Pod okriljem Zveze slovenskih glasbenih šol in krovne komisije TEMSIG je prvič potekalo 1. državno tekmovanje mladih plesalcev sodobnega plesa Republike Slovenije – KONTEMPO 2026. Pogovor s predsednico žirije Rosano Hribar vam razkrije kaj vse se je na tem tekmovanju dogajalo in zakaj je dobro, da se prijavite čez dve leti.
Neposredno pred letošnjim BALTEK-om, bienalnim državnim baletnim tekmovanjem, je med 26. in 27. 1. 2026 poetična Gledališka in koncertna dvorana Lendava gostila nov pomemben mejnik za slovenski plesni prostor. Pod okriljem Zveze slovenskih glasbenih šol in krovne komisije TEMSIG je prvič potekalo 1. državno tekmovanje mladih plesalcev sodobnega plesa Republike Slovenije – KONTEMPO 2026.
TEMSIG, ki že desetletja skrbi za nacionalni sistem tekmovanj mladih glasbenikov in plesalcev ter pod katerega je na plesnem področju do zdaj sodil le BALTEK, se je s KONTEMPOM prvič sistematično razširil tudi na področje sodobnega plesa. S tem sodobni ples prvič vstopa v uradni državni tekmovalni okvir, primerljiv z drugimi uveljavljenimi umetniškimi disciplinami, kar pomeni pomemben premik tako na simbolni kot na strokovni ravni.
KONTEMPO je zasnovan kot solistična platforma za mlade plesalce različnih starostnih skupin, ki delujejo v različnih izobraževalnih okoljih – tako znotraj uradnih institucij kot v okviru zasebnih plesnih šol. Prav ta odprtost pa je hkrati zahtevala tudi jasno strokovno umestitev tekmovanja, predvsem pri oblikovanju strokovne žirije.
Strokovno žirijo prve izvedbe KONTEMPA je imenovala komisija TEMSIG v sestavi: predsednica Betka Bizjak Kotnik (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana) – predstavnica srednjih glasbenih in baletnih šol; podpredsednik Miha Rogina (Akademija za glasbo UL) – predstavnik Akademije za glasbo; člani: predstavnica za ples Helena Valerija Krieger (Konservatorij za glasbo in balet Maribor), predstavniki osnovnega glasbenega šolstva: Martina Valant (Glasbena šola Jesenice), Vesna Cestnik Tehovnik (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana), Simon Mlakar (Glasbena šola Celje) ter predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol Tonja Lapanja Brenčič (Glasbena šola Idrija).
Vloga vodje žirije je bila zaupana Rosani Hribar, prepoznavni sodobni plesalki v slovenskem prostoru, koreografinji, pedagoginji ter vodji katedre za sodobni ples na Akademiji za ples Alma Mater Europaea. Rosana v naši državi vidno sooblikuje sodobni ples že vrsto let – tako na umetniški kot na izobraževalni ravni.
Ob njej so v žiriji sodelovali še: Kjara Wurst, Martina Svetina, Mateja Železnik, Špela Medved Razboršek in Leon Marič – strokovnjaki različnih generacij in profilov, ki jih povezuje poglobljeno poznavanje sodobnega plesa, pedagoško delo ter odrske in koreografske izkušnje. Takšna sestava je omogočila večplastno in odgovorno vrednotenje nastopov ter jasno nakazala, da KONTEMPO ni zamišljen kot priložnostna platforma, temveč kot tekmovanje z jasno postavljenimi strokovnimi izhodišči.
O pomenu prve izvedbe KONTEMPA, njegovi umestitvi v državni tekmovalni sistem ter o tem, kaj takšen format prinaša mladim plesalcem in sodobni plesni skupnosti v Sloveniji, smo se pogovarjali z Rosano Hribar.
KONTEMPO je prvo državno tekmovanje, namenjeno izključno sodobnemu plesu. Kako vi kot predsednica strokovne komisije vidite njegov pomen za slovenski plesni prostor?
KONTEMPO je simbolni in sistemski premik. Sodobni ples je s tem dobil uradno nacionalno platformo, ki ga umešča v institucionalni okvir državnih tekmovanj. To pomeni priznanje stroke in hkrati odgovornost – do mladih plesalcev, mentorjev in razvoja področja. Ne gre zgolj za tekmovanje, temveč za začetek oblikovanja referenčnega prostora, kjer se lahko primerjajo standardi, metodologije in estetski pristopi.
Na kaj ste bili kot komisija pri ocenjevanju najbolj pozorni? Katere elemente sodobno-plesne izvedbe ste postavili v ospredje?
Najprej na jasnost telesne organizacije, artikulacijo giba, muzikalnost ter interpretacijo, ki lahko nosi čustveno dimenzijo in razkriva plesalčevo poetiko. Sodobni ples je estetsko zelo raznolik, vendar mora biti izvedbeno prepričljiv in notranje utemeljen. Poleg tehnične ravni nas je zanimalo razumevanje koreografskega materiala – ali plesalec frazo zgolj reproducira ali jo miselno in telesno ponotranji ter nadgradi v lastnem gibalnem jeziku, zlasti v primerih, ko je bila plesna fraza določena vnaprej. Sodobni ples danes zahteva hkrati tehnično disciplino in osebno avtentičnost – in prav to ravnotežje smo iskali.
Kako bi ocenili odziv na prvo izvedbo KONTEMPA? Kakšna je bila struktura prijavljenih glede na tip izobraževalne ustanove – javne glasbene in baletne šole, konservatoriji, umetniške gimnazije ali zasebne šole?
Za prvo edicijo je bil odziv spodbuden. Prijave so prihajale iz različnih izobraževalnih okolij – iz javnih glasbenih in baletnih šol ter zasebnih programov. To jasno kaže, da potreba po takšni nacionalni platformi obstaja. Ob tem se mi zdi pomembno poudariti, da bi bilo poenostavljeno in tudi krivično vrednostno primerjati javne in zasebne programe. Kakovost se ne določa po statusu ustanove, temveč po strokovnosti, pedagoški viziji in pogojih, ki jih imajo mladi plesalci za razvoj. Prva izvedba pa vedno odpre tudi vprašanja in pokaže, kje je še prostor za razvoj – in to je za prihodnost pravzaprav zelo dragoceno.
Ste pri prijavah opazili razlike med mlajšimi in starejšimi kategorijami glede na tip ustanove, iz katere prihajajo tekmovalci (javne glasbene in baletne šole, konservatoriji, umetniške gimnazije ali zasebne šole), ali je bila zastopanost teh okolij med kategorijami razmeroma izenačena?
Posebej me je prijetno presenetilo dejstvo, da je bilo veliko zelo zanimivih in uspešnih plesalcev iz manjših krajev in manjših šol po Sloveniji. To me navdaja z optimizmom, saj pomeni, da kakovostno pedagoško delo ne nastaja zgolj v prestolnici, temveč se enakovredno razvija tudi drugod po državi. Prav ta razpršenost strokovnosti je ključna, če želimo, da se sodobni ples pri nas dolgoročno razvija in ohranja svojo vitalnost. Določene razlike so bile opazne, predvsem v obsegu tehničnega predznanja in odrske izkušenosti, kar je pogosto povezano s količino ur pouka in dostopom do različnih mentorjev ter dodatnih izobraževanj. A hkrati je bilo videti tudi veliko individualnega potenciala, ki presega institucionalne okvirje. To je spodbudno.
BALTEK že desetletja predstavlja osrednje državno tekmovanje na področju klasičnega baleta. Kakšne paralele lahko po vašem mnenju potegnemo med BALTEK-om in KONTEMPO-m, zlasti ob dejstvu, da sodobni ples danes predstavlja obvezni del uradnega baletnega izobraževanja?
BALTEK ima dolgo tradicijo in jasno strukturiran sistem vrednotenja klasične baletne tehnike. KONTEMPO pa odpira prostor drugačni estetiki – takšni, ki temelji na širšem spektru koreografskih pristopov in interpretativnih možnosti. Paralela med njima je predvsem v tem, da oba tekmovanja vzpostavljata nacionalni standard odličnosti. Hkrati pa sodobni ples zahteva nekoliko drugačne kriterije vrednotenja, saj temelji na večji estetski pluralnosti. Dejstvo, da je sodobni ples danes obvezni del baletnega izobraževanja, pa kaže, da sodobna plesna praksa ni več ločena od klasične tradicije, temveč jo dopolnjuje in nadgrajuje. Idealno je, da se tehnična disciplina in ustvarjalna svoboda ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Kako pomembno mesto ima v okviru KONTEMPA tehnično obvladovanje telesa in jasen sodobni plesni jezik? Se vam zdi danes za sodobnega plesalca pomembna tudi baletna osnova, zlasti ob dejstvu, da se v sodobnem plesu pogosto prepletata tehnična disciplina in ustvarjalna svoboda?
Tehnika je temelj. Brez nje ni svobode, je le improvizirana negotovost. Vendar sodobni ples danes presega en sam tehnični izvor, čeprav pogosto izhaja ravno iz baletnega jezika – ga preoblikuje in umešča v nove kontekste – vendar še vedno potrebuje baletno jasnost linije, izčiščeno tehniko in izvedbeno disciplino. Enako pa tudi balet danes potrebuje širino in izrazno odprtost sodobnega plesa, če želi ostati živa umetnost, ki nagovarja sodobnega gledalca. Prav v tem dialogu med strukturo in svobodo, med tradicijo in raziskovanjem, vidim največjo vrednost sobivanja obeh področij.
V najvišji, III. kategoriji letos ni bilo prijav. Kako si to razlagate? Gre morda za specifičnost prve izvedbe tekmovanja ali za širše značilnosti generacije in sistema izobraževanja?
To razumem predvsem kot značilnost prve izvedbe. Ko se vzpostavlja novo tekmovanje, potrebuje čas, da pridobi zaupanje in prepoznavnost med starejšimi generacijami. Možno je tudi, da starejši plesalci v tej fazi že intenzivneje sodelujejo v drugih projektih ali avtorskih platformah. Verjamem, da bo z nadaljnjim razvojem tekmovanja tudi najvišja kategorija zaživela.
Veliko mladih plesalcev sodobnega plesa sodeluje tudi na OPUS-u – Plesni miniaturi, kjer je v ospredju avtorska svoboda in ustvarjanje na temo. V čem vidite bistveno razliko med OPUS-om in KONTEMPOM?
OPUS – Plesna miniatura je izrazito avtorska platforma, kjer je v ospredju ustvarjalnost na temo in individualna interpretacija. KONTEMPO pa je zasnovan kot strokovno vrednotenje izvedbene kakovosti znotraj določenega gibalnega okvira. Gre za drugačen fokus – manj na avtorski koncept in bolj na tehnično ter interpretativno artikulacijo sodobnega plesnega jezika. Obe platformi sta pomembni, a služita različnim ciljem v razvoju mladega plesalca, zato ju dojemam kot komplementarni in ne konkurenčni.
Če pogledava v prihodnost – kaj bi si želeli, da KONTEMPO dolgoročno prinese mladim plesalcem in slovenski sodobni plesni skupnosti?
Želim si, da postane prostor povezovanja, ne ločevanja. Da spodbuja strokovni dialog med mentorji, dviguje pedagoške standarde in mladim plesalcem daje jasno referenčno točko njihovega razvoja. Če bo KONTEMPO prispeval k večji kakovosti poučevanja, večji odprtosti med šolami in večji samozavesti mladih plesalcev, potem bo njegova vloga dolgoročno izjemna.
KONTEMPO bo, podobno kot BALTEK, potekal bienalno. Kakšno sporočilo bi ob tem namenili mladim plesalcem in njihovim mentorjem, ki morda razmišljajo o prijavi na naslednjo izvedbo čez dve leti?
Naj KONTEMPO razumejo kot priložnost za rast, ne kot pritisk. Tekmovanje je izkušnja – odrska, strokovna in osebna. Vsak nastop je korak v razvoju. V dveh letih se lahko zgodi ogromno. Vlagajte v znanje, raziskujte različne tehnike, širíte svoj gibalni besednjak in ohranjajte radovednost. Sodobni ples potrebuje pogumne, misleče in tehnično pripravljene mlade ustvarjalce.
Draga Rosana, hvala za vaš čas. In se vidiva čez dve leti na KONTEMPU.
Prva izvedba KONTEMPA je poleg vpogleda v raznolikost plesnih pristopov pokazala tudi jasno oblikovane interpretativne in tehnične vrhove posameznih kategorij. Strokovna komisija je vse tekmovalke in tekmovalce iz prvega kroga uvrstila tudi v drugi krog, kar velja pozdraviti. Na nastope so se namreč z mentorji pripravljali daljše obdobje, skozi redno delo, ponavljanje in postopno izčiščevanje gibalnih podrobnosti. Možnost, da se na odru predstavijo dvakrat, jim prinese dodatne odrske izkušnje, večjo samozavest ter občutek napredka, ki ga v učnem procesu težko nadomesti zgolj delo v dvorani.
Dobitniki najvišjih priznanj po posameznih starostnih skupinah so tako bili:
Kategorija I.a – plesalke: Tara Vozel (Glasbena šola Trbovlje, mentorica Kim Kern Kukovič) – zlata plaketa, 1. nagrada; Maša Jelen (Glasbena šola Slavka Osterca Ljutomer, mentorica Ana Germ) – zlata plaketa, 2. nagrada; Julija Cedula (Glasbena šola Slavka Osterca Ljutomer, mentorica Ana Germ) – zlata plaketa, 3. nagrada.
Kategorija I.a – plesalci: Matic Mesarič (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, mentorica Jana Kovač Valdés) – srebrna plaketa; Zlata plaketa v tej kategoriji ni bila podeljena.
Kategorija I.b – plesalke: Sara Kovačič (Harlekin – društvo za umetnost plesa, mentorica Andreja Šraj) – zlata plaketa, 1. nagrada; Sofija Brec (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, mentorica Veronika Valdés) – zlata plaketa, 2. nagrada; Eva Medvar (Galerija plesa Maribor, mentorica Mojca Ussar) – zlata plaketa, 3. nagrada; Polona Baumgartner (Glasbena šola Slavka Osterca Ljutomer, mentorica Ana Germ) – zlata plaketa.
Kategorija I.b – plesalci: Urban Žagar (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, mentorica Jana Kovač Valdés) – srebrna plaketa; Zlata plaketa v tej kategoriji ni bila podeljena.
Kategorija II.a: Alina Seliškar (Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana, mentor Leon Marič) – zlata plaketa, 1. nagrada; Isabella Belina Valentine (Galerija plesa Maribor, mentorica Mojca Ussar) – zlata plaketa, 2. nagrada.
Kategorija II.b: Ana Lina Telič (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, mentorica Tanja Pavlič) – zlata plaketa, 1. nagrada; Grega Golob (Konservatorij za glasbo in balet Maribor, mentorica Martina Svetina) – zlata plaketa, 2. nagrada; Mia Lovrenčak (Harlekin – društvo za umetnost plesa, mentorica Andreja Šraj) – zlata plaketa, 3. nagrada.
Podeljeno pa je bilo tudi več posebnih priznanj: Pia Zabukovšek (KD Plesna izba Maribor) – posebno priznanje koreografu za izvirno koreografijo, narejeno posebej za to tekmovanje; Zoja Razboršek (Glasbena šola Laško-Radeče, mentorica Sandra Koren) – posebno priznanje za najboljšo interpretacijo koreografije; Julija Rebov (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, mentorica Jana Kovač Valdés) – posebno priznanje obetavnemu tekmovalcu v najnižji kategoriji tekmovanja; Sofija Brec (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, mentorica Veronika Valdés) – posebno priznanje koreografu za izvirno koreografijo, narejeno posebej za to tekmovanje; Veronika Horvat (Glasbena šola Murska Sobota, mentorica Tjaša Korenjak) – posebno priznanje za najboljšo interpretacijo koreografije; Alina Seliškar (Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana, mentor Leon Marič) – posebno priznanje za najboljšo interpretacijo koreografije ter posebno priznanje koreografu za izvirno koreografijo, narejeno posebej za to tekmovanje; Grega Golob (Konservatorij za glasbo in balet Maribor, mentorica Martina Svetina) – posebno priznanje koreografu za izvirno koreografijo, narejeno posebej za to tekmovanje; Mia Lovrenčak (Harlekin – društvo za umetnost plesa, mentorica Andreja Šraj) – posebno priznanje za najboljšo interpretacijo koreografije.
Prva izvedba KONTEMPA je tako vzpostavila nov prostor srečevanja različnih plesnih okolij ter odprla pomembno poglavje sistemskega vrednotenja sodobnega plesa pri nas. Kako se bo platforma razvijala v prihodnje, bo pokazal čas, že prvi odzivi pa kažejo, da slovenski plesni prostor takšno nacionalno referenčno točko potrebuje.
Osebno tekmovanja razumem predvsem kot priložnost za tehnični in umetniški napredek, premagovanje ovir ter krepitev samozavesti, vztrajnosti in občutka lastne vrednosti znotraj plesnega prostora – tako v baletu kot v sodobnem plesu in drugih plesnih zvrsteh. Največja zmaga je pravzaprav že sama odločitev za udeležbo: zbrati pogum za prijavo in nato skozi mesece vztrajati v procesu dela, tako za plesalce kot za njihove mentorje in koreografe. Končni rezultati naj predstavljajo predvsem nagrado za vložen trud in spodbudo za nadaljnji razvoj – da se v svoji plesni koži počutimo vedno bolje in upravljamo s svojim telesom z vedno večjo lahkoto. Prav to prinaša občutek svobode v plesni umetnosti: trenutek, ko lahko skoraj pozabimo na izvedbo korakov in se prepustimo glasbi, izrazu in emociji. Takrat ples zares zaživi, takrat se rodi umetnost – in to začuti tudi publika, za katero svoje umetnine navsezadnje ustvarjamo.