Trio vrhunskih plesnih ustvarjalcev Anamaria Klajnšček, Beno Novak in Kristýna Peldová v najnovejši predstavi Vulneri na odru Španskih borcev!
Dva sta družba, tri je gužva, je prva misel po ogledu predstave Vulneri v Španskih borcih. Plesna predstava je imela premiero 5. februarja 2026, koreografinja in idejna avtorica je Anamaria Klajnšček. Ob njej so nastopili še Beno Novak in Kristýna Peldová, na klavirju jih je v živo spremljal Tine Grgurevič – Bowrain. Celoviti kostumi so delo oblikovalca Hristijana Nashulovskega, luč je za predstavo prispeval Aljaž Zaletel. Osnovna premisa uprizoritve je omejen prostor. Preigrava, koliko svobode gibanja in lastnega izraza plesalkama in plesalcu omogoča ostro zamejen prostor. Kam lahko vodi kreativna energija treh oseb, če imajo na voljo le en kvadratni meter? Prostorska omejitev je predpostavka, na kateri se razplete zgodba sobivanja treh. Treh osebnosti, treh individualnih teles s svojimi značilnostmi, željami in potrebami.
Vsi trije že uveljavljeni vrhunski plesalci raziskujejo meje svoje svobode, ki se konča tam, kjer se začne telo drugega. Iz naslova izhaja rdeča nit gibalne improvizacije, ki temelji na ranljivosti, ta pa izhaja iz prehajanja med izpostavljenostjo in zaupanjem. Odgovornost je med plesalci razpršena, ni definirano, kdaj lahko vstopiš v odnos, kdaj te nekdo ujame, če padeš. Struktura tria jih nenehno sili v spremembo. Odnos med njimi vedno zaznamuje dinamika, nastajajo začasna sodelovanja v paru, medtem ko je eden vedno izpostavljen kot drugačen. Morda si to želi ali pa bi se raje skril, vendar trio tega ne omogoča. Dva tretjega bodisi izključujeta ali varujeta, skozi celotno predstavo se nenehno ustvarjajo in izginjajo partnerstva, ki kljub vsemu, za smisel svojega obstoja, potrebujeta tretjega. Tako kompleksne in fluidne odnose še dodatno zaostri omejitev prostora, ki se med predstavo še malo bolj zmanjša in tako vpliva na dinamiko treh teles. Ko se krog, zarisan z lučjo na tleh, zoži kot fotografska zaslonka, postanejo robovi slike ostrejši.
Kljub omejenemu prostoru pa osnovni odnosi v predstavi niso konfliktni. Z iskanjem lastnih poti se vedno znova plesalci najdejo in na novo definirajo v odnosu do drugih dveh. V trojici na omejenem prostoru ni mesta za solo, saj sama telesnost vedno posega v medsebojni osebni prostor. Odpira vprašanja sobivanja na vedno bolj poseljenih območjih ter ponuja odgovor v sodelovanju in spravi. Dramaturgija je jasna in jo usmerja in podpira izjemno dobra izvedba klavirske in elektronske glasbe Bowraina.
Trojico najprej spremljamo v lahkotnem odnosu, kjer se vzpostavi močna relacija med Anamario in Kristýno, svoje mesto med njima intenzivno išče Beno, ki mestoma duhovito prekine njun očesni stik. Ko se prostor zoži, se njihova razmerja zaostrijo, zdi se, da izgubijo lastno individualnost in se prelevijo v gmoto anonimnih teles. Iz gmote izstopi Kristýna, ki se najprej išče v iskanju osebnega prostora, a se kmalu njen gib uskladi s soplesalcema. V kontrastu s prejšnjimi slikami telesne gmote, se zdaj premikajo skoraj brez dotika. Takrat Kristýna zapre oči in se prepusti vodenju. V sodelovanju najdejo skupen izraz, ki ne povozi unikatnega giba vseh nastopajočih.
Svoj prostor iščejo tudi Hristjanovi pisani geometrijski kostumi na telesih nastopajočih. Dadaistične linije likov, ki prestavljajo in aktivno spreminjajo meje teles plesalcev, poudarjajo individualen gib plesalca in hkrati iščejo lasten izraz, svoj prostor. S tem, ko kostum zavzame večji volumen, kot ga naseljuje telo samo, na neinvaziven način razširi tudi plesalčevo prezenco. Najbolj pride do izraza takrat, ko se telesa in tudi kostum skrčijo. Ko se zoži zaslonka, se poudari oblika teles. V ospredje stopi njihova geometrija, sestavljati začnejo nenavadne skulpture iz prepletov rok, nog in trupov. Meje med telesi se zabrišejo in zazremo se v gmoto, ki se spreminja, dobi nove meje, drugačno formo, nenehno išče svoje težišče in aktivno biva na majhni površini.
Fluidnost odnosov učinkovito podpre tudi Aljaževa luč. Osvetljeni krog predstavlja fizično mejo, kjer se plesalci lahko gibljejo, hkrati pa z lučjo vzporedno v prostoru riše atmosfero odnosa. Z zaostritvijo luči se zaostrijo tudi odnosi. In proti koncu, ko plesalci mejo sprejmejo in ni več vir frustracije, se zmehča tudi svetloba in meje zarisanega kroga na tleh skoraj ne vidimo več, čeprav je še vedno tam in ga nastopajoči upoštevajo. Tako nas podobno kot glasba vodi skozi spekter neštetih nians odnosa med tremi telesi, med tremi ljudmi z lastnim izrazom, željo po ustvarjanju in z osebnimi mejami, ki postanejo meje kolektiva.
Omejitev prostora je v predstavi Vulneri dejstvo, o katerem se med predstavo ne preizprašujemo. Predstava ne ponuja rešitev v smeri upora, prestopa ali prehajanja meja, pač pa v sprejemanju obstoječega stanja in iskanju osebnega izraza znotraj danih možnosti. Ob tem ne gre za konformizem ali preprosto sprejemanje usode. V sprejemanju meja je prisotna nenehna aktivnost in nove definicije obstoja, ki ponujajo optimističen pogled na ustvarjalnost. Slednja namreč nima meja, četudi bi se njen fizični prostor skrčil.
