Festival Ljubljana nas je tudi letos razveselil z obiskom ene največjih balerin našega časa, Svetlane Zaharove.
Lani je prihod Svetlane Zaharove spremljala napeta politična situacija in zaostreni varnostni ukrepi, o čemer sem takrat pisala v recenziji, ki si jo lahko preberete tukaj: https://www.paradaplesa.si/na-spici/stojece-ovacije-za-svetlano-zakharovo-in-vrhunske-izvedbe-nastopajocih-na-gala-baletnem-veceru-festivala-ljubljana/
Letos so organizatorji znova opozorili na posebna pravila – varnostni pregled, prepoved telefonov, hrane in pijače – a koncert je minil mirno, brez posebnih zapletov. Mobiteli so seveda vseeno veselo snemali zaključni priklon, priznam, tudi moj. Vojna pa še vedno traja, življenja se izgubljajo na obeh straneh, tragedije rušijo družine, karavana pa gre naprej. Žalostno, a resnično.
Tokrat je Zaharova večer zasnovala drugače. Že naslov Pas-de-Deux for Toes and Fingers razkrije bistvo: dogodek sta skupaj oblikovala z možem, slovitim violinistom Vadimom Repinom. Bil je to duet med plesom in glasbo, kjer je Repin z violino prevladoval skoraj ves čas, Zakharova pa je nastopila v izbranih točkah programa, kar je bilo razumljivo, saj ples zahteva čas za preobleke in regeneracijo. A vendar ostaja prav njeno ime tisto, ki privabi večinsko občinstvo v dvorano – saj jo njena mednarodna kariera upravičeno uvršča med največje balerine tega stoletja.
Pred začetkom koncerta je z nagovorom nastopil umetniški vodja Festivala Ljubljana, Darko Brlek, in ob najavi umetniškega večera ‘posvečenega izjemnemu človeku’ povabil pred mikrofon župana Ljubljane Zorana Jankovića. Ta je večer posvetil praznovanju 80-letnice arhitekta, pedagoga in politika Janeza Koželja, kateremu je ob tej priložnosti izročil darilo. A čas za ta precej nenavadni protokol se je hitro iztekel – in oder je zasedla umetnost.
Svetlana Zaharova, rojena 10. junija 1979 v Lutsku, se je z umetnostjo gibanja srečala že kot otrok. Najprej jo je navdušila ljudska plesna tradicija, pri desetih letih pa je vstopila v Kijevsko baletno šolo pod mentorstvom Valerije Sulegine. Njena nadarjenost je hitro dobila mednarodno potrditev: leta 1995 je na prestižnem tekmovanju Vaganova-Prix v Sankt Peterburgu osvojila drugo nagrado in bila izjemoma sprejeta v zaključni razred Vaganove akademije, pri čemer je kot edina študentka preskočila dve stopnji. Po diplomi se je leta 1996 pridružila Marijinskemu gledališču, kjer je že leto pozneje postala prva solistka, leta 2003 pa se je preselila v Bolšoj teater v Moskvi, kjer je pod mentorstvom Ludmile Semenjake razvila širok repertoar – od klasičnih baletov, kot so Labodje jezero, Giselle in Hrestač, do Balanchineovih in sodobnih koreografij. Njena umetniška pot je zaznamovana z najvišjimi priznanji, med drugim z nagrado Golden Mask, dvema Prix Benois de la Danse in nazivom People’s Artist of Russia. Leta 2024 pa je postala vršilka dolžnosti rektorice Moskovske državne akademije za koreografijo – kar me osebno izredno veseli, saj dokazuje, da največji danes skrbijo tudi za prenos tradicije na prihodnje generacije.
Ob njej stoji violinist Vadim Repin, rojen 31. avgusta 1971 v Novosibirsku. Violino je vzel v roke pri petih letih in kmalu prvič nastopil na odru. Pri enajstih je na mednarodnem Wieniawskega tekmovanju zmagal v vseh starostnih kategorijah, pri štirinajstih je debitiral v Tokiu, Münchnu, Berlinu in Helsinkih, leto pozneje pa že v Carnegie Hallu v New Yorku. Pri sedemnajstih je postal najmlajši zmagovalec slovitega tekmovanja Queen Elisabeth v Bruslju. Njegova umetniška pot je povezana z največjimi dirigenti, kot so Simon Rattle, Valerij Gergijev, Mariss Jansons in Yehudi Menuhin, ter z nastopi na prestižnih festivalih, med drugim BBC Proms, Tanglewood in Verbier. Njegov repertoar zajema najzahtevnejša dela ruske in francoske glasbene literature, hkrati pa je odprt za sodobne skladatelje. Od leta 2015 igra na dragoceni Stradivarijevi violini ‘Rode’ iz leta 1733, poleg koncertne kariere pa se posveča tudi pedagoškemu delu in mojstrskim tečajem za mlade violiniste.
Če se ne motim, je bil to njun prvi skupni projekt v takšni obliki. Festival Ljubljana ga je poimenoval ‘Zvezdniški duet ljubezni in umetnosti‘, saj primabalerina Bolšoj teatra Svetlana Zaharova in vrhunski violinist Vadim Repin, partnerja na odru in v življenju, čutno zlivata klasični balet in virtuoznost violine ob glasbi Čajkovskega, Piazzolle, Williamsa in drugih.
Ob Zakharovi so se predstavili tudi trije solisti Bolšoj teatra – Artemij Belyakov, Mihail Lobukhin in Igor Cvirko. Vsi trije izhajajo iz bogate ruske baletne tradicije, druži pa jih virtuoznost, združena z izrazno močjo. Belyakov, diplomant Moskovske državne akademije za koreografijo, je znan po tehnični jasnosti in eleganci v vlogah princa Siegfrieda v Labodjem jezeru, Albrechta v Giselle in princa v Hrestaču.
Lobukhin, nekdanji član Marijinskega gledališča, se je Bolšoju pridružil leta 2010 in je odtlej prepričljiv v vlogah, ki zahtevajo izrazito dramsko prezenco – od Solorja v Bajadere do Basilia v Don Kihotu in Spartaka. Igor Cvirko pa s svojo energijo in vsestranskostjo že več kot petnajst let navdušuje v vlogah, kot so Conrad v Le Corsaire, Mercuzio v Romeu in Juliji ter Basilio; od leta 2022 pa kot prvi solist Bolšoja dokazuje, da obvladuje tako klasični kot sodobni repertoar. Skupaj tvorijo trojico, ki s svojo raznolikostjo slogov in značajev dopolnjuje Zakharovo ter bogati odrsko dinamiko.
Glasbeno sodelovanje je Repin zaupal Ensemble Dissonance, ki je s svojo virtuoznostjo in prepoznavnim zvokom že dolgo prisoten na domačih in mednarodnih odrih. Ansambel združuje uveljavljene glasbenike iz Ljubljane – člane Godalnega kvarteta Dissonance, Slovenske filharmonije, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter profesorje Akademije za glasbo. Njegovo poslanstvo je poustvarjanje komorne glasbe na najvišji umetniški ravni, naročanje novih del (zlasti slovenskih), sodelovanje s priznanimi umetniki in promocija bogate glasbene zgodovine Ljubljane. Ustanovitelj in direktor Zavoda Dissonance je Klemen Hvala, v umetniškem svetu pa sedijo mednarodno uveljavljeni slovenski glasbeniki – dirigent Marko Letonja, skladatelj Vito Žuraj in violončelist Andrej Petrač.
Posebej so tokrat izstopali trije solisti: koncertni mojster Benjamin Ziervogel, ki je bil pri komaj osemnajstih letih imenovan za koncertnega mojstra Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in danes igra na dragoceno violino Domenica Montagnane iz leta 1727; Mak Grgić, slovenski kitarist z globalno kariero in dvema nominacijama za nagrado Grammy, ki ga je Washington Post opisal kot glasbenika, ‘ki ga velja spremljati’; ter Maria Gamboz Gradišnik, harfistka, izpopolnjena na akademijah v Tokiu in Trstu, ki s svojo eterično barvo mehča in bogati zvok ansambla. Skupaj so ustvarili glasbeno podlago, ki se je z gibanjem Zakharove in njenih partnerjev zlila v enotno, dih jemajočo pripoved.
Koncert so glasbeniki otvorili z zimzelenim Čardašem Vittoria Montija (1868–1922), ki nam je s svojim madžarskim temperamentom pognal kri po žilah. Monti, rojen v Neaplju, je večino življenja deloval kot dirigent v Parizu, zaslovel pa prav s to skladbo v dvočetrtinskem taktu in rapsodičnem vzdušju. Delo je razdeljeno na sedem kratkih delov, ki se med seboj dopolnjujejo v kontrastnem tempu in karakterju. Repin nas je takoj prevzel s hitrimi prsti, ki so švigali gor in dol po vratu njegove violine, ob tem pa hudomušno vzpostavljal dialog z ostalimi člani godalnega orkestra.
Glazunov balet Raymonda (1898) velja za enega vrhuncev klasičnega repertoarja. Adagio iz prvega dejanja, v katerem se nam je Zaharova uvodno predstavila, je poetična, lirična točka, ki jo plesalci pogosto interpretirajo kot simbol romantične elegance. Glasba se razpenja v mehkih valovih, daje občutek večnosti in prostora za izčiščene baletne linije. Balerina je na oder priplula visoko v zraku, v zanesljivih rokah svojega partnerja Lobuhina, zvesta publika pa je njen prihod pozdravila z aplavzom, kot se ob takšni priložnosti spodobi. Zaharovo odlikujejo elegantne in precizne telesne linije, za katerimi stojijo leta šolanja, urjenja in nastopanja na največjih svetovnih odrih. Njena lahkotnost je neverjetna, vrhunska izvedba pa rezultat duetnega znanja obeh plesalcev, saj so dvigi in parterni elementi potekali brezhibno, brez najmanjšega zastoja ali neusklajenosti. Adagio iz Rajmonde je bil eden najbolj klasičnih trenutkov večera.
Introdukcija in Rondo Capriccioso, op. 28, ki ga je Saint-Saëns sprva napisal kot dodatek k violinskemu koncertu, je kmalu zaživel samostojno. Uvod je zasanjan, skoraj improviziran, nato pa se glasba razvije v živahen, tehnično zahteven rondo. Je izziv za vsakega violinista in hkrati skladba, ki publiko navdušuje z igrivostjo in ritmično lahkotnostjo. Repin jo je, ob odličnem sodelovanju orkestra, izvedel kot enega svojih paradnih konjev, za kar ga je publika nagradila z navdušenim vzklikanjem ‘bravo!’.
Glasba Bruna Morettija, ki temelji na motivih Claudija Monteverdija, v koreografski viziji Maura Bigonzettija postane raziskovanje svetlobe in teme – natanko tako, kot jih je v svojih slikah razpenjal Caravaggio. Vadim Repin z violino tu ni zgolj spremljevalec, ampak ustvarja glasbeni dialog, ki se razpenja med baročno resnobnostjo in sodobnim nemirom. Svetlana Zaharova in Artemij Beljakov v tem duetu predstavljata utelešenje kontrastov: njena eleganca in liričnost stojita ob njegovi moči in stabilnosti, oba pa se stapljata v plasten plesni pogovor, v katerem se dotiki izmenjujejo s tišinami, kot bi gledali čopič, ki na platnu išče svetlobo v senci. V kožnih oprijetih kostumih, ki razgaljajo vsako mišico, je govorica njunega teles toliko bolj pripovedna. To ni bil klasičen pas de deux, temveč slikarsko-plesna meditacija – čutno prepletanje dveh teles, v katerem se meja med glasbo in gibom popolnoma zabriše.
Arija Lenskega je ena najbolj prepoznavnih arij ruske operne literature – trenutek, ko Lenski pred dvobojem izrazi svojo mladostno melanholijo, slutnjo konca in globino ljubezni. Čajkovski jo je zapisal kot čisto melodijo, ki teče brez okraskov, a seže naravnost v srce. Sama sem ob tej ariji že večkrat potočila solzo med ogledom opere Evgenij Onjegin, tokrat pa sem jo prvič slišala v zvokih violine. Vadim Repin je vokalni monolog pretopil v svoj instrument, ki je prevzel glas pevca in vso njegovo ranljivost. Zvok je postal glas notranjega sveta, v katerem se mehkoba prepleta s tihim obupom. Brez besed, a z močjo glasbe, je arija zadobila nov obraz: violinist kot Lenski, ki se na odru spoveduje občinstvu in v njem pušča tiho, bolečo sled – srž Čajkovskega sveta. Fenomenalno!
Astor Piazzolla je tango iz plesne dvorane prenesel na koncertni oder, ga prepojil z jazzom in klasično glasbo ter ustvaril zvrst, ki jo danes poznamo kot nuevo tango. Točko so izvedli trije solisti – violinist, kitarist in kontrabasist –, ki so nas vešče popeljali v značilni ritem tanga, ob katerem sta čutno zaplesala Svetlana Zaharova in Artemij Beljakov. Beljakov je tu nastopil tudi kot koreograf in ustvaril duet, ki ni bil klasičen baletni pas de deux, temveč strasten dialog dveh bitij, prepojen z erotiko in napetostjo tanga. Zvok violine je bil rdeča nit, ki je plesalca povezovala in razdvajala hkrati, kot bi tango postal jezik ljubezni in boja. Vmes sta se zapeljevala v solističnih sekvencah, ki so ju vedno bolj združevale, dokler nista v zadnji prižeti pozi ujela zadnjega staccato tona Piazzolle.
Pablo de Sarasate – Ciganske melodije (Zigeunerweisen), op. 20. Sarasate je bil sam virtuozni violinist, zato so njegove Ciganske melodije prava eksplozija tehnike in temperamenta. Delo je polno ognjevitega ritma, nenadnih kontrastov in melanholičnih pasaž, ki se prelivajo v izbruhe strasti. Repinova izvedba je pokazala njegovo izjemno tehnično obvladanost, a predvsem sposobnost, da virtuoznost nikoli ne zasenči glasbene vsebine. Publika je v tem ognjevitem trenutku dobila dozo čiste energije, ki je v dvorano prinesla skoraj cigansko svobodo in ognjevitost.
John Williams – Razodetje. John Williams, največkrat povezan s filmsko glasbo, v tem delu ponuja mogočen, skoraj kinematografski zvok. Koreografinja Motoko Hirayama je iz te širine ustvarila solistično točko za Svetlano Zaharovo. Tu je primabalerina razprla svoj sodobnejši obraz: gib, ki je manj vezan na akademsko formo, a vseeno nasičen s prezenco in močjo. Bosa, v dolgi beli obleki, z razpuščenimi lasmi je tenkočutno premikala svoje telo in skozi njega izžarevala močna notranja občutja – stran, osamljenost, trpljenje. Zakharova je tudi v sodobnem izrazu prepričala in nas potegnila v svoj svet. V tem trenutku je ples postal vizualni film – brez scenografije in besed, obstajalo je le telo, ki je s svojo prezenco ustvarilo razodetje v najčistejši obliki.
Jules Massenet – Méditation iz opere Thaïs. To je eden najlepših instrumentalnih intermezzov v operni literaturi – trenutek, ko se naslovna junakinja, kurtizana Thaïs, v svojem notranjem boju za odrešitev obrne k duhovnosti. Čeprav brez petja, glasba simbolizira njen notranji dialog – glasbeno molitev, ki poslušalca povabi v njen svet. V izvedbi Vadima Repina violina prevzame njen glas: njen zlom, hrepenenje in upanje. Zvok, ki ga izvabi, ni le ton, ampak dihanje – mehko, krhko, z nežnimi loki, ki se raztapljajo v tišino. Če je Lenski v Čajkovskem prežet s slutnjo smrti, je Massenetova Méditation bliže tihemu upanju, da je v večnosti mogoče najti mir. Na odru je to ustvarilo prostor, kjer se je čas ustavil. Velik bravo prav vsem glasbenikom.
Težko je govoriti o Svetlani Zaharovi brez Umirajočega laboda. Saint-Saënsova glasba in zgodovinska koreografija Mihaila Fokina, ustvarjena leta 1905 za Ano Pavlovo, sta postali simbol minljivosti in krhkosti življenja. Pavlova jo je odplesala na tisočkrat, danes pa se zdi, da je ustvarjena prav za Zakharovo. Njene dolge linije – roke, ki se razpenjajo kot krila, in noge, ki rišejo prostor daleč onkraj odra – delujejo nezemeljsko. Tehnično zahtevnih baletnih korakov sploh ne opazimo, saj ne gledamo več plesa, temveč utelešeno poezijo, nekaj nezemeljskega, presežnega. V štirih minutah se v njej zlije vse: brezhibna tehnika, umetniška zrelost, leta predanega dela in tista neotipljiva prezenca, zaradi katere čas v dvorani za hip obstane. Ko Labod izpoje zadnje trzljaje utrujenih kril in telo utihne, nastane prostor, kjer se umetnost dotakne večnosti. Solze, ki spolzijo po obrazih gledalcev, niso zgolj čustveni odziv, temveč tiha zahvala umetnici, ki je skozi sebe znova oživila univerzalno zgodbo o življenju in slovesu. Zame zagotovo vrhunec večera.
Za sklep pa je poskrbelo hudomušno delo Antonia Bazzinija – La ronde des lutins (Scherzo fantastico), op. 25. Bazzini (1818–1897) je bil italijanski violinist, skladatelj in pedagog, eden najbližjih Paganinijevih naslednikov, kasneje pa profesor kompozicije na milanskem konservatoriju, kjer je poučeval tudi mladega Giacoma Puccinija. Njegovo najbolj znano delo je tehnično izjemno zahtevna miniatura, ki še danes navdušuje kot vrhunec violinistične virtuoznosti. Koreografijo za zadnjo točko večera je pripravil Johan Kobborg (1972), danski baletni plesalec in koreograf, nekdanji prvak Kraljevega danskega baleta in dolgoletni principal Kraljevega baleta v Londonu. Znana je njegova duhovita in igriva koreografija na Bazzinijevo glasbo, ki je postala stalnica gala večerov. Vadim Repin je s svojo violino sprožil ‘ples vilincev’, ki so jih na odru utelešali Zakharova, Lobukhin in Cvirko. Kot kontrast celotnemu večeru so nam ponudili nekaj tipičnih baletnih elementov – grand pirouettes, fouettés, double tours en l’air in druge tehnične vragolije, brez katerih običajno ne mine noben baletni koncert, v tem drugače zasnovanem večeru pa jih seveda nismo videli v klasični obliki in količini. Plesalca sta se šaljivo borila za Svetlanino naklonjenost, ona pa se na koncu ni odločila za nobenega drugega kot za svojega moža, violinista Repina. Sklepna točka večera je bila lahkotna in iskriva – poetičen kontrast k dramatičnemu Labodu, skoraj kot izdih olajšanja in nasmeh, ki zaključi celotno potovanje skozi glasbo in ples.
Kaj povedati ob koncu? Svetlana Zaharova je s svojo lahkotnostjo, milino, dramatičnostjo, popolno tehnično natančnostjo in nezemeljsko prezenco znova potrdila, da ostaja ena najprepričljivejših balerin današnjega časa – kljub dopolnjenemu 46. letu. Čeprav se ne loteva več klasičnih pas de deuxov, ki jih (verjamem) še vedno lahko odlično odpleše, premišljeno izbira repertoar, v katerem ostaja vrhunska in edinstvena. Pri tem jo dopolnjujejo vešči, izkušeni in tehnično dovršeni plesni partnerji. Ob njej je blestel virtuozni Vadim Repin, ki je s svojo toplino, intenzivnostjo in čustvenostjo osvojil občinstvo. Skupaj z orkestrom Ensemble Dissonance in solisti so ustvarili program, ki je bil več kot le seznam točk – dramaturški lok, ki je vodil od dramatičnih začetkov in intimne nežnosti do ekstaze in humorja. Njegova violina je postala skoraj Svetlanino drugo telo – sopotnik in enakovreden partner.
Kljub vrhunski izvedbi pa sem pogrešala nekaj več vložka v scensko oziroma svetlobno zasnovo večera. Res je, šlo je za koncertno obliko, kjer se točke nizajo ena za drugo brez kompleksne dramaturgije in scenskih elementov, hkrati pa za predstavo, namenjeno gostovanjem, ki se mora vedno znova prilagajati tujim odrom. Pa vendar – danes obstajajo računalniške projekcije in druge tehnične inovacije, ki lahko oder v trenutku spremenijo v čarobno prizorišče in gledalca ponesejo v drug svet. Verjamem, da Zaharova in Repin nastopata na največjih odrih, kjer takšna podpora ne bi smela biti problem. V Cankarjevem domu smo namesto tega doživeli predvsem (precej dolgočasno) menjavanje barve zadnje zavese – kar ob svetovnih imenih, ki že sama po sebi ‘polnijo’ dvorane, deluje skromno. Prav zaradi umetniške veličine nastopajočih menim, da bi si tako program kot občinstvo zaslužila tudi več vizualne domiselnosti, dostojne današnjim tehnološkim možnostim, ki bi posamezne točke dramaturško povezala in jim dodala moč dimenzije doživetja.
P.S. Po prireditvi je za nastopajoče umetnike priredil župan Ljubljane Zoran Janković sprejem v dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu, na katerega je povabil redke izbrance. Na njem naj bi podelil tudi posebno priznanje Zakharovi. Za kakšno priznanje je šlo smo poskušali izvedeti pri PR službi Ljubljana Festivala, a žal odgovora do objave nismo prejeli. ( op.ur.)