Plesalki Sabina Pajmon in Staša Tušar redno opozarjata nase s svojo briljantno tehniko tako na področju klasike kot na sodobnem oziroma moderen plesnem izrazu. Odločitev, da se preizkusita v močni konkurenci plesalcev, je prišla s strani pedagoginje Vesne Cestnik Tehovnik, ki je mladi plesalki pripravljala na to tekmovanje in ju tudi spremljala. Obe sta dijakinji prvega letnika srednje baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in tudi dijakinji Gimnazije Bežigrad (Staša je zaključila 2. letnik, Sabina 1.). Pa tudi aktivni plesalki dveh ljubljanskih plesnih klubov. Staša pleše v Urški, Sabina pa v Kazini. Staša, ki je nastopila s točko Gardenfound koreografinje Tanje Pavlič, je v kategoriji C1, imenovani tudi solo contemporary, do 27 let zmagala in si priplesala naziv za "outstanding performance", Sabina z variacijo iz baleta Paquita (The Jumping Girl), katere koreograf je Marius Petipa, v kategoriji B1 – baletna klasika do 16 let sicer ni prišla do zadnjega kroga, a izkušnje so bile nezamenljive. Preberite nekaj njunih misli, ki sta jih zaupali takoj po prihodu v Ljubljano.
Zakaj sta se odločili udeležiti tako velikega tekmovanja, kot je bilo dunajsko, kakšna je bila konkurenca in kakšni so bili načrti, kaj sta želeli tam pokazati in doseči?
Staša: Navdušena sem bila nad idejo, da se s Sabino predstaviva na takšnem tekmovanju, in zdi se mi, da tako polne izkušnje – zaradi samega procesa priprav in doživljanja – odra ne smeš izpustiti. Sama nisem imela velikih pričakovanj, želela sem si le, da bi se s tem, ko dam vse od sebe, približala gledalcem, se jih dotaknila in pustila močen vtis.
Sabina: Sama sem bila navdušena nad tem, da se bom naučila baletno variacijo, jo vsak dan trenirala in se v plesu izpopolnjevala. Glede na to, da sem bila za to izbrana, sem priložnost izkoristila in dala vse od sebe. Konkurenca je bila močna. Veliko je bilo Azijcev, še posebej Kitajk, katerih način treniranja in nastopanja je precej drugačen od evropskega. Moj konkretni cilj je bil uvrstitev v zadnji krog, vendar sem ga vzela z rezervo – saj nisem vedela, kaj pričakovati. Glavni moj cilj pa je bil pokazati produkt vsakodnevnih vaj, občinstvu posredovati dobro energijo, navdušiti sodnike in seveda uživati.
Staša: Plesala sem na gala koncertu v nedeljo in dobila nagrado za “outstanding performance” v svoji kategoriji. Plesati v takem teatru, sploh stati na odru v tako lepem teatru in videti razprodano dvorano, ki s tabo ustvarja osupljiv pretok energije, je neverjetno. To je bila res posebna izkušnja.
Sabina: Na žalost vem samo, da nisem prišla v zadnji krog. Od 50 tekmovalcev so jih sprejeli zelo malo, zato za ostale ni znano, na katera mesta smo se uvrstili. Na baletnem področju sem malo manj domača kot pri modernu, na katerega sem se ponavadi bolj osredotočala. Tako sem baletno variacijo delala prvič in se s tem naučila ogromno. Sistem vaj je drugačen in s tem, ko sem ga spoznala, mi bo lažje pri delu za vsa bodoča baletna tekmovanja in nastope.
Staša: Drugačna je atmosfera, gre za nekoliko drug svet- svet klasike in sodobnega plesa. Duh je nekoliko bolj umetniški in teater je čisto nekaj drugega kot športna dvorana. Sicer pa je namen enak.
Sabina: Seveda. Sama sem razliko čutila predvsem zaradi druge zvrsti, v kateri sem se pomerila. Navajena sem na modern, v katerem sem precej domača, in zato vem, da je pri klasičnem baletu zgodba drugačna. Nastopi iskanje po perfekcionizmu, predispozicijah, konkurenca je večja in kvaliteta plesalca je veliko bolj definirana. Razlika je opazna tudi pri načinu dela. Medtem ko se plesalci pri nas ukvarjamo s plesom, šolo in ogromno drugimi stvarmi, je drugod situacija drugačna. V šolah se ukvarjajo predvsem z baletom, odnos trenerjev do učencev je precej bolj ‘diktatorski’ – vendar se vse to seveda pozna v njihovi tehniki in na odru. Podobnost med tekmovanji je predvsem način organizacije in seveda vznemirjenost, ki jo je moč čutiti pri vseh tekmovalcih.
Staša in Sabina: Seveda nama je bila v veliko pomoč in podporo, za kar se ji seveda močno zahvaljujeva. Namenila nama je ogromno časa in energije, in kot sva se zadnji dan skupaj s Stašo pošalili – je cel teden na Dunaju prenašala najine ‘fore’ in precej poseben smisel za humor!
Kaj pa član žirije Tomaž Rode, se vam zdi, da ste imeli zaveznika med “sodniki”?
Staša: Verjamem, da je bil pri svojem delu strokoven.
Sabina: Ne dvomim, da je svojo nalogo pri ocenjevanju opravil povsem korektno.
Staša: Publika je bila neverjetna, na samem odru sem čutila njihovo podporo, sprejemanje in razumevanje giba, ki sem jim ga predstavila. Njihova energija je zadela mojo in vzdušje se je še bolj izpopolnilo.
Sabina: Publika je bila prijazna, pred njo sem plesala s pravim užitkom.
Si bosta po vrnitvi v Ljubljano privoščili držati “noge v luft” in šli na počitnice, in kam?
Staša: Seveda bodo na vrsto prišle tudi počitnice.
Sabina: Iskreno bi sama najraje še naprej vsako jutro vadila in trenirala, vendar se prileže tudi nekaj sprostitve. Z družino grem na morje, potem pa pride novo šolsko leto, nova sezona in veliko trdega dela.
Kaj bo fokus prihodnje sezone?
Staša: Veliko trdega dela in čim več odrskih izkušenj.
Sabina: Kot vsako leto – ogromno dela in vaj, ter nastopi in tekmovanja, ki sodijo zraven.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje?
Staša: Občutek širjenja energije, pripovedovanja zgodbe s svojim gibom, ki gledalca navdihne in mu predstavi povsem drug svet.
Sabina: Zmožnost s svojim telesom ustvarjati, se prek tega izražati, začutiti neko osebno svobodo in ob enem čutiti svoj osebni napredek.
