Vse se začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za ples in zakaj ravno ples?
Plesati sem začela pri svojih sedmih letih v plesni šoli Bolero, kamor sva se skupaj s sestrično vpisali na začetni tečaj. Moja starša si nikoli nista mislila, da bi v tem lahko tako resno nadaljevala, zaradi česar mi tudi nista nudila neke posebne podpore. Tako sem dvakrat tedensko hodila sama na avtobus in na trening, kjer sem vsakič uživala. Tudi sama si nisem nikoli mislila, da bi me to lahko pripeljalo tako daleč. V četrtem razredu sem se vpisala v plesno šolo Kazina, kjer se je na pobudo moje prve kazinske učiteljice Mirjam Podobnik vse bolj resno začelo, saj mi je že zgodaj na začetku omenila in predlagala, naj začnem s solom. In sem … In prepričana sem, da brez te pobude vse skupaj ne bi šlo tako daleč.
V prvem razredu osnovne šole sem si v ljubljanski Operi ogledala svojo prvo plesno predstavo "Kdo je najmočnejši na svetu". O tem baletu sem navdušeno razlagala vsem in verjela bi, da je svoj del moje odločitve o začetku s plesom nosila tudi ta predstava.
Na žalost sem za akademsko še premlada. Takoj bi preskočila tja, če bi se dalo. A je treba step by step. Najprej sem zaključila nižjo baletno šolo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri profesorici Vesni Cestnik Tehovnik. Že pri štirinajstih, torej po končanem 8. razredu, sem bila sprejeta v elitni razred na Alvin Ailey American dance theater v NYC. To je bila nepozabna izkušnja, toliko dobrih plesnih pedagogov, toliko življenjskih in plesnih nasvetov, motivacije, samozavesti … Nepozabno!. A vsi na Aileyu so govorili o fami – Juilliard! Tja ne prideš, tja pridejo samo najboljši, le malo jih sprejmejo … To me je "pokdurilo", da sem se prijavila na avdicijo. Sprejeli so me! Nepopisna sreča! Takrat bi me lahko tudi kap, ha ha. Ponudili in dali so mi celo štipendijo … in sem po končanem devetem razredu, pri petnajstih letih, odletela nazaj v New York. Sama! Spet izkušnja. Stanovala sem v njihovem campusu – študentskem domu, ki je v neposredni bližini Metropolitanske opere in Lincoln centra, sobo sem imela v 27. nadstropju in si jo delila z Američanko kitajskih korenin, ki je prihajala iz San Francisca. Na Juilliardu sem bila predvsem impresionirana nad nivojem baleta in improvizacijo. Ne da se opisati – čudovito. Na produkciji sem dobila posebno solistično vlogo ter duet z noro dobrim kitajskim plesalcem. Škoda, ker se posnetka ne da dobiti, in še večja škoda, da me na produkciji ni gledal nihče od mojih. Dan po produkciji sem opoldne stopila na ulico, zaustavila taxi in se odpeljala na letališče … Vse znamo, vse zmoremo, ko hočemo! Jeseni grem v drugi letnik umetniške gimnazije na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana – smer balet. Lepo se imam tam. Krasen razred. Vsi smo pomešani: bodoči pianisti, tolkalisti, violinist, skladatelji, teoretiki, pevci in baletniki … Iskriva druščina smo!
Vedno si želim več! Ko nekaj osvojim, se želim preizkusiti še v čem novem. Veliko potujem in iščem nova znanja tudi še kje drugje. Ko se pojavi priložnost, jo pač zgrabim. Toliko je stilov, ki jih bi rada preizkusila. Trenutno se navdušujem nad Alonzom Kingom, in vsekakor se bom potrudila, da nekoč postanem del njegove skupine. Ne vem, kaj me tako žene naprej. A ples me vedno sprosti. Verjetno je to to ugodje, ta zadovoljitev, ki jo dobim, ko povežem svoje telo z glasbo. Žal mi je, da je v Sloveniji tako malo prostora za profesionalizem. Tukaj imam Mitjo (Popovskega, op. a.), ki je edinstven, a zaradi sistema, stanja in majhnega prostora ne more nuditi več. Vem, kako se trudi dvigniti miselnost o plesu in ga preseliti iz telovadnic na prave odre, ustvarjati prave predstave, a pri nas to žal ne gre. Toliko dobrih plesalcev je zaradi tega razloga že odšlo. A Mitja je trmast mož in upam, da mu uspe. Mora mu! Slovenija bi morala izkoristiti njegov potencial, on pa posledično našega.
Mitja že nekaj let uspešno koreografira za plesno reprezentanco JAR. Dobre plesalce imajo, predvsem pa želijo delati. Letos me je vzel s seboj. Najprej sva šla v Kruger park na safari, nato v Pretorijo, kjer je delal. Velik del ekipe sem itak poznala in povsod so me vabili. Vsi so želeli prejeti tudi del mojega plesnega znanja. Njihova selektorica mi je zaupala, da sem vodila ogrevanje za mladince in člane ter pomagala pri zanje novem stilu, novih korakih, ki jih Mitja zahteva, da so si zadeve lažje predstavljali. Z njihovim najboljšim plesalcem Hope-om sva sestavila duo in očarala celotno ekipo – z Mitjo na čelu, ha ha. Škoda, da ne moreva tekmovati skupaj. Nekaj dni sem bila tudi gostja pri eni od plesalk v Johanessburgu … Tudi pri njih sem se imela zelo lepo. Vse so mi razkazali, povsod so me peljali … tudi v Lion park, kjer sem božala levje mladičke … Nepozabno je bilo in takoj bi šla še enkrat tja …
Vsekaor so bolj odprti. V vsem času med njimi nisem začutila nikakršne napetosti. Bolj se sprejemajo med seboj. To je verjetno zato, ker prihajajo iz različnih kultur in morajo biti tolerantni. Generalno so pozitivni in polni življenja. JAR je velika država, ima svojo posebno zgodovino in verjetno so se iz tega nekaj naučili. In ja, zelo jih imam rada!
Res mu zaupam, ker čutim, da je pravi umetnik. Ni obrtnik, to je razlika. Ni materialist, predvsem ga zanima, kaj lahko potegne iz vsakega posameznika, kaj od plesa lahko ponudi. Spoštujem ga in vem, da tudi on spoštuje mene. Ve, da bom izostala na vajo le v primeru, da se podre svet, ha ha.
Na vse sem ponosna, Prav na vse. V vsako tekmovalno točko sem vložila ogromno dela, nešteto ur. Mogoče Svetovno prvenstvo modern v Frankfurtu s točko Heart cry, kjer sem prvič zmagala. Saj veste, prvič je nekaj posebnega! S tem sem uresničila svoje PRVE sanje.
Ne moreva in ne smeva mimo letošnjega državnega prvenstva, ko si postal srebrna solistka, Mitja pa se je nad rezultatom razburil in pisal sodnikom. Kaj si doživljala ob tem, se ti zdi, da je bilo res krivično ali pa je tekma pač tekma?
V bistvu je tekma res tekma. Težko je meriti. Vem, da imam dobro točko. Bila sem druga, tudi to je uspeh. Sodniške odločitve so lahko zelo ohlapne, saj nimajo jasnih pravil. Veliko je tehnično dobrih plesalk in zelo smo si slogovno različne … Gre le za okus!
Zaradi tekem ves čas dobro treniramo. Ni predaha! Pilimo vsak gib do perfekcije, točke so splesane in to je dobra plat tekmovanj. Zaradi tekmovanj tudi potujemo in spoznavamo plesalce s celega sveta. To nam vsem odpira obzorje in miselnost, da se svet ne konča na ljubljanski obvoznici ali Obrežju. Na tekmah se dobro počutim. Z mnogimi sem razvila prava prijateljstva in lepo se je srečati enkrat oziroma dvakrat na leto. Slabost plesnih tekem je morda v tem, da meri subjektivno. Težko je reči, kdo je najboljši. V plesu ni najboljšega. Predvsem pa ob zavedanju, da mnoge zelo dobre plesne šole po svetu sploh ne tekmujejo … Prepričana sem, da najboljši smučarji, atleti … vsi pridejo na isto prvenstvo, pri plesu na žalost ni tako.
Veliko je dobrih plesnih pedagogov in veliko dobrih plesalcev. Slovenija je ena velika mašina, tovarna talentov …, to je zares nekaj enkratnega. Konkurence med baletom in MTP ni čutiti. Gre za dva različna svetova, ki pa se pravzaprav tudi kar dobro dopolnjujeta. Na konservatoruju je veliko dobrih baletnih plesalcev, ki so hkrati tekmovalci v MTP-ju in obratno. Konservatorij v večini kombinacijo obeh podpira, v plesnih šolah pa itak.
Verjetno je moje gibanje zares malo drugačno. Čutim vse svoje telo in pripovedujem z njim. Ne vem, če je kakšen gib zares moj, vedno hočem biti drugačna od prej, ne želim biti vsako leto ista, hočem naprej.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Itak da obožujem solistične točke, a moram priznati, da zelo uživam v formaciji in mali skupini. Vedno plešemo neko noro zgodbo, sporočilo, vedno je nekaj posebnega. Uživam! Tudi duo je ena krasna priložnost, da se izraziš. Upam, da kmalu najdem primeren par.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ko se zlijeta glasba in ogreto telo brez omejitev, ko te odnese in lahko traja …, to je nekaj, kar ne more nič preseči. To me zapolni in ne potrebujem ničesar več. Ni žalosti!
Nimam pojma, kam me bo odneslo. Rada bi študirala na eni od plesnih akademij. Ne vem, kje me bodo hoteli in predvsem, ali me bo šola lahko tudi finančno podprla. Šolnine so visoke, stroški bivanja prav tako … Imam še dva brata in moji starši ne bodo zmogli vsega pokriti. Juilliard je vsekakor opcija … In službeno: Že prej sem omenila Alonza Kinga .
Kaj je opcija B v tvojem življenju, če sploh obstaja? Ali je samo ples ples ples …?
Verjetno je narobe, da plana B ni. Zares je v moji glavi ples, ples, ples. Me pa vseeno v življenju zanimajo tudi druge stvari. Na primer psihiatrija in specialna pedagogika. To mi je blizu.
Ah, ta šola. Učim se, kaj pa hočem. Nisem zadovoljna, če nisem tudi v šoli uspešna, in zato moram kar dobro delati. Predvsem se premalo zabavam. A zabave so zvečer in pozno v noč … Ponavadi imam čez vikende treninge in predmet ali dva v šoli za predelati, pa gre vikend mimo in pride naslednji, ki je isti … Veliko žurov imam že v dobrem!
Plesna dvorana je bila zgrajena zame in za mojega starejšega brata, ki prav tako pleše. Predelali oziroma nadgradili smo garaže ob hiši in tako pridobili plesni studio. Hkrati je vse pripravljeno, da si eden od nas lahko uredi stanovanje. Plesalnica nam seveda pride zelo prav. Tam se tudi veliko učim. Ima en poseben mir. Morda zato, ker je zgrajena iz lesa.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Do it with passion or not at all! Torej vse ali nič! Kar nekaj naj delajo drugi!
Sem ravno na poti v London. Tudi tja grem plesat. Itak, ha ha! A moram raziskati teren – da vidim, kaj se tam dobi. Avgusta pričnem s pripravami na Prago, kjer bo Svetovno prvenstvo v show plesih. Prvo leto sem članica. Ne vem, kaj naj pričakujem. Vsekakor se bom potrudila in odplesala, kot najbolje znam.
