Nataša Jelić

Jaz, Maja Plisecka je pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved balerine

Naj ti kar na začetku intervjuja čestitam za prevod avtobiografije Jaz, Maja Plisecka. Po nekaj letih znova plesna oziroma baletna knjiga v slovenskem jeziku. Je bila to tvoja zamisel ali zamisel založbe Modrijan?
Najlepša hvala za čestitke! Tudi sama sem seveda zelo zelo vesela, da je knjiga Jaz, Maja Plisecka končno zagledala luč sveta še v slovenskem jeziku. Zamisel o prevodu te zares zanimive knjige se mi je porodila že zdavnaj, a žal zanjo založniki niso kazali pretiranega zanimanja. Če pa ga že so, se jim je zdel v teh, kot radi jamramo, za kulturo 'težkih časih' projekt predrag. No in ravno te naše 'težke čase', s katerimi se ljudje borimo nemara že vse od svojega nastanka, v svoji knjigi seveda omenja tudi nepozabna baletna diva Maja Plisecka, saj niti njej življenje ni prizanašalo: "Težki časi, težki časi,' je tarnala mama. In tako poslušam od tedaj, pa vse do današnjih dni – 'težki časi, težki časi'. Uboga moja domovina!" A tako kot nadvse hrabra gospa Maja Plisecka, ki v svoji knjigi prihodnjim rodovom svetuje, naj se borijo za uresničitev svojih želja in se nikoli ne predajo, tudi jaz nisem kar tako vrgla puške v koruzo. Nekega dne sem se le opogumila in predlog za prevod poslala še v založbo Modrijan. In glavno urednico Bronislavo Aubelj, veliko ljubiteljico plesa, je – kot se za osebo s takšnim slavnim imenom tudi spodobi – knjiga pri priči pritegnila. Naj spomnim: Bronislava Nižinska je bila poljska plesalka, nadvse inovativna koreografinja in plesna pedagoginja. Kako tudi ne, saj je prav založba Modrijan izdala odlične knjige Mauricea Béjarta Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? v prevodu Marjana Poljanca ter Moje življenje Isadore Duncan v prevodu Katarine Mahnič. O tem, kako sta veliki Béjart in velika balerina Plisecka med drugim prav na pobudo slednje sodelovala tudi pri ustvarjanju baleta Isadora, ki je nastal po avtobiografiji pionirke sodobnega plesa, pa je seveda mogoče prebrati tudi v knjigi Jaz, Maja Plisecka. Mar se vse stvari v življenju vselej prej ali slej ne postavijo na pravo mesto?

Naslovnica knjige Jaz, Maja Plisecka
Naslovnica knjige Jaz, Maja Plisecka


Ne vem, ali si prevajala iz angleškega ali ruskega jezika, pa nam razloži, iz katerega jezika si prevajala, kaj je tisto, zaradi česar je knjigo nujno treba prebrati, in povej tistim, ki niso 'baletoljubci', zakaj jo je kljub temu vredno prebrati.
Knjigo, ki jo kot relikvijo hranim doma že dolga leta, saj se mi je vanjo podpisala sama Maja Plisecka, sem seveda prevajala iz ruskega jezika. Kolikor se spomnim, sem njeni knjigi, saj je potem, ko je doživela uspeh s prvo, izdala še njeno nadaljevanje Trinajst let po tem, kupila v Moskvi. In to šele potem, ko sem v Londonu videla njen angleški prevod in nato kmalu ugotovila, da so ga tudi Srbi imeli že leta 2001! Najbrž ga na tem svetu ni plesalca, koreografa, pa tudi ljubitelja baleta, kulture, umetnosti, gledališča, ki ne bi poznal te čudovite umetnice. Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane 'prima ballerine assoluta', je namreč sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed omenjenega velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: "Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost." Zato ni nič nenavadnega, da je očarala marsikaterega koreografa (bila je med prvimi sovjetskimi balerinami, ki si je 'drznila' sodelovati s kakšnim tujim snovalcem plesnih podob), slikarja (med drugim je pozirala Marcu Chagallu), fotografa, režiserja, igralca, modnega oblikovalca (Coco Chanel, zanjo je kreiral tudi Pierre Cardin), politika (denimo brata Kennedy) in celo kralja (julija 1991 ji je španski kralj Juan Carlos I. vročil najvišje špansko odlikovanje) …

Balerina Maja Plisecka in Umirajoči labod; glasba C. Saint-Sa ëns, koreografija M. Fokin; Bolšoj teater, 1966 (objavljeno z dovoljenjem International Maya Plisetskaya and Rodion Shchedrin Foundation).
Balerina Maja Plisecka in Umirajoči labod; glasba C. Saint-Sa ëns, koreografija M. Fokin; Bolšoj teater, 1966 (objavljeno z dovoljenjem International Maya Plisetskaya and Rodion Shchedrin Foundation).


Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Nobeni drugi primabalerini na svetu namreč ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala, obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot 'odo erotiki'. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob svoji petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan. O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a 'resnico, čisto resnico', kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Tako je njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej bodo spoznali odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo, kot sem že omenila, častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na izjemno zanimiv čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, da pisateljsko pero ni za 'praznoglave balerine').

... z urednico knjige Jaz, Maja Plisecka Mijo Longyka (Modrijan) na premieri baleta Orfična himna Jeroena Verbruggna v SNG Opera in balet Ljubljana (foto: Stane Jerko, ki je tudi avtor naslovne fotografije Nataše Jelić, op.u.)
... z urednico knjige Jaz, Maja Plisecka Mijo Longyka (Modrijan) na premieri baleta Orfična himna Jeroena Verbruggna v SNG Opera in balet Ljubljana (foto: Stane Jerko, ki je tudi avtor naslovne fotografije Nataše Jelić, op.u.)


Koliko časa pa sta se' družili' z Majo, koliko časa si jo prevajala?
Z Majo oziroma z njeno knjigo sva se 'družili' kar precej časa, saj sem morala kot 'samostojna ustvarjalka na področju kulture' ali – kakor se rada pošalim – 'vesela ujetnica lastne svobode' za ljubi kruhek vseskozi početi še kaj drugega. Navsezadnje pa tudi svojih rednih delodajalcev nisem mogla kar tako pustiti na cedilu. Založba Modrijan je izid knjige, ki jo je podprl tudi JAK, načrtovala v letu 2017. Lahko bi seveda izšla že prej, a po moji 'zaslugi' se je to zgodilo 20. novembra, prav na dan, ko bi Maja Plisecka praznovala 92 let in ko so se je tako kot vsako leto spomnili številni mediji po vsem svetu. No, največja zahvala za pravočasen izid prevoda knjige Jaz, Maja Plisecka kakor tudi za njen domiselni dizajn (knjiga je opremljena tudi s kopico zanimivih fotografij) gre založbi Modrijan, urednici knjige Miji Longyka ter oblikovalki Branki Smodiš. Brez soproga pokojne Plisecke, mednarodno priznanega skladatelja Rodiona Ščedrina, ki je vseskozi podpiral izid slovenskega prevoda knjige, pa vsega tega, o čemer zdaj govoriva, prav gotovo ne bi bilo. Bralci bodo v knjigi izvedeli tudi marsikaj o njem in o njuni predani ljubezni. In o marsičem drugem, saj bi ti lahko, da se še enkrat navežem na tvoje prejšnje vprašanje, povedala še nešteto zanimivosti, s katerimi bralcu v svoji knjigi postreže Plisecka. Denimo Robert Kennedy, pravosodni minister v vladi svojega brata Johna Kennedyja, ki je Maji Plisecki celo malce dvoril, je bil rojen na isti dan kot ona – 20. novembra 1925. Zato ga je imela za svojega 'dvojčka', kar mu je ob prvem srečanju tudi nadvse očarljivo omenila. Bralci se bodo prav gotovo od srca nasmejali tudi njenemu nagajivemu opisu nekdanjega sovjetskega voditelja Leonida Iljiča Brežnjeva, ki jo je nekoč iz kremeljske Kongresne palače v svojem avtomobilu s številnim spremstvom odpeljal domov, saj sta bila na Prospektu Kutuzova tako rekoč soseda. Lahko rečem, da je osebno pričevanje Maje Plisecke stkano iz številnih tako bridkih kot tudi veselih spominov, zgodb, grenko-sladkih anekdot o času, v katerem je živela, in o ljudeh, ki so ji prekrižali pot. Zato se obenem bere tudi kot enciklopedija nekega časa, enciklopedija življenja v dveh precej drugačnih svetovih – sovjetskem in zahodnem. A bralcem vendarle ne gre odkriti prav vsega, mar ne?

... z nekdanjim vodjo baleta SNG Opera in balet Ljubljana Jašem Otrinom ... (foto: mediaspeed)
... z nekdanjim vodjo baleta SNG Opera in balet Ljubljana Jašem Otrinom ... (foto: mediaspeed)


Maja te spremlja nekako celo tvoje življenje. V mladosti si namreč živela v Moskvi, eni od zibelk ruskega baleta, ne vem, če si jo že takrat videla plesati v živo? Vem pa, da si videla slovito Carlo Fracci plesati v živo, delala si celo intervju z njo za Parado plesa na nacionalni televiziji. Je kaj vzporednic med njima?
Majo Plisecko sem v njenih kreacijah kot zelo mlada plesna navdušenka občudovala že v Moskvi, na odrih Bolšoj teatra in kremeljske Kongresne palače. Moj oče je takrat v sovjetski prestolnici zastopal slovensko podjetje Iskra, tako da smo tam – prav tako na Prospektu Kutuzova (!) –, preživeli kar nekaj let. Nemara me je z baletom in plesno umetnostjo nasploh 'okužila' prav 'labodka' Plisecka. No, tudi številne druge baletne zvezde, ki so takrat sijale na odru Bolšoj teatra. Spominjam se, da sem vsakič, ko sem si ogledala kakšno baletno predstavo, navdihnjeno odskakljala še svoj 'solo' po dolgem hodniku našega moskovskega stanovanja. Čeravno se lahko za spoznavanje baleta, opere, gledališča nasploh ter marsikatere druge zvrsti uprizoritvene in upodabljajoče umetnosti najbolj zahvalim svojim staršem, jima kar malo 'zamerim', da nista prisluhnila mojim prošnjam, naj me odpeljeta v baletno šolo Bolšoj teatra. S plesom, baletom in umetnostnim drsanjem sta se mi dovolila ukvarjati zgolj ljubiteljsko.
Ja, Carla Fracci, ki smo ga posneli za TV Slovenija oz. Parado plesa je bila takrat, če se ne motim, stara že šestdeset let. Tudi ona se ni pustila tako zlahka pregnati z odra. To velja tudi za slavno Angležinjo Margot Fonteyn, ki je Plisecki zaupala, da se bo zavoljo svojih finančnih težav na oder, če bo treba, pripeljala tudi z invalidskim vozičkom. Plisecka se v knjigi spominja tudi tega, da je novinarjem na večno vprašanje: "Kdaj se boste poslovili od odra?" vse prej kot prijazno odgovarjala: "Pri sto sedmih, nič prej." Sama pa sem Majo Plisecko v resnici prvič spoznala in z njo prijetno poklepetala šele leta 2009, ob njenem zadnjem obisku v Sloveniji. Pravzaprav se je tu mudila s svojim soprogom Rodionom Ščedrinom na povabilo Slovenske filharmonije, a ji je Društvo prijateljev baleta Bled priredilo srečanje z ljubitelji plesa v tamkajšnji festivalni dvorani. Spominjam se, da sem se takrat s svojim 'šefom' Jašem Otrinom (umetniškim vodjo ljubljanskega baleta) pogovarjala, da bi se spodobilo, da tako pomembno baletno umetnico na obisk in pogovor povabi prav osrednje slovensko operno-baletno gledališče. Ne vem več, zakaj, a tega mu takrat kljub prizadevanjem ni uspelo organizirati. Na Bledu je baletno divo intervjuval pokojni Sandi Čolnik. Sprva mu je zelo prijazno odgovarjala na silno trivialna in po njenem mnenju za občinstvo v dvorani skrajno neprimerna vprašanja. Nekajkrat ga je celo prosila, naj pogovor že vendarle preusmeri v baletne vode, saj je navsezadnje predvsem – balerina. A Čolnik se ni dal in kmalu je vzdušje na odru postalo sila neprijetno. Plisecka je njega in njegova 'modrovanja' o 'slačenju' pred fotografi in slikarji do konca pogovora le še nasršeno 'minirala'. Ko sem po končanem pogovoru kar malce v strahu stopila do nje, se ji predstavila in povedala, kdo sem, je bila topla, prijetna in nadvse prijazna. Podpisala se mi je v knjigo, jaz pa sem ji obljubila, da jo bom prevedla v slovenščino. Spominjam se tudi, da sem občudovala njen prekrasen, z drobcenimi gubami prekrit porcelanast in skrbno naličen obraz ter vitko postavo. Kljub 84 letom je še vedno izžarevala tisto neverjetno energijo in karizmo, s katero je 'obnorela' ljubitelje baleta po vsem svetu. V knjigi pa kot že rečeno ne skriva prav ničesar, niti tega ne, da ni imela ravno 'krotkega' značaja.

... z baletnima solistoma Rito Pollacchi in Petrom Đorćevskim ...
... z baletnima solistoma Rito Pollacchi in Petrom Đorćevskim ...


Si nekdanja plesalka, PR-ovka ljubljanskega baleta in zelo dobro poznaš svet baleta in plesa.  Ti je bilo zaradi tega kaj lažje prevajati oziroma se lažje vživeti v Majino pisanje?
Vsekakor se mi je bilo v svet baleta, gledališča lažje vživeti zavoljo afinitete, ki sem jo do te najtežje vseh oblik umetnosti vselej gojila. Kljub temu, da sem se s plesom vendarle ukvarjala le ljubiteljsko (čeravno smo bile 'Arrube' v tem plesnem ljubiteljstvu v resnici velike 'profesionalke'), plesalce na nek način lahko začutim tudi 'fizično'. Novinarstvo, za katerega se imam v resnici zahvaliti ravno tebi, saj sem ga prvič 'okusila' prav v tvojih oddajah (Dance Session na Kanalu A, Parada plesa na nacionalni televiziji) in pozneje tudi piarovstvo pri nekaj plesnih produkcijah in v SNG Opera in balet Ljubljana, pa mi je omogočilo vpogled v njihovo vsakdanje delovno življenje, ustvarjanje, način razmišljanja, solze ob porazih, veselje ob uspehih, težave pri poškodbah, skrbi za zdravje in vzdrževanje primerne telesne teže, rivalstvo, sovraštvo, prijateljstvo, povezanost … Navsezadnje mi je bilo zavoljo omenjenih izkušenj precej domače tudi izrazoslovje, čeravno se povsem strinjam s Plisecko, ki trdi, da "plesa v resnici ni mogoče opisati z besedami". 

... Razumevanje plesa ...
... Razumevanje plesa ...


To je tvoj drugi plesni oz. baletni prevod. Je bilo kaj drugače kot prvič?
Res je, pred leti sem prevedla tudi knjigo Razumevanje plesa angleške novinarke Judith Mackrell, ki je izšla pri založbi Forma 7. Gre za resnično zanimiv in vznemirljiv priročnik za vse tiste, ki bi radi odkrili in razumeli magičnost plesa. Po eni strani sem nekako lažje prevajala iz angleščine v slovenščino, saj gre za dva popolnoma različna jezika. Ruščina, ki jo čutim skoraj tako kot materni jezik, pa je na nek način lahko tudi zelo 'podobna' slovenščini, zato me zna velikokrat tudi 'zavesti'. Glede plesne terminologije sem imela prav gotovo veliko več dela s prvo knjigo, v drugi pa sem se še najbolj ubadala z na trenutke kar zahtevnim slogom balerine pisateljice, ki pa se mi ga je zdelo vredno prenesti slovenskim bralcem. Sicer je pa prevajanje po eni strani sila zanimivo, po drugi pa mukotrpno delo, ki zahteva vztrajnost in disciplino. No, vztrajna v življenju vsekakor sem, disciplinirana pa nikakor. Zato je zame prevajanje in neskončno sedenje ped računalnikom vselej velik izziv. 

... intervju s slovitim Mauriceom Bejartom za oddajo Parada plesa ...
... intervju s slovitim Mauriceom Bejartom za oddajo Parada plesa ...

    
Od nekdaj pa si bila povezana s plesom, čeprav ostajaš zvesta prevajanju. Nekateri se te še spomnijo kot plesalko skupine Arruba, potem že omenjeno 'piarovko' ljubljanskega baleta, ko si skozi medije pripomogla k ogromni prepoznavnosti baletnih plesalcev in plesalk. Kakšno je življenje baletne plesalke oziroma plesalca skozi tvoje oči?
Plesalci so si tako kot tudi ljudje nasploh med seboj precej različni. Zato ima vsak od njih svojo zgodbo. Svoje življenje. Za nekatere je ples le hipni navdih, za druge življenjsko poslanstvo. Nekateri so mu predani do konca, drugi se mu lahko odpovedo čez noč. Nekateri so bolj disciplinirani, drugi spet raje malce 'polenarijo'. Nekateri so ustvarjalni in izvirni, drugi malo manj. Nekateri se za uresničitev svojih ciljev borijo, drugi se le pustijo prepričati. Tako kot tudi življenje ljudi nasploh, življenje poklicnih plesalcev prav gotovo ni preprosto. Če želijo biti dobri, najboljši, se prebiti do 'vrha' in tam tudi ostati, morajo trdo garati. Dandanes se denimo od poklicne balerine ali baletnika pričakuje predvsem vsestranskost. Dobra klasična izobrazba, ki je temelj, a tudi pripravljenost na raziskovanje raznolikega plesnega besednjaka, ki ga v vadbeno dvorano prinašajo vedno zahtevnejši koreografi. Že skorajda atletska zgradba telesa, dobra telesna pripravljenost. Ustvarjalnost. Sposobnost, da se vživijo v zgodbe, kakor tudi podobe in gibe, ki jih njihova telesa – inštrumenti v rokah izvirnih in malo manj izvirnih snovalcev novih plesnih podob - pripovedujejo.  Odnos med koreografom in plesalcem pa je seveda še ena od številnih privlačnih tem, ki se je v svoji avtobiografiji loteva tudi vsestranska Maja Plisecka. 

... skupina Arruba ...
... skupina Arruba ...


Ti je bilo kdaj žal, da plesni oder nikoli ni zares postal tvoje življenje?
Čeprav sem bila v klasični balet zaljubljena že od zgodnjega otroštva, zdaj, v tem trenutku svojega življenja v resnici ne obžalujem ničesar več. Hvaležna sem za vse, kar mi je prineslo. Oder sem okusila zahvaljujoč plesu, jazzovskemu baletu, ki ga je gojila plesna skupina Arruba. 'Nastopala' sem pred in za kamerami. In tudi v dvoranah pred občinstvom. S poslanstvom, da ljudem približam ples. S plesalci, koreografi sem se pogovarjala in se še vedno pogovarjam o plesu. O tem občasno še kaj tudi napišem.

... z režiserjem oddaje Povabilo na ples ...
... z režiserjem oddaje Povabilo na ples ...


Pokomentiram tudi kakšno plesno tekmovanje. Sedaj sem o tem že nekaj malega tudi prevedla. Tako da v resnici lahko rečem, da je ples bil in ostal nepogrešljiv del mojega življenja. Sicer pa dvomim, da sem sploh imela vse potrebne predispozicije za klasični balet. S svojimi 174 centimetri in nogo številka 39 najbrž ne bi ravno bila elegantna balerina. Spominjam se, kako so prodajalke v moskovski trgovini z baletnimi pripomočki zmajevale z glavo, ko sem pri 14. letih in 172 centimetrih zahtevala baletne 'špice' št. 38. Balerina s takšno številko noge, pa kaj še!?

...  (foto: Janez Vlachy)
... (foto: Janez Vlachy)


Ples te zastrupi, kajne, saj ljubiteljsko plešeš še danes?
Ples te res zastrupi. In … kadar ga ni, tvojemu telesu manjka. Nekaj časa sem plesala tudi tango, ki pa sem ga zadnja leta nekako zanemarila. A tudi tu še nisem povsem obupala. Ni vrag, da nekega lepega večera ne bom spet iz omare potegnila svojih tango sandalov z visoko peto in jo mahnila na milongo. Za tango sta potrebna dva. Jaz pa nekako nisem imela sreče z dovolj navdušenimi soplesalci … Brez soplesalca je težko hoditi na tečaje, se učiti, napredovati … Trenutno potrebo po gibanju zadovoljujem z vadbo joge, ki pa mi zelo ugaja.

... z nizozemskim koreografom Iwom van Zwietnom
... z nizozemskim koreografom Iwom van Zwietnom


Si tudi redna obiskovalka vseh gibalnih predstav. Kaj najraje pogledaš in kaj te še vedno fascinira, navduši ob gledanju?
Tako kot pri katerikoli drugi obliki umetnosti me tudi pri plesu navduši vse tisto, kar se me dotakne, kar me prevzame, kar mi prikliče solze v oči, kar me napolni s posebno energijo, kar mi dovoli, da si ustvarim svojo lastno zgodbo, svojo poezijo … Prav o tem, da v umetnosti v resnici iščemo poezijo, sem se namreč nazadnje pogovarjala s Jeroenom Verbruggnom, ki je na oder ljubljanske Opere postavil balet Orfična himna. Ne morem ti povedati, kako srečna sem bila, ko sem to neverjetno poezijo, ki jo je ta mladi človek, koreograf, šele na začetku svoje ustvarjalne poti, s pomočjo čudovitih plesalcev ljubljanskega baleta in umetniške ekipe, ki je sodelovala pri tem projektu (dirigentke, kitarista, scenografa, kostumografke, oblikovalca luči …), izlil na oder, zares začutila tudi v svojem srcu …Plesne predstave najbrž čisto zares 'najbolj' redno spremljam na odrih SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevega doma. Nazadnje me je tam presunil Saburo Teshigawara s svojim doživetjem Wagnerjevih Tristana in Izolde … Kaj zanimivega na temo plesa si tu in tam ogledam tudi po televiziji ali na spletu. Če se odpravim na kakšno potovanje (le teh zadnja leta resnici na ljubo ni bilo prav veliko), tudi na njih poskušam ujeti kakšno dobro plesno predstavo. Zavoljo že prej omenjene 'prilepljenosti' na računalniški zaslon pa marsikaj tudi spregledam in zamudim. Tako zadnje čase ostajam 'dolžna' mariborskemu baletu in slovenskemu sodobnemu plesu, pa tudi vsem drugim zvrstem plesa jazzu, hip-hopu, modernu, standardnim in latinskoameriškim plesom, flamenku … itd. Tudi mene pa, moram priznati, zadnje dve ali tri leta navdušuje 'naš' Aljaž Škorjanec in BBC-jeva produkcija Strictly Come Dancing, ki si jo delno pogledam na youtubu. Kdaj že smo si vsi tisti, ki smo delali na slovenskih televizijah in urejali tudi kakšno zabavno oddajo, želeli takšnih posnetkov plesa. Z 'roko' (tako v žargonu rečemo kameri z dolgim nastavkom, ki lahko pokrije veliko površino prizorišča), ki ni 'v gipsu'. Zato vsekakor navijam za naše ustvarjalce oddaje Zvezde plešejo in jim seveda želim čim več koreografskih, kostumskih in snemalnih presežkov.   

... ena od mnogih tiskovnih konferenc za SNG Opera in balet Ljubljana ...
... ena od mnogih tiskovnih konferenc za SNG Opera in balet Ljubljana ...


Bo to v prihajajočih dneh balet Hrestač ali kaj drugega?
To bo konec decembra vsekakor fantastični Angelin Preljocaj in njegova Romeo in Julija v Cankarjevem domu!
Kaj pa na splošno občutiš ob slovenski plesni in baletni sceni? Kakšne energije te prevevajo?
Veseli me, da je Slovenija nedvomno še vedno zelo močna 'plesna' nacija. In da imamo ogromno zelo dobrih, nadarjenih, odlično izšolanih plesalcev, ki jih z veseljem angažirajo tudi tuji plesni ansambli. In seveda tudi veliko zelo zelo zanimivih, izjemno ustvarjalnih koreografov. O tem navsezadnje pričajo tudi mednarodna tekmovanja, na katerih žanjejo velike uspehe. Sedaj sem se spomnila še enega izjemno gledljivega in dobro posnetega televizijskega projekta Evrovizijskega tekmovanja mladih plesalcev, ki ga prireja Evropska radiodifuzna zveza EBU in na katerem naši plesalci in posledično tudi njihovi koreografi, ki jim pripravijo tekmovalne točke, praviloma zasedajo najvišja mesta.
Čeravno sem zadnja leta kot gledalka plesa precej manj angažirana kot prej, lahko iz množice domačih stvaritev, ki mi jih je kljub temu uspelo videti, izluščim tiste, pod katere sta se podpisala Gregor Luštek in Rosana Hribar, ki sta zame s svojimi Dueti najbolj 'poetičen' par slovenskega plesa. Da sta svoje bogato plesno in koreografsko znanje, svoje izvirne zamisli sposobna več kot uspešno preliti v telesa drugih plesalcev, sta dokazala tudi s svojo koreografijo Meso srca, ki sta jo, če se ne motim, pred dvema letoma postavila na oder ljubljanske Opere. To je bila spet ena tistih predstav, ki se me je resnično globoko dotaknila.

...
...


Kdo ali kaj te najbolj navduši ob gledanju?
Že prej omenjena poezija …
Imaš kakšen moto, ki te spremlja v življenju v stilu en ples na dan odžene zdravnika stran ahahaha?
Nekega svojega posebnega plesnega mota do zdaj res nisem imela, a ker sem prepričana, da je moje življenje vsekakor lepše tudi zavoljo plesa, je lahko to nekaj zelo preprostega: Naj ti življenje polepša – PLES!
Ali je v načrtu že kakšen nov plesni prevod oziroma kaj bi si želela lansirati med slovenske bralce in bralke?
Zamisli in želja je seveda veliko. Najprej bo to morda druga knjiga Maje Plisecke, Trinajst let po tem … Potem pa … hm, še kakšno presenečenje!
Hvala za pogovor in se vidimo na Knjižnem sejmu, ko bo tvoja Maja Plisecka tudi uradno zaplesala.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Oče Jože jokal. Njegova hčerka Patricija Crnkovič druga na plesni Evroviziji!
Našo plesalko je premagala Poljakinja Paulina Bidzińska
Urška Centa s flamenkom na sodobni način. Slovo od leta 2017 s predstavo Sacai.
Cikel plesno-glasbenih koncertov flamenka Noches de tablao se od leta 2017 poslavlja s posebnim prazničnim programom. Znova vas toplo vabim v prostore ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
December 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Sublime Nature Tonka Bean. Prefinjenost, harmonija, čutnost in kakovost združeni v eni steklenički
Pri Oriflamu so izdelali edinstveno dišavo za vse, ki cenite na preprostost in lepoto narave
Veganska praznična potička
Že premišljujete o praznikih in zdravih sladkih dobrotah? Moja potička je posebna in slastna!
Preberi članek
Preberi članek