Tomaž Tej Tololeskki, nekdanji vrhunski plesalec športnega plesa je izdal knjigo Sva za ples? namenjeno vsem gibalcem in negibalcem.
Dragi Tomaž, čestitke ob izdaji knjige Sva za ples?. To so res posebne situacije saj plesne knjige niso ravno pogost ‘pojav’ ne na knjižni še manj na plesni sceni Slovenije. Kaj je botrovalo odločitvi, da izdaš knjigo Sva za ples? z vprašajem?
Želel sem in še vedno želim, da TEJ metoda pride čim širše med ljudi. To je metoda, ki se je v praksi izkazala kot zelo učinkovita. Ljudje se z njeno pomočjo praktično takoj začnejo gibati bolj sproščeno in samozavestno v paru. Veliko ljudi si sploh ne upa na plesišče. Če pa že stopijo nanj, se hitro pojavijo težave: vlečenje, zaletavanje, trdi gibi in prisiljeni nasmehi. Tudi tisti, ki redno obiskujejo tečaje, se na pravem plesišču pogosto znajdejo v zadregi. Ne vedo, kaj plesati na določeno glasbo, figure ne stečejo, partner ne pozna korakov, ki smo se jih učili, ali pa se izkaže, da naučene figure na vaških veselicah in druženjih preprosto ne delujejo. Zato sem v zadnjih desetih letih postopno oblikoval metodo, ki res ‘pije vodo’. Na stotine ljudi je z njeno pomočjo naredilo prve korake, premagalo strah in začelo plesati z veseljem. V tej prvi knjigi – vsaj še dve že čakata v vrsti – je opisana metoda petih korakov. To je jedro našega programa TEJ START, ki traja štiri vaje.
Že na prvi vaji si postavimo jasen cilj: da bodo udeleženci po koncu tečaja lahko šli nekam plesat – z navdušenjem in brez strahu.Teh pet korakov je zelo preprostih in življenjskih: 1. Moj ples 2. Mehki koraki 3. Stik z ritmom 4. Sinhronizacija s partnerjem 5. Kvačkanje — naraven način ustvarjanja figur, brez učenja na pamet. In kar je meni najlepše: to vedno deluje. Preostale tri vaje potem izkoristimo za utrjevanje in poglabljanje občutka, ne za kopičenje novih figur. Zakaj naslov Sva za ples? z vprašajem?
Ker je to povabilo. Preprosto vprašanje, ki ga lahko izrečeš partnerju, prijatelju ali samemu sebi. Ni dvom. Je začetek.
Ne gre samo za plesno knjigo ampak tudi za tvojo avtobiografijo, sklepam po kazalu in uvodnem tekstu? Nekoliko neobičajna kombinacija…
Res je, knjiga ima štiri dele. In vsak del ima svoj razlog. Nisem želel napisati samo suhoparen priročnika z vajami. Želel sem, da bralec razume, zakaj je ta metoda sploh nastala in iz kakšnih izkušenj je zrasla. Ker sem tudi sam navdušen bralec, sem želel, da se bralci o branju tudi zabavajo in odplavajo v svet plesa. Knjigo sem pisal tako, kot plešem. Ne iz glave, ampak iz občutkov, prizorov, ki so se prelili v besede.
Prvi del je zgodba. Kako se je vse skupaj začelo. O fantu, ki nikoli ni sanjal, da bo postal plesalec. Ki je verjel, da je ples bolj za punce. Potem pa je kljub temu postal športni plesalec in dosegel vrhunske rezultate. Na tej poti sem doživel marsikaj – tudi spoznanje, da zunanji uspeh še ne pomeni notranjega miru. Drugi del je plesna sramota. To je trenutek, ki ga marsikdo na plesišču zelo dobro pozna. Ko želiš narediti vtis – in popolnoma zamočiš. Sam sem ga doživel kot bivši vrhunski plesalec, ko sem želel očarati dekle, ki mi je bilo všeč. Na plesišču sem pogorel in se osramotil. In prav iz tega trenutka se je začelo moje resnično razumevanje plesa.
Tretji del – razumevanje plesa in nenavadna pot do metode. Preprosta razlaga, zakaj se ljudje v plesu zataknejo – in kaj je treba urediti najprej, da ples postane naraven. V tem delu razkrijem tudi, kako je TEJ metoda nastala na nepričakovan način – skozi intuicijo, notranji dialog z Vitano in dolgoletno raziskovanje plesa in človeka. To je zgodba o tem, kako se lahko iz občutka, dvoma in iskanja rodi metoda, ki danes pomaga ljudem, da na plesišču zadihajo in se sprostijo. V tem delu teh pet korakov dobi svoj smisel in logiko. Zakaj so ravno takšni. Zakaj v tem zaporedju. In zakaj delujejo. Četrti del pa je povsem praktičen. To je priročnik. Pet jasnih korakov TEJ metode, ki jih uporabljajo začetniki na naših tečajih. Vsak korak ima kratka, jasna navodila po alinejah in QR-kodo do video vaje.
Tako lahko človek znanje takoj preizkusi v praksi – tudi doma, brez plesne šole. Na koncu knjige je še dodatek, kjer so vsi koraki zbrani na enem mestu. Brez razlage, brez zgodbe. Samo vaje in videi. Da lahko knjigo odpreš, pogledaš in začneš plesati. Zato je kombinacija zgodbe in priročnika zame zelo naravna. Najprej razumeš pot. Potem dobiš orodje.
Jasno je takoj vprašanje, komu je knjiga namenjena in kot vidim po kazalu, jo lahko uporabimo tudi v praksi?
Knjiga je namenjena precej širokemu krogu ljudi. Ne samo plesalcem. Najprej vsem, ki radi berejo zanimive življenjske zgodbe. Zgodba v knjigi je resnična, z vzponi, padci in tudi kakšno nerodno situacijo, v kateri se lahko marsikdo prepozna. Potem je namenjena odraslim, ki bi radi plesali, pa si ne upajo ali mislijo, da nimajo talenta. Takšnih ljudi je veliko. Preprosto še ni našlo poti, ki bi jim ples približala na naraven način. Zelo jo priporočam tudi parom, ki želijo več sproščenosti in povezanosti na plesišču. Pri mnogih parih 4. korak »Sinhronizacija« odpre čisto novo dimenzijo odnosa. Knjiga je koristna tudi za tiste, ki že obiskujejo plesne tečaje, pa čutijo, da v plesu še niso povsem svobodni. Da nekaj še manjka. Da plešejo pravilno, ne pa zares sproščeno. Seveda pa je namenjena tudi posameznikom, ki želijo preprost in preizkušen način učenja plesa. Pet korakov, ki jih opisujem v knjigi, je nastalo iz prakse. To je pot, ki človeka pripelje do tega, da lahko samozavestno zapleše – tudi v vsakdanjih situacijah. In zanimivo – knjiga je uporabna tudi za plesne učitelje in trenerje, ki iščejo preprostejši in bolj življenjski način, kako približati ples svojim učencem. Kar se tiče prakse: da, knjiga je narejena tako, da jo lahko uporabljaš v praksi.Vsak korak ima kratka in jasna navodila. In QR-kodo do video vaje, kjer je gibanje prikazano v živo.To pomeni, da lahko človek knjigo odpre doma v dnevni sobi in začne plesati.
Jo lahko uporabljajo tudi ustvarjalci drugih plesnih zvrsti, je spisana prijazno uporabniku, predvidevam po tvojem stavku ‘nisem želel ustvariti suhoparno zbirko navodil’?
S tem vprašanjem si me malo presenetila — in hvaležen sem ti za to.Ko razmišljam o tem, bi danes brez zadržka rekel: da. Vidim, da je lahko uporabna za vse plesne zvrsti, kjer dva ali več plesalcev pleše v kontaktu ali v skupnem gibanju. Tam se zelo hitro pokaže, kako pomembni so občutek za drugega, prostor in skupni ritem.
Za ta del sta posebej koristna 4. korak Sinhronizacija in 5. korak Kvačkanje. To sta koraka, ki pomagata pri boljšem stiku, usklajevanju in skupnem ustvarjanju gibanja med dvema ali več plesalci. S pedagoškega stališča pa so zelo pomembni tudi prvi trije koraki. 1.korak Moj ples – kako sprostiti svoj avtentičen, unikaten plesni izraz posameznika. 2. korak Mehki koraki – kako doseči mehko, lebdeče premikanje po prostoru in v čem je trik. 3. korak Stik z ritmom in glasbo – plesalec ne rabi biti glasbenik. Dovolj je, da razume nekaj preprostih osnov, na primer štetje od 1 do 4, predvsem pa da se nauči biti pozoren na ritem in glasbo. To že močno dvigne kakovost plesa. Kar se tiče prijaznosti do uporabnika – to mi je bilo od začetka zelo pomembno. Res nisem želel ustvariti suhoparne zbirke navodil. Zato je knjiga napisana preprosto, razumljivo in zelo praktično. Veliko stvari je razloženih po korakih, brez zapletenih izrazov. Vsak korak ima tudi QR-kodo do video vaje, tako da bralec ne ostane samo pri branju, ampak lahko stvar takoj preizkusi v praksi. Na kratko. Knjiga ni napisana za knjižno polico. Napisana je za uporabo.
Kako pa si založbo Primus prepričal, da je postala tvoj distributer, knjigo si sicer izdal v samozaložbi?
Založba Primus je danes moj distributer, svetovalec in promotor. Samo knjigo pa sem izdal v samozaložbi. Kako sem jih prepričal? V resnici precej preprosto. Tako kot mnogim drugim založbam sem poslal mail z nekaj osnutki besedila. Od dveh založb sem dobil pozitiven odgovor in povabilo k sodelovanju. Od ostalih pa sem dobil ‘samo’ kakšno vzpodbudno besedo o stilu pisanja in obvestilo, da se za izdajo niso odločili. Na koncu sem se odločil za Primus, ker sem v njih začutil dober odnos in pripravljenost na sodelovanje. Ne samo kot založnik, ampak kot partner, ki razume projekt in vidi v njem potencial. Zakaj samozaložba? Ker sem želel ohraniti svobodo pri vsebini, obliki in načinu, kako knjiga pride do ljudi. In tudi zato, ker sem želel prevzeti odgovornost za projekt od začetka do konca. Primus pa je tukaj pomemben partner – pomaga pri distribuciji, svetovanju in promociji. To se je izkazalo kot zelo dobra kombinacija.
Kdo pa je soustvarjalna ekipa?
Na soustvarjalno ekipo sem res zelo ponosen.To so izredni ljudje in strokovnjaki.Povezuje nas podoben pristop:na prvem mestu je izdelek, ki mora navdušiti nas same.Potem pride vse ostalo — tudi denar. Knjigo je lektorirala Karin Geršak. Po poklicu je jezikoslovka, izkušena lektorica in pedagoginja. Spoznala sva se pred skoraj desetimi leti, ko sta z možem obiskovala moje plesne tečaje. Zaradi podobnih vrednot je med nami nastala tudi prijateljska zgodba. Torej se že deset let nekako spremljamo – še danes, čeprav zdaj z družino živita na Primorskem. Karin je besedilu dodala tisto piko na i,da je jezik zasijal v polnem sijaju materinščine. Za grafično podobo sta poskrbeli grafični oblikovalki Nataša Kastelic in Polona Šterk Košir iz studia Designa BeSpotted BrandStudio. Za našo grafično podobo skrbita že zadnji dve leti. Seveda sem jima poslal knjigo v Word obliki — z besedilom, ki je bilo zapisano nekoliko neobičajno, skoraj v dramski obliki, s krajšimi vrsticami in celo z emoji-ji. Povedal sem jima svoje želje: da grafična podoba izraža ples, svobodo, veselje, energijo in lahkotnost. In seveda – da bo privlačna. Priznam, da sem imel na začetku tudi malo strahu. Da mogoče pričakujem preveč. In da sploh ne vem, ali je vse to mogoče ujeti v eno knjigo. Strahovi so bili odveč. Ko sta mi predstavili prvo idejno zamisel, sem bil navdušen. Preprosto sem jima rekel: ‘To je to, bravo!’ Potem smo še malo izpilili podrobnosti. Danes pa lahko vsi skupaj s ponosom stojimo za tem izdelkom.
Nekdanji vrhunski športni plesalec, pedagog, izumitelj metode tej in sedaj še pisatelj. Je pri tebi šlo vse po zelo naravni poti? Kako gledaš na tvojo plesno pot? Bi z današnjim pogledom kaj spremenil?
Ja, pri meni je šlo vse po zelo naravni poti. S tem mislim predvsem to, da je šlo pogosto v nasprotju s tem, kar sem si zamislil v glavi. Kot otrok si res nisem predstavljal, da bom plesal. Ko sem končal športno plesno kariero, sem se celo poskusil umakniti v svoj drugi poklic — v specialno pedagogiko. Ampak me je nek »slučaj« vedno znova pripeljal nazaj k plesu. Nikoli si nisem mislil, da se bom preživljal s poučevanjem rekreativnega plesa. Potem pa se je pojavila metoda. In predvsem pot, da lahko skozi ples ljudem pokažem, kako sprejeti sebe, začutiti življenjsko energijo v sebi in se pristno povezati z drugimi. Pogosto si rečem, imam najlepši poklic – risanje nasmehov. Nekako sem začutil, da je to moje poslanstvo.
Nikoli si tudi nisem predstavljal, da bom pisatelj. Čeprav sem šolske spise vedno kar dobro napisal in sem bil navdušen bralec, se mi jih preprosto ni dalo pisati, ker je pisanje zelo statična – negibalna dejavnost. Kljub temu pa nekaj v meni želi, da ta metoda in pristop dosežeta čim širši krog ljudi. Da ljudem na preprost način dvigneta kakovost življenja. In posledično sem očitno postal tudi ‘statični’ pisatelj. Če bi moral svojo pot opisati z eno mislijo, bi rekel: ena sama zgodba o zarečenem kruhu. In prav zato – zelo naravna. Kar se tiče vprašanja, ali bi danes kaj spremenil, bi najraje odgovoril s citatom iz knjige: ‘Napaka. Ko sem bil na vrhuncu športne kariere, še nisem razumel, kaj mi prinaša zadovoljstvo in izpolnjenost. Takrat sem bil prepričan, da bom doživel izpolnjenost in srečo, ko bom dosegel športne uspehe. Čakal sem, se trudil in garal. Med čakanjem sem toleriral vse notranje stiske, strahove, jezo in praznino. Napaka! V vsakem trenutku sem imel na dosegu roke vso srečo in izpolnjenost. Samo pustiti bi si moral »izprazniti glavo« in se potopiti v telesno izkušnjo, medtem ko sem pilil plesne gibe. Več doživljanja. Skratka: preveč sem sanjaril, se zapletal v labirinte lastnega uma in veliko premalo sem samo doživljal. Doživljal telo med treningom, drsenje potnih kapljic, napenjanje in sproščanje mišic ob plesnih gibih. Doživljal vonj različnih mest po svetu, poslušal različne melodije jezikov, čutil energijo gledalcev, čutil edinstvene zgodbe svojih konkurentov.‘ Danes bi torej v času športne kariere manj kompliciral v glavi in več doživljal.
In kako gledaš na slovensko plesno sceno, saj se mi zdi, da jo precej dobro poznaš?
Žal ne morem potrditi, da danes zelo dobro poznam slovensko plesno sceno. Zelo redko se udeležim kakšnega tekmovanja. Še največ informacij dobim skozi pogovore z Andrejem Škufco, s katerim še danes prijateljujeva. Včasih ga kaj vprašam, kako se stvari razvijajo in kam gre smer. Seveda pa sem opazil nekaj, kar je precej očitno. Na področju športnega plesa je množičnost močno padla. Po drugi strani pa se je na področju show plesov in drugih sodobnih zvrsti množičnost in kvaliteta zelo zrasla v primerjavi z mojimi časi. Zakaj je prišlo do tako očitnega upada množičnosti, iskreno ne vem. Rekel bi celo, da je to nekakšen paradoks. Ko sem jaz začel svojo športno pot – to so bili še časi socializma — je bilo pokrivanje stroškov za ples skoraj čarovnija. Oprema, potovanja, treningi … vse je bilo velik finančni in organizacijski zalogaj. Pa nam je nekako uspevalo. Seveda z veliko odrekanja in že prej omenjenega ‘čaranja’. Moja generacija trenerjev in plesalcev je postavila slovenski športni ples na zemljevid svetovnega plesa. To je dejstvo, na katerega smo lahko ponosni. Danes imajo plesalci bistveno boljše pogoje — tako finančne kot infrastrukturne. Zato je padec množičnosti še toliko bolj zanimiv in vreden razmisleka.
V knjigi pa se kar ukvarjaš s terminom sram. Se ti zdi, da smo Slovenci in Slovenke sramežljivi plesalci čeprav tako radi plešemo, ne samo družabno ampak tudi tekmovalno?
Žal moram priznati, da je v tem nekaj resnice. Pa ne samo pri Slovencih. Podoben odnos do plesa pogosto opazim tudi pri severnih Slovanih, Avstrijcih in Nemcih. Precej bolj sproščeni so romanski narodi in tudi ljudje z Balkana. Spomnim se zelo živega prizora izpred nekaj let, ko sem dopust preživljal na Ohridu v Makedoniji. V nek lokal so prišli ulični glasbeniki. In v nekem trenutku je en gospod, star okoli 80 let, spontano vstal od mize, dvignil roke in povsem naravno zaplesal. Brez razmišljanja, brez zadrege, samo iz veselja. Čez kakšna dva tedna sem se znašel v hotelu v Medulinu. Večina gostov je bila iz Nemčije. Na večerji je igral bend — odlično, z veliko energije. Tako dobro so igrali, da se ti je telo kar samo od sebe začelo premikati. Kljub temu se ni premikal pravzaprav nihče. Nobene reakcije. Samo žvenket pribora. Sram je pogosto posledica precej trde socializacije. Kot otroci smo svobodni, naravni in živi. Potem pa počasi začnemo poslušati, kaj vse na nas ni v redu. Kako naj stojimo, kako naj se obnašamo, kaj je prav in kaj ni. In to pride zelo globoko. Posledica je, da začnemo ves čas razmišljati, ali delamo prav. Nehamo čutiti sebe, svojo naravnost in živost. Postanemo zelo korektni — in hkrati zadržani. Mislim, da smo tukaj kot družba šli malo predaleč. Zato tudi ni naključje, da je danes toliko stresa, tesnobe in podobnih težav. Ples je v tem smislu izjemna protiutež. Ne kot terapija v klasičnem smislu, ampak kot zelo naraven način, da človek ponovno začuti sebe. Da odkrije, da je vsak od nas unikat. Z unikatno podobo, glasom, doživljanjem – in tudi gibanjem. Ko človek to res začuti, se nima več česa sramovati. Sramovati se lastne edinstvenosti bi bil pravzaprav nesmisel.
Kdaj pa res lahko na plesišču uživamo? Takrat, ko obvladamo vse korake, takrat, ko se sprostimo ali takrat, ko se ne oziramo na nič od naštetega?
V knjigi govorim o tej temi v poglavju Hierarhija plesa. Tam razložim, da užitek na plesišču ni odvisen samo od znanja korakov, ampak od tega, v kakšnem vrstnem redu gradimo svoj ples. To je pet točk, razvrščenih po pomembnosti. Prva točka je Moj ples. Ne morem uživati v plesu, če ne začutim in sprejmem sebe. Če ne čutim, kaj mi paše. Če ne spoznam, da je moje gibanje unikatno in da je nesmiselno, da bi me bilo sram. Tudi pri plesu drži star pregovor, da je treba najprej poskrbeti zase.
Druga točka je stik z glasbo. Ko se povežem z ritmom in glasbo, ko ju slišim, čutim in se jima prepustim, je to velika dodana vrednost mojemu oziroma najinemu plesu.
Vemo, da ritmično gibanje sproža v možganih določene procese, ki nas umirijo in napolnijo z dobrim občutkom. Če plešemo mimo glasbe, tega užitka preprosto ni.
Tretja točka so mehki koraki. Tukaj govorim o stiku s podlago. Pomembno je, da čutim ta stik, da imam težo na sprednjem delu stopala, kjer so mišice, in da znam drsati, ko se premikam po prostoru. Plesni ritmi so pogosto hitri, in če dvigujemo noge previsoko, postane gibanje okorno in živčno. Spomnim se, da so nam trenerji pogosto govorili: ‘Tla so pri plesu tvoj tretji partner.’ In prav so imeli.
Četrta točka je sinhronizacija. Kaj ti pomaga, da imaš v svojem repertoarju ne vem kakšne figure, če s partnerjem nista usklajena, če se ne čutita, če se ne gibata skladno? Samo figure v tem primeru ne bodo prinesle užitka, sproščenosti in povezanosti. Peta točka pa so figure – oziroma to, kar jaz imenujem Kvačkanje.
Ja, jaz dajem figure na zadnje mesto. Čeprav pogosto vlada prepričanje, da je ples predvsem zbirka figur in korakov. Če želimo v plesu res uživati, doživeti povezanost, skladnost, svobodo in ustvarjalnost, pridejo figure na vrsto šele takrat, ko poskrbimo za prve štiri točke. In tukaj povem še eno pomembno stvar: figur se niti ni nujno učiti na pamet. Na voljo imamo naraven način njihovega ustvarjanja, ki sem ga poimenoval Kvačkanje. Zato bi na tvoje vprašanje odgovoril takole: na plesišču začnemo res uživati takrat, ko damo stvari v pravi vrstni red. Ne najprej figure.
Najprej človek.
Kaj je zate ples, Tomaž, z današnjega pogleda in kaj prinaša ples v tvoje življenje?
Kaj je zame ples, morda najbolje oriše preprosta misel: življenje je ples in ples je življenje. Skozi ples se učim o življenju. Kar deluje v plesu, deluje tudi v življenju.
Kakšen odnos imam do sebe. Kakšen odnos imam do partnerja. Ali znam čutiti in spoštovati ritem – v plesu in v življenju. Ali si dovolim čutiti: ples in življenje.
Danes ples zame ni več tekmovanje ali dokazovanje. Je prostor, kjer se vedno znova vračam k sebi. K telesu, k občutku. K preprostemu veselju do življenja – gibanja.
Ples mi prinaša stik z živostjo v sebi. Spominja me, da ni treba biti popoln, da bi lahko užival. Da je dovolj, da sem prisoten. In morda je to njegova največja vrednost: da nas uči živeti – ne samo plesati.
In še zadnje vprašanje, ki se tiče tvojega imena in priimka. Jaz sem te poznala kot Tomo Tololeski, če me spomin ne vara. Zdaj si pa Tomaž Taj Tololeskki. Si tudi ti (podobno kot jaz) srečal lepega dne numerologinjo?
Prav imaš, poznala si me kot Tomo Tololeski. In prav imaš tudi, da sem se – podobno kot ti – srečal z numerologijo. To srečanje je bilo pravzaprav precej slučajno. Tega res nisem iskal. Moja stranka in tudi prijateljica mi je svetovala osebo, ki mi bo pomagala izbrati datum otvoritve podjetja. Ta del o datumih mi je bil še nekako blizu, ker vem, da ljudje že skozi celotno civilizacijsko zgodovino upoštevajo različne cikle narave, planetov, letnih časov – pri obredih, dogodkih, setvah in podobno. Ta oseba pa je bila predvsem numerologinja. Ponudila mi je, da mi kot darilo naredi analizo mojega trenutnega imena. Iz vljudnosti sem privolil. Ampak ta analiza me je kar malo sezula. Ker nisem bil prepričan, ali si samo domišljam, sem jo dal prebrati ljudem, ki me dobro poznajo. Tudi oni so bili presenečeni, kako natančno je zadela določene izzive, ki me spremljajo že celo življenje. Takrat sem dobil tisti notranji občutek, da naj naredim ta korak – čeprav se je glava temu zelo upirala. Ker sem človek, ki skuša slediti tem globokim občutkom, tudi takrat, ko se pojavijo pomisleki ali strahovi, sem se odločil za spremembo. Priznam, malo je trpel ego, ker sem vedel, da bo del okolice do tega milo rečeno skeptičen. Ampak notranje mi ni niti malo žal. Ko sem naredil ta korak, sem si rekel: če nič drugega, bo to dobra vaja za moj ego – vaja za rahljanje omejujoče identitete. Ampak zgodilo se je še več kot to. Danes stvari tečejo mnogo bolj gladko, predvsem na področjih, pri katerih me moje prejšnje ime ni podpiralo.
Hvala in vse dobro pri lansiranju knjige!