Jubilejna 35. Odprta plesna scena. Enkratno zasnovan plesni program!

Trije plesni dnevi v okviru mariboskega festivala Lent so navdušili.

Odprta plesna scena/ OPS Maribor je potekala 34 let pod vodstvom Minke Veselič Kološa, strokovne sodelavke za ples JSKD OI MB, v naj junijskem terminu ob koncu meseca, tik pred začetkom mariborskega Festivala Lent. Tudi letošnja jubilejna 35. edicija OPS je stekla v skoraj enakem zaporedju tridnevnega junijskega termina od 21. do 23. 6., ko je vodstvo in umetniški plesni nabor OPS prevzela producentka, koreografinja in pedagoginja Dalanda Diallo, zunanja sodelavka JSKD OI Maribor. V gledališki knjižici so zapisali: ‘Da festival nastaja v duhu povezovanja in sodelovanja, ko verjamejo, da prav skupnost omogoča rast, razvoj, in vidnost sodobnega plesa.’ Festival OPS je potekal u zgodovinskem kvartu Lutkovnega gledališča Maribor/LGM, na različnih odrih. In sicer kar na petih: Sodni stolp, Veliki oder LGM, Mali oder LGM, Minoritska cerkev in njen odprti oder.

Prvega popoldneva (21.6. ob 17.00) se je svečano otvoril eden najstarejših plesnih festivalov Slovenije, jubilejna 35. Odprta plesna scena v Minoritskem Sodnem stolpu. Kot prvi so se predstavili mladi plesni ustvarjalci v plesnem sklopu: Fragmenti v gibanju I, na veliki prostorski (zgodovinski) in podijski okroglini obkroženi ter popolnjeni z gledalci. Predstavili so se izbrani mladi ustvarjalci, nagrajenci državnega tekmovanja JSKD RS, OPUS1, plesna miniatura 2026, ter izvajalci plesnih skupin: Plesna izba Maribor– Š.I.K. kolektiv, Center plesa Maribor – Tovarishia Dance Company, Plesni Forum Celje, Glasbena šola Krško; Glasbena šola Trbovlje , Kuga Studio, v produkciji in realizaciji: JSKD, Festival Lent, Minoriti, LGM, Parada plesa/ medijski pokrovitelj, z Nagibovo gostovalno platformo Ngib na oder.
Program se je pričel s pozdravnim nagovorom in predstavitvijo festivalske produkcije 35. OPS producentke Dalande Diallo. Nato je sledil avtorski solo-ples Dore Domjanić: Eleuzis / produkcija Plesna izba Maribor/ mentorica April Veselko. Dora je svoj ples gradila v okviru razmišljanj o starem grškem mestu Elevzina (2023 EPK prestolnica), prepoznavnem po Elevzinskih misterijih, ki slonijo na mitu Demetri in Perzefoni, kar je verjetno navdihnilo mlado avtorico za izvirni naslov svojega solo plesa. V poltemi dvorane reflektor osvetli nastopajočo, ki v tišini in z vso težo leži na tleh, se poskuša počasi premakniti; je po sredi strah, onemoglost ali globoki premislek? Ob glasbi telo dobi svoj potisk, in se zgodi vidnejši premik, nato se iz premika v premik telo širi, zadiha, vse dokler ne pridobi lahkotni polet osvobojenega ptiča, in se roke širijo po prostorski širini, kot bi želele poleteti. Dora Domjanić je ustvarila plesno miniaturo izvirnih čustvenih uvidov, ko se spontano prepušča nemim občutkom, ki jih zrelo, in ekspresivno izpoveduje ob vsakem svojem gibu posebej, tudi steče, poleti po prostoru, vse dokler ne obleži; ali se prepusti svoji novi iniciaciji.
Na vrsti je bila Glasbena šola Krško-oddelek za sodobni ples, ki ga vodi koreografinja in pedagoginja Rosana Horvat, soustvarjali, raziskovali in zaplesali so: Newton zakon v gibu, nato je sledila še koreografija: Celično pretakanje. Svoja tri zakona je angleški fizik Isaac Newton (1643-1727), opisal leta 1687 v svojem delu o gibanju teles: ko telo miruje, potem na njega ne delujejo sile, ali pa je vsota teh izničena in je medsebojno delovanje med telesi spoznano kot akcija, ki povzroči reakcijo; je zakon akcije in reakcije. Kar velja tudi za telesno gibanje po prostoru, za ples, ki so ga plesalci GŠ Krško skupaj z mentorico Rosano Horvat oblikovali, in se kot skupina predstavili v prostorsko razvejani ter smiselno zaokroženi mladostni koreografiji vidnih poudarkov, gibkih poslikav, ko narativno utemeljujejo zakon gibanja, akcijo in reakcijo; kar se v duetu še posebej simpatično iskri. Menim, da so si ob tej koreografiji vsi nastopajoči za vselej zapomnili Newtonov zakon o gibanju.
Druga koreografija GŠ Krško, se dotika učne snovi biologije: Celično pretakanje, sicer ni takoj sledila njihovi prvi ampak se je zvrstila po programskem zaporedju 10. kratkih koreografij in miniatur prvega sklopa: Fragmenti v gibanju I. Tako, kot se gradijo, pretakajo, odpadajo, združujejo in migetajo celice, ter njih sklopi, kar se lahko sledi le v kapljici pod mikroskopom, se je tudi slikovito gradilo ter skupinsko gibko izoblikovalo, v prostorski koreografiji mladih plesalcev GŠ Krško. Svoja razmišljanja, in poustvarjanja celičnega prelivanja na okroglem podiju, so simpatično združili v veliko prelivajočo se gmoto, maso, ki se dviguje in upada, torej diha in migeta, v celico velikanko.

Ob plesni skupin GŠ Krško se je predstavila tudi Ronja Lusavec z avtorskim solom Spremembe / GŠ Krško/ Rosana Horvat. Njeni gibi se izkažejo kot dobro premišljeni izris, saj vsak posamični gib izhaja iz trenutka, ki mu sledi, ne le znotraj sebe, temveč tudi okoli sebe. Ko v danem trenutku nič ne občuti, obstane, prisluhne, vse do novega impulza, sicer se gibi ponavljajo, vendar vsakič z novo energijo, novim občutkom. In bo verjetno vsak novi nastop, lahko tudi nova avtorska miniatura: Sprememba; kar za dobro uigrano plesalkino telo pomeni novo pričakovanje ter novo izkušnjo.

Na okroglo plesno prizorišče je stopila tudi najmlajša povabljenka, dvanajstletna Tara Vozel, ki se je predstavila z avtorsko miniaturo Ad Libitum/ GŠ Trbovlje/ Kim Kern. Ad libitum po latinsko pomeni: ‘po želji’ je zapis, ki glasbenega izvajalca opomne, da ni več vezan na stroga pravila tempa ali ritma ampak lahko igra tako, kot čuti. In je Tara lahko zaplesala v vsej svoji v plesni vedrini. Letos je osvojila tudi Zlato plaketo in 1. mesto v 1.a kategoriji na TEMSIG-Kontempo tekmovanju. Na oder je stopila ob ponavljajočem se (tik-tak) ritmu metronoma; njen ples pa se zavrti kot neulovljiva, kipeča melodija, ki vsako toliko prisluhne ritmu, nato odskoči ter znova zavibrira v svoji neusahljivi (čuječi) plesni svobodi.

KUD Plesni Forum Celje/PFC se predstavil z izsekom predstave Stiske, avtorice, koreografinje in pedagoginje Gee Erjavec, v izvedbi njihove PS Frke: Nika Kundih, Tisa Jakob, Klara Kračun, Sofija Kufner, Nika Lipnik, Ajda Narat, Mila Puckmeister, Alja Rener, Izabella Shrestha, Julija Slapšak, Tia Škerl, Taja Škerl, Safina Tamše in še z avtorskim solo-plesom Julije Slapšak: Kaj pa če? – mentorstvo: Gea Erjavec. Julija Slapšak je članica PFC, sicer tudi članica KK Knežje mesto Celje, kjer žanje uspehe v tekmovalni ženski, kolesarski. disciplini. Naslov njene avtorske miniature, kar da misliti o raziskavah in povezavah specifičnih (kolesarskih) gibov ter prijemov, ki jih premišljeno oplaja in z njimi gradi svoj solo ples. In, kaj se potem zgodi z njenim solom: Kaj pa če? Zgodi se izvirni avtorski ples, obogaten z novo gibko energijo, novih gibalnih izzivov, in plesnih potencialov. Na osvetljeni plesni stezi, se v ospredju najprej ugleda belo čelado, nato je po stezi suvereno zakoraka Julija s pogledom usmerjenim v daljavo, v črnem športnem dresu zavarovanih členkov; ko zaveje svoj premočrtno usmerjen solo, tudi sestopa, pada, se dviga v svoji gibki dinamiki, vse dokler ne prispe do bele čelade, do svojega cilja… in odide. Predstava Stiske v zasnovi in koreografiji Gee Erjavec ter izvedbi PS Frke in produkciji PFC, je bila nagrajena z MUZO za ustvarjalno in iskreno obravnavo medvrstniškega nasilja, na Festivalu inovativnega teatra MIT, ki je potekal od 20.1- 11.2. 2026 v Kreatoriju DIC-a v Ljubljani. Tokrat so na oder vkorakali gibalci v belih majicah in modrih širokih hlačah ter pričeli svoj gibki mirovni pohod vendar ne tiho, temveč glasno v sozvočju gibanja in besed. Tematika je več pomenska, saj izpostavlja stiske odraščajoče mladine, in se usmerja v prijateljske stike. Ob vsakem obratu posameznika se na hrbtni strani ugleda velika rdeča črka; ob zaključnem objemu pa se na njih hrbtih združi rdeč napis Mejmo se radi. Tokrat je na OPS bil uprizorjen le kratek izsek predstave in je navdušil z iskrivo energijo ter timsko uigrano izvedbo.
Izbrana je bila še miniatura Instinkt, avtorski solo Ree Vogrin/ KUGA Studio/ Gašper Kunšek. Predlagana letošnja tema za tekmovanje mladih ustvarjalcev OPUS 1, je bila: Intuicija telesa, kar pomeni sposobnost dojemanja, ko notranji občutek pripomore k spoznanju ali sprejemanju odločitve, medtem ko se instinkt enači z (živalskim) nagonom, avtomatskim odzivom v namen preživetja. Zdi se, da se je Rea odločila, da oba pojma združi, ali poveže v kompleksno (zrelo) telesno in (plesno) vsebino, ki jo vodi k nagonski obrambi. Plesalka se na odru znajde v vrtečem se vrtincu, ko plapolajo in okoli nje opletajo deli njenega prosojnega oblačila. Je v neki novi situaciji, ko nagonsko odskoči iz vrtinca obratov, in prične svoj plesni boj izvirnih priprav ter gibkih nabojev, ki ostro režejo po nevidni, vendar vročinski zračni gmoti prizorišča; steče , beži, pada v ekstazo, fazo novih telesnih občutij, in se v ritmu glasbe, tudi na novo osvobaja. Rea Vogrin je s svojo plesno miniaturo Instinkt odprla letošnjo 11. Poletno plesno šolo v Ljubljani, ki je potekala v organizaciji JSKD RS od 6. do 11. julija.
Mladostni koreografski fragmenti prvega festivalskega dne so se zaključili s premiero Š.I.K. kolektiv: Sanjaj, ljuba moja, krajšim koreografskim delom, po konceptu in zasnovi Jerneje Fekonja, v produkciji Plesne izbe Maribor in izvajalcih ter soustvarjalcih: Minka Babič, Ajda Čuš, Aicha Lena Diallo Mazrek, Dora Domjanić, Urška Kramberger,Miona Krulj, Luka Oblak, Maja Voglar Rodošek.

Poprej je stekla še ena premiera v izvedbi mariborske skupine sodobnega plesa: Tovarishia Dance Company s kratko koreografijo Katarine Barbare Kovačič Telo z izvajalci in soustvarjalci: Maja Arzenšek,Katarina Rijavec, Tjaša Šramel, Amy Anne Kennedy, Maja Voglar Rodošek. Dogajanje se je začelo v poltemi, na odru pa se je uzrla prepletena gmota ležečih teles, ki skušajo premikati roke in se osvoboditi zapletenega medsebojnega primeža. Zgodilo se ni nič, le kakšen rahli, komaj opazni premik, vse dokler na sceno ni stopila nova osebnost, novo telo, ko glasbeni toni zavibrirajo tišino, takrat se je končno razrešil skupinski gordijski vozel. Nato je sledila individualna razpršitev nastopajočih teles-plesalcev po prostoru, ki so se znova sestavljali, leže poglabljali ter sproščeno vili svoj ples, vse do zatemnitve, ko so nenadoma izginili. Ob tem se je utrnila misel, kako utesnjeno plesno telo hlasta po svetlobi in gibki zračni kopeli in ga lahko zaustavi le tema. Koreografinja, pedagoginja in plesalka Jerneja Fekonja je to zimo vodila plesno delavnico na Zimski plesni šoli, ko je bilo govora o njenem sodelovanju s Š. I. K. plesnim kolektivom, ki je takrat sledil njeni delavnici. Ob skupnih pripravah ter pogovorih za njihov nov projekt, je padla odločitev, da se raziskujejo sanje, kot prostor spomina, ljubezni in hrepenenja, kjer se sreča preteklost, sedanjost ter vse tisto nikoli realizirano; in so spomini postali vodilo novega plesnega procesa. Ob tem pa se je zastavilo vprašanje, kako spomine ohraniti, da bi postali še resničnost; danes so to dobrodošle fotografije, ekranski posnetki. In je tako uzrl svoj dan dorečeni plesni projekt pod vodstvom Jerneje Fekonja in Š.I.K. kolektiva Sanjaj, Ljuba moja, v prestižni kolektivni izvedbi plesalcev, njih solističnih utripov, tudi uigranih duetov, ki so se fluidno povezovali ter dopolnjevali. Prostor ni bil povsem odprt za ples, po podiju so se razvrščale velike kartonske kocke, zaboji, domnevno spakiranih spominov, ki so obenem spominjali na kockasta prizorišča urbanih mest, med katerimi se vil razvejan plesni pohod. Š.I.K. kolektiva, sledila srečanja, lirični vzdihi…Ob koncu so kocke kolektivno zlagali ob steni, tako da je nastala vizija velikega zaslona, na kateri se vrstile fotografije (fotografije: Jerneja Fekonja) spominov, tudi teh zadnjih iz njihove predstave. Sanjaj, ljuba moja se izkaže za njihov nov, zrel umetniški dosežek na skupni poti plesnega delovanja in soustvarjanja.
Zdi se mi, da je tematika uprizoritve ne-le primerna, ampak pereča, ne samo za študijski plesni rod, temveč za vse, ki v teh digitalnih časih nimajo časa za urejanje, shranjevanje, čiščenje in tudi ne empatije. Ko jim dnevi tečejo iz dana v dan, od jutra do večera, kot po tekočem traku.
Gledalci so zvesto sledili vsaki zaplesani kreaciji tega popoldneva, ki so bile na ogled v uprizoritvenem sklopu prvega dne: Fragmenti v gibanju I, tudi jih obilno nagrajevali z aplavzom, njihov val navdušenja pase je še posebej zlival ob poklonih Š.I.K. kolektiva Sanjaj, ljuba moja.

Drugega dne, 22. junija, je festival 35. Odprta plesna scene gostil naše profesionalne plesne umetnike. V popoldanskem času ob 17.00 se je predstavila Mateja Bučar, letošnja prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo, s svojo gibko likovno strukturo V izvrstnem redu; ideja in so-koreografiranje: Mateja Bučar, ob izvrstnih izvajalcih ter soustvarjalcih giba: Andreja Rauch Podrzavnik, Nataša Živkovič, Kristina Aleksova, Katja Legin, Tina Valentan, Bojana Robinson, Nina Pertot Weis, Loup Abramovici, Beno Novak, Jana Menger, Jerneja Fekonja, Tini Rozman, Jernej Bizjak; v produkciji DUM. Dogodek je bil na ogled v mariborski Minoritski cerkvi, v prelepi zgodovinski stavbi iz 12. st., ki obnovljena služi umetnosti. Realizacija gostovanja je stekla v sodelovanju z Društvom Nagib.

Zaključni dogodek tega večera je sledil ob 20.00 in sicer predpremiera sodobnega plesnega diptiha Znotraj-Onkraj v izvedbi profesionalne skupine MN Dance Company, ki jo vodita naša uveljavljena plesalca koreografa in pedagoga Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, tokrat koreografa tudi prvega dela diptiha Znotraj, medtem, ko je drugega Onkraj, postavil Miloš Isailović, koreograf, ki se ga spominjamo po naslovni vlogi Clugovega Peera Gynta, sicer priznani beograjski plesalec in koreograf. Nastopajoči plesalci so: Eri Nishibara, Luka Vodopivec, Elia Zahnd, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Lucy Woodhouse, Petra Seruga, Hsiang – Yen Chang, Uhaina Montet, Nicoletta Carenzi, Alessandra Russo, Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia in Anneya Geli; oblikovalec svetlobe je Matjaž Bajc, oblikovalec zvoka Stojan Nemec. Sodobni plesni diptih se sestoji iz prvega dela Znotraj in drugega Onkraj, čeprav imata različna koreografska pristopa ter vpogleda v aktualni čas, sta medsebojno tematsko povezana. Prvi del Znotraj, se začne ob okrogli zrcalni velikanki / zrcalu v katerem Michal ugleda svoj odsev in nenadoma zleti na tla skupaj z zrcalom; je padec motiviral strah, morda bolečina? V tem prvem delu se izkaže, da je vsak od nastopajočih vidno obremenjeni s težo novo odkritih temačnih odsevov, ki jih izvirno izlivajo po podiju, okoli oboda zrcalne velikanke, tudi v središču. V tem delu uprizoritve, se intenzivno luščijo zastrte intime posameznika ter skupine, ki se nizajo ter okvirijo, kot večplastni gibki mozaik barvitih odsevov, ampak v tej fazi še brez jasnega izhoda ali možne rešitve oziroma zaključka. Domnevno se pušča odprt prostor v premislek; saj se po pavzi oba dela uprizoritve recipročno povežeta.
Prva scena drugega dela – Onkraj, se začne v vzdušju urbanega naselja, mesta, kjer so srečanja le nemi mimohodi ali se pač topo obsedi v lastni osami, čeprav se lahko pripeti še kak srčni objem. Po ogledu prvega dela diptiha ter zatečene apatične scene drugega dela, se kar zastavi vprašanje: kdaj bo in, če se bo kdo med njimi, sploh zdramil ter soočil z lastnim notranjim odsevom. Jasnega odgovora ni, vendar se je ob zaključku Onkraj, zgodil veliki scenski preobrat. Oder je obsijalo sijoče svetlobno vzdušje, nato še kolo plesnih povezav, ki se je v manjši sestavi veselo vilo ob poskočni glasbi in je že sledila druga skupina novih vedrih vijug, nato nova in nova, ubrana, radostna ter poskočna: nizale so se in vetrile, kot bi jih veter nosil. Tako se je v brzicah digitalnih dni, sprožila neustavljiva živa energija plesa, ki navdušuje, rešuje, zdravi, spodbuja. Tudi v polni Veliki dvorani LGM navdušenju ni bilo konca, saj je plesni diptih Znotraj-Onkraj navdušil tako po konceptu kot izvedbi enkratne plesne skupe MN Dance Company. Kot se je dalo brati so gledalci navdušeno spremljali tudi krstno premiero diptiha Znotraj- Onkraj 27. junija v Novi Gorici.

Čestitke ustvarjalcem, izvajalcem, in organizatorjem tega enkratno zasnovanega plesnega programa, ki se prične z mladimi plesnimi ustvarjalci, nadaljuje s šolskim, ter študijskim skupinami, ko se ob zaključku dobi še vpogled v sodobne aktualne stvaritve, priznanih plesnih umetnikov.
Obisk 35. Odprte plesne scene na festivalu Lent, se je zame istega večera tudi zaključil. Sicer se je izbrani program nadaljeval še popoldan 23.6. z novimi Fragmenti v gibanju II, plesalci in koreografi Galerije plesa z Mojco Ussar in se zaključil s predstavo Snježane Premuš Globina na površju.