Miha, pozdravljen v teh ponovoletnih dneh, ki si jih, kot vidim, izkoristil za obisk doma. Koliko časa te ni več na slovenskih tleh, od kdaj šteješ, da si zapustil slovenski, tudi plesni prostor?
Barbara, pozdravljena. 2018 sem štel 20. obletnico tujine. Z odhodom na Dunaj, na akademijo za ples igro in petje. In s tem kar hitro zapustil plesni prostor v Sloveniji, saj je bil sam študij zelo zahteven in obsežen na vseh treh področjih, in to celo v nemškem jeziku.
Če me spomin ne vara, je bil Dunaj in tamkajšnji študij muzikala prva stopnica v tvoji karieri izven Slovenije. Zakaj ravno Dunaj in zakaj tujina?
Glede na to, da sem kot najstnik veliko preplesal, igral in pel v takratnih prvih muzikalih v Sloveniji, me je pot zanesla v NYC (Broadway dance center, Steps itd.), kjer sem se plesno izpopolnjeval in od takratnih plesnih pedagogov dobil iztočnico, da je pravi čas, da se profesionalno osredotočim na ta poklic. Ta talent pa je opazil tudi takratni direktor in umetniški vodja akademije na Dunaju in me tako povabil na sprejemni izpit. Bilo mi je v čast, saj je bila ta akademija muzikala ena najbolj priznanih akademij, ne samo po samem programu, temveč predvsem zaradi priznanih docentov (profesorjev), kjer sem zelo hitro dobil priložnost sodelovanja z njimi Dunaj je bil takrat že nekaj časa meka novih muzikalov; naj omenim samo svetovno premiero Tanz der Vampire (Roman Polanski), tako da sem imel poleg študija možnost nabirati izkušnje na velikih odrih s priznanimi režiserji in koreografi.
Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si na sceni že dolgo, a kljub temu − spomin je varljiv. Kako je ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno ples?
Pri zagrizenemu športniku, kot sem bil, so bili disciplina, trening in novi izzivi vedno prisotni. In tako me je na zimskih počitnicah sestra prosila, naj jo spremljam na tečaju plesa, kjer je takratna plesna pedagoginja Silvestra Samec dobesedno odkrila moj talent šov biznisa in me takoj napotila k Mojci Horvat. Pod okriljem slednje in njene skupine sem kar hitro osvojil naslove državnih, evropskih in svetovnih naslovov v šov plesih ter se tako začel zanimati tudi za muzikale. Že kot najstnik sem občudoval takratne plesne filme s Fredom Astairjem, Gene Kelly ter se tako uril dneve in noči, da bom tudi jaz enkrat tako lahko, svobodno in elegantno preletaval filmske in gledališke odre. Prav zaradi teh navedenih iniciativ občudujem ples, ker ti da možnost, da se ne samo fizično, ampak predvsem čustveno izraziš.
Kakšno je bilo torej tvoje plesno šolanje, ki ni obsegalo samo plesa, kajne?
Samo šolanje na Dunaju je bilo zelo obsežno, saj sem poleg plesnih, pevskih in igralskih tehnik spoznal še glasbene teorije, pevske interpretacije, improvizacije.
Kdaj si se odločil, da bo tujina tvoj dom? In kje si zdaj pravzaprav, kje je tvoj dom?
Po zaključenem študiju na Dunaju so me vabili z gledališkimi in filmskimi ponudbami v Švico, Italijo, Nemčijo. Leta 2004 sem se v vlogi Peperja in stalnega ansambla Mamma Mie preselil v Hamburg ter tam ostal dobri dve leti, leta 2007 pa mi je komična opera v Berlinu ponudila vlogo Dicka/Gremio v muzikalu Kiss me Kate. Vendar me je evropska premiera Tarzana (Phil Collins), kjer sem bil med več kot 2000 performerij z vsega sveta izbran, prevzela in sem se vrnil nazaj v Hamburg, kjer je zdaj tudi moj dom.
Je bila ta odločitev vse prej kot lahka ali se na ta razmišljanja lahko-težko sploh nisi oziral, ampak si preprosto videl možnost in odšel?
Moram priznati, da sem že kot najstnik ne samo sanjaril, ampak tudi vedel, da so gledališče, film in glasba moji življenjski spremljevalci. Slovenija v tistem času še ni bila dorasla muzikal sceni, zato se nisem oziral nazaj, ampak sledil svojim sanjam in ponudbam v tujini.
Kakšno je tvoje življenje muzikal performerja v tujini? Nad čim si najbolj navdušen in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega?
Samo življenje muzikal performerja je pestro in zahtevno, saj moraš poleg predstav, ki jim mi rečemo ‘long run’ (osem šovov na teden; dve predstavi v soboto in nedeljo), nenehno ostati v popolni formi, tako da se moj dan začne ob šestih zjutraj z meditacijo in jogo, nadaljuje pa tudi do dveh s pevskimi in igralskimi vajami ter pripravami na nove avdicije. Zvečer pa v gledališče, vendar mi sam oder, luč, gledališko vzdušje, prekrasni kolegi, in seveda kar je za nas umetnike največja nagrada, stoječe ovacije (aplavz) in nasmejani obrazi, poplačajo ves vloženi trud.
Od nekdaj si se mi zdel samosvoj in radoveden plesni umetnik. Je res? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Ples je moje življenje, saj je moj indikator izražanja čustev. Fascinira me predvsem raznolikost slogov, s katerimi se v zadnjih časih soočam tudi kot koreograf. Stremim pa k popolnosti, ki se prek joge uravnoteži.
Nisi pa samo plesalec, si tudi pedagog in koreograf. Redno sodeluješ pri projektu Ljubljana Festivala Predani korakom in si nekako povezan z nami, ki smo ostali tukaj. Zakaj je ta projekt poseben?
Na ta projekt sem zelo ponosen in počaščen. Poseben je predvsem, ker delam otroki, ki so en sam navdih. V ta projekt so vključeni tudi otroci z omejenimi fizičnimi sposobnostmi (invalidi), in prav tu me navdihnejo njihovi drugi talenti in občutki, ki jih tako vključim v predstavo. In s tem skušam pričarati vez med njimi.
Ne vem, če spremljaš slovensko plesno sceno, plesalce … Pa kljub temu vprašam, ali meniš, da se je kaj spremenilo od tvojih mladostnih začetkov − kaj je dobrega, kaj malo manj dobrega, kako nas vidiš s časovne in kilometrske razdalje?
Plesne scene v Sloveniji ne spremljam prav pogosto, vem le, da imamo veliko talentov.
Je kdo iz stare plesna ekipe, s katerim še vedno ohranjaš stik? Mojca Horvat, Fiona Johnson?
Z Mojco Horvat in nekaj drugimi plesalci se občasno dobimo in obujamo stare spomine. Sem le dvakrat na leto v Sloveniji, takrat pa ves čas preživim s svojo družino.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje predvsem to, da se iz leta v leto plesni slogi spreminjajo in vedno bolj povezujejo stari ter novi. Žalosti pa me predvsem to, da še kar nekaj ljudi preprosto ne ve, koliko časa, treningov, discipline zavzame sam ples, in kljub temu velikokrat ni primerno poplačan.
Kaj in koga najbolj pogrešaš zdaj, ko živiš in delaš v tujini?
Svoje najbližje, mamo, očeta, sestri, svoje nečake, saj sem že trikratni ponosni striček. Glede na to, da so se telekomunikacije zelo spremenile in dale možnosti video in drugih pogovorov, sem bolj kot ne vsak dan v stiku z njimi.
Še nekaj neplesnih vprašanj. Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Svoje proste trenutke najbolj namenjam jogi, saj sem od leta 2011 certificiran učitelj joge. Velikokrat si rad ogledam dobre filme, gledališke igre, udeležujem se filmskih festivalov in nadaljnjih izobraževanj. Prosti čas pa preživim predvsem s prijatelji in družino.
Se lahko pohvališ, da znaš odlično skuhati kakšno jed?
Na to vprašanje bi najbolje odgovorili moji najdražji, za katere zelo rad skuham kako jed, lahko rečem predvsem to, da je moja prehrana zelo zavestna in − bolj kot ne − lahka (ayurveda).
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju − početi kaj drugega kot plesati?
Kot sem že prej omenil, me ples spremlja že vse življenje. Glede na to, da sem študiral tudi petje in igro, sem svojo plesno kariero, ki je tudi omenjena, popolnoma izkoristil s prekrasnimi in vrhunskimi projekti, na katere sem zelo ponosen, hkrati pa sem skozi ta čas imel možnost igrati v filmih, sinhroniziral kar nekaj filmov in reklam ter napisal in odpel celo svojo pesem. Zadnje čase pa zelo rad delim svoje izkušnje kot docent na plesnih akademijah, kot učitelj joge in koreograf.
Kakšne so želje in vizije za naprej glede na to, da se leto dobro začenja? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
Mislim, da so želje in vizije pomembne, saj tako zastavljajo tvoj osebni cilj. V novem letu me čaka kar nekaj projektov, ki se jih že zelo veselim, med drugim tudi Predani korakom v Sloveniji. Že v začetku januarja imam več avdicij za vloge v filmih in gledališčih, rad pa se tudi prepustim toku življenja.
Kaj meniš, po čem si prepoznaven med ljudmi. Je kaj takega, za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naš Miha?
Hmmmmmmm, nasmejan, vesele narave, dostikrat ‘odštekan’ in kljub vsemu zavesten in empatičen.
Tvoj moto v življenju pa je?
‘One word − BALANCE’ (ena beseda − ravnotežje, op. p).
In kdaj se vrneš v Slovenijo?
V maju! Moja najmlajša sestra Katja se poroči, juhu, potem pa spet v avgustu za projekt Predani korakom, če se pa to vprašanje nanaša na vrnitev za vedno, bi pa rekel, hmmm, zanimivo vprašanje. (smeh)
