Pozdravljen, dragi Anže, prepričana sem, da je v teh dneh v ekipi AFS France Marolt razburljivo. Ste pred tradicionalnim letnim koncertom in me zanima, kaj se dogaja v teh zadnjih pripravljalnih dneh?
Zadnji tedni pred letnimi produkcijami so vedno najbolj naporni, saj od vseh sodelujočih zahtevajo največjo stopnjo potrpežljivosti in prilagajanja. Poleg plesnih vaj, ki jih imamo zadnji mesec pred produkcijo štirikrat tedensko, imajo vaje vzporedno tudi glasbeni sestavi, ki dobivajo zadnje popravke glasbenih priredb. Garderoberji sestavljajo kostumske kombinacije, delajo manjše popravke. Ker gre za vsakoletno produkcijo, smo zdaj že dodobra pripravljeni na izzive, ki jih tako dogodek postavlja. Umetniški odbor skrbi, da vaje kljub prostorski stiski, ki močno otežuje samo pripravo, potekajo nemoteno, urnik je poln različnih sestankov tako s Cankarjevim domom kot z Oskarjem Stoparjem, soavtorjem produkcije in avtorjem glasbenih priredb, scenografom, oblikovalcem luči … medtem ko je izvršni odbor zakopan v gore papirjev, tabel in seznamov, tako da ne pozabimo povabiti ljudi, ki so zaslužni za tako dolgo in uspešno tradicijo delovanja, in da o dogodku obvestimo čim širši krog gledalcev.
Število 69 je samo po sebi nosilo več simbolov, pri naši letni produkciji pa zaznamuje dva. In sicer gre za letno produkcijo, ki predstavlja vrhunec 69. plesne sezone, po drugi strani pa število 69 simbolno nakazuje rdečo nit predstave. Števili 6 in 9 sta zapisani z enakim, a obrnjenim simbolom. Vsako zase nosi jasen pomen, ko sta postavljeni druga ob drugo, ustvarita novo število – novo zaokroženo celoto, sestavljeno iz dveh delov. Prav ta dvojnost bo gledalce spremljala skozi celotno plesno predstavo. V štirih sklopih si bodo ob bok namreč postavljene koreografije starejše generacije plesni koreografov in koreografije ustvarjalcev mlajše generacije. Z letno produkcijo želimo na angažiran in povsem jasen način predstaviti različne možnosti plesnega (po)ustvarjanja ter drugačne pristope, ki so se jih posluževali avtorji v preteklosti, predvsem pa se jih mlajši avtorji poslužujejo danes. Folklorna dejavnost se je namreč znašla pred vprašanjem, kje so meje plesnega (po)ustvarjanja, kaj je ‘ljudsko’ ter kaj je ‘prav’ in kaj ni. Pri plesno-odrski umetnosti, kar folklorna dejavnost prav gotovo je, se ta vprašanja sploh ne bi smela postavljati. Dejstvo je, da obstajajo različne koreografske smeri, ki svoj navdih črpajo iz plesne kulture preteklosti, pri tem pa se, čeprav so različne, ne smejo medsebojno omejevati. Tako kot lahko število 69 obračamo in bo celota kljub notranji raznolikosti še vedno ostala enaka, tako je tudi dejstvo, da folklorna dejavnost sestoji iz več delov, ki samo skupaj lahko predstavljajo folklorno dejavnost kot umetnost.
Pri letošnji plesni produkciji sodeluje okrog 70 nastopajočih, ki so združeni v tri plesne skupine, alpski godčevski sestav in tamburaški orkester, od tega pa je okrog 40 plesalcev in plesalk. Na odru bomo lahko videli več kot 100 kostumov iz štirih različnih pokrajin oziroma skupaj dobrih 650 kosov oblačil.
Pri takih vprašanjih se odgovor ponavadi začne ‘povsem po naključju’, zato bom tako začel tudi sam. Torej – pri folklori sem pristal povsem po naključju. Po osmih letih intenzivnega športnega udejstvovanja sem imel proti koncu osnovne šole veliko več prostega časa, zato sem se na povabilo sošolcev odločil, da si bom šel pogledat, kako so sploh videti folklorne vaje domače folklorne skupine. Dobro se spomnim, da na začetku nisem bil ravno najbolj navdušen in da to ni bilo povsem zame, pa vendar sem ostal pri skupini še nadaljnjih pet let, prihodnjih šest pa nadaljeval pri AFS France Marolt. Zakaj me je zaneslo prav v folklorne vode, je torej čisto naključje, dejstvo pa je, da je plesno udejstvovanje postalo način mojega življenja in da kljub številnim izzivom v folklorni dejavnosti uživam, saj me ta obenem tudi definira.
Folklorni plesalec se pri tem ne razlikuje veliko od plesalca katerekoli druge plesne zvrsti. Da postaneš dober plesalec, je seveda potreben talent ali bolje rečeno smisel za ples ter pa seveda ogromno število vloženega truda in časa. Večno vprašanje, na katerega verjetno ne bomo dobili pravega odgovora, je razmerje med obema. Plesne in glasbene predispozicije ti seveda pomagajo, da prideš ‘not’ hitreje, vprašanje pa je potem, ali tam tudi ostaneš. Ker plesalci stremimo h kakovosti, je naš cilj, da se plesno razvijamo in postajamo vedno boljši, zato ni dovolj zgolj da si ‘not’. Povsem konkretno imamo na maroltu vstopno avdicijo v prvo t. i. brucovsko skupino, kjer preverjamo minimalne standarde, ki jih član prve skupine potrebuje, to so ritem, posluh in plesne sposobnosti. Tisti, ki ustrezajo pogojem, so sprejeti v skupino, ki se eno leto pripravlja in pili program. Tako vsi dobijo možnost, da v tem letu dosežejo tisto, kar je potrebo, da lahko nadaljuješ kot redni plesalec v preostalih skupinah Akademske folklorne skupine France Marolt. Šele avdicija po enem letu pravzaprav jasno pokaže, ali plesalec dosega raven, ki jo zahtevamo.
Seveda. Če me plesno udejstvovanje ne bi osrečevalo, mu verjetno ne bi posvetil skoraj polovico svojega življenja.
Ko oblečeš kostum, se preleviš v plesalca oz. osebo tistega časa in pokrajine, ki jo plešeš?
Niti ne, saj naš namen ni igrati ljudi določenega obdobja. Morebiti je to nekoliko stereotipno dojemanje folklorne dejavnosti, ki pa za nekatere verjetno tudi velja. Sam mislim, da koreografije folklornih skupin predstavljajo nekaj več kot le ljudi in plese nekega časa ali okolja. Pri tem se folklorna koreografija ne razlikuje od drugih. Vsaka plesna točka zahteva od plesalca druga čustva in drugačen način plesa, pri tem pa je pomembno, da zmorejo plesalci s svojo prezenco približati sporočilo oziroma zgodbo, ki jo posamezna točka sporoča gledalcem.
Prevzel si tudi umetniško vodenje AFS France Marolt oziroma si v. d. umetniškega vodje. Kako te je pot pripeljala do te funkcije in kaj prinaša?
Ker sem pred letom dni odšel študirat v tujino, sem se v 67. plesni sezoni odločil, da bo to tudi moja zadnja sezona plesnega udejstvovanja. Že kot plesalec sem občasno sprejel izziv in po potrebi sestavil nove plesne postavitve za različne nastope. Moj prvi večji projekt pa je bila točka z naslovom Velikan in pritlikavec, v kateri so bile predstavljene manj znane maske iz Bele krajine. Še pred odhodom mi je tedanji umetniški vodja dr. Tomaž Simetinger zaupal nalogo, da za 68. plesno produkcijo z naslovom Inkognito naredim eno plesno postavitev. Ker sem študiral v Avstriji, je delo potekalo preko skypea, in ker sam nisem imel možnosti, da bi neposredno spremljal vaje, sem na trenutke zelo podvomil, da bo točka takšna, kot sem si sam zamislil. Kljub moji odsotnosti pa je bila ta odlično sprejeta tako med plesalci kot tudi med folklornim občinstvom.
Na mesto umetniškega vodje me je predlagal prav dr. Simetinger, ki je očitno v meni videl osebo, ki bo skupino zmožna peljati k cilju, ki si ga je zadala. Funkcija predstavlja velik izziv. Največja ovira je verjetno prav moja mladost, ki jo nekateri enačijo z neizkušenostjo. Kljub morebitni skepsi nekaterih moram kot umetniški vodja krmariti med različnimi pogledi znotraj folklorne dejavnosti, hkrati slediti glavnemu cilju skupine, ki je premikanje meja v folklorni dejavnosti, ter lastnim vizijam za skupino.
Najprej se mi zdi smiselno nadaljevati pot, ki jo je začrtal moj predhodnik, in sicer da Akademska folklorna skupina France Marolt ostane vodilna skupina na področju folklorne dejavnosti in ena od pomembnih oblikovalcev folklornega (po)ustvarjanja. Skupina s svojim delovanjem ne predstavlja zgolj možnosti umetniškega udejstvovanja, ampak hkrati tudi prostor izobraževanja in ustvarjanja novih vodstvenih kadrov, predvsem pri mlajši generaciji. Glavni cilj, h kateremu stremim kot umetniški vodja, pa je delo AFS France Marolt v očeh širše javnosti dvigniti na stopnjo umetnosti oz. z načinom dela jasno pokazati, da to, kar delamo, je umetnost in ne zgolj ‘muzej’.
Preteklosti in sedanjosti ne smemo gledati kot dva povsem ločena pojma. Zgodovina oblikuje našo sedanjost, odločitve, ki so jih naredili naši predhodniki, pa so tiste, ki zaznamujejo naše ustvarjanje tudi danes. AFS France Marolt je v svoji dolgi zgodovini močno vplival na folklorno dejavnost, hkrati pa je s svojim kadrom predstavljal gonilo le-te. Najtežje pri tem, da ima AFS France Marolt tako dolgo tradicijo, je dejstvo, da te ljudje neprestano primerjajo s predhodniki pri tem pa, da so bili tudi ti nekoč na začetku svoje kariere. Dejstvo je, da nam je najbolj lagodno, kadar so nam stvari domače in se ne spreminjajo, vsaka večja sprememba pa postavi več vprašanj, na katera si ne znamo odgovoriti. Eno od takih vprašanj je tudi to, ali je folklorna dejavnost samo v službi ohranjanja kulturne dediščine, in če ne, kakšen je potem njen namen. Že stavek, da gre pri folklorni dejavnosti za ‘ohranjanje plesov naših babic in dedkov’, je zmoten in povsem zavajajoč. Takšna in podobne trditve so s poudarjanjem ohranjanja plesne dediščine dolgo veljale kot rdeča nit, kaj folklorna dejavnost sploh je. Menim, da stvar ni tako preprosta. Folklorna dejavnost sicer res črpa navdih iz slovenske in širše svetovne kulturne dediščine, a se tukaj stvar šele začne. Pri dejavnosti gre za (po)ustvarjanje virov o plesni kulturi v sodobno odrsko umetnost. Pri tem se poslužujemo najrazličnejših koreografskih in drugih načel, ki nimajo ničesar skupnega z ohranjanjem plesne dediščine. Tako folklorna dejavnost hkrati skrbi za svojevrstno ‘ohranjanje’ plesov, obenem pa jih želi v spremenjeni in umetniško obdelani obliki tudi približati širšemu občinstvu. Okrog tega se danes krešejo številna mnenja.
Menim, da sam ples ter dejstvo, da je to ponekod edina možnost, da se ljudje ukvarjajo s plesom – bodisi ker ni ponudbe drugačnih oblik plesa, predvsem pa zato, ker sčasoma ukvarjanje preraste zgolj hobi in postane nepogrešljiv del življenja.
Kakšni stereotipi se še vedno držijo vas, ki plešete folkloro?
Teh žal ni malo. Glavni stereotip je, da je folklorna dejavnost nekaj za starejše ljudi, ki se pozibavajo na glasbo raznih narodnozabavnih ansamblov ali pa predstavljajo živo kuliso v narodnozabavnih oddajah. Narodnozabavna glasba je tudi tista, ki naj bi jo ljudje, ki se z njo ukvarjamo, preferirali. Kar seveda ne drži! Otepamo se še enega stereotipa, ki kaže na folklorno dejavnost kot na nekaj, za kar ni treba trdo delati in imeti resnih vaj. Za dobro produkcijo je treba veliko garanja in časa. Marsikdaj moramo plesalca izobraževati in oblikovati tudi več let, da je kos svoji vlogi na odru. Pogosto potem naletimo na predstavo ljudi, da je to itak nekaj zelo preprostega, saj se greš samo malo zavrtet na oder in se imaš lepo.
To je eden od stereotipov, ki na srečo drži – pri AFS France Marolt se je našlo že res veliko parov, zadnjih nekaj let pa se vsaj eden na leto tudi poroči. Glede na to, koliko časa preživimo skupaj, sploh ni čudno, da se to dogaja.
A s folkloro se ne moreš ukvarjati profesionalno. Zakaj ne in kaj ti počneš poleg plesanja?
V Sloveniji na žalost v preteklosti nikoli ni prišlo do odločitve o ustanovitvi profesionalnega folklornega ansambla, kot se je na primer zgodilo v preostalih balkanskih državah. Je pa vodenje folklorne skupine nekaj, kar zaradi vloženega časa in odgovornosti jemljem kot službo. Ker pa to ne more predstavljati edinega vira dohodka, delam sam tudi kot zunanji sodelavec v muzeju in galerijah mesta Ljubljane.
Najbolj me žalosti prav dejstvo, da se v Sloveniji s folklorno dejavnostjo ne moreš ukvarjati profesionalno in pa spor glede okoli že prej omenjenega pristopa k samemu (po)ustvarjanju. Po drugi strani pa me veseli, da kljub spornemu vprašanju prihaja v ospredje vedno več mladih ljudi, ki si želimo neobremenjeno ustvarjati v folklorni umetnosti.
Kako skrbiš za svoje telo, da je gibčno? Ali paziš, kaj ješ in piješ?
Priznam, da zadnje čase zaradi narave svojega dela ne morem veliko časa posvečati športu, vendar če le imam čas, tečem. Sam verjamem, da si lahko tudi plesalci brez večjih težav privoščimo kakšno ‘pegreho’, le da je ta v normalnih količinah. Da pa so plesalci pri nas v dobri pripravljenosti, skrbimo s samim potekom vaj, ki so zasnovane tako, da veliko časa posvetimo predvsem vajam za gibčnost in vzdržljivost, ki sta dva pomembna dejavnika za dobro plesno izvedbo.
Verjetno dejstvo, da imam vedno oblečeno srajco.
…ogromno vloženega truda, ki pa je na koncu vedno poplačan.
