Julyen Hamilton avtorski solo projekt Nematerialni svet/ Immaterial World oznanja v gledališkem listu kot svoj pogled na onostranstvo, ki se nahaja prav tu in zdaj, in zapiše: "Je obenem grozljivo in pomirjajoče, mirno se pozibava na robu našega zaznavanja in razumevanja. Razen gibov in znakov ne ponuja nobenih namigov. Dobrodošli v nematerialnem svetu."
Julyen Hamilton je britanski plesalec, koreograf in pedagog, ki zadnja leta deluje kot pesnik in vokalni ustvarjalec, je sodeloval s številnimi glasbeniki in ustvarja glasbo kot spremljavo pri branju poezije. Hamilton, ki že vrsto let ustvarja v Španiji, se je plesno šolal v Londonu v 70-tih, in od takrat svoje plesne poljane inovativno oplaja, tudi več kot 40 let poučuje in eksperimentira. Od leta 1990 je tako ustvaril več kot 100 solov in z njimi obšel svet. Tesno sodeluje z Iztokom Kovačem, spomnimo se soavtorske predstave S.K.I.N iz leta 2003 in filma Kaj boš počel, ko boš odšel od tu ven? iz leta 2006. …
Njegovo ime in glas sta se pojavila tudi v lanskem projektu Iztoka Kovača in Janeza Janše / Emila Hrvatina SOKOL!, ko je Hamilton v tematsko pripravljeni razpravi o tem, kako ustvarjati naprej, ko se plesalčev instrument – telo utrudi, komentiral, da je pri tridesetih bil vesel in užival v svojem telesu, pri štiridesetih ni več hrepenel po gibanju in telesu, pri petdesetih pa že opaža spremembe. Ob enakem vprašanju je na isti predstavi in na posnetku Renata Seleci dodala, da se takrat odpirajo nova vrata in nove možnosti. Kakorkoli kdo gleda na staranje telesa in voljo do plesa v starostnih omejitvah, mejah in razsvetljenju, je Zavod En-Knap tej temi posvetil letošnji mednarodni program Uvoz-Izvoz. Tudi Hamiltonov solo Nematerializran svet je del tega programa, napovedujejo pa 27. marca predstavo Wendy Houston: 50 DEJANJ / 50 ACTS .
Nematerialni svet Julyena Hamiltona se začne sede na odru odmaknjeno, vendar v vidnem polju naših zaznav, obrnjenega hrbta proti gledalcem na povsem materialnem stolu. Scena je gola, pač delovni ambient, nekaj palic visi na steni in z lepenko zakrita možna vrata. Izhod ali okras te iste stene!? In že v teh nekaj prvih trenutkih statike in tišine akter Hamilton povsem potrdi izrečeni stavek, da se s staranjem plesalcu odpirajo nova vrata in nove možnosti. Kar nekaj trenutkov obsedi tako negiben, da bi počasi pokazal svoj profil, in še več časa mine, preden se z obrazom obrne proti gledalcem. Ti trenutki negibnosti so kar dolgi za pojmovanje trenutka, a vendar neverjetno izpolnjeni in dramatični, kajti obraz zrelosti je tako bogat, da pove več kot besede; oddaja mir, lepoto zrelosti, vsebinske globine in deli zaupanje. In takrat zlahka dojameš, zakaj so slikarji in kiparji tako radi upodabljali starejše ljudi, saj pogledi in obrazi obogateni z izkušnjami življenja zrcalijo bogato vsebinsko avtobiografijo. …
No, Hamiltonov obraz je gladek, meditativen, je kot izklesan, negiben, pa vendar silnice nevidnega polnijo oder. V tišino v pravem trenutku zarežejo prvi gibi roke, nem pogled se nato fokusira v prostor, roke se širijo, sekajo z vso ostrino po prostoru, trenutek pozneje je gibanje znova poglobljeno, premišljeno, je ples zena. Plesalec hipoma spreminja smeri in hitrost, dozdevno se tako hitro premika kot v risankah, da bi se znova sanjavo umiril. Iz dihanja se izvije še glas, ki kuje samoglasnike in soglasnike, napol razumljive besedne konstrukcije, in končno zaveje tudi pesem. Dejavno gibčne noge se dvigajo v zrak, oblikujejo udarce, plesalca nosijo, da bi skoraj breztežnostno poletel kot leteča bitja kitajskih filmov. Solo ples Julyena Hamiltona je gibalno inovativen in je atraktiven dramsko prepoln nihajočih in pestrih zgodb, je velika skica, ki zapolni prostor, ki mu glas in udarci okončin dajejo ritem, ter kjer plesalec vlada prostoru. On pleše s svojimi besedami in besede kujejo ritem njegovega gibanja, izhajajo iz giba in ga sočasno oblikujejo. Aktivna komponenta uprizoritve je še odrska luč, izpostavljena sinergija plesa in svetlobe v svetlobnem oblikovanju Jake Šimenca, ki v tem nenavadnem, vendar efektnem duetu skladja uprizoritvi doda svojstven akcent. …
In če je leseni stol mali mikro kozmos, na katerem sedi performar Hamilton, potem je prostor okrog njega makro kozmos, po katerem se skoraj breztežno giblje zreli ustvarjalec, usidran na tleh, žuga onim tam zgoraj, se krega z njimi, predvsem pa piše zgodovino lastnega plesnega zorenja, ko snuje nov gibalno-verbalni jezik. V svoji predstavi plesne pomladi Nematerialni svet se plesalec in ustvarjalec Julyen Hamilton izkaže kot velik umetnik improvizacije, ki v mladostno ustvarjalni vnemi zaveje svoj svet miselnih globin in gibalne zrelosti; in ko na koncu prebije lepenko ter izgine skozi tanek prehod, obsediš, razmišljaš in čakaš; potem se usuje aplavz, ki mu ni konca.
