Predstavljamo vam plesno ustvarjalko, ki začenja študij na Akademiji za ples Alma Mater Europaea.
Pozdravljena, Zarja, in hvala za tvojo pripravljenost, da v teh poletnih mesecih deliš z
nami svoj čas in plesno energijo. Sem te našla kje ob morju, v planinah, na ranču … na
počitnicah ali delovno?
Zdravo, z veseljem si vzamem čas, da podelim malo svoje zgodbe z vami. Trenutno po delovnem in napornem letu uživam na morju v Grčiji. Se pa že zelo veselim tudi vrnitve, da lahko grem nazaj na treninge in klase.
Naj bo drugo vprašanje klasično, kako si se v svojem življenju srečala s plesom in zakaj
ravno ples in od kod pravzaprav prihajaš?
Starša že od nekdaj rada plešeta, mama pa je nasploh velika navdušenka glasbe, zato smo v naši hiši vedno nekaj poslušali, jaz pa sem od malih nog migala. Zanimiva zgodbica je tudi ta, ki sta mi jo povedala ata in mama. Nekaj dni pred tretjim rojstnim dnem je mama poslušala pesmi Natashe Atlas in povedali so mi, da sem se takoj odzvala na glasbo in plesala nekaj, podobno orientalskemu plesu. Pravita, da je bilo videti kot koreografija, jaz pa se spomnim samo njunih solz od smeha. Ker nikjer nisem imela možnosti videti česa takšnega, ata še danes pravi, da je bil to dokaz reinkarnacije. Tako da včasih rada razmišljam, da sem se s plesom morda srečala že v kakšnem prejšnjem življenju. Pozneje sem poskusila tudi z glasbeno šolo in tolkali, vendar je bila moja ljubezen do plesa že tako močna, da sem raje vso svojo energijo usmerila v treninge. Prihajam pa iz Svečine, ki je lep kraj predvsem zaradi narave in gozdov, kamor se rada hodim sproščat. V času karantene so pa travniki velikokrat bili tudi moja druga plesna dvorana.
In kako se je nadaljevalo tvoje šolanje, izobraževanje na polju plesa?
Ko sem začela hoditi v šolo, smo ob popoldnevih imeli plesni krožek z Barbaro Plečko Obrečkal, kjer sem se povezala z afriškimi ritmi. S takratno plesno skupinico smo vsako leto nastopali na Utripih, tako da sem se takrat prvič spoznala z odrom in nastopanjem. S šestim razredom sem se vpisala na Plesno izbo Maribor k Monji Lorenčič, kjer sem začela trenirati jazz balet bolj tekmovalno. Takrat sem še bolj vzljubila ples in veliko plesala in vadila tudi sama, saj sem se ves čas počutila v zaostanku. Redno samostojno treniranje mi je prišlo v navado in ples mi je postal tako prijeten, da sem že takrat vedela, da želim s plesom nekaj več. Po enem letu sem začela trenirati še balet pri Ines Petek, sodobni ples pri Juretu Mastenu in hip-hop pri Domnu Žuglju. V tistem času sem tudi prvič šla na festival Lukec. Za tem sem vsako leto do zdaj bila na raznih festivalih tukaj in v tujini. Hitro sem spoznala, da se je za širino v znanju treba učiti od čim več različnih plesalcev, zato sem začela hoditi na klase raznih slovenskih in tujih plesalcev, ki so mi v začetku predstavljali nekaj težkega, saj so bili plesalci na klasih večinoma starejši in bolj izkušeni, a me je to prisililo v hitro razmišljanje in učenje ter sprejemanje same sebe in moje osebne rasti. Poleti sem rada šla na različne plesne kampe, ki so potekali v Ljubljani. Pred dvema letoma sem bila na klasih tudi v Londonu. V srednji šoli sem začela trenirati še pri Klari Lainšček šov ples, pa tudi pri Janu Paveu hip-hop, eno leto pa sem poskusila tudi gimnastiko za izboljšavo akrobatike. Korona časi so zadnji dve leti potovanja za tekme in klase malo upočasnili, a verjamem, da se bo vse povrnilo.
Ali komu pripadaš ali pripadaš samo plesu?
Zelo rada imam občutek pripadnosti neki skupini, vendar sem se skozi leta naučila, da je treba najprej pripadati samemu sebi in potem graditi pripadnost drugim. Na moji plesni poti sem pripadala kar nekaj plesnim šolam in pogosto sem dobila vprašanje, kako je to sploh mogoče in zakaj se preprosto ne morem usmeriti v eno. Odgovor je ta, da več glav več ve, kar velja tudi pri plesalcih, in ugotovila sem, da se največ naučim, ko se potisnem v neke nove situacije, izven svojega ugodja. Včasih pač to pomeni, da me bodo nekateri grdo gledali, ampak zavist v plesu je pa že druga zgodba. V plesnem svetu si po mojem mnenju ne bi smeli lastiti plesalcev, saj se pri tem začne izgubljati osnovna pripadnost plesu, ki nas vodi vse.
Na tvojem repertoarju je kar nekaj plesnih stilov. Nam napišeš, kdo so in zakaj so?
Najbolj doma se počutim v modernu. Všeč sta mi tehnika in raznolikost gibanja, ki se lahko pojavlja, ugajata mi stil glasbe in čustvenost, ki jo rada izražam, ko plešem. Nasploh bi zase rekla, da sem čustveno odprta knjiga, in pri plesu se to opazi, kar je veliko ljudem všeč, jaz pa se tako sproščam, ker je zame kot meditacija. Tudi jazz in šov ples sta mi zelo blizu, saj v teh stilih najdlje treniram in tudi to sta stila, pri katerih se hitro vživim. To so stili, v katerih tekmujem. Potem je še balet. Nikoli nisem trenirala na konservatoriju, vendar so tudi treningi z baletnimi trenerkami dovolj za splošno znanje, držo in tehniko. Baleta seveda ni nikoli preveč, a čas rada porabim še za kakšne druge stile. Eden najbolj pozitivnih in energičnih stilov je zame hip-hop, vedno me je privlačil in skozi leta sem poskrbela, da se je na urniku vsak teden našlo tudi kaj v tej smeri. Znanja in širine v plesu nikoli ne zmanjka in upam, da bom v prihodnjih letih našla čas še za kakšen tap, orientalske plese, mogoče celo kdaj standardne plese. Najraje bi trenirala kar vse!
So točke, koreografije, s katerimi nastopaš, tvoje delo ali delo mentorjev, koreografov?
Solo točke si že nekaj let sestavljam sama in vedno se poskušam naučiti kaj novega in sestaviti kaj posebnega. Zase rada koreografiram sama, saj tako lahko povem neko svojo zgodbo in skozi takšne nastope pridobim čisto druge izkušnje. Moji solo treningi v dvoranah ponavadi trajajo več ur in takrat včasih več časa porabim, da se naučim kakšen novi trik kot za sestavljanje koreografije. Nasploh nisem hitro zadovoljna s tem, kako je kaj videti, kar je lahko dobro, saj znam presoditi, če je nekaj v redu, lahko pa je slabo, saj bom vedno porabila res veliko časa, preden mi bo dovolj všeč in bom lahko šla domov, razen če bom tako utrujena, da ne bom zmogla več dvigniti noge. Kadarkoli nastopam v skupinah, so pa to točke drugih koreografov, in tudi pri tem zelo uživam.
So tekmovanja izziv ali kaj so po tvoje?
Tekmovanja so eden najboljših načinov za treniranje, saj se za tekmo moraš pripraviti res po svojih najboljših zmožnostih in še čez ter edino z delom se dosega rezultate in napreduje. Gotovo so tekmovanja izziv, tudi mentalni. Trema že od nekdaj dela svoje, nekaterim pomaga, drugim ne. Zaradi tekem sem se naučila bolje delovati pod pritiskom in hitro reševati kakšne nenačrtovane ovire. Na tekmah se naučiš nastopanja, organizacije, naučiš se biti zadovoljen z osebnimi zmagami. Vsak si želi dobiti prvo mesto, vendar to ni nujno edina zmaga, ki jo lahko dosežeš. Vsak ima svojo plesno pot, so pa tekmovanja pomemben del učenja. Na tekmah se pogosto čuti tista tenzija med tekmeci, in prej ko se pri plesalcih tega navadiš, bolje je, saj ples nasploh hitro postane eno veliko tekmovanje. Tekme mi predstavljajo tudi užitek, s skupino se bolj povežeš, skupaj se ogrevaš, pripravljaš, zabavaš in nato ob rezultatih proslavljaš, vse skupaj da nek novi zagon za treniranje.
Kaj vse je vplivalo, da si se odločila za študij plesa na Akademiji za ples? In kaj si od
njega obetaš? Katero smer si vpisala?
Kot sem povedala, že veliko let vem, da želim plesno kariero. Študij plesa mi bo omogočil, da se ta leta posvečam samo temu. Vpisala sem se na jazz smer. To je nekaj, kar me zanima in mi bo pustilo odprto pot v plesu. Moja starša sta pa od nekdaj zelo vzpodbudna, vedno sta mi omogočila vse, kar sem želela, in sem jima zelo hvaležna. Če bom želela kdaj učiti na akademiji, mogoče kje v tujini ali ustvariti kaj svojega, mi bo gotovo koristila diploma. Imela bom širše znanje, ne samo plesno in koreografsko iz več stilov, ampak tudi nekaj pedagoškega, igralskega in glasbenega znanja, nekaj o fizični pripravi, preventivni medicini in še več. Predmetnik mi je zelo všeč, tudi pedagogi so izjemni plesalci in študija se res že zelo veselim. Pred odločitvijo sem se pogovarjala z več plesalci, nekateri so bili spodbudni, drugi so bili bolj za to, da naj poskusim kaj v tujini ali kaj drugega, ampak mislim, da bo to zame. Zraven bom še veliko trenirala, hodila na klase v Sloveniji in tujini, nastopala, še kaj tekmovala in nasploh čim več plesala.
Kaj vse si pripravljena storiti za dosego svojih plesnih ciljev in kakšni so ti cilji?
V svoji glavi si večkrat rečem, da grem na vse ali nič, in seveda vedno izberem vse, kar pomeni 100 odstotkov energije, usmerjene v nek cilj. Ko se trenira, se trenira, in kadarkoli sem se kaj odločila, mi je uspelo tudi zaradi takšne podpore staršev. Sama sem precej občutljiva, plesni svet pa včasih zna biti krut, in ravno zato v sebi ves čas nosim miselnost, da nikoli ne bom pohodila drugih za lastne cilje. Preveč plesalcev s sabo nosi zgodbe o trenerjih, ki s plesalci niso imeli pravega odnosa ali jih niso podpirali in zato je eden od mojih ciljev, da bi bila dober trener. Moji cilji so torej končati študij, se čim več naučiti, postati čim bolj prepoznavna, začeti učiti in koreografirati za druge in pozneje pomagati svojim plesalcem se razvijati v uspešne in konkurenčne, predvsem pa najti tisto, v čemer bom izstopala in bila posebna na slovenski plesni sceni.
Si pri tem realna?
Sem. Mislim, da če bo vse šlo tako kot do zdaj, mi nič ne stoji na poti. Poskušam biti ves čas odprtih misli in gledati na vse čim bolj optimistično.
Kakšna plesna umetnica bi rada postala?
Rada bi, da ljudje ob mojem plesu začutijo svoje življenje in mojo ljubezen do plesa.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me, da ples tako povezuje ljudi, da se skozi ples lahko izražamo in da se vsa plesna scena razvija naprej s časom tudi v Sloveniji. Žalosti pa me zavist, ki je pogosto prisotna, ali pa vzvišenost med plesalci.
Si človek, ki rad načrtuje ali raje prepustiš, da življenje obrne po svoje?
Rada sem organizirana in pomirja me, ko vem, kaj se bo zgodilo, je pa res, da je življenje nepredvidljivo, in tako je tudi prav, drugače bi bilo preveč monotono. Zato mislim, da si je vedno dobro pustiti odprte možnosti in se prepustiti toku življenja.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš trenutke, ki niso vezani na ples?
Rada rišem in slikam, hodim na sprehode, preberem kakšno knjigo ali pogledam film. V prostem času sem rada s fantom, družino in prijatelji.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor. Kaj moraš imeti vedno s sabo v
svoji torbi?
Gumica za lase, ki jo imam po navadi na roki, mali zvočnik, ker včasih želim plesati kje, kjer ni ozvočenja ali pa vsaj imeti svoj osebni koncert v naravi, in rezervne črne nogavice za ples, ki so vedno v mojem nahrbtniku iz jasnih razlogov (smeh).
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Zarja? Je kaj takega, se
spomniš?
Zdaj sem najbolj postala prepoznavna po modrih laseh, veliko ljudi pa je tudi že navajenih, da če slišijo glasbo v dvorani, kjer ni skupinskega treninga, sem po vsej verjetnosti jaz noter.
Se mi je kar zdelo, da boš napisala barva las?
Modro-zelena sem zdaj že malo več kot dve leti, odvisno, kdaj me ljudje vidijo, takoj po barvanju ali kak mesec pozneje. Nekateri rečejo, da mi ta barva pristaja bolj kot naravna, še vedno pa kdaj dobim kakšne hude poglede babic na ulici. Za to sem se odločila precej na hitro, imela sem preprosto občutek, da sem to jaz, in še zdaj mi je všeč, da malo izstopam. Če si ljudje ne bodo zapomnili mojega imena, si bodo vsaj lase, pa še dober kostumski dodatek je.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Samo to, da me vodi ljubezen.
Plesati pa je?
Živeti s strastjo.
Zadnje vprašanje. Kdo si, Zarja Ferlinc, in kam si namenjena?
Sem preprosto človek, ki želi biti srečen in pri tem izpolnjevati svojo osebno legendo.
Hvala za tvoje odgovore!
Hvala vam.
