Plesalec, koreograf, pedagog Jurij Konjar v svoji najnovejši predstavi Ohranjanje smisla išče svoje mesto in obliko znotraj širine prostora.
O najnovejši predstavi Navkljub plesalca in koreografa Jurija Konjarja lahko preberemo, da sondira, kako ohraniti notranje ravnovesje in človečnost ob občutku nemoči v situacijah, na katere nimamo vpliva. Prav beseda sondirati, torej previdno raziskovati in ugotavljati, s telesom namesto sonde preizkušati različne pozicije in vidike prepričanja, je stalnica plesnega sola.
Premiera je bila v petek, 28. novembra, v Španskih borcih, ogledali pa smo si njeno prvo ponovitev v soboto. V ospredju je plesalčevo telo, ki išče svoje mesto in obliko znotraj širine prostora, prepletenega s stališči, vrednotami in pod težo nemoči ob razvoju intimnih ali globalnih tragedij. Opazujemo telo, ki ga zaznamujejo iskanje ravnotežja, premagovanje gravitacije in padanje, cikličnost giba in repeticije v slogu kontaktne improvizacije. Plesalec precizno raziskuje meje giba, lastno telo ga vodi skozi razočaranja in presenečenja, določen gib izpelje bodisi s porazom ali lahkotnim uspehom. Z nevpadljivim kostumom, s kostumografskim svetovanjem je sodelovala Katarina Zalar, omogoči spontano doživljanje giba v svojih omejitvah. Slednje mestoma izhajajo tudi iz obleke same, saj daje občutek, da togost tkanine gib včasih ustavi, oteži ali drugače zasuka.
Dramaturško se predstava razpira od osebnega, intimnega odnosa do nerešljivosti smisla bivanja proti iskanju globalnih smislov, življenjskih načel in vrednot, ki jih veliko vzpostavimo skozi leta, a jim hkrati zaradi lastnega občutka nemoči vedno težje verjamemo. Dramaturški svetovalec je bil Bojan Jablanovec. Oder je sprva prazen in daje prostor telesu, da najde lastno obliko in način giba, da preizkuša lastne meje in ovire, ki jih plesalcu nastavlja že telo samo na eni strani in trdna tla plesnega poda na drugi. Sčasoma si na oder prinese stol, ki ga postavi točno na sredino. Ko je na odru en sam prazen stol, ta vnese prezenco poudarjene odsotnosti nekoga. Stol je izpostavljen tudi v središču luči, ki je delo svetlobnega oblikovalca Jake Šimenca. Vzpostavi se nov odnos, stol ostaja prazen. In čeprav imamo občutek, da so gibi plesalca nepredvidljivi, se stola v plesu ne dotakne. Beremo lahko intimni odnos do nekoga, ki je sicer še prisoten, a postopoma odhaja. Če je v samem začetku telo soočeno z nemočjo premagovanja lastnih telesnih omejitev, je nato soočeno z nemočjo ob odsotnosti ali odhajanju ljubljene osebe.
Kopičenje stolov se med predstavo stopnjuje, avtor jih razporeja naključno in kaotično. Njihova lokacija je nepredvidljiva in preseneča tudi plesalca samega. Če je v prvem delu omejitev plesalca njegovo telo v odnosu do gravitacije, je zdaj njegov gib vedno bolj oviran zaradi stolov, ki niso več nedotakljive odsotnosti ljudi, pač pa fizične ovire plesnega izraza. Morda gre za upredmetenje krivic in tragedij, ki zrcalijo propad družbe s svojimi vrednotami, proti čemur smo kot posamezniki nemočni. Ti dogodki se odvijajo pred očmi vseh, vendar – ne glede na trdnost svojih prepričanj in vrednot – se zaradi minimalne moči, ki jo imamo na razvoj dogodkov, se ob njih lahko le spotikamo in lomimo. Ali pa se prevračamo prav preko lastnih vrednot, ko vztrajamo v mirnem življenju? Stoli plesalca morda frustrirajo in jezijo, a jih obravnava vedno bolj stoično in brezbrižno. Ovire so pač tam, stoli se podirajo, plesalčevo telo pa pada. A življenje teče dalje.
Plesni solo vsebinsko podprejo in dopolnijo tudi dokumentaristične izjave anonimnih ljudi, ki odgovarjajo na vprašanja o smislu življenja in vrednot, zaradi katerih je življenje vredno nadaljevati. In Jurij vztraja, tako kot ena od sogovornic, ki pravi, da vsak dan najde nekaj, za kar je vredno vztrajati. Neobremenjena radovednost ga vodi v nova raziskovanja. Paleta odgovorov o smislu življenja je zelo široka. Odgovori se razpenjajo od iskanja smisla v Bogu, humorju, glasbi ali preprosto v tem, da smo v nečem vedno boljši od drugih.
Repetitivnost in cikličnost kot gonilni sili življenja, ki vendarle nezadržno teče dalje prav do točke smrti, se zrcali tudi v vedri glasbi na začetku in koncu predstave. Zvok in glasbo je za predstavo montiral Blaž Celarec. Vedra melodija se prekine in začne od začetka. Ob vsaki ponovitvi slišimo krajši izsek, kar spominja na občutek, da življenje teče vse hitreje in dan postaja vedno krajši. Izpostavi se kontrast začetka in konca. V prvi sceni je namreč prav glasba sama tista, ki napolni prostor, na koncu pa je prostor poln prevrnjenih stolov in telesa plesalca, ki si med njimi utira svojo pot – takrat glasba prizor spremeni v spomin na začetek, ko sta na odru zevali praznina in neznana prihodnost.
Jurij Konjar nas z ekspresivno igro telesa vodi skozi intimno v globalno kontradiktorno bivanje z vrednotami, ki so v svetu vedno manj spoštovane. Nadzor ima predvsem nad seboj in svojim telesom, torej nad potekom lastnega življenja. Če je ples sinonim za življenje s svojimi ovirami in težavami, potem lahko ob čustveni in gibalno intenzivni predstavi Jurija Konjarja zaključimo, da je vztrajanje in brcanje smiselno – stolom navkljub.