Tanja Skok in njen skok v barok

Na Ptujskem gradu v Slavnostni dvorani je 11. julija lirično zazvenela baročna lutnja v rokah eminentnega glasbenika, Španca  Xaviera Diaza – Latorrea, enega vodilnih interpretov stare glasbe na mednarodni koncertni sceni, snemal je s priznanimi glasbenimi skupinami in je mojster, ki poučuje ter vodi mojstrske tečaje v najpomembnejših institucijah s področja stare glasbe, je delujoč tudi kot profesor starih brenkal na barcelonski šoli ESMUC.

Koncert je bil del programa Festivala stare glasbe Seviqe Brežice 2014, festivala, ki je usmerjen v glasbeno področje umetnosti. Zato je koncert dveh mojstrov, dveh umetniških področji glasbe in plesa specifičen dogodek za Serviqe Brežice, in je to bil nepozaben umetniški dogodek, ki se je naslednji večer ponovil še v Grand hotelu v Rogaški Slatini. Nežne strune lutnje vabijo plesalko, ko je Xavier Diaz – Latorre skoraj celo uro igral na svojem starem eksotičnem instrumentu, ob njem pa je v duetu z glasbo zaplesala Tanja Skok, plesalka, koreografinja, ki je od leta 2009 vodja vaj pri ansamblu sodobnega plesa EnKnapGroup v Ljubljani. Njeni prvi plesni zavoji so tekli med klasičnimi in ritmičnogimnastičnimi tokovi, potem se je odločila za sodobni ples in pridobila tudi formalno izobrazbo na londonski šoli sodobnega plesa, pozneje pa se še specializirala za področje stare glasbe in nastopala v številnih mednarodnih produkcijah.

Njena prva predstava Bassa continua je v objemu s staro glasbo doživela premiero leta 2005 v Plesnem teatru Ljubljana. Dve leti pozneje je že skočila v barok, naslov predstave Barok. In potem je Tanja povsem zajadrala na poljane stare glasbe ter dvornih plesov, v tem stilu ustvarjala v Črni gori 2007 Patricia´s, Švici 2012 Dance Macabre, navdihnjen tudi s fresko Mrtvaški ples (1490) v cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, sicer pa poučuje stare plese in razvija svoj program Skok v barok.

Na svojih popotovanjih po festivalih stare glasbe je nedolgo tega srečala glasbenika Xaviera Diaza – Latorrea, s katerim sta dokaj hitro našla skupni jezik o pomenu in interpretaciji tega glasbenega področja in začela raziskovati skupne možnosti ustvarjanja na temo stare glasbe ter sodobnega časa. Skupne priprave pa sta redkokdaj lahko tudi skupaj udejanjila, v pomoč je dobrodošlo priskočila sodobna digitalna tehnologija, da sta se kljub oddaljenosti lahko pripravljala na skupni koncertni izliv, se pogovarjala, dopolnjevala in skupaj vadila s pomočjo digitalnih manipulacij, pa čeprav sta bila vsak na svoji zemljepisni koordinati.

Koncertna predstava Bach eMotin je sestavljena iz štirih delov, iz štirih glasbenih kompozicij in treh plesnih skic. Začel se je s francosko glasbo 18. stoletja, s plesi Les caractéres de la danse, skladatelj Jean- Fery Rebel (1666-1747). V času razcveta dvorne umetnosti je ples na francoskih dvorih in pri vseh, ki so jih posnemali, postal zahtevani dvorni protokol, koreografi so sestavljali korake in največkrat na korake spisali tudi notno zaporedje, vsaki zvrsti plesa je pripadala posebna glasbeno ritmična fraza, ki okvirja ples korakov in prostorsko gibalno ornamentiko, kot n.pr. menuet, sarabanda, gavotte, gigue … Baročna drža je bila vezana na takratno mondenost oblačenja, ko so se pri damah roke naslanjale na krinoline in se je z njimi skoraj neopazno komuniciralo z nič koliko drobnih finih znakov, čipkasta načičkanost pa je bila kar vzrok, zlasti pri moških, hoje v prilagojeni prvi baletni poziciji ali statične postavitve v rahli tretji poziciji.

 
Tanja Skok je čilo in pristno zaplesala kod korakov ter izpostavljala drže baročnega časa. Kot sijoča mladenka je vstopila v plesno polje muzejske dvorane portretov, se postavila med vrati kapelice, tik nad njo pa privlačna poslikava plesalke orienta. V devetminutni glasbeni kompoziciji Les caractéres de la ddanse se zvrsti enajst glasbenih fraz, ki jim sledi enajst plesnih kod, kar pomeni enajst plesov, ki se začnejo s prostorskim courante, sledi menuet, pa burré … Za izhodišče koreografske postavitve je Tanji Skok služil kod francoskega dvornega plesa La  Belle Danse. V tej prvi skici umetnika koncentrirata v duetu uglašenih tonov in sosledju korakov, med njima ni vidnih povezav, je prisoten impresiven glasbenik z baročno lutnjo, ki je postavljen na robu dvorane, na odru pa izvrstna plesalka baročnih plesov, pred katero se odpira plesna dvorana, ki jo  umetnica gracilno izpolni s svojimi baročnimi variacijami. Plesalkin cilj ni le sledenje korakom baroka, ampak poglobljeno in raziskovalno vstopanje na področje stare glasbe, poskušati ustvariti vezne niti z novim časom in izoblikovati možen nov umetniški impulz.

V drugi skici se glasbenik postavi v središče dvorane ter zaigra Fantasio Silviusa Leoppolda Weissa (1687- 1750). V tretji postavitvi pa  ustvarjalca impresivno zaživita v glasbi Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750), ko Xavier izvaja suito Piéces pour la Luá Monsieur Schoustar (BWV) 995 za lutnjo, ki jo je  Bach spisal enako kot za violončelo. Preludij in uvodni alemande ter courante odpirata prostor in zvabita plesalko na novo snidenje z glasbo. Uvodni del kompozicije je namenjen dvorjanom, ki se zbirajo in postavljajo za ples v dvorani, Tanja pa v tem kontekstu razporeja stole po prostoru, kot bi ilustrirala nemir množice, se končno tudi usede na izbrani stol v njegovi bližini. Trenutek je slikovit, on z lutnjo, ona pa v statični ekspoziciji rahlo obrnjena proti njemu, ko posluša njegovo izvajanje in je notranje povezana s suito. Bach je dobro poznal baročne plesne fraze in tudi v tem stilu komponiral, vendar pa njegove kompozicije niso bile več plesno niansirane, zašel je v lastne ustvarjalne vode in preskočil svoj čas. Plesalka, tiha nepremična dama na stolu, v danem trenutku inspiracije dramatično zareže v prostor, odločno ter silovito, in se njen ples počasi preliva v novo umetniško snovanje baroka s plesno sodobnostjo. Ustvarjalca ekspresivno spletata nevidno nitko medsebojnih povezav, sta imaginarni duet, ki eden drugega navdihujeta in se sočasno srečujeta na glasbenih frazah baroka. Tanjina plesna kompozicija je dinamična in estetsko stilizirana, čeprav se prevečkrat ponavljajo posamična gibalna sosledja, njen ples še zori in se emocije plemenitijo.

 
Tudi zaključna skica se gradi na emotivni Bachovi glasbi, v ospredju je suita za solo violinskega koncerta Solo II. Ciaccona (BWV 1004), priredbo violinskega koncerta pa je za svojo lutnjo pripravil  Xavier Diaz – Latorre. Umetnika v zadnji skici dokončno izoblikujeta medsebojno komunikacijo, ki se je najprej niansirala v neslišnem dialogu dveh enako mislečih ustvarjalcev, da bi jo nazadnje zlila v ekspresijo sozvočja dveh umetniških oblik. V zaključni frazi strune lutnje vihrajo in se prelivajo v hitrostnih brzicah, plesalka pa ekstatično izvije svoj sodobni plesni ornament izpolnjen z drobnimi baročnimi vzorci. V dvorani je predstava enako postavljena kot na gledališkem odru, za celoto scenske poslikave pa so zaslužni: Tanja Skok (koncept kostumov), Alan Hranitelj (baročna kostumska stilizacija), Jaka Šimec (koncept oblikovanja svetlobe), Leon Curk (tehnična pomoč pri kreaciji), Borut Bučinel (tehnična izvedba) in avtorici scenskih elementov Irena Pivka, Stanislava Rakuša, posebno zahvalo za pomoč pri izvedbi avtorskih plesnih večerov pa Tanja Skok namenja pedagoginji in mentorici baročnih plesov Beatice Massini in svoji kolegici Jani Menger. 
Koncertna uprizoritev dveh kreativnih izvajalcev, Xaviera Diaza-Latorrea in Tanje Skok, ki sta nesporno jasna in precizna v svojih umetniških interpretacijah, je impresiven  dogodek, ki je bil dan tako  glasbenikom, ki so prišli poslušat znanega  izvajalca na baročni lutnji, kot vsem tistim  s plesno sceno zasvojenimi obiskovalci, ki so prišli zavoljo plesalke, vsi skupaj pa uživali v vrhunski umetniški izvedbi subtilnega dialoga dveh zrelih umetnikov.                                        

View Gallery 8 Photos