Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Kdo te je navdušil za ples in zakaj ravno ples in ne kakšen šport?
Ljubezen do plesa sem začel gojiti od kar vem zase, k temu pa sta vsekakor prispevala starša, saj oba naravnost obožujeta ples. Ati je bil pred svojo poškodbo tudi plesni trener. Na začetku pa ples nikakor ni bil edini šport, ki sem ga poskusil. V bistvu sem najprej bil zagrizen rokometaš (verjetno prav tako očetova krivda, saj je bil tudi mednarodni sodnik), igral sem tenis ter poskusil tudi gimnastiko. Ko sem bil star 10 let, sem se opogumil in se vpisal v plesno šolo Mambo na Ptuju, kjer sem začel svojo plesno pot s standardnimi in latinskoameriškimi plesi. Do takrat sem plesno ljubezen gojil le doma in pa v skupini, ki jo je poučeval ati. Kmalu za tem je morala prej ali slej pasti odločitev, za kateri šport se bom odločil, ker seveda ni mogoče biti na tretjem ali četrtem mestih naenkrat, prav tako pa je bil to ogromen finančni zalogaj za starša, da bi me lahko podpirala v vseh zvrsteh. Hmh…zakaj ples…to sem se tudi sam vprašal, zakaj ravno ta šport oziroma umetnost…odgovor je zelo enostaven – o tem razmišljam 24 ur na dan.
Naštej, prosim dosedanje šolanje tako plesno kot tisto šolsko…
Šolska pot je bila kar precej razgibana in vsekakor prilagojena plesni karieri. Osnovno šolo sem dokončal na Ptuju, nato pa sem se v gimnazijskih letih v bistvu selil kar vsako leto, tako sem prvi letnik opravil na Ptuju, drugi letnik sem naredil v Gimnaziji Ravne na Koroškem, tretjega v Gimnaziji Šiška, četrti letnik pa sem dokončal na Ptuju, kjer sem tudi izdelal maturo. Temu sta sledila dva opravljena letnika na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer biologija in pedagogika, nato pa sem se preselil v Ljubljano, kjer sem tudi diplomiral iz bibliotekarstva, informacijske znanosti in založništva. Prav tako sem dokončal vse izpite iz magistrskega študija, čaka me še samo magistrska naloga – vendar je še čas za to. Kar se pa tiče plesno šolanje, pa sem svojo plesno kariero začel z latinskoameriškimi ter standardnimi plesi v plesni šoli Mambo, nato sem se za kratek čas preselil na Koroško, kjer sem plesal pod okriljem Plesne šole Devžej, zatem pa sem zamenjal klub in sicer sem začel tekmovati pod Urško Ljubljana. To obdobje je trajalo 14 let, nakar sem zamenjal klub in hkrati tudi plesno zvrst. Začel sem s hiphopom pod vodstvom Željka Božiča v ljubljanski Kazini.
Hehe…v bistvu je bilo v teh časih, ko sem začel plesat kar precej nevšečnosti, če si bil plesalec, ljudje tega niso sprejemali ravno najboljše, čeprav sam nisem imel ravno nekih negativnih izkušenj razen kakšne žaljivke ali bolje rečeno zbadanja. Vendar sem si vedno mislil – zraven mene je ženska, in to izredno lepa…s kom pa ti treniraš? In dan je bil lepši.
Bil si velik talent in perspektiva športnega plesa. Kaj je botrovalo spremembi plesnega stila?
Najprej hvala za kompliment, kar se pa tiče spremembe plesnega stila, v bistvu se bo morda slišalo to malo za lase privlečeno, ampak kot mnogokrat slišimo, vsaka stvar se zgodi z razlogom. Je pa res, da je potrebno ta razlog poiskati oziroma ko je pravi čas, ga sami uvidimo. Razlog za to nikakor ni samo en, prej bi rekel, da je šlo – če pogledam nazaj na obdobje zadnjih sedem let – za iskanje in raziskovanje, kaj dejansko je moj namen in zakaj sem bil postavljen v ples. Takrat tega nisem razumel čisto, ampak vsi dogodki (problemi s plesalkami, klubom, mojim lastnim počutjem) so se morali zgoditi, da sem lahko odkril svoje "poslanstvo v plesu". Če ne bi zamenjal plesne zvrsti, spoznal nove ljudi in njihove poglede na ples, znanje in filozofijo, tudi ne bi prišel do spoznanj, do katerih sem tako imel možnost priti in ugotoviti, kaj je moje poslanstvo v plesu.
Starša sta ti bila takrat v veliko oporo, sploh oče, se mi zdi, da je bil trepet sodnikom v tistih časih…kako se spominjaš tega obdobja?
Hehe, težko je bilo zgrešiti njegovo navijanje ja. Vsekakor. Vsakemu, s katerim se pogovarjam, lahko z odkritim srcem povem, da imam zlata starša. Odkar pomnim, sta me podpirala v vsaki odločitvi in na vsakem koraku, pa naj bo to plesna pot, šola, ali karkoli drugega. Dostikrat ljudje nimajo podpore najbližjih, zato sem jima vsak dan znova hvaležen, da sta vedno pripravljena poslušat, dati nasvet, kritizirat, kadar nekaj lahko naredim bolje in ko je stvar na določenem nivoju, tudi pohvalit. Ati je bil od vedno zelo odkrit in temperamenten človek, ki je stremel k pravici, tako da se je včasih zgodilo, da se je s kom pogovoril na štiri oči hehe… saj ni bilo tako strašno, le razlago je želel slišati.
V svojem življenju sem imel priložnost in čast delat z ljudmi, ki vejo neverjetno veliko o plesu in vsemu, kar je z njim povezano. Kljub temu, da se mogoče ne vidimo toliko in tudi nimam več priložnosti tako pogosto delat z njimi, se vsekakor veliko krat spomnim in uporabim njihov pogled na ples. To so vsekakor Barbara Nagode Ambrož, Nataša Ambrož, Ruud Vermeij, Peter Maxwell, Željko Božič. To so res veliki plesalci, trenerji in v veliki meri tudi izjemne osebnosti. Kar se pa tiče poučevanja, pa je vsekakor zaslužen Robi Grmek, ki mi je tudi v Plesnem studiu Novo mesto (PSNM) prvi nekako ponudil in zaupal delo z otroci. Tukaj sem tudi začel poučevati hiphop in s tem nabiral pomembne izkušnje. Saj je znano, da če si dober plesalec, še zdaleč ne pomeni, da si lahko tudi dober trener – za to je v prvi vrsti potrebno biti dober pedagog, potrebno pa je tudi ogromno znanja tako o plesu, kot o psihologiji, anatomiji, mehaniki, fiziki, muzikologiji itn.
Je bil Active Camp Plesnega kluba Urška prvi takšen pedagoški nastop ali ne? Kaj vse si učil in kje?
Drugače sem že in še vedno poučujem plesne skupine na področju hiphopa, vendar pa je bil Active Training Camp prvi takšen projekt v tej obliki, saj je bilo prisotnih okoli 80 plesnih parov iz celega sveta, med njimi kar nekaj izredno uspešnih in priznanih plesalcev, trenerjev in sodnikov, tako da sem bil izredno počaščen, ko so me povabili k sodelovanju in tudi srečen za izredno pozitiven odziv in pohvale. S tem sem imel tudi prvič po umiku iz športnega plesa ponovno sodelovati s temi plesalci in jim predstaviti svoj pogled na poučevanje, na temo, ki je bila izbrana za te priprave in tudi način, kako vidim ples sedaj. Sedaj učim hiphop že 4. leto v PSNM, lansko leto sem delal tudi v Tržiču v plesnem studiu Špela, kjer sem delal s street sekcijo, letos bom pa poučeval tudi hiphop v Prodance-u v Ljubljani. Seveda pa upam in si tudi želim, da bom pogosteje ali celo redno sodeloval s športnim plesom, se pravi standardnimi in latisnko-ameriškimi plesnimi pari ter jim pomagal na njihovi plesni poti. Pravtako pa bom letos nadaljeval z organizacijo lastnih plesnih delavnic za plesalce vseh plesnih zvrsti.
Tako je, še vedno obožujem občutek, ko stojiš na odru, plesišču in imaš priložnost deliti svojo strast z ostalimi ljudmi, tako gledalci, kot tudi drugimi tekmovalci. Tekmovanja so mi nekoč predstavljala borbo z drugimi pari, seveda vse v šprotnem duhu, vendar sem od vedno bil tekmovalen. Sčasoma pa ugotoviš, da je največja borba in tekmovanje s samim seboj. Takrat ti postane tekmovanje lahko neskončen vir užitka, saj sam upravljaš s svojim nastopom, ker je to tudi edino, nad čemer imaš nadzor. Tako sodniške odločitve kot nastop drugih tekmovalcev je izven tvojega dosega. Tako da je moja priprava na tekmo v bistvu v večji meri psihološka. Seveda brez pripravljenega telesa ni mogoče doseči in narediti na odru to, kar si zamisliš oziroma želiš, vendar pa se nastop na tekmi ali predstavi v večji meri odločen glede na tvojo psihološko pripravljenost.
Se mi zdi, da je to eno težjih vprašanj, saj je z vsakim rezultatom povezan nek poseben spomin, ki ti je drag. Verjetno bi lahko mogoče rekel za vsako obdobje, kaj mi največ pomeni, med drugim je to osvojitev naslova državnih in evropskih prvakov s člansko formacijo v hip-hopu v letošnjem letu. Osebno mi ta rezultat ne predstavlja ravno bistva, ampak odziv, ki smo ga v letošnjem letu prejeli od ljudi, tako na državnem, kot tudi na evropskem. To je tisto, kar se sploh ne more kosati z določenim mestom na tekmovanju. Drug tak dosežek v moji karieri pa mogoče niti ni iz tekmovanja, ampak je bilo asistiranje na lekciji enega mojih trenerjev, Ruuda Vermeija na seminarju, ki poteka med največjim tekmovanjem v športnih plesih, Blackpoolom. To je bil en tak dogodek, ki je izjemno zaznamoval mojo plesno kariero, saj je bilo sodelovati na takšnem dogodku v tej vlogi nekaj nepojmljivega in velikega, vsaj za mene. Da sem lahko demonstriral trenerju, ki je eden bolj priznanih v športnem plesu skupaj s Sergejem Milicijo (svetovnim prvakom vlatin šov disciplini) ter Iwono Golczak (takratno svetovno prvakinjo v LA plesih in pravtako zmagovalko Blackpoola), je bil izjemen dosežek.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Na tisto, ki jo najbolje poznaš…kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko?
Slovenska plesna scena je visoko razvita, ne glede na plesno zvrst. Katero najbolje poznam…težko bi se opredelil, saj je res, da sem sedaj že 6. leto v hiphopu, ampak se mi zdi, da za res dobro razumevanje in poznavanje scene neke zvrsti potrebuješ še več časa. V hiphopu sem vsekakor navdušen nad ustvarjanjem Romana Ureka in celotnega Abismo Crew-ja, vsekakor so izjemni v razvijanju svoje ideje in poglobljenem delovanju v hip-hop kulturi. Pravtako smo lahko ponostni na bolj komercialno smer, v kateri uspevata Nika Kljun in Anže Škrube. Kar se pa tiče LA in ST plesov, pa mislim, da imamo tudi tukaj izjemno talentirane in uspešne plesalce, kot sta Miha Vodičar in Nadia Bičkova, Martina Plohl in Kristijan Burazer, Jurij in Jagoda Batagelj. Kar se pa tiče trenerjev oziroma klubov, pa sem vsekakor navdušen nad Željkom Božičem, ki mi je vsekakor zelo dober prijatelj, mentor in vir navdiha in znanja. V športnem plesu pa sem – sploh sedaj, ko sem imel možnost malo bliže videti delovanje Active Teama – navdušen predvsem nad njihovim delom in kako organizirano ter premišljeno odločajo tako o delu, učenju, izbiri tekem z vsakega posameznika in tudi o organizaciji samih priprav.
V bistvu je tako, da sem letos plesal kot član PSNM, saj sem tudi tekmoval v letošnji formaciji. Čeprav pa imam seveda zahvaljujoč Robiju Grmeku odprte roke za sodelovanje z drugimi klubi, kot tudi v raznovrstnih projektih ali v lastni režiji, ali v sodelovanju s kom drugim.
Kaj zate pomeni plesati v različnih plesih projektih?
Se mi zdi, da se je v zadnjem času začelo povezovanje med klubi in plesalci krepiti, kar me izredno veseli in osrečuje. Moj pogled na to je vsekakor zajet izključno iz vidika kvalitete plesa in tega, kar lahko s sodelovanjem ustvarimo. Prepričan sem, da je s sodelovanjem mogoče priti še mnogo dlje, kot smo že prišli, saj je v Sloveniji izjemno število kvalitetnih plesalcev, umetnikov, kar je ob sodelovanju možno povezati v izjeme, kvalitetne projekte. Mislim, da imamo tukaj še veliko rezerve, vendar pa se premika v pravo smer.
Imaš kakšen značilen gib, gibanje po katerem bi te lahko prepoznali? Ali so tvoje brčice zaščitni znak?
Hehe, ko sem prebral vprašanje sem se res iz srca nasmejal. Značilen gib mogoče ne, mislim pa, da je moje gibanje malce drugačno od ostalih plesalcev ravno zaradi močnega vliva plesnih zvrsti, ki sem jih treniral. V hiphopu se čuti še vedno prisotnost latina in standarda, prav tako pa bi najverjetneje, če bi se vrnil v športni ples, bilo mogoče čutiti druge plesne zvrsti. Verjetno bi bilo kar zanimivo… (mežik).
Kar težko vprašanje… vsekakor pa so mi od prve do zadnje koreografije, ki sem jo imel priložnost delati, izjemno pri srcu koreogragije Željka Božiča. Kako zna skozi gib povedati zgodbo, sporočilo, ali pa samo eno lastno interpretacijo glasbe, je izjemno. Umetnik z veliko začetnico.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Če bi se moral odločiti za eno stvar, ki me najbolj osrečuje pri plesu, je to vsekakor neomejena možnost izražanja sporočila, čutenja, čustev, interpretacija glasbe, interpretacija neke ideje…obožujem ta občutek svobode v gibu in glasbi, insipracijo, ki jo dobim iz okolja ali v lastnem počutju in trenutnem stanju, ki jo lahko izrazim skozi gib. Kaj me najbolj žalosti? Da ljudje, ki plešejo, pozabljajo to.
Bi se zavoljo plesa bil pripravljen preseliti v drugo državo?
Da, vsekakor. Že v srednješolskih letih sem se vsak letnik selil v drugi kraj, tako da ne bi imel težav s selitvijo tudi v tujino. Bi pa vsekakor pogrešal domačo kuhinjo.
Koga od slovenskih plesalcev v tujini najbolj spoštuješ in zakaj?
To je mogoče težko odgovoriti, ker nimam kakšnih večjih stikov s katerim od slovenskih plesalcev v tujini, mogoče največ z Niko Kljun, saj se poznava še iz časov, ko je tudi sama tekmovala v latinskoameriških plesih in sva še vedno v kontaktu, kolikor se nama uspe uloviti. V prvi vrsti jo spoštujem predvsem zato, ker je dober človek, ker širi pozitivno energijo med ljudmi in ker si kljub njeni zasedenosti vzame čas in poklepeta ali predebatira kakšno temo z mano. Potem pa je tukaj še seveda njeno delo v plesu in posledično delo na področju prepoznavnosti slovenske plesne scene v svetu.
Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
V bistvu sem od vedno bil zelo radoveden in me je zanimalo nešteto stvari. Kar je vsekakor koristno, saj mi nikoli ni dolgčas. Je pa res, da če se že misli ne vrtijo okoli plesa, imam v rokah najverjetneje knjigo. Izredno rad berem, pa naj bo to strokovna literatura ali pa leposlovje. Prav tako pa, seveda če je navdih, rad rišem.
Kako tvoje dekle spremlja tvoje plesno udejstvovanje?
Hehe…trenutno nimam punce. Je pa res, da me je prejšnja punca 100% podpirala pri mojem delu oziroma bolje rečeno moji strasti, za kar ji bom vedno ostal hvaležen. Vedno je lepo, če te partner podpira pri nekem delu, ki ga sam obožuješ, še lepše pa je, če tudi on uživa v temu.
Naštej tri stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako?
Ena od teh stvari je vsekakor ipod oziroma glasba, brez tega mi živeti ni hehe… včasih je lepo poslušat naravo ali pa samo biti v tišini, ampak ti trenutki so redki. Druga stvar je verjetno prstan, ki gre le redko kdaj iz prsta, pa ne da bi bil ravno vraževeren, samo bolje se počutim. Tretja pa je zobna ščetka, ker nikoli ne veš, kam te pot zanese.
Tvoj moto v življenju pa je….
If it feels good and makes you really happy deep down inside, do it and never stop oziroma po slovensko Če se počutiš dobro in te to dela srečnega globoko v sebi, počni to še naprej in nikoli ne odnehaj!