Spoznajte mladega Tržičana, Žigo Janškovca, ki si tlakuje pot med plesne zvezde!
Se nam lahko za uvod v intervju predstaviš kot oseba in kot plesni ustvarjalec. Kdo si, Žiga Janškovec, in kam si namenjen?
En lep pozdrav, moje ime je Žiga Janškovec, star sem 21 let in prihajam iz Tržiča. Sem mlad, nadobuden plesalec, ki ima sanje tako velike, da se jih še sam kdaj ustrašim (smeh).
Stereotipno vprašanje na začetku, a nujno potrebno, da spoznamo tvoje začetke. Kdo te je odpeljal na ples, kaj je bil ‘usodni’ trenutek, če je sploh bil, da si se odločil za ples?
Do mojih prvih plesnih korakov je bila kar dolga pot neuspešnih poskusov v različnih športih, od nogometa, košarke, tenisa, namiznega tenisa, rokometa … Najdlje sem vztrajal pri alpskem smučanju – pet let. Nekega dne pa se je mami odločila, da bi mogoče poskusil s plesom. Odpeljala me je na prvi trening v plesni klub, kjer sem začel v bistvu z breakdanceom, in ostalo je zgodovina.
Za vse tiste, ki bodo prvič brali o tebi, napiši, kako je potekala tvoja plesna pot.
Moja plesna pot se je začela v 5. razredu osnovne šole, v Plesnem klubu Tržič, ki je bil moj prvi pozdrav v svet plesa. Kot že omenjeno, sem začel z breakdanceom pod vodstvom Timoteja Korena. Po enem letu breakdancea sem ugotovil, da mi ta stil plesa ne ustreza najbolje in se vpisal na hip-hop tečaje, ki jih je takrat vodil Nejc Osovnikar. Z večjo željo po tekmovanjih in večjim zanimanjem za koreografski svet sem se potem v 8. razredu prepisal v Plesni studio Špela (PSŠ), kjer je bilo več plesalcev in tudi več možnosti za tekmovanje v malih skupinah in formacijah. V PSŠ sem imel možnost se učiti od več različnih trenerjev: Špele Mandelc, Mihe Furlana, Jana Marolta, Tjaše Leban in Aljoše Moderndorferja. V drugem letniku srednje šole pa sem se zadnji hip odločil, da se udeležim avdicije v plesnem klubu Artifex za prvo člansko skupino, v kateri sem potem po čistem presenečenju tudi dobil mesto. To je bilo zame popolnoma nepričakovano in kar nenadoma se je vse moje življenje obrnilo na glavo. Vsak dan vožnja v srednjo šolo v Radovljico, od tam v Ljubljano na treninge in zvečer ob enajstih domov v Tržič. Tam sem bil dve leti, kjer sem svoje znanje nabiral od fantov skupine Artifex, predvsem Žige Mlakarja, Žana Jeršina in Tilna Jerasa. Dve leti v Artifexu sta bili absolutno najboljša spontana odločitev in res sem hvaležen za priložnosti, ki sem jih doživel v teh dveh letih. Od leta 2019 pa sem na svojem, ne pripadam nobeni plesni šoli in ves svoj čas namenjam potovanju po tujini, kjer se izobražujem v raznih plesnih programih in kampih.
Omenjeni pedagogi oziroma plesni ustvarjalci, koreografi so vplivali nate, a vendar imaš tudi svoje plesne idole?
V zadnjih nekaj letih sem se imel priložnost učiti se od številnih priznanih učiteljev in koreografov, tako slovenskih kot svetovno poznanih. Idolov je ogromno, ampak gotovo moram izpostaviti dva, od katerih se zadnja tri leta učim bolj redno, in sta tudi dva, ki sta mi dala največ znanja: Diana Matos in Shay Latukolan.
Si specialist za hip-hop, če te popredalčkam. V čem je posebnost hip-hopa, da te navdušuje in si mu zvest?
Sam nisem največji oboževalec predalčkanja in sam sebe zares ne bi imenoval za specialista hip-hopa. Vsekakor je neka povezovalna sila med vsemi plesnimi stili, ki me zanimajo in jih treniram, navsezadnje sem s tem tudi začel, ampak mislim, da potrebujem še veliko, da bom lahko rekel, da semi specialist v nekem stilu, in ravno v tem procesu zdaj najbolj uživam.
A opažen si tudi na drugih plesnih področjih. Pri tem imam v mislih tvoje spremljevalne plesne aktivnosti ob boku pevskih ustvarjalcev. Kako Žiga diha takrat, kadar je del te nekoliko bolj komercialne plesne podobe?
Sodelovati z različnimi pevskimi artisti je absolutno največji cilj v moji plesni karieri, in letos se mi je odprlo kar veliko vrat na tem področju. Bi lahko rekel, da je Žiga takrat res najbolj srečen in da so občutki na odru res nekaj neopisljivega. Res velike zahvale vsem koreografom in artistom, ki so mi letos dali vse te priložnosti: Žiga Sotlar, Tatjana Gajanovič, Eva Mauricio, Tia Krašovec in Masayah.
Bil si del uspešne predstave Avantgarde, ki je res nekaj posebnega. V čem je posebnost s tvojega vidika?
Avantgarde je zame en resnično plesni dogodek, zaradi katerega imam rezervirane vse septembre do konca življenja (smeh). Vse pohvale Leji (Messec, iniciatorka projekta Avantgarde, op. u.), da je uresničila svojo zamisel, ki je do danes povezala že več sto plesalcev, in mislim, da vsak, ki je bil kdajkoli del predstave, lahko potrdi, da je ta predstava res ena lepa izkušnja. Preprosto je ves proces zabaven, sproščen, nobene tekmovalnosti, nobenih oznak plesnih klubov, nobenih obsojanj in vsak je lahko to, kar hoče biti. Zame je en zelo pomemben mejnik moje kariere, saj je bil to nek prvi portal, kjer sem leta 2020 predstavil svojo zamisel in koreografijo pred tako velikim številom gledalcev. Ni veliko odrov, kjer imamo koreografi povsem proste roke pri ustvarjanju in vsa orodja, da to izkoristimo.
Si pa tudi ustanovitelj, vodilna sila plesnih delavnic The Next Generation. Nam predstaviš še ta del. Kdo ste, komu so delavnice namenjene in zakaj je pomembna ta dejavnost?
Leto 2019 je bilo res veliko leto zame, veliko enih sprememb in novih izzivov, med drugim tudi organiziranje plesnih delavnic. Vodilna sila projekta sva midva z Leo Vaupotič, zamisel pa je nastala iz želje po priložnosti, da se preizkusimo mladi tudi sami na takšnem visokem položaju – učitelj. Oba sva si želela deliti znanje in predstaviti kakšno svojo koreografijo, zato sva si to priložnost ustvarila kar sama. Projekt žal že dve leti stoji, fokus je šel vmes drugam, oba sva imela veliko svojih želja, čas pa beži dalje. Sva se pa res pred kratkim pogovarjala z Leo o projektu in mogoče v bližnji prihodnosti res pride spet kakšen dogodek.
Trenutno pa je fokus na drugem projektu, organiziranju plesnih dogodkov – NFT, ki ga vodiva skupaj z Maticem Erženom. Že eno leto organizirava na vsaka dva meseca delavnice v Ljubljani, letos septembra pa sva dogodek peljala tudi v Zagreb. Kaj sledi, ne veva, ampak gotovo je obema v interesu, da se razširiva še kam drugam.
V plesni karieri deluješ na različnih ravneh, od pedagoga prek plesalca do koreografa. Kako jih doživljaš in kako jih med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Moja želja je bila vedno biti najprej plesalec, nato pa pedagog in koreograf, vendar se je moja pot v zadnjih letih odvila povsem nasprotno. K sreči sem v bistvu že kar na hitro postal vse troje hkrati. Priložnost sem imel učiti že na nekaj večjih platformah in tudi malo po tujini, koreografiral sem letos tudi svojo prvo turnejo za reperko Masayah in imel možnost plesati ob boku nekaterih znanih artistov. Za vse to sem zelo hvaležen in roke so vedno odprte za vse tri plesne poti, kljub temu mi je trenutno prioriteta postati najprej kakovosten plesalec in nabrati veliko izkušenj ter znanja, ki ga bom potem lahko predajal naprej kot pedagog in vodil projekte kot koreograf.
Kaj te v koreografijah vodi, kaj je začetni vzgib in kako prideš do točke, pod katero se podpišeš?
Preden se lotim koreografiranja, je prvi korak zame vedno poslušanje glasbe, na katero bom ustvarjal. Nato se zaprem v dvorano in začnem uresničevati zamisli, ki sem jih dobival med poslušanjem. Proces je ponavadi kar dolg, včasih tudi dva dneva ali več. Sem pa vsekakor na vse svoje izdelke zelo ponosen in redko mi kaj, kar ustvarim, ni všeč.
Ali s točko vedno želiš gledalcu, občinstvu kaj sporočiti ali gre samo za zaporedje korakov?
Osebno največkrat ne ustvarjam z namenom sporočanja ali izpovedovanja, kljub temu pa vedno želim v gledalcu vzpodbuditi čustva. Največ mi pomeni, če gledalci ob mojih kreacijah uživajo, tako kot jaz uživam ob kreiranju in plesanju.
Predvidevam, da si bil, mogoče si še, del tekmovalne plesne karavane. Zakaj tekmovati in zakaj ne?
Že nekaj časa ne tekmujem več. Velik razlog je najbrž to, da nisem del nobene plesne šole. Zdi se mi, da nisem še rekel zadnje besede pri tekmovanjih, namreč imam same lepe spomine na ta del plesa, vsekakor pa je fokus trenutno drugje in sem čisto miren, četudi nikoli več ne nastopim na slovenski tekmovalni sceni.
Mnogo slovenskih plesalcev je odšlo v tujino, nekateri so bolj, drugi manj uspešni. Tudi ti zdajle odhajaš, pa najbrž ni prvič. Nam zaupaš svoje ambicije v tujini?
Ja, trenutno se odpravljam na sicer bolj izobraževalni pobeg v tujino, vsekakor pa je tujina nekaj, o čemer sanjam že dolgo in sem v procesu, da te sanje čim hitreje tudi uresničim. Zanimata me Amsterdam in London, vsekakor pa bi enkrat en del življenja preživel tudi v Ameriki, ampak korak za korakom.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno. Kaj ti je všeč in kaj malo manj?
Slovenska plesna scena je po mojem mnenju zelo kakovostna in talentirana, kljub temu bi želel, da bi se med seboj bolj povezovali, se podpirali in si delili znanje.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ni tako všečno?
Občutek svobode, ko plešeš na svoje najljubše pesmi, mi vedno prinese nasmešek na obraz, in občutek plesanja pred ogromno množico ljudi je ravno tako neopisljiv. Pri plesu pa je zares tudi veliko stvari, ki mi niso tako všeč, predvsem industrija in okvirji, ki jih ta postavlja.
Kaj pa počneš poleg plesa, čemu namenjaš proste trenutke, če jih je sploh kaj? Kaj takrat počneš, zaupaj nam kakšno skrivnost zasebnega življenja.
Poleg vseh treningov in preostalih plesnih projektov najbolj uživam, ko potujem. Zame na svetu ni boljše kombinacije, kot sta potovanje in ples. Zelo rad se vrnem tudi na bele strmine in smučam ali hodim v hribe. Trenutno pa zaključujem študij turizma, ki je bil zadnja tri leta kar velik del mojega prostega časa.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ja, res imam en moto, ki ga imam tudi tetoviranega na levi roki: “Until I win”. Pomen tatuja je v bistvu zelo preprost, in sicer da pri vsem, česar se lotim in počnem v svojem življenju, od preprostih vsakodnevnih opravil do dolgih življenjskih ciljev, vztrajam in dam od sebe vse, kar je v moji moči, da ‘zmagam’. Želja je, da se na smrtni postelji vprašam, če sem zmagal življenje, in da brez dvoma odgovorim ‘da’.
Po čem si prepoznaven, kaj meniš?
Uff, težko vprašanje, najraje bi vprašal druge, kaj si mislijo, ampak mislim, da imam nek poseben način gibanja, ki me loči od ostalih.
Je s tabo težko ali lahko ujeti korak? In kdo ga najlažje?
Mislim, da zaradi svoje skrivnostnosti velikokrat ljudem sploh ne pustim loviti svojih korakov, ampak če že kdo, se mi zdi, da tisti najbližji prijatelji.
In obvezno vprašanje za konec. Zakaj plesati? Kaj ti pomeni ples?
Gotovo najtežje vprašanje. Ples je zadnjih nekaj let zame ena od redkih konstantnih ‘stvari’ v mojem življenju, ki me res veselijo in na katero se vedno lahko obrnem. S plesom povezane misli so zjutraj definitivno med prvimi in med zadnjimi, ko grem spat. Se veselim nevednosti, kam me bo ples peljal, ampak stavim vse, da me bo spremljal do konca življenja v različnih oblikah.
