Edward Clug& Milko Lazar. Slovenska vila ne potrebuje kril

Na predvečer dneva državnosti, 25. junija, ko se je pred 23 leti slovenski narod odločil za osamosvojitev, je državljane Republike Slovenije in prisotne goste na državni proslavi slavnostno nagovoril predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, ki je v svojem kritičnem pogledu omenil, kako je Slovenija po letu 1991 dosegla enkratne rezultate, da pa so se zgodile žal tudi napake, ki se jim ni uspelo izogniti.

Po slavnostnem govoru je stekel še umetniški program, tokrat je bil posvečen glasbeno-plesni umetnosti, kompozicijskem sožitju naši dveh  umetniških velikanov, Milka Lazarja in Edwarda Cluga, ki že kar nekaj časa delujeta kot dobro uigran tandem. Pravljični naslov premierne uprizoritve, ki je stekla v čast državnega obeležja: Slovenska vila ne potrebuje kril, da bi združila ljudi, ki jih je skoraj izgubila, simbolizira želje naroda, ki je v teku zgodovinskih stoletij upal in sanjal o svojem koščku državotvornega ozemlja, in svoje sanje pred kratkim, pred manj kot četrt stoletja, končno tudi ustvaril.

Na poletnem odru pred Kongresnim trgom v Ljubljani je 24. junija zvečer nastopilo devetdeset izvajalcev: orkester Slovenske Filharmonije pod vodstvom dirigenta Simona Robinsona, baletni ansambel pod umetniškim vodstvom in v koreografiji Edwarda Cluga, v koprodukciji SNG balet Maribor (Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik, Olesja Hartman, Asami Nakashima, Tetiana Svetlična, Matjaž Marin, Sergiu Moga, Sytze Jan Luske, Gaj Žmavc, Yuya Omaki ter dijak Konservatorija za glasbo in balet Maribor Aleksandar Trenevski). Na sceni je poleg orkestra, ki je izvajal novo skladbo Milka Lazarja ob solističnem muziciranju violončelistke Maruše Bogataj, za klavirjem je bil Milko Lazar, stekla še videoprojekcija Dena Boruca, k likovni niši predstave pa so doprinesli še scenograf Marko Japelj, kostumograf  Leo Kulaš in Tomaž Premzi – oblikovanje svetlobe.

Vile so po narodnem izročilu nadnaravna bitja, ki živijo v jamah, ob izvirih, v gozdovih in plešejo na oblakih, tudi planinah, da pa lahko poletijo, imajo krila, oblečene so v dolge bele in prosojne obleke, so mitološka bitja, ki ljudem pomagajo, včasih znajo biti tudi bolj malo dobre, kot pripovedujejo davne zgodbe. Tako kot je tekla predsednikova beseda o dobrih rezultatih in težavah, je kompaktna štiridelna Lazarjeva glasbena struktura trla in brusila težo realnosti, sekala napetosti, sprožala dinamiko in se melanholično razlivala po poljanah slišnega brez pridiha čutne lirike, ob koncu pa le zadonel glasbeni optimizem. Koreografija je razdeljena na dva segmenta, prvi poteka na videoprojekciji, ki sloni v višini nad orkestrom, drugi del pa se dogaja na sceni odra, kjer so vidni zeleni  otoki, zelene travnate krpe položene po tleh. Otrok v belem sedi na eni ali drugi zeleni oazi in zre v daljavo, v slikovit video, v mitološki ples deklet v dolgih belih prosojnih krilih s črnim zgornjim delom. To so namišljene vile brez kril, in vendar tudi dekleta spletenih kit. Moški del ekipe je povsem realno izpostavljal živahnost človeškega tostranstva, bili so bojevniki, plesalci in občudovalci svojih vilinskih izbrank.

V smislu govora predsednika Pahorja, da ustvarjamo svet, ki ga želimo zapustiti svojim otrokom, boljši in pravičnejši, ki ga je na koncu v zanosno sklenil z besedami: "…dati naši državi novi skupni zagon, da bomo skupaj uspeli," je koreograf svojo plesno pripoved zaključil v simboličnem veličastju duha mladosti. Le-ta lahko kroji naš boljši svet in sestavi razdvojeno Slovenijo zelenih obzorij, ko deček ob blagoslovu vilinskih žena  sestavi vseh pet zelenih površin v eno obliko, pet pokrajin v enotno državotvorno Slovenijo. Po storjenem dejanju se deček spokojno uleže na zelenico slovenskih meja, na ploskev novonastalega ležišča in se zadovoljno razpotegne po površini modela lastne države; je beli (mali) Princ  slovenskih planjav, idealizirano sanjsko dete. Kljub lepoti simbolike v predstavitvi otrokovega poslanstva sem pogrešala prisrčno otroško igrivost, ki bi bogatila to mladostno vlogo, jo realno zasnovala in jo razbremenila napetosti, istočasno pa še bolj poglobila moč poslanstva mladih, zgodovinsko neobremenjenih otrok.

Pripravljati proslavo in jo svečano obeležiti je zahtevno in dokaj nehvaležno delo, ko se je treba držati protokola, ob tem pa eventualno tudi spodrezati krila ustvarjalnemu zagonu. Oba umetnika Clug in Lazar sta spletla konstruktivno umetniško delo, kjer glasba komunicira z realnostjo,  koreografija in videoprojekcija pa ploveta po mitoloških poljanah in se ogrinjata z izročili. Slikoviti posnetki videa so pravljično zgovorni, slike sledijo mistiki gozdnih meglic, senc, se fokusirajo na višave dreves, ko pa se za trenutek senči še portret neznanega dekleta in prevladajo barve nenavadne modrine, pa v spominu zavibrira primerjava s fantazijsko projekcijo filma Avatar iz leta 2009.

Videovizija se atraktivno preliva in povezuje, sestavlja in cepi like, skupine in se fantazijsko poigrava z likovnimi oblikami, ki so zdaj amorfne, nato pa tudi bodeče paličaste. Na projekciji se predstavi pet vil, ki oblikujejo svoj plesni krog, in se sestavlja pet parov, dokler se jih končno deset ne spusti iz videoiluzije na odrska tla in se začne drugi koreografski del. Skupina petih parov na odru zapleše zemeljski splet medsebojne  komunikacije, plovbe in brodenja zelenih otokov; in tako kot se dogaja spodaj, odseva še tam zgoraj na platnu. Premišljeno koreograf razliva svojo vizijo realnosti po površini, ko vpleta radosti, odtujevanja ter upe sožitja. Clugovo plesno poetiko preveva simbolika gibalne abstrakcije, ki se ostri v sunkovitih gibih, pripoveduje v minimalizmu vzgibov, pridobiva na moči v širinah in globinah pozicij in se v rastočih glasbenih pospeških lahkotno dviga ter vije, vsakič v odlični izvedbi baletnih plesalcev mariborskega baleta.

Na sceni se v soju luči pojavi še bahava moška kreatura, ki izzove tudi dva nasprotnika, se sproži novodobni boj zanimivih borbenih konstrukcij in prepletenih oblik, ampak kaj ko snemalec preusmeri kamero s plesne scene na dinamično izvedbo violončelistke, tako da je koreografska nit  pretrgana in celota izgubljena; saj se ples lahko le gleda. Nedvomno je potrebno predstaviti nastopajoče tako dirigenta kot člane orkestra in še posebej soliste, tudi izpostaviti prisotne obiskovalce. V te namene je prikladen posnetek dvojne ekspozicije, ki gledalcu pred ekranom omogoči istočasno spremljanje različnih scenskih dogodkov in mu ponudi celovitejši pogled na potek uprizoritve, kar bi si gotovo zaslužil tako svečani dogodek kot je državna proslava.      

View Gallery 8 Photos