Prva predstava abonmaja Veličastni je pripadla koreografskemu dvojcu Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia ter njuni skupini MN Dance Company s predstavo Brezmejno telo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v torek, 13. oktobra.
Nova sezona abonmaja Veličastni se je začela s predstavo, ki je bila premierno uprizorjena julija lani v sklopu dogodkov Evropske prestolnice kulture GO! 2025 na zunanjem prizorišču na Cerju. Njena avtorja sta plesalca in koreografa Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, diplomanta rotterdamske akademije CODARTS in ustanovitelja plesne skupine MN Dance Company, ki združuje sedemnajst plesalcev, ki se posvečajo sodobnemu plesnemu izrazu ter raziskovanju telesa, prostora in človekove psihologije. Njuna plesno-glasbena vizija prihodnosti, zlovešče zaznamovane z razčlovečenjem kot posledico prevlade tehnološkega udobja oziroma suženjstva, je bila tokrat umeščena v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.
‘Prosimo, skenirajte QR kodo in se z Wi-Fijem povežite na Brezmejno telo,’ so ponavljajoče se besede, ki počakajo gledalca ob vstopu na prizorišče in nakazujejo samosvojo umetniško-androidno izkušnjo. Še več. Napovedi To je test! in Predstava je namenjena samo ljudem! jasno opredeljujeta, da ne gre za klasično plesno predstavo, temveč nekakšen eksperiment, ki ob prepoznavni koreografski estetiki deluje v smislu širšega vizualno slušnega doživljanja. Kot unikatna multimedijska vizija človeške prihodnosti, v kateri se na črno-belem prizorišču, zapolnjenem s plesalci, pevcema-igralcema, mizo, stoli in robotkom uravnoteženo prepletata lasten koreografski in glasbeni stil. Eksperiment, ki izzveni kot opozorilo in poziv, da preprečimo popolno razvrednotenje človeka. Njegovega uma in telesa. Ter da v grozečem breznu radikalne digitalne redukcije ohranimo primarne človeške vrline. Čutenje, empatijo in kreativnost.
Oder odseva sivino z ostrimi snopi po tleh premikajoče se bele svetlobe, desno so naložene mize in podij za glasbenika, pod stropom manjša površina, ki služi za projiciranje QR kod, video animacija in živega dogajanja. Na odru je petnajst uniformiranih plesalcev, odetih v sivo-belo-in-prosojno-kožno kombinacijo oblačil z belo-sivimi lasuljami. Ena od plesalk drseče kroži naokoli ter nadzira in (s kamero) dokumentira dogajanje.
Glavnina predstave je preplet plesnih in glasbenih točk, ki tvorijo enakomeren, že skoraj kontemplativen dramaturški tok brez večjih poudarkov. Spremembe scene so minimalne (ustvarjanje podija iz sestavljenih miz ter uporaba rekvizitov), svetlobna podoba črno-belo pulzirajoča, le na koncu spremenjena v rdečo.
Plesni izraz zaznamujejo repetativni gibi, jasne formacije, skupinsko ‘sestavljanje’ in ‘razstavljanje’ mize ter uporaba rekvizitov (stoli). Seveda tudi posamezni soli in dueti. Gib je jasno okarakteriziran v kontrastu med kibernetskim značajem in mehkobe telesa, tako gibalno kot v medsebojni interakciji. Bojevanje za stol ali mrtvo padajoči udi, ‘balerina’ na konicah prstov ali kot zlomljena lutka v deformiranih držah, s stropa viseč in po steni plezajoč plesalec. Razposajeno poigravanje s stoli na kolesih, njih nošnja na ramenih ali uporabljenih kot podloga za premik med seboj povezanih ležečih teles. Tudi uporaba robota v funkciji ubogljivega služabnika (in kužka, ki lovi žogo), je posrečeno vključena v celotno gibalno podobo.
Glasbeni izraz predstavljajo koncertno odpeti songi ob spremljavi sintesajzerja in orkestra. Živa glasba je ustvarjena z ambientalno elektronskimi zvoki ter klasičnimi instrumenti, besedila so izpovedno nagovarjajoča: Nocoj smo vaši otroci, več vredni mrtvi kot živi. / Za preživetje bi dali svoje življenje. / Najine oči so videle upanje in poezijo. Verbalno dimenzijo dopolnjuje govorjeni vezni tekst, ki soustvarja vsebinsko strukturo ter sovpada z besedili pesmi, jasno izražajoč zaskrbljenost nad človeško zaslepljenostjo s tehnologijo, pohlepom in brezbrižnostjo: Pridružite se nam na avtocesti Internet Express. / Ni bilo nobene panike ali alarma, dinozavri so se le čudili lepoti bližajočega se meteorja. / Dna ni, pekel ni več zadnja postaja.
Plesalci (Noemi Capuano, Eri Nishibara, Luka Vodopivec, David Micu, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Petra Seruga, Ema Križaj, Iva Mačus, Eva Pijnenburg, Ilaria Villa, Olatz Egia Canton, Ema Gashi, Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia) so svoje delo opravili zelo dobro. Predano ekspresivni v individualnem izrazu, drzno samozavestni v interakciji v dvoje, lepo usklajeni v skupinskem izrazu (kljub nekaj malega gibalni površnosti oziroma nepopolni sinhronizaciji).
Glasbenika Boris Benko (vokal) in Primož Hladnik (klaviature), ki delujeta kot Duo Silence, sta s svojimi skladbami lepo nadgradila plesno dimenzijo oziroma soustvarila celostno odrsko izkušnjo. Edini pomislek ostaja pri nepotrebni ‘igralski’ vključiti Hladnika. Njegova vloga nekakšnega ‘zadimljevalca’ je delovala okorno (še posebej pri govoru). Patrik Greblo je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija zgledno obogatil zvočno podobo in poskrbel za tekoč spoj različnih ‘izvorov’ glasbe.
‘Testa niste opravili,’ so sklepne besede, ki jih sliši gledalec, preden v njegovih ušesih pomenljivo zazveni tudi vprašanje: ‘Ali si sploh želimo biti (takšni) ljudje,’ in zapusti dvorano z zavedanjem, da si bo treba (lepšo) prihodnost izboriti. Ali jo vsaj poskusiti sooblikovati z zavestnim ‘zaviranjem’ vdora tehnologije v čisto vse pore človeškega življenja. Dovolj pozorno in odgovorno bdeti nad razvojem in ne dopustiti, da bi zaradi njega izgubili vse to, zaradi česar smo ljudje. Tudi teles, ki pravem sožitju z umom in okoljem nimajo meja.
Brezmejno telo je zanimiva predstava, ki s svojim konceptom in enakovrednim glasbeno avtorskim doprinosom ponuja širšo odrsko izkušnjo. Če gledalec pričakuje konvencionalno plesno predstavo, je lahko delno razočaran. Še posebej, če je pričakoval intenzivno gibalno doživetje, ki ga Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia s svojimi plesalci nedvomno obvladata in sta ga že dokazala. Kar je nesporno dokumentirano tudi v enem od njunih dokumentarnih filmov z naslovom Od dueta do ansambla, ki je bil isti dan popoldan pohvalno prikazan v Kosovelovi dvorani.
