Ljubljana Festival je 9. julija gostil baletni večer svetovnih koreografskih uspešnic Edwarda Cluga z naslovom Cluster in to v naravnem miljeju poletnega odra Križank sredi Ljubljane, obdanim s starodavnimi zidovi nekdanjega križevniškega samostana.
Na sporedu je bil baletni večer z naslovom Cluster, sestavljen iz koreografskih miniatur ustvarjenih za Nizozemsko plesno gledališče (NDT), v izvedbi Baleta SNG Maribor, ki ga vodi in oplaja njihov umetniški direktor in koreograf Edward Clug. Baletni večer Cluster je bil premierno uprizorjen 7. marca 2024, v dvorani Ondine Otta Klasinc SNG Maribor v sestavi štirih plesnih miniatur: Proof, mutual comfort, Handman in Cluster, ki je tudi nosilec naslova baletnega večera. Tako, kot je baletni večer štirih omenjenih Clugovih koreografij z navdušenjem sprejela polna dvorana Ondine Otta Klasinc, je odmeval aplavz in so se vrstili pokloni ob stoječih ovacijah v polnih poletnih Križankah. In ne le ob koncu, temveč ob vsakem zaključku posamezne koreografije.
S Clugovim prihodom v Maribor leta 1991, ob zaključku njegovega baletnega šolanja v rojstni Romuniji, na nacionalni baletni šoli v Cluju – Napoca, je v SNG Maribor dobil svoj prvi plesni angažma, kjer se začel njegov mogočni ustvarjalni vzpon. Najprej se je predstavil v vlogi izvrstnega baletnega plesalca, enako v sodobnih, kot tudi v lastnih stvaritvah, ko je vsako plesno vlogo oblikoval s svojo neomejeno močjo izraznosti. Ob sodelovanju z znanim gledališkim režiserjem Tomažem Pandurjem je začel odkrivati svoje ustvarjalne potenciale, in je 1998 v sodelovanju s soplesalko Valentino Turcu postavil svojo prvo koreografsko uspešnico Tango.
Ob prihodu novega direktorja Opere in baleta SNG Maribor, Danila Roškerja, je bil imenovan za umetniškega vodjo mariborskega Baleta. In se je še istega leta 2005 zgodil njegov novi koreografski presežek Radio&Juliet na glasbo skupne Radiohead, ko je mariborski balet popeljal po svetovnih odrih, sam pa je kot gostujoči koreograf bil vse bolj uveljavljen in vabljen na mednarodno plesno sceno. Je prejemnik mnogih mednarodnih nagrad že kot plesalec, tudi v duetu z Valentino Turcu, leta 2005 je postal nagrajenec Prešernovega sklada za koreografijo Lacrimas-Solze (2002) in so sledile nagrade: Glazerjeva listina 2008, nagrada Pie in Pina Mlakarja 2016 (DBUS), 2017 – nominacija za nagrado koreografa leta Benois de la danse (za koreografijo Handman), 2019- Der Faust- nemška gledališka nagrada (koreografiji Patterns in ¾), 2021- nominacija za nagrado Državljan Evrope in je bil 2022 odlikovan s srebrnim redom za zasluge Republike Slovenije, tudi postal prejemnik medalje za kulturne zasluge Romunije za svoj prispevek k razvoju kulture in umetnosti.
Vse štiri koreografije baletnega večera nosijo koreografski pečat Edwarda Cluga, ki ga je razvijal in oblikoval v avtorskih solo kreacijah, oplajal ter nadgrajeval pa v odmevnih celovečernih predstavah v sozvočju z izbranimi skladatelji. Koreograf Edward Clug je virtuoz intelektualne širine, senzibilnih občutkov in vpogledov v čas ali celo izven časovnih meja, vedno usmerjen na človeka, ljudske teme ter skupnosti. Tri koreografije tega baletnega večera slonijo na glasbi našega novodobnega skladatelja Milka Lazarja, s katerim intenzivno sodelujeta že od leta 2008. Stvaritev Proof pa oplaja z glasbo angleške artrock skupine Radiohead. Clug je dejal, da rad sledi njihovi glasbi, ob njihovem poslušanju celo odkriva še neprepoznavne plati sebe.
Prva na vrsti je tega baletnega večera bila Clugova koreografija Proof; praizvedba – 22.9.2017 v Zuiderstrandtheater, DenHaag, na glasbo Radiohead & Thom Yorke, ob znanih ustvarjalcih njegovega koreografskega opusa: Leo Kulaš – kostumograf, Marko Japelj – scenograf, Alexander Anderson– asistent koreografa. Tom Visser kot oblikovalec svetlobe in inšpicienta Matjaž Marin ter Iztok Smeh sodelujejo še v ostalih treh koreografijah. Scena je minimalistična, odprta za ples, v ospredju pa izstopa veliki prosojni balon, ki s svojo obliko spominja na zgodovinski Zeppelin, le da je bolj sploščen in eliptične oblike, znotraj obdan s konstrukcijo paličevja, ki spominja na ribja okostja. Je neke vrste pra-prispodoba vodnega rojevanja embria. Ko pa se spusti, se v njem prepozna obrise gole podobe človeka, ki domnevno prihaja iz vesoljnih višav; in se balon v toku plesnega dogajanja skoraj neopazno počasi spušča na oder, da bi morda tik pred zdajci lahko sestopilo to novo bitje, vendar ni. Scenska vloga balona je spodbudila radovednost enega od plesalcev, ki je skušal prodreti do vsebine balona, ko je potisnil glavo v njegovo mehko obliko, ga ta izpljunil ven; in je balon na tleh ter v ozadju obležal vse do konca. Zdi se , da balon kar zlovešče napoveduje nove čase naših dni, ko danes tem bolje lahko razumemo intuitivni koreografski futurizem Edwarda Cluga. Kdo je leta 2017 razmišljal o srhljivem dogajanju dni leta 2020? Ko so se odpirale nove-stare temačne globeli ali rane življenja na Zemlji. Rekla bi, da je situacija leta 2017 potekla nekako tako, kot se je na odru preigravala koreografija v izvedbi odličnih plesalcev, kot, da balon ni visel nad njimi, ali že pristal. Plesalci so enako kostumirani, v enakih plesnih kostumih, v oprijetih hlač ter zgornjih oprijetih delih dolgih raznobarvnih rokavov, brez spolnih oznak; so istovetna bitja, ko nad njimi lebdi zlovešči balon, Damoklejev meč. Koreografija sledi ritmičnemu (življenjskemu) tempu glasbe, za razliko neslišnega spuščanja balona. Gibi kratkih in utesnjenih frekvenc plesalce opredelijo za androgena bitja, ki v brzicah ritma virtuozno ter nemo pretakajo zasnovana gibka sosledja medsebojnih srečanj, v oblikah skupinskih grupacij ali uni- hetero plesnih duetov, ki se spontano srečujejo ter razhajajo, kar se je še dodatno iskrilo v izvedbah nastopajočih baletnih plesalcev: Asami Nakashima, Beatrice Bartolomei, Daniel Rodriguez, Thomas Martino, Davide Buffone, Matteo Magalotti in Matteo Beeckman.
Druga po vrsti je bila Clugova koreografija mutual comfort v trajanju 11 minut, zasnoval jo je in postavil za plesni podmladek NDT2, premierno uprizorjena 19.3. 2015 v Lucent Danstheater v Den Haag. Izvedba dveh izstopajočih plesnih parov: Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Yuya Omaki in Matteo Magalotti.
Avtorsko glasbo PErpeTuumOVIA je prispeval Milko Lazar, kot tudi glasbeni posnetek skladbe. Poleg koreografije je Clug soustvarjal še scenografijo in kostumografijo, asistentka koreografa pa je Aja Misaki.
Skladatelj in multiinstrumentalist Milko Lazar je ob priliki svojega predavanja v ljubljanski Filharmoniji dejal, da kot skladatelj drugače komponira skladbo namenjeno plesu, tudi takrat če le pomisli na ples, med komponiranjem druge kompozicijske zvrsti, ta pridobi plesni akcent; verjetno zaradi ritmičnih poudarkov, pravzaprav življenjskega ritma, ki ga ples večno udejanja. Uspešno sodelovanje Cluga in Lazarja kaže da sta se našla dva virtuoza, ki se medsebojno ustvarjano povezujeta in navdihujeta.
Dva plesna para je koreograf Clug po svoji plesni viziji dinamično umeščal, razporejal ter vodil po prostoru in zapolnil scenski okvir velike prostorske površine odra. Dva para, dva moška in dve ženski se svobodno ter neobremenjeno medsebojno prepletajo, ko komunicirajo v kratkih odsekanih gibih v duetih soglasja, nesoglasja, nadvlade ter medsebojne podpore. Pari se predstavijo kot žive trepetave skulpture, ki vibrirajo po glasbenem ritmu, ko vsak med njimi ima možnost oblikovati še svoj lasti izstopajoči trenutek; tako celotna kompozicija zavibrira še v tonih (zakritih) želja, in intimnosti.
Sledila je tretja Clugova koreografija Handman, praizvedba 18. 2. 2016, Theater aan het Spui, DenHag ob avtorski glasbi Milka Lazarja (Piano and drums 2015), in dveh skladbah: Justin Hurwitz & Tim Simonec (Dissmised, drum&drone). Koreograf Edward Clug je bil zadolžen še za kostumografijo, koreografska asistenca: Aja Misaki. In seveda zasedba izvrstnih baletnih plesalcvev: Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakashima, Monja Obrul, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Matteo Magalotti, Davide Buffone in Tomaž Viktor Abram Golub.
Za razliko od ostalih treh koreografskih naslovov tega baletnega večera, ki jasno opredelijo posamezno koreografijo, se angleške skovanke Handman, dobesedno ne da prevesti. Sprejemljiv prevod bi bil Mož roke, z ozirom na njihovo kostumsko istovetnost bi se prevod lahko glasil Možje rok, ko so vsi enako kostumirani v temne hlače in kožne tope, ko se po moško-ženski varianti razlikujejo le po tenki rdeči niti-črtici, ki moški top signira tako spredaj kot zadaj po sredini torza, pri ženski pa je vidna kot obrobna odprtina.
Še pred začetkom je Tom Visser preseneti z osvetlitvijo odra s svetlobnimi stožci ter črno figuraliko videa na platnenem ozadju, ko so gledalci v pričakovanju začetka, kar z aplavzom nagradili prihajajoči tim izvajalcev Handman. Koreografija se iz začetne vrste premišljeno razvije v razne prostorske skupinske oblike, se odpira in zapira, tudi menjaje grupira v štiri kratke plesne duete treh parov: mešani moški–ženski, moški-moški, ženski-ženski, ki so se v iluziji osvetlitve dozdevno znašli v zatočišču, prostorski (jamski) zamejitvi. Njihovi gibi so odsekani, težijo k robotizaciji, so mehanski, hladni, ki ob ritmu bobnov pridobijo neverjetne vzgone, tudi pospeške v medsebojnih interakcijah, tem mestoma sledijo konkretne reakcije. Koreografija Handman se predstavi kot likovno dovršena forma, ki teče kot urni mehanizem, ko bi vsak zastoj porušil uigrani sistem. Zgodijo se osvežilne likovne zasnove, gibke skulpture telesnih ravnotežji , kot tudi kontrastna, boleča stanja realnosti. Prostor živo vibrira, je prehoden, se polni, prazni, ob vhodih in izhodih, tudi posamezniki spreminjajo svoje pozicije, nekdo celo obleži, obstane, ali pač dodatno zapolni prostor z novo gibko vsebino, novim realizmom danega trenutka. Dobi se vtis nadzora ob prihajajočem Handmanu, ki se zna tako kot drugi odstraniti iz skupine, sestopiti ali obležati na mirnejši stranski zaplati, stran od gibkega dogajanja.
Unikatna koreografija Handman, je bila premierno predstavljena že 6. marca 2020 v Mariboru, v sklopu triptiha Padli angeli, ki so ga zasnovala tri svetovna koreografska imena treh generacij: Alexandr Eckman (1984), Edward Clug (1973) in Jiri Kylián (1947). To je bil tudi zadnji uprizoritveni petek tistega pomladnega obdobja, tik pred zaprtjem kulturnih institucij, ob razglasitvi epidemije covid 19. Objava o dogodku je izšla na portalu Parada plesa pod naslovom: Prva in zadnja edina predstava Padlih angelov mariborske baletne ekipe.
Ponovno srečanje s Clugovo preroško koreografijo Handman, je bilo enako impresivno kot pred petimi leti, seveda tokrat brez Damoklejevega meča (covid 19), ki je takrat visel nad nami.
Zadnje, sklepno dejanje, baletnega večera se zaključi z naslovno koreografijo: Cluster (praizvedba 21.4. 2022 v Amare Den Haag), ki se je oblikovala ob ponovnem sodelovanju z nizozemskim plesnim gledališčem ter njihovo skupino NDT 2, ko je med njihovim zadnjim sodelovanjem nastala že nekaj letna vrzel, medtem se je ansambel prenovil z novimi mladimi plesalci. Koreografija je impresivno stekla v ustvarjalnem duetu (glasbe in plesa) s skladateljem Milkom Lazarjem, ob njegovi skladbi Minimalna suita. Znova se koreograf Edward Clug predstavi kot kostumograf, ki svoje plesalce v svojih krajših in študijskih koreografijah obda z lahko vadbeno kostumsko obliko, ki odpira uvid v gibkost oblik plesnih teles, tokrat v kratke hlače in drese v barvi kože; asistent koreografa je Samuel van der Meer; izvedba baletni ansambel lepote, moči in kondicije SNG MB: Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakashima, Monja Obrul, Daniel Rodriguez, Thomas Martino in Christopher Thompson.
Cluster je nastajal v praznem vadbenem prostoru, kot je dejal koreograf Edward Clug: ‘Ko smo se približevali en drugemu, se je vzpostavil dialog instinktov, ustvarjalni proces pa se je sprožil povsem spontano. Vsakodnevni ritual vaj nas je nežno povezoval v isti vedenjski vzorec, pri tem pa je izoblikoval nekakšno človeško gručo (cluster).’ Za razliko od drugih treh preroških Clugovih koreografij tega baletnega večera, izzveni Cluster kot optimistična koreografija mladostne romantike ter duha, ki deluje, raziskuje in ustvarja v skupnem soglasju, v objemu nove generacije in v sozvočju s skladateljevo tristavčno suito. Ko se zabavno poigravajo v medsebojnih kontaktih, ki se po odru tekoče pretakajo, tudi vtisnejo iluzijo tkočega traku. In se vsake toliko sprožajo v višine stegnjene roke zlepljenih dlani; možna srčna molitev ali skupek želja, karkoli že, je to likovno močan efekt, nič manj izrazni potencial človeških moči.
Iz linijskih oblik ter posameznih gibkih uvidov se skupina intuitivno združuje najprej v manjšo gručo, ko snuje žive skulpture medsebojnih ravnotežij, ki se raznoliko spletajo, figurativno oblikujejo, obnavljajo ter razgradijo vse do končne oblike duhovito grajenega drevesa (novega) življenja, na katerem najde vsak med njimi svojo pozicijo ter obstane vse do prvega vzklika gledalcev, in se vname odmevni stoječi pozdrav ob prihodu vseh ustvarjalcev, še posebej namenjen koreografu Edwardu Clugu, ki se kasneje vključil v ta zaključni del poklonov.
Baletni večer svetovnih koreografskih uspešnic Edwarda Cluga, ki je nastal v sodelovanju z Nizozemskim plesnim gledališčem ter njihovo plesno skupino NDT1 in NDT2, je predstavil tri avtorjeva umetniška dela: Proof, mutual comfort in Handman, ki so se premierno predstavila na odrih glavnega mesta Den Haag v letih 2015-2017, medtem ko je Cluster svetovno premiero uzrl v prvi polovici leta 2022. V prvih treh koreografijah gibi ambientalno sledijo digitalnem času, kratkih impulzov, na neki način primernih neuro – psihotičnim stanjih časa, kar je Clug v svoji senzibilni umetniški (preroški) intuiciji likovno nadgradil v avtorskih delih tistih dni in let, ki nosijo njegov ambientalni pečat časa. Vsa tri omenjena njegova koreografska dela utripajo v kratkih gibalnih impulzih in se lahkotno ter igraje prepletajo v interakcijah nastopajočih, čeprav sila težko izvedljivih v tolikšni usklajenosti ter harmoniji plesne skupine, kot smo jim bili priča tega večera. To niso le fizični ali telesni vzgibi, so gibi življenja, ko vsak gib živo diha ter govori sam zase, tudi ne potrebuje ne pripovedi in ne razlag, le občutiti ga je treba.
Koreografija Cluster je nastala v post covid času ter izvedbi nove dozorele plesne generacije, ki optimistično zre v nove čase in dobo, kar se izraža tudi v razigrani plesni poetiki tega dela, kot tudi v neverjetnih zasnovah medsebojnih prijemov ter dvigov in solucijah njih izvedbe.
V vseh štirih delih sledimo koreografu z veliko začetnico, Edwardu Clugu, umetniške širine in neusahljivega vira ustvarjalnosti, ko z vsako svojo koreografijo ali celovečernim delom ilustrativno sledi ter nagovarja aspekt časa. Moj poklon koreografu Edwardu Clugu, čestitke njegovi izbrani ustvarjalni ekipi umetnikov, kot tudi en velik Bravo! Baletnem ansamblu SNG Maribor.