Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih oz. baletnih začetkih. Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Plesati sem začela pri štirih letih v Društvu ljubiteljev baletne umetnosti Divača. Moj prvi baletni pedagog je bil nekdanji plesalec Miloš Bajc, nato pa Svetlana Petrovič in Sergej Semenjuk. Takrat me za balet nihče ni posebej navdušil. Naši treningi najprej niso bili podobni baletu, ampak bolj gimnastiki, zato pri tisti starosti baleta nisem doživljala kot umetnost, ampak kot zabavo in druženje s prijatelji. Razlog, zakaj sem se odločila prav za balet, bo najverjetneje prav ta, da se je z njim ukvarjalo veliko deklet iz okolice.
Spomnim se, da so nas v Divači obiskali baletniki iz Ljubljane z namenom, da bi balet približali tudi tistim, ki smo nekoliko oddaljeni od slovenskih baletnih odrov. Najverjetneje je to v meni zbudilo zanimanje, ampak mislim, da so mi pri tistih letih po glavi hodile čisto drugačne misli. Pravo baletno predstavo sem obiskala šele kasneje, ko sem se z baletom ukvarjala že dlje časa.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje …
Moje plesno šolanje se je pričelo v lokalnem društvu, kjer smo na koncu šolskega leta opravljali tudi izpite. Izpite za nižjo baletno šolo sem opravljala v Ljubljani in Novi Gorici. Po zaključeni Osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne v Divači sem šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer sem letos opravila maturo.
Šolanje bom nadaljevala na Northern Ballet School v Manchestru. Že med šolanjem na konservatoriju sem vedela, da si ne želim običajnega študija, saj bi to zame pomenilo, da bi balet opustila. Želim si čim več novih izkušenj, zato sem se odločila, da poizkusim z avdicijami na različnih šolah po Evropi. Sprva nedolžen poskus se je spremenil v plan in zdaj odhajam, o pogumu nisem niti razmišljala. Vsi doma smo se zavedali, da bo takšen korak nujno potreben, če se še želim ukvarjati z baletom, zato smo bili nekako pripravljeni na takšen scenarij. Starši mi nudijo največjo podporo, tako finančno kot tudi moralno, upam pa, da bom sčasoma tudi sama lahko pripomogla pri financiranju. Odhajam za tri leta.
Kaj pričakuješ od te baletne akademije?
Od šole pričakujem predvsem izkušnje, ne samo v klasičnem baletu, ampak tudi v ostalih zvrsteh plesa. Prav to bo zame izziv, saj sem se do zdaj osredotočala samo na balet, ostalo pa nekoliko zanemarila. Šele na poletnih šolah v tujini sem ugotovila, da bi mi mogoče ustrezale tudi drugačne plesne tehnike, vsekakor pa znanje sodobnega plesa, jazza itd. koristi tudi klasičnim plesalcem. Pričakujem tudi veliko novih poznanstev in pa veliko presenečenj, sploh kar se tiče življenja v drugi državi.
Šolanje na mariborskem konservatoriju je bilo zame definitivno zelo pomembno obdobje. Naučila sem se prave discipline, ki je potrebna pri baletu, ugotovila sem tudi, kaj vse je potrebno, da nekaj dosežeš.
Udeležuješ se tudi tekmovanj. Kaj ti pomenijo, kako se nanje pripravljaš, kaj nudijo?
Tekmovanj se udeležujem že od nekdaj, najprej pod vodstvom Svetlane Petrovič in Sergeja Semenjuka, zadnja štiri leta pa pod vodstvom Galine Čajke Kuhar in Nikolaja Chilnika. Priprave so vedno naporne, v pripravljeno variacijo ali ples je vloženega veliko truda in časa, vse je usmerjeno v tisto minuto na odru. Plesalcem tekmovanja nudijo predvsem vpogled v delo drugih, možnost spoznavanja novih ljudi in pa seveda potovanje in spremembo dnevne rutine. Sama nisem največja ljubiteljica tekmovanj. Zavedam se, da je na svetu ogromno odličnih plesalk in plesalcev in na tekmovanjih je vedno težje priti do dobrih uvrstitev. Balet in ples nasploh je zelo individualna stvar, vsak jo doživlja po svoje in včasih se je težko sprijazniti, da je tvoje delo nekomu zelo všeč, nekomu pa ne. Prav zato so tekmovanja zelo specifična in vsaj zame nimajo velike umetniške vrednosti. S tehničnega vidika pa na tekmovanjih zagotovo vidimo prave čudeže.
Najbolj ponosna sem na doseženo drugo mesto na tekmovanju ESDU v Poreču. Niti ne toliko zaradi drugega mesta, ampak zaradi samega nastopa, ko sem imela res fantastičen občutek, da sem odlično pripravljena, in tako tudi odplesala. Ponosna sem pa tudi na lansko državno tekmovanje, ko sva s partnerjem Filipom Juričem odplesala pas de deux Pas d’Esclave in prav tako dosegla visoki mesti.
Zakaj si se odločila za letošnji poletni seminar v Dubrovniku in kaj ti je dal?
Za seminar sem se odločila zaradi želje, da bi med poletnimi počitnicami vzdrževala formo. Ker nisem doma v Mariboru, nimam priložnosti trenirati tako aktivno in se moram znajti na drug način. Zato sem poskusila s poletnimi šolami, ki se jih udeležujem vsako poletje, treniram pa tudi sama. V Dubrovniku sem se imela super, spoznala sem ogromno ljudi, s katerimi bomo zagotovo vzdrževali stike. Zanimivo je bilo slišati zgodbe drugih plesalcev, njihove navade, izkušnje, še posebej jih je bilo lepo gledati, kako plešejo. Mislim, da se prav od vsakega plesalca lahko veliko naučiš, če le dovolj pozorno opazuješ. Poleg klasičnega baleta smo imeli priložnost plesati tudi sodobni ples. Prav te ure so se mi zdele zanimive in drugačne, prava protiutež klasiki. Znanje mi bo gotovo koristilo na vseh področjih plesa. Sicer pa so seminarji odlična zadeva, če si jih lahko privoščimo, lepo je spremeniti okolje in delati v nekoliko bolj sproščenem vzdušju in delo ”združiti” z zabavo. Sploh če imaš priložnost trenirati v tako lepem mestu, kot je Dubrovnik.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko baletno in mogoče ostalo plesno sceno? Na tisto, ki jo najbolje poznaš … Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko?
Slovenska baletna scena je tista ”domača” in mi veliko pomeni. Prav zaradi slovenske scene je moj pogled na balet takšen, kot je. Bližje mi je Slovensko narodno gledališče v Mariboru, kjer sem štiri leta sodelovala v predstavah. Všeč mi je, da tudi v majhni državi, kot je Slovenija, obstaja možnost obiska tako klasičnih kot sodobnih predstav, in to na zelo kvalitetnem nivoju, kar je mariborsko gledališče dokazalo s številnimi gostovanji in uspehi po svetu. Nasploh pa se vidi, da se baletni svet počasi obrača k sodobnim predstavam in nekoliko spreminja kriterije za plesalce. Kar je po svoje odlično in zanimivo, po drugi strani pa se mi zdi, da klasični balet nekoliko izgublja pomen, ki ga je imel nekoč. Vendar verjamem, da je klasika le klasika in da bo s klasičnimi predstavami vedno mogoče napolniti dvorane z gledalci.
Klasični balet me je že od nekdaj privlačil in pogosto se tudi sama vprašam, kaj je na njem tako magičnega, da mi toliko pomeni. S spremembo repertoarjev se je spremenil tudi tip plesalca, ki je zmožen takšnega dela. Zato se je spremenila celotna slika. Klasični balet bo zagotovo ohranil svoje mesto v umetnosti, saj je podlaga številnim plesom in nekakšen simbol gledališča. Občutek imam, da tudi gledalci še vedno radi pogledajo Hrestača ob božičnih praznikih, pa kakšno Labodje jezero itd. Vsebina klasičnega baleta je dokaj preprosta in omogoča publiki zbrano gledanje in povezovanje gibov z zgodbo. Mogoče so takšne zgodbe še tisti zadnji ostanki pravljic, v katere verjamejo otroci in si vsaj za dve uri (kolikor traja predstava) to lahko privoščijo tudi odrasli. Vsi potrebujemo nekaj pravljičnega v svojem življenju, pa čeprav je to le baletna predstava.
Imaš kakšnega svojega idola? In seveda katera je tvoja sanjska vloga?
V Sloveniji in tujini je ogromno odličnih plesalcev, po katerih se mladi lahko zgledujemo in upamo, da bomo nekoč dosegli njihov nivo. Nimam nobenega idola, ki bi mi bil noro všeč, rada pogledam vse plesalce. Ugotovila pa sem, da najbolj uživam v predstavah, kjer plešejo energični in temperamentni plesalci. Na primer Natalia Osipova, Anna Tihomirova … Kar se tiče sanjske vloge, bi se rada preizkusila v Giselle in Kitri.
Uživam v koreografijah, kjer sem popolnoma skoncentrirana in natančno vem, kaj delam. Do sedaj sem najraje plesala v ansamblu v gledališču, ker je občutek res tisti pravi. Všeč mi je, ko plešem sama (variacije ali druge solo točke), ampak se pogosto počutim, kot da je prehitro mimo. Med pravo gledališko predstavo pa se na odru počutim čisto drugače, bolj domače. Ko si na odru dlje kot eno minuto, dobiš več samozavesti in bolj si pripravljen na vse, kar se lahko zgodi. Tudi kakšna napaka se ne zdi tako tragična. Veliko je tudi poudarka na igri, mimiki in zgodbi. Všeč pa so mi tudi sodobne koreografije, ko lahko malo odmislim klasiko in telo deluje na čisto drug način.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ne bi rekla, da me kakšna stvar pri baletu žalosti, je pa res, da so dnevi, ko se mi nič ne zdi smiselno in se sprašujem, če je to prava stvar zame. Dandanes smo obkroženi z neverjetnimi videi in fotografijami baletnih plesalcev s celega sveta, ki izvajajo nemogoče stvari, imajo neverjetne linije, v glavnem imajo ”vse”. Včasih se zdi, da enostavno ne moreš dohajati vsega, kar se dogaja in spreminja, da enostavno nisi dovolj dober. Nihče ni rekel, da je balet lahek. Po drugi strani pa je balet nekaj, brez česar si ne znam več predstavljati svojega življenja. Naučil me je discipline in vztrajnosti. Ko plešem, težav nimam več, enostavno ne razmišljam o drugem, kot o baletu. Tudi na odru je občutek edinstven, še posebej ob zasluženem aplavzu. Ni lepše nagrade kot to, da je publika navdušena nad tvojim nastopom.
Kaj boš najbolj pogrešala v tujini?
Predvidevam, da bom pogrešala varnost, ki sem jo občutila v Sloveniji. Tudi če štiri leta nisem živela doma, sem se vedno počutila varno in blizu doma, vedno sem imela nekoga, ki mi je lahko priskočil na pomoč. Najverjetneje bom pogrešala tudi družino in prijatelje, vendar bom v stiku z njimi, zato to ne bo taka težava.
Kaj je opcija B v tvojem življenju, če sploh obstaja? Ali je samo balet, balet in balet?
Opcija B mora vedno biti. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, balet je vseeno zelo delikatna stvar, sploh kar se poškodb tiče. Balet je definitivno na prvem mestu, v primeru, da mi ne uspe, pa še vedno obstaja študij. Moj plan B je bil študij psihologije.
Med šolskim letom je takih trenutkov zelo malo. Med počitnicami so potekale vaje v gledališču, zato tudi takrat nisem imela veliko časa za hobije. Poleg tega je bilo tu še učenje za gimnazijo in redki odhodi domov na Primorsko. Svoj prosti čas sem najraje porabila za branje knjig, obiskovanje gledaliških predstav, sprehode zunaj in druženje s prijatelji. Vsekakor ne poskušam cel dan zapolniti z baletom, nujno potrebujem tudi ostale stvari, da me zamotijo in mi omogočijo oddih od plesa. Med poletnimi počitnicami si lahko privoščim tudi nekaj lenarjenja, kakšno potovanje, če imam dovolj časa, pa se odpravim jahat. Rada obiščem kakšen koncert in tako sprostim tisto odvečno energijo.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako. Brez česa ne greš nikamor?
V moji baletni torbi se nujno nahaja šivalni pribor, beležka za zapiske in kakšno majhno darilce, ki mi prinaša srečo. Poleg vsega ostalega seveda. Pogosto se mi zdi, da je moja torba že pretežka, zato jo moram nujno izprazniti in nato ponovno pripraviti. Tokrat samo s stvarmi, ki jih nujno potrebujem. Običajno me spremljajo tudi baletne špice. Pa mehki copati, žabe, dres, gamaše, ogrevalna oblačila, pripomočki za urejanje fige, brisača, pripomočki za raztegovanje, pas za gretje hrbta, topli copati, tople nogavice … Čudežna torba, res.
Tvoj moto v življenju pa je ….
Da vse pride ob svojem času in da ne smem prehitevati stvari. Do sedaj se je izkazalo za zelo resnično.