Ljubljana, 04.01.2015 | Daliborka Podboj

Branko Potočan. Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekli

Solo predstava za dva
Solo za dva. (foto: Sunčan Stone)
Solo za dva. (foto: Sunčan Stone)
Plesalec in koreograf Branko Potočan je 15. decembra predstavil svoj novi avtorski projekt Solo za dva. Leto 2014 je Potočanovo leto, v katerem  praznuje 20 let delovanja svoje skupine Fuorklor, po njeni ustanovitvi  leta 1994 in po  vrnitvi iz tujine, ko se je pred tem leta 1990 pridružil sloviti skupni Ultima vez belgijskega koreografa Wima Vandekeybusa. Teh dvajset let plesnih vzponov s skupino Fuorklor je Potočan zaznamoval že  jeseni 2013 ob premieri predstave Sijaj, s prepoznavnimi partnerji fizičnega gledališča: Tina Janežič, Jana Menger, Dušan Teropšič in Sebastjan Starič. Hkrati pa napovedal in v Sijaju tudi že predstavil skupino plesalk mlajše generacije, s katero se je začel intenzivno ukvarjati in sodelovati: Veronika Valdés, Enya Belak, Tamara Polanc, Tini Rozman, ko jim je ponudil delovni prostor, vodeno vadbo in jih začel vključevati v svoje plesne projekte. In ne le v svoje, ampak kot član skupine Betontanc tudi v predstave režiserja Matjaža Pograjca.
...
...

Tako so že v letu 2014 Veronika, Enya, Tamara in Tini nastopale v Pograjčevi gledališki predstavi Amor Omnia Vincit, v predstavi strasti in škandalozne ljubezni znanstvenice Marie Curie, kjer so v zastavljenem gibanju povezovale čas in scensko dogajanje.
...
...

Zdi se, da leto 2014 napoveduje Potočanovo novo koreografsko usmeritev, kjer prevladujejo njegovi gibalno izvirni in atraktivni dueti. V Pograjčevi  predstavi Pista sveta je bil to fizično razgiban koreografski objem v oklepu kolesarske gume, kjer sta se spoprijela Katarina Stegnar in Potočan, v Amor Omnia Vincit pa je izstopal plesni let ljubezenskega vzpona na cirkuških trakovih, ko je znanstvenica Curie (Katarina Stegnar) doživljala svoj čustven (plesni) preporod ter lebdela pod stropom odra, plesni vzgon pa doziral mlajši in že poročeni Mariin ljubimec, fizik P. Langevin (Vito Weis).
...
...
 
V predstavi Solo za dva koreograf Branko Potočan projicira nenavaden, predvsem zanimiv koreografski duet dveh moških solistov, po lastnem konceptu, in se še predstavi kot plesni solist ter spodbujevalec gibalnih premikov skladatelja Marka Brdnika, klasično izobraženega glasbenika in solista na harmoniki. Duet glasbenika in plesalca ni konvencionalen, je prepoln zabavne animacije, ki še posebno pristno zaživi v njunem tangu, duetu stikajočih se temen. Glasbenik se izkaže kot zabaven gibalec in klovn dobrohotne obrazne mimike. Kot bi v živo sledili dvojcu povprečnih, vsakdanjih moških z obilico časa, brez pretiranih ali prenapetih ambicij, ki se znajdeta na leseni klopi. Glede na dizajn lesene klopi sta to kar zreli osebi iz nekega drugega okolja in časa, ki ljubita svoj moški mir, in seveda zasidrani prav, niti se ne enačita z današnjo travmo umanjkanja časa. Spominjata na vzdušje poletne sieste, na obmorsko okolje, ko se možje posedajo ali pa čakajo na ulov, le da sta tu dva, ki niti ne čakata in ne lovita, pač sedita in zreta pred sebo; sta tu in zdaj, vendar odsotna v mislih in samosvoja v dejanjih. Eden uživa v svoji glasbi in ga nič ne odvrne od teh užitkov, niti plesalec, ki ga premika in sklada na vse mogoče načine, če je treba bo igral kar stoje na glavi, vselej zadovoljen, da lahko igra. Tudi ples mlade sodobne labodke (Enya Belak), ki se kar pojavi pred njunimi očmi v mimohodu ženske plesne lirike, ju ne premakne. Ne zaznata niti plesnega direndaja štirih plesalk Veronike, Tamare, Tine in Enye, očitno ni dovolj močne spodbude za kakršnekoli premike. Nastopata dva svetova, razigrana mladost, še posebej potencirana v vihravosti mladenk, ki že tako prehitevajo v svojih mislih in dejanjih, in svet dveh zrelih umirjenih uživačev. Prav redko se na odrih doživlja svet umirjenih moških (prej na filmskem platnu), fizično moč, ki ni agresivna in je predana času, ki teče z zamikom: "Sedim gledam in si mislim svoje, opazujem in sem opazovan," je v gledališkem listu opisano dogajanje na odru.
... (foto: Drago Videmšek)
... (foto: Drago Videmšek)

Solo za dva pa ni samo plesni projekt o (ne)fizičnih aktivnosti, tej razpoznavni problematiki novodobnega časa, ampak istočasno na široko razpira paleto razmisleka in asociacij o aktivnosti in inertnosti ljudi ter družbe, tudi o zaskrbljujoči apatiji časa, ki je med vrsticami berljiva v dodanem  podnaslovu: Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekli. Koreograf Branko Potočan umirjeno in poglobljeno snuje dane možnosti nadgradnje, tudi sreče, za katero je dovolj že minimalen fizični – notranji aktiven premik, ki največkrat vodi do velikih osebnostnih premikov. V presežku lastnih gibalnih in možnih premikov se na odru predstavita tudi plesalki na invalidskem vozičku, ena na ročno vodenem, druga pa na motoriziranem: Mija Pungeršič in Marja Koren, scenski prostor pa je rezerviran še za gibčno akrobatko Katjušo Kovačič in za gibalke: Nino Grguraš, Lano Mihelčič, Nino Bučuk, Rebeko Vegelj, Katjo Pavlovič, Lucijo Adamič in Kristino Martinc.
...
...

Da je ples za Mijo in Marjo strast, odseva srečen nasmeh na njunih licih. Ko Marja uživa v premikanju svojega telesa po tleh, se obrača in plazi ter se skoraj že sama postavi na svoj invalidski voziček, čeprav ne povsem brez pomoči, poskus pa je le bil uspešno prestan. Ali ko se Mija zavrti po prostoru v objemu plesalca osvobojena svojih velikih koles in se v plesu z nogami dotika tal. Poleg avtorske glasbe Marka Brdnika je tu še hrastniška skupina Veter (Slobodan Filipovič, Janez Škofic, Edi Pap, Zoran Košir, Jože Buden, Mira Buden, Mojca Ulaga, Anita Kauzer, Anton Avbelj), ki dodatno pestri glasbene intervencije. Ko se ob svetlobni in zvočni manipulaciji zdi, da se sledi videospotu skupine Veter, popolno presenečenje pa nastopi, ko skupina sestopi iz svetlobne iluzije in se v celotni zasedbi znajde na odru (oblikovanje svetlobe Tomaž Štrucl, manipulacija zvoka Jure Vlahovič, dramaturgija Andreja Kopač).
... (foto: Sunčan Stone)
... (foto: Sunčan Stone)

Tudi na odru ni le ena lesena klop, jih kar nosijo in enake klopi skladajo med seboj v višino, izoblikujejo pa uravnoteženo geometrično telo poševnih stranic, oba solista pa se nemudoma udobno umestita v prazne medprostore. No, ta nenavaden, vendar likovno zanimiv scenski detajl žal ne obstane, niti ne ponudi kaj več kot trenutno statično formo; verjetno bi, če bi se ideja bolje zgnetla, tudi lahko "stekla".
Plesno-gledališko-glasbena predstava Solo za dva; Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekli, teče gladko, je zabavna in dovolj jasno berljiva v izvedbenih presežkih vseh nastopajočih, predvsem pa se iskri v izvirnih domislicah in razgibanih koreografskih solucijah Branka Potočana ter ob avtorski glasbi Marka Brdnika.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Paraplesalci na mednarodnem tekmovanju na Poljskem uspešni!
Minuli vikend je na Poljskem potekalo mednarodno tekmovanje v plesih na vozičku. Trije pari ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek