Labodje jezero ostaja eno izmed temeljnih del klasičnega baletnega repertoarja, ki že več kot stoletje uteleša ideal prepletanja glasbe, gibanja in gledališke pripovedi. Mariborski balet se je na odru Ondine Otta Klasinc predstavil dvakrat.
Balet Petra Iliča Čajkovskega, ki je svojo prvo uprizoritev doživel leta 1877 v Moskvi, je pravo umetniško prelomnico dosegel šele z znamenito postavitvijo leta 1895 v Sankt Peterburgu, ko sta koreografa Marius Petipa in Lev Ivanov ustvarila različico, ki še danes predstavlja osnovo večine uprizoritev.
Bistvo Labodjega jezera se razkriva v popolnem ravnovesju med tehnično virtuoznostjo in poetično liriko. Medtem ko Petipajeva koreografija gradi strukturo, jasno formo in briljantne variacije, Ivanov v belih aktih vzpostavi skoraj eteričen svet, v katerem se zbor labodov zlije v enotno, dihajoče telo. Ta kontrast ni le estetski, temveč tudi vsebinski – zgodba o princu Siegfriedu in začarani Odette temelji na dvojnosti, ki jo najbolj izrazito pooseblja prav balerina v dvojni vlogi Odette in Odile. Bela labodka, simbol čistosti in ranljivosti, se zrcali v črnem labodu, ki prinaša zapeljivost, virtuoznost in prevaro.
Glasba Čajkovskega pri tem presega vlogo spremljave ter postane enakovreden nosilec dramskega loka. Njena partitura s svojo simfonično strukturo, izrazitimi motivi in psihološko globino plesalcem ne ponuja zgolj ritmične opore, temveč prostor za interpretacijo. Prav zato Labodje jezero še danes velja za preizkus zrelosti tako posameznih solistov kot celotnega ansambla – ne le v tehničnem smislu, temveč predvsem v sposobnosti oblikovanja skupnega diha, muzikalnosti in odrske prisotnosti.
V produkcijah, kakršno goji SNG Maribor, se ta dediščina pogosto ohranja v spoštovanju klasične tradicije, ob tem pa pridobiva jasnost pripovedi in poudarek na homogenosti ansambla. Prav corps de ballet ima v Labodjem jezeru posebno vlogo – ni zgolj ozadje, temveč soustvarjalec atmosfere, ki lahko s svojo usklajenostjo in občutkom za skupni tok gibanja ustvari enega najbolj prepoznavnih prizorov v zgodovini baleta – ples Labodov v drugem dejanju. Labodje jezero tako tudi danes ostaja več kot le klasični baletni naslov – je merilo tradicije, preizkus umetniške zrelosti in hkrati prostor, kjer se vsaka nova interpretacija znova sooča z vprašanjem, kako ohraniti dediščino in jo hkrati oživiti v sodobnem trenutku.
Mariborska uprizoritev Labodjega jezera, ki jo podpisuje Valerij Kovtun po izvirni koreografski zasnovi Mariusa Petipaja in Leva Ivanova, je svojo premiero doživela leta 2015 v SNG Maribor. Gre za produkcijo, ki ostaja zavezana klasični tradiciji tako v koreografskem kot tudi vizualnem smislu, kar se odraža v razkošni scenografiji in kostumografiji Marije Levicke ter jasno izoblikovani dramaturški liniji. Prav ta zvestoba izvirniku omogoča, da predstava ohranja svojo brezčasno podobo, hkrati pa ponuja trdno osnovo za interpretacijo različnih generacij plesalcev. Ustvarjalno ekipo mariborske postavitve dopolnjuje dirigent Rafał Karczmarczyk, ki vodi glasbeno interpretacijo partiture in s tem pomembno soustvarja dramaturški tok predstave. Pomemben prispevek k atmosferi uprizoritve dodaja tudi oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, ki s subtilnim oblikovanjem odrskega prostora poudarja kontraste med posameznimi prizori in dodatno gradi vizualno dramaturgijo večera.
Posebno težo tokratni uprizoritvi dajeta zagotovo tudi gostujoča solista v glavnih vlogah, Anastasia Matvienko in Oleg Ligai. Anastasia Matvienko je mednarodno uveljavljena prima balerina in ena vidnejših osebnosti sodobnega klasičnega baleta. Svojo baletno izobrazbo je pridobila v Kijevu, njeno umetniško pot pa zaznamuje več kot dve desetletji vrhunskih odrskih dosežkov, širok repertoar klasičnih in sodobnih del ter izrazita interpretativna zrelost. Kot solistka in kasneje prvakinja baleta je delovala v nekaterih najuglednejših baletnih ansamblih, med drugim v Mihajlovskem gledališču in Baletu Marijinskega gledališča v Sankt Peterburgu, kjer je ustvarila številne osrednje vloge klasičnega repertoarja. Nastopala je na najpomembnejših svetovnih odrih ter sodelovala z vodilnimi koreografi, kot so George Balanchine, Alexei Ratmansky in Edward Clug. Matvienko sodi med umetnice, ki klasično tehniko nadgrajujejo z izrazito muzikalnostjo in poglobljeno interpretacijo, kar je za dvojno vlogo Odette/Odile ključnega pomena. Prav prepričljiv prehod med obema likoma – ne le v tehnični, temveč tudi v energijski in izrazni ravni – ostaja eden največjih izzivov baletne umetnosti.
Poleg odrske kariere se intenzivno posveča tudi pedagoškemu in mentorskemu delu. Magistrski študij je zaključila na Vaganovi akademiji, danes pa kot umetnica in pedagoginja aktivno sodeluje v mednarodnih projektih. Posebno mesto ima tudi njeno soustvarjanje platforme Ballet Stage v Ljubljani, ki z vrhunskimi izobraževalnimi programi in mojstrskimi delavnicami pomembno prispeva k prenosu kakovostne, strokovno utemeljene baletne tehnike na mlajše generacije plesalcev. S svojo umetniško držo tako združuje vrhunsko klasično tradicijo, sodobno interpretacijo in jasno pedagoško poslanstvo.
Ob njej je v vlogi princa nastopil Oleg Ligai, ki se je rodil v Dnipru v Ukrajini. Baletno izobrazbo je pridobil na Državni baletni šoli v Kijevu v razredu Vladimirja Denisenka, kjer je diplomiral leta 2015. Danes deluje kot prvak Litovskega narodnega baleta, v svoji mednarodni karieri pa je sodeloval z vrsto uglednih baletnih hiš, med drugim s Češkim narodnim baletom, Staatsballettom Berlin, Mariinskim gledališčem ter nacionalnimi ansambli Ukrajine in Gruzije. Na mednarodnih odrih se uveljavlja zlasti v klasičnem repertoarju, kjer poustvarja osrednje prinčevske in romantične vloge, kot so Siegfried, Désiré, Albrecht in Solor. Prav v vlogi princa Siegfrieda je že večkrat potrdil svojo umetniško zrelost, muzikalnost in odrsko karizmo. Ob tem se uspešno posveča tudi neoklasičnemu in sodobnemu repertoarju, kjer sodeluje z deli koreografov, kot so George Balanchine, William Forsythe, Hans van Manen in drugi. Njegov ples zaznamujejo tehnična zanesljivost, dinamična energija in izrazita stilna prilagodljivost, s katerimi se uvršča med predstavnike sodobne generacije evropskih baletnih umetnikov.
Velika dvorana SNG Maribor je bila ob letošnji obnovitvi Labodjega jezera povsem razprodana, kar znova potrjuje, da klasični balet ohranja močno zanimanje občinstva. Prav ob tem pa se odpira širše vprašanje repertoarne politike: zakaj so redke uprizoritve klasičnih baletov v zadnjih letih omejene na zgolj nekaj ponovitev? Postavitve, kot je Labodje jezero, zahtevajo izjemen vložek časa, znanja in organizacije – od obnove predstave do vključevanja novih plesalcev v ansambel. A prav zaradi svoje prepoznavnosti in umetniške teže praviloma dosegajo visoko zasedenost dvorane. Letošnja sezona, v kateri sta bili izvedeni le dve ponovitvi, kljub očitnemu zanimanju odpira razmislek o tem, ali bi bilo smiselno takšne naslove pogosteje vračati na repertoar in s tem bolje izkoristiti njihov umetniški in tudi produkcijski potencial.
Med občinstvom je bilo opaziti tudi številne kolege iz baletnega sveta, ki so si prišli ogledat mariborski ansambel in gostujoča solista. Takšna prisotnost strokovne javnosti ne odraža le zanimanja za konkretno uprizoritev, temveč tudi širšo povezanost baletne skupnosti. Gre za izraz spoštovanja in ljubezni do baletne umetnosti, ki jo plesalci in pedagogi s svojo predanostjo prenašajo tudi na mlajše generacije.
Kovtunova verzija Labodjega jezera sloni na zgodovinski zasnovi Mariusa Petipaja, v kateri uvod v predstavo zaznamuje lik dvornega norčka. Ta s svojo prisotnostjo povezuje prvo dejanje ter mu hkrati dodaja dinamiko med posameznimi plesnimi točkami in pantomimskimi prizori. Obstajajo tudi verzije brez tega prepoznavnega lika, vendar te mi osebno delujejo nekoliko prazne, saj že sama glasba Čajkovskega enostavno kliče po dvornem zabavljaču in njegovih tehničnih vragolijah.
Yuya Omaki je v tej vlogi nedvomno blestel. Njegova interpretacija vloge, ki mu je izrazito pisana na kožo, je združevala tehnično zanesljivost in igralsko sproščenost – izstopali so visoki skoki, številne piruete ter stabilna klasična tehnika, ki jo je nadgradil z jasno oblikovanim, rahlo nagajivim odrskim karakterjem. Omaki že vrsto let pomembno soustvarja mariborski baletni ansambel, tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, kar občinstvo prepoznava in dosledno nagrajuje z izrazitim aplavzom.
Baletni ansambel je v valčku in polonezi deloval enotno ter suvereno obvladoval tehnične zahteve teh prepoznavnih plesov prvega dejanja. Njihovo gibanje je izžarevalo eleganco dvornega sveta, pri čemer so jasno oblikovane geometrijske postavitve prehajale iz ravnih vrst v diagonale in krožne formacije z nadzorovano natančnostjo. Pari so delovali usklajeno in zanesljivo v duetnih strukturah, ki jih tovrstni prizori zahtevajo. Pomemben delež zaslug za takšno homogenost ansambla gre pripisati Alenki Ribič, nekdanji baletni prvakinji in danes dolgoletni pedagoginji ter baletni mojstrici mariborskega baleta. Obnova tako zahtevnega dela, kot je Labodje jezero v štirih dejanjih, namreč zahteva izjemno količino znanja, izkušenj in potrpežljivosti. Prav sposobnost oblikovanja ansambla, ki diha kot eno, pa je tisti element, ki njihovemu plesu daje prepričljivo profesionalno raven in občutek celostne kakovosti.
Prepoznavni pas de trois so odplesali Catarina de Meneses, Asami Nakashima in Jan Trninič, ki so s svojo izvedbo navdušili tako v tehničnem kot izraznem smislu. Zahtevne variacije, entrée in codo so izvedli z natančnostjo, lahkotnostjo in občutkom za slog, ki je značilen za dobro uigran ansambel. Vsi trije so mariborskemu občinstvu dobro znani, saj redno nastopajo v vidnejših vlogah baletnega repertoarja. Zagotovo velja izpostaviti prispevek Catarine de Meneses in Asami Nakashima, katerih umetniška prisotnost že dolgo pomembno soustvarja prepoznavnost mariborske baletne scene. Posebno noto pa v ta trio vnaša Jan Trninič, nekdanji učenec Konservatorija za glasbo in balet Maribor, ki se je po uspešni poti solista v Estonskem narodnem baletu v letošnji sezoni vrnil v domače okolje na zasluženo mesto baletnega solista. Njegova tehnična dovršenost in odrska prezenca sta prepričljiv dokaz kakovosti mariborske baletne šole ter hkrati spodbuden signal za prihodnost slovenskega baleta.
V vlogi kraljice se je prepričljivo predstavila Klavdija Stanišić in s svojo odrsko lepoto, zadržano eleganco in jasno oblikovano pantomimo suvereno vodila prizore dvorskega dogajanja. Njena interpretacija je v sodelovanju s prinčevim učiteljem Wolfgangom, ki ga je upodobil Mircea Golescu, ustvarila dramaturško razumljive in tekoče pantomimske sekvence, ki so učinkovito povezovale potek prvega dejanja.
Oleg Ligai se je v prvem dejanju predstavil kot eleganten plesalec dolgih, čistih klasičnih linij in izrazite odrske prezence. V tehničnem smislu v tem delu še ni posebej izstopal, je pa s svojo umirjeno, zadržano interpretacijo učinkovito gradil pričakovanje za nadaljevanje – predvsem za zahtevnejše prizore v tretjem dejanju.
V drugem dejanju se v ozadju zrcali jezero, osvetljeno s čarobno mesečevo svetlobo. V vlogi Rothbarta, zlobnega čarovnika, ki kraljuje nočni jezerski pokrajini, je nastopil Ionut Dinita. Kot predstavnik odlične romunske baletne šole je s svojo tehnično zanesljivostjo in izrazito odrsko prezenco suvereno oblikoval lik antagonista. V svojem gibanju je izkazoval stabilnost, jasnost linij in kontrolirano energijo, ki jo je nadgradil z učinkovito igralsko interpretacijo. Žal je v določenih prizorih njegova dramaturška nadvlada delovala nekoliko manj izrazito, predvsem zaradi razlike v višini v primerjavi s princem in Odette, ki ju zaznamujeta izrazito podaljšane linije. Ta vizualni kontrast je mestoma oslabil občutek njegove dominantne odrske prisotnosti.
Anastasia Matvienko je kot Odette že ob prvem prihodu na oder svojim visokim in hkrati subtilnim grand pas de chat povsem prevzela pozornost. Njena izrazito oblikovana klasična linija, dolge, tenkočutne roke in noge ter čistoča gibanja, ki izhaja iz trdnih temeljev ruske baletne šole, jo uvrščajo med vrhunske balerine sodobnega časa. Njeno gibanje deluje skoraj nezemeljsko in nikoli brez vsebine – prežeto je z občuteno interpretacijo, v kateri se tehnika organsko zliva z umetniškim izrazom. Prav ta zlitost daje njeni Odette posebno prepričljivost in notranjo logiko. Matvienko je blestela tako v solističnih sekvencah kot v legendarnem duetu iz drugega dejanja, kjer je v zanesljivem partnerskem odnosu z Ligaiem soustvarila enega tistih redkih odrskih trenutkov, biserov klasičnega repertoarja, ki presegajo zgolj izvedbo in se vtisnejo kot pristna izkušnja baletne umetnosti.
Ženski ansambel je v drugem dejanju pod vodstvom Alenke Ribič znova potrdil visoko raven usposobljenosti in čistočo izvedbe. Prav ta del Labodjega jezera za balerine predstavlja enega najzahtevnejših izzivov klasičnega repertoarja, saj zahteva popolno usklajenost belih labodov, natančnost, tehnično zanesljivost in občutek za skupinski dih. Njihovo gibanje je zaznamovala mehkoba zgornjega dela telesa, tekoč port de bras in enotna kakovost linij, ki so ustvarjale prepoznavno iluzijo ‘enega telesa’ – tistega značilnega učinka, ki daje belim aktom njihovo posebno poetično moč.
V ansamblu je sodelovalo tudi več dijakinj Konservatorij za glasbo in balet Maribor (Ivana Borovšak, Tiana Dolenc, Greta Hrestak, Naja Kapun, Pia Capl Škrinjar, Ela Narat, Varja Golec Horvat, Ana Peklar in Alicia Mlakar), ki so kljub svoji mladosti nastopile z zrelostjo in zanesljivostjo ter pokazale, da so že kos zahtevnim baletnim nalogam. Kontinuirano in številčno sodelovanje med mariborskim Konservatorijem ter SNG Maribor, zagotovo zasluži posebno pozornost, saj mladim plesalcem omogoča neposreden stik z odrsko prakso profesionalnega baletnega ansambla. Vključevanje učenk in učencev v uprizoritve, kot je Labodje jezero, ne predstavlja zgolj pedagoške priložnosti, temveč tudi jasno potrditev njihove tehnične pripravljenosti.
Dobro so se odrezali tudi mali labodi (Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična in Asami Nakashima) ter veliki labodi (Tea Bajc, Monja Obrul in Olesja Hartmann), ki so svoje prepoznavne plesne sekvence izvedli enotno in tehnično zanesljivo, v skladu z zahtevami koreografije. Posebej pri malih labodih je prišla do izraza natančna usklajenost gibanja, kjer je ključna popolna sinhronost korakov in zgornjega dela telesa, medtem ko so veliki labodi z bolj odprtimi linijami in širino giba soustvarjali značilno vizualno plastiko belega akta. Obe skupini sta s svojo disciplino in občutkom za skupinski tok gibanja pomembno prispevali k celostni podobi prizora, ob čemer so pokazali tudi izrazit občutek za muzikalnost, ki je pomembno prispevala k visoki kakovosti njihove interpretacije.
V tretjem dejanju se pred nami odpre razkošna scena kraljevega dvora. Neveste (Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Monja Obrul in Tea Bajc), ki jih dvor povabi, da si princ med njimi izbere svojo izbranko, je koreograf v tej postavitvi postavil na konice prstov. Predstavile so se z lahkotnostjo, zračnostjo in odrsko eleganco, ki je poudarila njihov eterični značaj. Nasprotno pa so bili plesalci v karakternih plesih različnih narodov obuti v karakterne čevlje in škornje, kar omogoča bolj avtentično izvedbo teh koreografskih segmentov.
Obstajajo tudi verzije, v katerih so plesalke v narodnih plesih obute v baletne ‘špice’, vendar mariborska rešitev deluje bolj slogovno utemeljeno. Gibanje v originalni obutvi namreč omogoča večjo prizemljenost, ritmično jasnost in značajsko artikulacijo, ki so ključni za karakterne plese. V špicah so ti elementi neizogibno stilizirani, s čimer se izgublja del njihove avtentičnosti in prepoznavnega folklornega značaja.
Anastasia Matvienko je ponovno potrdila svojo vrhunskost, saj se je z izjemno lahkotnostjo iz nežne Odette preobrazila v zapeljivo in preračunljivo Odile. Ta s svojo karizmo popolnoma omreži Siegfrieda in ga zavede, da pozabi na prisego Odette. Njena interpretacija je bila tehnično dovršena in umetniško poglobljena, pri čemer ni dopuščala odstopanj – njen nastop je deloval suvereno, natančno in notranje konsistentno.
Nasprotno pa je Oleg Ligai, ki bi moral v pas de deuxu tretjega dejanja doseči vrhunec svoje interpretacije, v tehničnem smislu deloval nekoliko zadržano. Njegova izvedba ni v celoti dosegla ravni, ki jo ta ključni prizor zahteva, s čimer je bil učinek dueta nekoliko oslabljen. Njegovi pirueti niso bili povsem zanesljivi, podobno tudi dvojni tours en l’air, zlasti v zaključkih v arabesque, kjer je manjkalo več stabilnosti in jasnosti usmerjene linije. Vizualno in izrazno Oleg Ligai nedvomno ustreza podobi klasičnega princa, vendar njegova interpretacija v tehničnem smislu še ne dosega povsem ravni, ki jo ta vloga zahteva.
Dogajanje tretjega dejanja z jasno odrsko prisotnostjo usmerja Vadim Kurgajev v vlogi ceremonijara, ki suvereno vodi prihode gostov, kraljice in njenih dvornih dam ter s tem vzpostavlja red in ritem dvornega dogajanja. K dramaturški jasnosti prizora pomembno prispeva tudi Yuya Omaki, ki kot dvorni norček navdušuje s tehnično virtuoznostjo in igralsko sproščenostjo, obenem pa spretno povezuje potek zgodbe.
V četrtem, zaključnem dejanju se ansamblu belih labodov pridružijo tudi črni, ki ustvarjajo izrazit vizualni kontrast ter simbolno poudarjajo dualnost med belim in črnim, dobrim in zlom, ljubeznijo in izdajo. Koreografsko se plesalke prepletajo v natančno oblikovanih geometrijskih formacijah ter s skupinskim izrazom soustvarjajo atmosfero žalovanja ob usodi Odette, izdane s strani svojega izvoljenca Siegfrieda. Kljub temu pa prizor postopoma preide v spravo – Odette mu ob njegovem iskrenem kesanju odpusti in prepusti prostor ljubezni, da ponovno spregovori.
Predstava se zaključi v duhu srečnega razpleta, v katerem ljubezen premaga zlo. Hudobni čarovnik Rothbart je poražen, njegov urok nad labodi pa razblinjen. S tem se ne osvobodi le Odette, temveč vsi uročeni labodi, pred katerimi se odpre možnost novega, svetlejšega začetka. V prvotni verziji Labodjega jezera se zgodba zaključi tragično – nesrečna zaljubljenca se vržeta v valove jezera in utoneta, saj njuna ljubezen ostane neuresničljiva. Ker pa takšen razplet pri občinstvu ni naletel na najboljši odziv, so ga kasneje nadomestili s srečnim koncem. Danes lahko na baletnih odrih srečujemo obe različici, odvisno od koreografske interpretacije in umetniškega koncepta posamezne uprizoritve.
Orkester SNG Maribor je zanesljivo in strokovno vodil dirigent Rafał Karczmarczyk. Genialna glasba P. I. Čajkovskega je zazvenela v vsej svoji razsežnosti ter nas popeljala od najnežnejših, liričnih trenutkov do temačnih dramatičnih poudarkov, pa vse do živahnih značajskih ritmov narodnih plesov. Vloga dirigenta je v baletnih predstavah izjemno zahtevna, saj mora glasbeni tok nenehno prilagajati koreografiji in tehničnim specifikam plesalcev. Gre za občutljivo ravnovesje med partituro in odrskim dogajanjem, ki zahteva visoko stopnjo zbranosti, odzivnosti in senzibilnosti. Karczmarczyk je pri tem pokazal izrazit posluh za baletni ansambel in njegove potrebe, hkrati pa ohranil glasbo Čajkovskega v njeni polnosti in izrazni integriteti.
Kostumografija Marije Levicke je delovala razkošno in slogovno dosledno ter je učinkovito podpirala dramaturški lok predstave. V prvem in tretjem dejanju nas je prepričljivo popeljala v svet dvornega okolja, pri čemer so posebej izstopali kostumi narodnih plesov, ki so ohranjali svojo prepoznavno značajsko identiteto. Enako prepričljivi so bili tudi beli tutuji – ikonična podoba belega baleta, ki v svoji čistosti in enotnosti vzpostavlja estetski ideal klasične baletne tradicije, primerljiv z drugimi kanonskimi deli, kot je Giselle.
Scenografija Levicke sicer zvesto sledi pripovedi in učinkovito podpira potek predstave, vendar na mestih deluje nekoliko obrabljeno oziroma vizualno manj polno. V času, ko sodobna gledališka tehnologija omogoča ustvarjanje izrazito sugestivnih in atmosferičnih odrskih prostorov, bi veljalo razmisliti o njeni osvežitvi, ki bi lahko še dodatno poudarila magičnost in pravljično dimenzijo Labodjega jezera.
Mariborsko Labodje jezero nedvomno predstavlja klasično baletno uprizoritev na visoki ravni, ki jo je smiselno ohranjati na repertoarju – tako zaradi občinstva kot tudi zaradi samega ansambla, ki z izvajanjem tovrstnih del ohranja svojo tehnično pripravljenost in umetniško kondicijo. Ob tem ima posebno težo tudi prenos baletnega izročila na mlajše generacije. Prav takšne predstave ohranjajo identiteto klasičnega baleta v njegovi izvorni podobi ter z brezčasno estetiko še naprej polnijo dvorane in nagovarjajo vedno nove gledalce.
Vedno pa so v obstoječih predstavah dobrodošli gostujoči umetniki, še posebej kadar gre za vrhunske plesalce današnjega časa, kar Anastasia Matvienko nedvomno je. Spomnimo, da sta bila Denis Matvienko in Anastasia Matvienko vrsto let stalna gostujoča umetnika v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je Denis Matvienko deloval tudi kot pedagog in koreograf. Za ljubljanski ansambel je ustvaril balet Don Kihot, ki je z razkošno scenografijo in kostumografijo ter jasno slogovno zasnovo ponujal prepričljivo in celostno odrsko podobo. Danes te predstave ni več na repertoarju, prav tako pa se zastavlja vprašanje odnosa do umetnikov takšnega formata, ki so v mednarodnem prostoru še vedno izjemno cenjeni in redno vabljeni k sodelovanju, mi pa jih nonšalantno odslavljamo. Ob tem se nehote odpira širši razmislek o repertoarni in kadrovski politiki, ki bi morala prepoznati in ohranjati sodelovanje z umetniki najvišje ravni. Takšne odločitve namreč dolgoročno soustvarjajo kakovost in ugled nacionalne baletne hiše.
V Ljubljani smo zadnjo uprizoritev Labodjega jezera doživeli v času umetniškega vodenja Sanje Nešković Peršin, ki je v repertoar vnesla izrazito sodoben pogled tudi na klasična dela. Scenska in kostumska podoba sta bili zasnovani precej nevtralno in manj specifično, kar ni v celoti sledilo estetskemu izhodišču Petipajeve koreografije, ki jo je tudi koreografinja Lynne Charles interpretirala na precej oseben način. Takšna zasnova predstave ni v celoti vzpostavila značilne atmosfere razkošnega dvornega sveta in poetične podobe belega akta, saj scenografija mestoma ni podpirala osnovne dramaturgije in izrazne moči glasbe Čajkovskega.
Precej drugačen vtis je pustila predhodna uprizoritev v koreografski različici Iraide Lukašove, ki je temeljila na klasični zasnovi. Z razkošno scenografijo in kostumografijo, ki jih je SNG Opera in balet Ljubljana odkupil iz priznanega narodnega gledališča v Angliji, je predstava ponujala celostno in slogovno enotno podobo, ki jo mnogi gledalci še danes pogrešajo. Morda je prav zato smiselno razmisliti o ponovni oživitvi velikih klasičnih baletov v njihovi polni estetski razsežnosti tudi v Ljubljani. Takšne uprizoritve ne ohranjajo le baletne tradicije, temveč dokazano nagovarjajo tudi občinstvo, ki si jih očitno še vedno želi videti na odru.