehrana, tehnična in psihološka priprava, strategije tekmovanj … vse je skrbno načrtovano in izvedeno.
Za naju je fokus kot vedno pridobivanje novega znanja kot plesalca, trenerja in sodnika, kot to počneva že od začetka skupne kariere pred enajstimi leti. Redno sodelujeva pri Team DiabloAcademy, kjer se še vedno učiva podrobnosti vseh predmetov, potrebnih za znanje športnega plesalca; tehniko plesa, športni management, pedagogiko, športno psihologijo, anatomijo … Vedno si želiva vedeti in znati več, za naju je to edini način, da ostaneva pripravljena, kot si želiva. Za najine varovance pa si želiva rezultatov, kot so jih že dosegali v prejšnji sezoni, ko smo skupaj dosegli kar nekaj finalnih uvrstitev na svetovnih prvenstvih.
Občutek, ki ga imaš, ko ti uspe tisti idealni nastop, je nekaj neprecenljivega. Ko vidiš, da si gledalcu na obraz pričaral nasmeh, ko se šele ob koncu glasbe zaveš, da si plesal, in se ti zdi, kot da je cel ples minil v eni sekundi. To je tisto, za kar pleševa. Včasih je bilo težko, slab rezultat po mesecih truda, dan potem pa spet v dvorano in trening. To so trenutki, ki te naredijo močnejšega, niso pa prijetni. Ampak slabo se pozabi, ostaja veselje do plesa.
Kaj pa počneta, kadar ne plešeta?
Stvari, ki jih počnejo vsi drugi. Sprehod po mestu, kino, gledališče, klepet s prijatelji, obisk družine, saj naju ne vidijo prav pogosto. Samo nič plesa!
V vseh letih skupnega treninga, potovanj, veselja in razočaranj sva se zelo dobro spoznala. Jasno nama je, kaj gre drugemu na živce in kaj ga osrečuje. Tako se lažje izogneva nepotrebnim prepirom.Res pa je, da sva si karakterno precej različna, na stvari imava pogosto različen pogled in zato se včasih malo zabliska. V takih trenutkih je parom, ki delajo na različnih področjih verjetno malo lažje. Vendar nama kar dobro uspeva ohranjati mir.
Ali je pri vaju ukvarjanje s plesom povezano z zdravim načinom življenja, in če da, kako?
Vsekakor se nama zdi, da bi moral vsak pravi športnik paziti na način življenja. Če vsak dan po več ur treniraš in se trudiš doseči neko idealno formo, ne moreš potem vsega uničiti s ponočevanjem, alkoholom in cigareto. Te stvari pač ne spadajo v življenje športnikov.
Kot tekmovalca sva imela nutricionistko, s katero smo pripravljali in redno dopolnjevali najino dieto. Nikdar nič ekstremnega v stilu "jej samo solato", saj mora biti prehrana športnikov uravnotežena, pazila sva, da sva vedno zaužila tisto, kar je najino telo potrebovalo. Enako se trudiva doseči pri najinih učencih.
Več je več. V smislu, da več truda prinese več rezultatov, tako na osebnem kot na športnem področju.
