Lizistrata kot popularni televizijski šov

V Mestnem gledališču Ljubljana / MGL nadaljujejo s svojim žanrom muzikala, tako je 27. februarja stekla krstna uprizoritev muzikala Lizistrata po zaslugi njihove direktorice in umetniške vodje Barbare Hieng Samobor, ki je spodbudila Andreja Rozmana – Rozo, našega genialnega kovača slovenske rime in besedne igre, da je spesnil novodobno, predvsem aktualno popoprano Lizistrato. Lizistrato je prvič obelodanil slavni grški komediograf Aristofan, ko je štiristo let pred našim štetjem prav po svoje in humorno zaključil boj med Šparto in Trojo, tako da so slavne Grkinje svojim možem in ljubimcem odrekle vse užitke toplih ljubezenskih gnezd, vse dokler na bojišču ni zavladal mir.

Roza je s svojim iskrivim peresom in instinktom dobrega opazovalca upesnil ženske ter moške osebnostne presežke naših dni, imena pa prepustil grškemu originalu, ko v ospredje postavlja in izpostavlja naš digitalni čas in velemoč medijev, pač kdor ima v oblasti medije, ima tudi vajeti v rokah; kdor ima moč komunikacije, ima tudi marsikaj in marsikoga v oblasti. Rozin tekst je umetniška ekipa MGL umestila v pozna 60. leta minulega stoletja, režiserka Mateja Koležnik pa v stilu muzikala sledila neugnanemu mlinu pesnikovih besed in na oder postavila vihravo komedijo, ki včasih preskoči tudi kak korak onstran vedenjske etike, ki pa še vselej zažiga. Modi šestdesetih se je podredil tudi kostumograf Alan Hranitelj, ki je v izbranih oblačilih barval karakterje nastopajočih oseb, v smislu, da človek izbere obleko po svojem stremuštvu in podobi, teh osebkov je bilo kar 21. Glavna junakinja je uspešna, bistroumna in ambiciozna TV-napovedovalka Lizistrata, ki zaneti upor in na svojo stran pridobi ženski svet dveh sprtih strani, z namenom, da se uprejo svojim moškim, ki zavoljo bojevanja zanemarjajo dom, otroke in žene. Tiste, ki so še omahovale, pa Lizistrata direktno prisili in podvrže režimski kontroli, kar je bilo najtežje za mlado nimfomanko. Žensko orožje je enako, kot si ga je tistikrat zamislil Aristofan, le da gre tokrat za vojno med Lepenijo in Krasonijo ter za obmejno ozemlje Koprivo – blatno njivo.

Koreografijo je zasnoval plesalec, performer in koreograf Matija Ferlin v asistenci pedagoginje, koreografinje ter plesalke Nine Fajdige. Tudi koreografija poseže po umetniškem in komercialnem obdobju 60. let minulega stoletje v stilu plesnega TV-showa in zabavno odslikava  posamezne osebnosti. Koreografska postavitev je dovolj razigrana, v nastavljenih gibalnih komunikacijah pa še posebej izstopa mlajši rod igralcev, tako da ne manjka celo "špag" in ne (ženskih) nog do ušes. Simpatično, pristno je izzvenelo tudi kako gibalno neskladje v skupinskih formacijah, dodatno pa zabavale gibalne "napake" in geste, ki sočno izpostavijo karakterje. Skupinske (gasilske) slike se kar dobro sestavljajo, in ravno skupinske formacije skupaj s songi so bile tudi največkrat z aplavzom nagrajene na odprti sceni, nič manj tudi glavna junakinja, TV-diva predstave -Lizistrata.

Igralsko vsestranska in domiselna v oblikovanju glavnega lika, Lizistrate, je Jette Ostan Vejrup, izkušena in vsestransko odlična danska igralka, ki živi in deluje v Sloveniji. Ko se tlak ambiciozne naslovne junakinje le preveč povzdigne, pa igralka Jette improvizira in kar v danščini strelja besede olajšanja, četudi nerazumljive, vendar primerne. V plejadi ženskih likov nastopajo: feministka, lezbična asistentka režije, miss daktilografije, brezposelna mati več otrok, šefica prostitutk, tajnica, urednica spletnega portala in ženi politikov Krasonije Mirina, ter Lepenije Lizistrata. Pesnik Roza ni pozabil umestiti še device, delavke v tovarni, in ne izpostaviti mladostne vitkosti ter lepoto, ki si življenje greni s svojo umišljeno debelostjo …, slikovito pa so dane vloge odigrale: Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Mirjam Korbar Žlajpah, Tanja Dimitrevska, Anja Drnovšek k.g, Karin Komljanec, Ana Dolinar Horvatin Patrizia Jurinčič (AGRFT).

V moškem timu so se zapletali in po moško petelinili ter trpeli liki: general, predsednika vlade obeh dežel, urednik TV, komandir vojske, akademik, masker, oficir, vojak, zapornik. Nastopili pa so: zabavni "Napoleon" zgovorne obrazne mimike Gregor Čušin, šarmantni ženskar – predsednik Gaber K. Treseglav, pravi komandos Lotos Vincenc Šparovec, simpatični, po svoje usmerjeni  masker, ki ga žensko–moški boj ravno ne gane Jernej Gašperin, mladostni Jure Kopušar k.g, tudi ostali v tem timu fizičnih moči in notranjih nemoči – Tomislav Tomšič k.g, ter  v dvojnih vlogah Gregor Gruden in Milan Štefe.

Pri uprizoritvah v stilu muzikala je vselej v ospredju glasbeno-plesna forma, kjer sta igra in besedilo lahko tudi kar prijetno vodilo dogajanja. Medtem ko pri Lizistrati MGL jedro uprizoritve predstavlja duhoviti utrip pesniške rime, seveda v odlični  izvedbi nastopajočih igralcev, ob zabavni spremljavi žive glasbe in dobro zasnovani koreografiji pod taktirko režiserke Koležnikove (dramaturginja Ira Ratej, lektorica Barbara Rugelj). Predstava se gleda kot zabaven večmedijski scenski dogodek igre, glasbe, petja in plesa, ki ga poimenujemo lahko tudi slovenski muzikal. Za povrh pa se ob vihravem dogajanju vrti še scena in se  enostavno ter domišljeno kar naprej spreminja scenska arhitektura, od specialno osvetljenega TV-studia do generalove sobe, prostorov bivanja in zadrževanja (scenografija Marko Japelj, svetlobno oblikovanje pa Andrej Koležnik).

Za avtorsko glasbo in aranžmaje v stilu popa in jazza poznih 60. let sta poskrbela Coco Mosquito in hrvaški glasbenik Goran Muratovič. In ravno glasbena izvedba, ki je ena glavnih adutov muzikala, je ta večer šepala, žal večkrat tudi ob neprijetnih šumih preglasila vokale visokih leg, domnevno tudi zato ženski songi niso bili tako spevni kot songi nižjih leg – moški. Moteči šumi in težave so bile očitno tehničnega izvora, možni  neprimerni mikrofoni, možne težave z oblikovanjem zvoka (oblikovalec Taj Pečnikar). Žal se je zgodila napaka, ki si je ne bi smeli dovoliti pri izvedbah muzikala, pa čeprav slovenskega. Škoda že zavoljo odličnosti teksta in odrske izvedbe, sicer ne glede na pripombe so gledalci odlično sprejeli in toplo nagradili nastopajoče, novo gledališko uprizoritev MGL Liszistrata. In kako se Lizistrata konča, potem ko ženske zgladijo moško bojno polje ter sklenejo mir? Prav po moško, saj je tekst napisal mož besede. Moški so končno zadovoljeni in pomirjeni, ženske pa se odločno usmerijo na čas novih političnih volitev. Obe prijateljici in tesni sodelavki v ravno zaključeni mirovni akciji ter voditeljici bodočih političnih strank, Lizistrata in Mirina, pa se takoj po prijateljskem objemu in mirovnem zmagoslavju "spičita" zavoljo tiste iste Koprive – blatne njive. Katera bo zmagala? Saj ni dvoma, ko gre za  šarmantno in odločno TV-voditeljico Lizistrato, ki do potankosti obvlada svoj medij. In kako daleč v zgodovino človeštva cilja izostreni pesniški duh Andreja Rozmana – Roze v avtorski Lizistrati postavljeni po vzoru antične komedije? Menim, da niti ne v tista zabavna 60. leta, ampak v tipično sedaj, ki očitno ni nič drugačno kot ono nekoč antično in zgodovinsko; lahko pa tudi kako desetletje nazaj, pač po osebnih željah in spominih!
Gledališka uprizoritev Lizistrata, parodija in komedija, postavljena v stilu muzikala, poleg sproščene zabave odpira kar veliko možnosti za razmislek in komparacijo, ne le na domačih tleh, ampak kar na vseobsežnih zemeljskih poljanah, kjer se pretakajo sprti tokovi in vihrajo vojni zublji.

View Gallery 7 Photos