Pogled na lanski festival sodobnega plesa Front@, ki je praznoval 20 let.
Festival sodobnega plesa Front@ 2025 je lani konec avgusta(27. -30.) v Murski Soboti slavil svojo jubilejno edicijo 20 uspešnih let, ko so se vsa ta leta po mestu ter odrih vrstile prestižne predstave domačih in mednarodnih produkcij. Na lanski Fronti so vihrale tudi zastave, sicer niso bile jubilejne, vendar so plapolale v umetniškem vzgonu in v opomin na zastrašujoča svetovna žarišča bojnih front. Plesalec, koreograf in umetniški vodja festivala Front@ Matjaž Farič je v uvodniku sijoče (krvavo) rdeče programske knjižice, poimenoval letošnji festivalski program Fronta na Fronti: ‘Živimo v času, ko so vihranje zastav, korakanje, ozemeljske zahteve, preganjanje in zaničevanje raznolikosti, razbijanje skupnosti ter pobijanje celih narodov vsakdanja rutina. Zato aktivizem, ki morda veje iz programa, ni programski koncept 20. izdaje festivala Front@, temveč odraz koncepta upravljanja sveta. Lahko bi rekli, da bomo gledali fronto na Fronti. Človeško telo je ranljivo in občutljivo in prav zato je najbolj prikladen ‘medij’ in je merilo za razumevanje lepote in hkrati vseh robatosti in grozot, ki nas obdajajo.’
In se je programska zasnova 20. festivalske Front@ soočala z vojaško tematiko, tovrstno tehnologijo, tudi intimo osebnih bojev. Naslednjega dne, po otvoritvi festivala, sem na grajskem dvorišče srečala Matjaža Fariča in ga vprašala, kako mu je uspelo vsa ta leta tako kontinuirano, obenem na tako visokem umetniškem nivoju organizirati in izpeljati teh 20 festivalskih let. ‘Ko se odločiš, stečejo koraki, poti , tok dogajanj; ko sam gotovo ne bi zmogel, če ne bi bilo podpore mesta, mestnih struktur; da pa bi umetniški vodja lahko sploh lahko izbiral, mora poznati centre, prizorišča, omrežja, umetniško sceno…’, je sledil odgovor. ‘Spomnim se tistih prvih let, ko se je festival dogajal v telovadnici šole. Bila je to telovadnica Osnovne šole I, ki nas še danes rešuje pred dežjem; ko se selimo z zunanjih prizorišč v njihovo dvorano. Takrat, ko se je zgradilo Gledališče Park, je festival lahko dobil novi vzgon. Gotovo, da je z novimi mestnimi obnovami ter prizorišči, pridobil tako festival, kot tudi mesto s festivalom Front@,‘ pravi Matjaž.
‘Letos gostimo 50 ustvarjalcev in izvajalcev iz osmih držav med njimi tudi naše sodobne plesne umetnike. V teh preteklih letih smo uprizorili 200 dogodkov vrhunske mednarodne produkcije, tudi slovenske, ki jih gostijo najpomembnejši mednarodni festivali. In i so nekateri med njimi svojo uspešno pot pričeli prav na Front@, saj smo v ta namen zasnovali še mednarodno mrežo mladih ustvarjalcev, ki nosi ime festivala. Naša prizorišča so se širila po mestu, glede na situacije in festivalske zasnove: ulice, križišča, pločniki, prehodi za pešce, tržnica, Hotelska restavracija, Mestna knjižnica, galerije, muzej, telovadnica… Pokazali smo, zakaj je sodobni ples lahko pomemben, zakaj je telo, ki misli, lahko merilo življenjskih tokov; saj naše življenje in bivanje pokaže v pravi luči. Prizadevali smo se, da naj bo fronta ime festivala, ne pa naša stvarnost. Gostili smo izobraževalne ustanove iz srednje Evrope in predstavili njihove dijake študente, ko so še mladi ustvarjalci dobili priložnost, da se predstavijo na festivalu…, menim da že vse našteto dovolj ukaže, in kaže na festivalske uspehe teh jubilejnih let.‘
Sama ugotavljam, da ni bilo videti mladih ustvarjalcev s tekmovanja OPUS 1 na festivalskem sporedu, bili pa so izbrani za letošnjo Front@. ‘Letos res niso nastopili na festivalu izbrani ustvarjalci plesnih miniatur OPUS 1-2025 (JSKD), vzrok je bil program, ki je slonel na militaristični tematiki predstave All´Arme italijanskega tandema Ginevra Panzetti in Enrico Ticconi, ki sodelujeta še s Studiem za suvremeni ples Zagreb. O samem izboru nastopajočih ter njihovem prihodu na festival, imam osebno pripombo kajti, ko izberem njihove miniature, vsi ne pridejo ob določenem terminu, zato je žal sam termin postal nekam negotov. Zato bo potrebno o tem še dobro razmisliti in se pogovoriti,’ pravi Farič.
Na moje vprašanje o bodočih načrtih Farič, razmišlja o širitvi festivala, konkretno, da bi prizorišča prenesel še v manjše kraje z ustrezno infrastrukturo, kar zahteva novo organizacijo, ki jo je potrebno še natančno preučiti. ‘Namen tega je, sodobno plesno umetnost približati širši populaciji, saj je to umetnost, ki okviri sedanjik, naš čas’, je še dodal Farič.
In tako se je 20. Festival sodobnega plesa Front@ začel na zunanjem platoju pred Gledališčem Park s 25 minutno koreografijo Pie Meuthen Into Thin Air, v izvedbi treh hrabrih izvajalcev, gibkih performerjev, akrobatov in plesalcev izurjenih ravnotežij: Francesco Barba, Tarek Rammo, Candela Murillo, nizozemske plesno – cirkuške skupine Panama Pictures. In vsi trije visoko nad glavami obiskovalcev sedijo na vrhu stopnišča v pravokotnem arhitekturnem stopničastem rezu, odprtem bivaku v zračnem objemu; v bivaku ne na zemlji in ne v zraku (scenografija: Sammy van den Heuvei) in v sijoči osvetlitvi (Bert Verzellenberg). Bivak je za akrobate pravi izziv in izvir gibkih domislic, ki oblikujejo njihove medsebojne odnose, ustvarjajo nepredvidljive akrobatske dialoge, napeto atmosfero bivanja. V nekem začetnem trenutku se zgodi pravi zdrs, skoraj vse do kritične točke padca, ko gledalci strahoma glasno reagirajo; vendar je vse samo igra, odlična gibka igra, ki obiskovalce drži v napetosti in v pričakovanju, ki sproži aplavz navdušenja.
Ob 19. uri je v dvorani Duše Škof, v Gradu, bila nared predstava dveh sodobnih umetnic: Kristýne Peldove (CZ) in Enye Belak (SI) Razkriti trenutki,. Predstava je premierno uprizoritev doživela predlani novembra v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. O njej smo poročali tudi na portalu, ki ga pravkar berete. Projekt Razriti trenutki se predstavi kot uprizoritveni hibrid vizije in plesa, nastal pa je v produkciji Flota in koprodukciji z zavodom Bunker; glasba: Kristijan Krajnčan , svetloba in tehnična podpora Borut Bučinel. Koreografsko razgibana ter vizualno dorečena plesna predstava Razkriti trenutki v prepletu tehnologije in plesne poetike, popelje v imaginacijo nevidnega medtem, ko odseva čutno realnost, ki jo odigra in odpleše koreografinja Kristýna Peldova, vizualna umetnica in režiserka Enya Belak pa poskrbi za čarobno vizijo projekcij. Projekt Razkriti trenutki, se izkaže za unikatno sodobno delo, ki je dobilo tudi mednarodno priznanje, saj se je projekt uvrstil med 10-naj uprizoritev (med 200 prijavljenimi) na festival Mooving performans Balkans 2026, ki se bo dogajalo v Novem Sadu od 13. do 16. maja.
Svečana otvoritev 20. Festivala sodobnega plesa, je stekla zvečer v Gledališču Park, ob odmevni glasbi (Rival Consoles) in v temni sivini odra, ko se je veličastni ženski silhueti s hrbtom obrnjeni avditoriju, kako širi svoj prsni koš, krila – rok, da bi nato kot ptič poletela v odrsko praznino. Na sporedu je bil (16´) avtorski solo: Postponed, južnokorejske plesne umetnice Seo Jeong Bin, ki je fascinirala s svojo plesno poetiko moči in pristne estetike, izpela pa tihoto intimnih globočin, ki jo je zatajila, in nikoli izpela, kar je bilo nekje v zavesti odloženo in preloženo za pravi trenutek. Je balerina, ki je svojo gibko telo urila v hip hopu, pouličnih plesih in se izražala v plesni sodobnosti. Njeno telo ne pozna gibalnih omejitev. Umetnica se poglablja ter raziskuje široki energetski spekter gibkih struktur, jih oblikuje in izraža v svoji plesni poetiki. Avtorski solo Postponed v izvedbi Jeong Bin Seo se izkaže, kot mogočni umetniški vzklik k veličastni 20. letnici Front@.
Nato so bili na vrsti pozdravni nagovori, na čelu z županom Mestne občine Murska Sobota, Damjanom Anžljem ,ki je osvetlil pomen Front@ za mesto in občino. Matjaž Farič se je ozrl na pretekla festivalska leta in napovedal dogodke 20. festivalske edicije Front@. K nagovoru je pristopila še Tea Reba, predsednica Društva za Sodobni ples Slovenije/ DSPS in izpostavila umetniško ustvarjalno pot Matjaža Fariča, kot plesalca, koreografa in pedagoga, kot tudi njegove zasluge ter priznanja na umetniškem področju sodobne plesne umetnosti tako doma kot v tujini.
Po jubilejnem protokolu so sledila še tri krajša umetniška plesna dela, ki so zaokrožila umetniški opus francoske koreografinje in plesalke Leile Ka.
In nas je Matjaž Farič, znova navdušil z izbiro predstave v stilu francoskega šarma, ki mu pri nas le redko sledimo: (15´) Bouffées, Companie Leila Ka (FR), v koreografiji Leile Ka in izvedbi petih nastopajočih (ob alternacijah): Jane Fournier Dumet, Leila Ka, Manhilde Roussin, Aida Ben Hassine, Anna Tierney, Jade Logmo, Inés Loppez Salomé Monro. Pet žensk kar nekam enakih manir, starosti ter izgleda, se postavi v ospredje odra, oblečene v daljše ženske obleke, tiste za vse čase. V tišini, in v ritmu kontrakcij bolečih izdihov, se utaplja njih žalost, ob značilnih vzgibih rok , ki na obrazu najdejo dovolj prostora za polet efektnih , tudi zakritih puhlic. In se žalostni vzgibi ob njihovem pristnem izrazu, kaj hitro prelevijo v duhovite puhlice sprenevedanja, še posebej značilne generacijam preteklih časov. Puhlicam zabavno ter v ritmu sledijo še vkomponirani padci, in še veliko tega razpoznavnega. Vendar se puhlice lahko v trenutku spreobrnejo v posebne moči , s katerimi so ženske ( in še) obvladovale težo situacij, tudi najtežjih, tokrat pa je njihov prisrčni nastop napolnil dvorano z navdušenjem in smehom.
Leila Ka je plesna umetnica, ki izhaja iz hip hopa, v svojih koreografijah pa se poglablja v izpovedne moči in energijo raznovrstnih gibalnih oblik. Na vrsti je bil njen (25´) koreografski duet: You´re The One We Love, v izvedbi in alternaciji: Mathilde Roussin, Océane Crouzier, Mat Iéva. Izvajalki se napotita po koreografski poti ljubezni do nekoga, kjer se merijo moči, in sta nepremagljivi, tudi ranljivi, ko se neumorno borita, vse dokler moči ne pojenjajo, vendar v življenjskem impulzu , ki telo drži na pokončni osi življenja.
Prvi festivalski večer 20. Front@ se zaključil tako, kot se je pričel z avtorskim solom le da tokrat v ustvarjalni izvedbi Leile Ka v njeni sedemnajstminutni plesni ekspresiji Pode Ser, ki jo je plesala vse do leta 2022, nato pa predala Anni Tierney. Pode Ser je udarni solo, izvirnega soočanja s seboj in odkrivanja lastne identitete, ki se dodatno oblikuje še v večbarvni kostumski eleganci in v svetlobnem oblikovanju (za obe zadnji uprizoritvi oblikovanje svetlobe: Laurent Fallot). Soočanje se širi še na druge poljane , vse do družbe, je pravzaprav signiran osebni boj, ki se nikoli ne konča; solo je od premiere imel več kot 200 uprizoritev, tudi bil nagrajen z več mednarodnih priznanj.
V popoldanskem času je bila od 28. do 30.8. bila na ogled sekcija programa Odprto mesto, izbor krajših koreografij na četrtem mednarodnem odprtem pozivu in je prispelo 42 prijav. Izbrana so bila štiri uprizoritvena dueta: Violent Delights, Stay In Your Peace, Aerea, Ali ptice sanjajo o letenju, ki so vsako popoldne navduševali obiskovalce ter mimoidoče. Vreme je prvega dne botrovalo odprtem grajskem prizorišču, drugega dne pa se je ulivalo, tako da je bila dobrodošla gimnazijska telovadnica.
Prvega dne se najprej predstavil plesni duet Luisa Heilbron&Andreas Givanovitch, avtorja in ustvarjalca šestnajsminutnega projekta Violent Delihghts, ob soustvarjalki Hobie Schouppe (FR, BR, BE); sicer sta oba diplomanta plesne akademije SEAD. Predstava silovitih plesnih užitkov črpa navdih iz Shakespearovega citata (Romeo in Julija): ‘Ti nasilni užitki imajo nasilne konce.’ Njuni nasilni užitki obenem utelešajo občutke utesnjenosti med covid epidemijo, občutke nemerljivega časa zaprtosti, ter iskanja izhoda, kako najti tisto šivankino uho, ki te reši telesne tesnobe. Plesalca se v nepopisani hitrosti medsebojno tesno prepletata, ko oglati vzgibi hitrosti iščejo medprostore, se neločljivo vozlajo stoje in po tleh, vendar sinhrono gibajoč se po prostoru ob glasbi: Raul Aranha , Roland Géczy.
Drugi avtorski duet prvega festivalskega popoldneva sta ustvarila in odplesala Paola Petrongold & Jin Hwan Seok (IT, KR). Stay In Your Peace je dvajsetminutni projekt, ki sta ga odplesala kot svojo avtobiografijo, ki se je pričela ob prvem srečanju na treningu pri Batsheva Dance Company, ko se je sprva razvilo prijateljstvo, ki se je poglabljalo v objemu medsebojne privlačnosti dveh različnih kultur, navad, komunikacij; ko v lirični idili nastopijo nesporazumi, tesnobe, dvomi. Paola je temperamentna plesalka živih oči , ki s svojim telesom podoživlja ter jasno izraža svoj čustveni svet, Jin Hwan pa umirjen duh azijskih korenin. Svoj čustveni vrtinec sta dramatično razlivala po plesnem platoju pred Gradom, na koncu tudi dokazala da sta kljub nepredvidljivim zankam našla svoj skupni mir. V obeh koreografijah se inovativno raziskujejo gibalni procesi, v povezavi z dinamiko in časom , kar se doživeto zaokroži v kompleksno plesno izpovednost.
Predstava Aerea (25´) je nastala v koreografiji in izvedbi dueta: Ginevra Panizetti , Enrico Ticconi (IT), naslov je sestavljenka iz dveh besed , ki se lahko prekrivata in združita v en sam izraz ARA, kar je ime kraja, ki je v antičnih časih bil namenjen žrtvovanju. Aerea je prvi del diptiha ki se osredotoča na predmet ter njegovo povezavo s človekom: na zastavo, ki jo človek vihra ves čas svojih bojnih zgodovinskih dni, ko z njo poveličuje svoj sloves, ali časti svoje praznike… Zavoljo naliva je predstava potekala v telovadnici Osnovne šole I, in navdušila skladnostjo vihravih oblik ter prepoznavnih znakov sporočilnosti. Ko pravi oprijem popelje tkanino v vihro plapolanja, ki potegne še telo, da s svojimi prestopi in premiki oblikuje ter usmerja veličastno tkanino, tokrat sivo in brez častnih znakov, v poetiki oblik ter sinergiji plesnega dueta, kajti tokrat je zaplapolala v slavo umetnosti.
Zadnjega dne je na vrsti bil projekt: Ali ptice sanjajo o letenju? avtorski duet v izvedbi Inana Sven Du Swamija in Mojce Špik. Prepoznavna akterja gibkih in cirkuških uprizoritev, tudi fizičnega gledališča sta aprila 2024 premierno uprizorila svoj futuristični projekt Kopernikova teorija, ki se konča na vrtljivi konstrukciji v obliki lestve, v prostorskih višavah prizorišča. Domiselno sta iz te prvobitne scenske zasnove nadgradila vrtljivi (25´) plesni projekt Ali ptice sanjajo o letenju?, ko jim nihajoča, skoraj breztežno vrtljiva konstrukcija (oblikovanje rekvizit : Inan Swen Du Svami, Mojca Špik, Anže Bizjak / tudi izdelava ) odpira polje zračnega prostora, kjer raziskujeta in se usmerjata v gibalna prostranstva ravnovesja, svobode in omejitev.
Festivalski večeri so bili namenjeni celovečernim produkcijam v Gledališču Park z začetkom ob 20 uri. Plesna predstava All´Arme/ K orožju (2024) koreografskega dueta: Ginevra Panzzeti & Enrico Ticconi in Studia za suvremeni ples(HR); nastopajoče plesalke: Martina Tomić, Ida Jolić, Ema Crnić, Viktoria Bubalo, Marta Krešić, Filipa Bavčević, Nastasija Stefanić–Kralj. Naslov v prevodu pomeni alarm, dobesedno vzklik k orožju, ali opozorilni klic k obrambi, prihajajoči nevarnosti. Koreografa predstavo gradita na vojaškem koraku, ko šest plesalk v ritmu glasbe (glasbenik Hrvoje Nikšić) v primernih oblačilih in obutvi, ki odzvanja korale (kostumi Tina Spahija) in v soju svetlobe ( luč Tomislav Maglečić), suvereno ter sinhrono korakajo, tudi se strumno usmerjajo po odrskih linijah ter kotih. V ritmičnih poudarkih ritma in kolektivne enotnosti ustvarjajo napetosti, ki se soočajo na tisti tanki razmejitvi med individualnim in kolektivnim, tokrat s silo ali silovitostjo, kar je ogrelo in navdušilo polno dvorano.
Tretji večer je na odru Gledališča Park presenetila (70`) predstava Never ALLone Nikoli(sama) VSEeno Matee Bilosnić (HR), avtorice, koreografinje in performerke, ob nastopajoči Nataši Kustura, v dramaturgiji Nikoine Rafaj in razpršeni sceni nekakšnega osebnega brodoloma (scenografija in vizualna podoba: Josip Kresović, oblikovanje kostumov: Ana Fucijaš in luči: Saša Fistrić), kjer se na gledališkem odru sreča robota v vidni vlogi akterja s katerim performerka komunicira (oblikovanje in konstrukcija robota: Vedran Relja) v svojem stanju melanholije. Medtem, ko preizprašuje osebne travme, ter niže svoje predloge v sedmih poglavjih koreografije, se zazre v svojo preteklost in razmišlja o kolektivni prihodnosti, ko njeno stanje odseva kolektivni sedanjik.
Festival 20. Front@ se je zaključil 30.8. s petdesetminutno plesno predstavo ARA! ARA! v koreografiji, izvedbi in vizualni zasnovi koreografskega tandema Ginevra Panzzetti in Enrico Ticconi (IT). Ko v predstavi dobijo svojo obliko in težo heraldični simboli, tudi izstopajo himnarične vizije vse do srednjeveških časov. ARA! ARA! je oznaka vzhajajoče sile, ki si izbere ptico za svojo bojno oznako, npr. na čeladi, ščitu, v grbu, na pečatu…kar je največkrat najbolj strašljivi plenilec, orel, ki se oznanja kot heraldični simbol. No, v cirkusu so za popolno žival oznanili ptico ara, ki tako postane simbol zahodnjaških zabav. Tako drugi del diptiha ARA! ARA!, ki se je začel z Aerea (29.8.) raziskuje simbolne moči zastave, opira pa se na folklorno tradicijo mahanja z zastavami.
Moj obisk na 20. Front@ se je zaključil v dopoldanskem času zadnjega dne, tako da predstave ARA! ARA!, na odru nisem videla, le lahko po spletu raziskovala njeno slikovito in barvito tematiko, ki da mislit, da se koreografija kompleksno poglablja v zgodovino simbolov moči, s katerimi se kitijo bojevniki in narodi.
Kaj se še dogajalo tekom festivalskih dni? Po vsaki predstavi je bil organiziran pogovor o predstavah z izvajalci in ustvarjalci, strokovno pa ga vodil Matjaž Farič. Zadnja tri večere, pa se je lahko ob 22.00 v MiKk-u družilo, plesalo in zabavalo ob DJ Obito oziroma Bor Prokofjev, ki je plesalec, performer in koreograf in je izbiral mikavne skladbe za plesalce. Tako kot vsa ta leta se Festival sodobnega plesa Front@ znova predstavi kot vodilni tovrstni festival, ne le pri nas, ampak tudi svetu.