Plesalka, ki prihaja z Rake na Dolenjskem in trenira v PK Lukec Krško.
Draga Žana, pozdrav na naši spletni Paradi, in nase si opozorila kot edina predstavnica PK Lukec Krško na junijskem turnirju Plesne zveze Slovenije S plesom v poletje. Zakaj si se takrat odločila, da zaplešeš, kaj si zaplesala in kdo je naredil koreografijo ter s kakšnimi občutki si šla na turnir in z njega odšla?
Za tekmovanje sem se odločila, ker sem hotela po dolgem času spet zaplesati na odru. Zaradi korona virusa so bila vsa tekmovanja in festivali odpovedani. Moj zadnji nastop je bil v februarju in sem si res želela znova zaplesati na odru in doživeti novo izkušnjo na tekmovanju. Zaplesala sem svojo solo točko od letošnje sezone, ki sva jo sestavili s trenerko Vaneso Krenker. Nisem imela veliko pričakovanj, saj sem tisti dan imela ves dopoldan snemanje za produkcijo PK Lukec in sem bila že precej utrujena. Vendar sem se na tekmovanje intenzivno pripravljala in sem bila precej prepričana v svojo točko. Nisem pa pričakovala (zame) tako dobrega rezultata. Bila sem zelo vesela in zadovoljna, saj se je moj trud poplačal.
Poletja je zdaj že skoraj konec in začenja se nova sezona. Kako si jo predstavljaš, kakšna bo?
Upam, da bo nova sezona pestrejša in zanimivejša kot letošnja. Želim si, da bodo festivali in tekmovanja organizirana, kjer bom lahko nastopala in zbirala nove izkušnje. Mislim, da vsi komaj čakamo, da se spet povrnemo v normalno stanje ter nas virus ne zaustavlja in omejuje. Vendar neodvisno od stanja bom še naprej trdo trenirala in delala na napredku.
Pa se vrniva na začetek tvojega ukvarjanja s plesom. Kdo je ‘kriv’ za to, da se ukvarjaš s plesom?
V bistvu mislim, da sem se sama nekako odločila, da bi rada plesala. Skupaj s sestro sva se vpisali v PK Lukec. Sicer pa je bilo to glede na druge plesalce dokaj pozno. Pri desetih letih sem začela šele plesati, zato moram trdo delati, da lahko držim s konkurenco.
Kako pa je potekala tvoja plesna pot? Od nekdaj Lukec ali je bilo tudi kaj vmes?
V Lukcu sem prvič začela resnično trenirati. Prej sem pa plesala na krožkih v šoli in na tečaju v naši krajevni skupnosti. Ampak ni bilo nič kaj resnega.
Kako pa bi se našim bralcem in bralkam predstavila; kakšna plesalka si, kaj plešeš in zakaj ravno te plesne stile?
Začela sem z jazz baletom, kjer sem pridobila ustrezno tehniko. Čez leta pa se je jazz bolj spremenil v modern, in v tej kategoriji tudi tekmujem. Ta stil mi zelo ustreza, saj lahko z njim bolje pokažem svoja čustva in se bolje izrazim. Velik poudarek dajem čustvom, mimiki, izražanju in zgodbi. Mislim, da lahko s tem stilom to najbolje pokažem. Všeč so mi počasnejši gibi in glasba. Trenirala sem tudi hip-hop in rada bi poskusila latino ameriške plese, ker se mi zdijo zelo zanimivi, in mislim, da mora dober plesalec poznati različne stile. Ker nimam možnosti pridobiti baletne izobrazbe (v bližini našega kraja ni baletne šole), se baletno tehniko učimo prek spleta.
Imaš mogoče tudi svoje vzornike med plesnimi ustvarjalci? Kdo so in zakaj?
Moji vzorniki so: Briar Nolet, Autumn Miller, Jaxon Willard … To so zelo talentirani plesalci, ki jih spremljam na socialnih omrežjih. Zelo me navdihujejo, imajo zanimive in edinstvene stile. Me motivirajo k temu, da postanem boljša plesalka.
Tekmovanja so tudi del tvojega plesnega življenja, saj sva nekako tudi začeli pogovor z enim. Kaj ti pomenijo in zakaj tekmovati?
Tekmujem zato, da nastopam na odrih, zbiram izkušnje in sem izven cone udobja. Le takrat se lahko izboljšam kot plesalka in napredujem. Na začetku je bilo zame res težko na tekmovanjih. Preveč sem se obremenjevala s sodniki, ocenami in kaj si ljudje mislijo o meni. Nisem začela tekmovati pri šestih letih, tako kot večina moje konkurence. Na začetku sem res bila med slabšimi, tudi na zadnjem mestu sem že bila. Samo nikoli nisem odnehala, vedno sem še bolj delala in se trudila. Sčasoma sem se nehala obremenjevati s rezultatom. Bolj sem se osredotočila na to, da se na odru dobro počutim in da uživam v plesu. Nehala sem se obremenjevati s sodniki, ocenami in takrat sem videla razliko v svojih nastopih in samozavesti na odru. Doživela sem vzpone in padce, vedno pa sem verjela vase. Zdaj veliko bolj uživam na odru, rada nastopam in plešem pred ljudmi. Ogromno truda in časa sem vložila v ples in na koncu se vedno izplača.
Česa ne maraš na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih?
Kot solo plesalka grem sama na tekmovanja. Predvsem državna tekmovanja so zelo toga in mi povzročajo nelagodje. Na festivalih je vzdušje veliko bolj sproščeno in veselo. Tam se ne obremenjujem tako z rezultati, čeprav dam vedno vse od sebe. Na državnih tekmovanjih pa tega vzdušja ni in ne uživam tako v nastopu.
Na katere naslove pa si najbolj ponosna?
Najbolj ponosna sem na 5. mesto v modern solo junior kategoriji in 8. mesto jazz solo junior na svetovnem tekmovanju WADF na Češkem, kjer sem bila edina predstavnica iz Slovenije. V Osijeku na WADF-tekmovanju sem dosegla 1. mesto v modern in 2. mesto jazz. V Beogradu se PK Lukec vsako leto udeleži festivala Uhvati ritam, kjer s člansko modern skupino Blair dosegamo vedno prva mesta, pa tudi solo priplešem prva mesta.
Zelo sem tudi ponosna na zadnji rezultat MTP-tekmovanju v Medvodah, kjer sem dosegla 4. mesto. Tudi sicer smo na festivalih s skupino in solo zelo uspešni.
Letošnje državno prvenstvo naj bi bilo konec oktobra. Držimo pesti, seveda, in kako se nanj pripravljaš?
Letos se je bilo težje pripravljati na tekmovanja, ker preprosto nismo smeli imeti treningov v klubu zaradi pandemije, vendar sem kljub temu vsak dan trenirala doma, kjer imam svojo sobo za fitness in ples. Treniram po eno do dve uri vsak dan. Vzdržujem kondicijo, moč, gibljivost in tehniko. Večkrat grem tudi na online klase. Zelo rada pa tudi ‘freestylam’. Ko pa septembra spet pridem na redne treninge, bova s trenerko začeli spet s solo treningi, in vsak teden si dodatno vzamem dvorano, kjer vadim solo tudi sama in seveda tudi doma.
Prihajaš z Rake, torej predvidevam, da se na treninge voziš v Krško? Koliko energije in časa pa ti pobere vožnja?
Res je, na treninge se vozim v Krško. Porabim okoli 20 minut v vsako smer. Mislim, da več energije porabita za to starša, ki me morata peljati in tam čakati. Moram biti res zelo organizirana, da uspem uskladiti treninge in šolo. Vsak dan imam do minute načrtovan.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje to, da lahko skozi ples izražam čustva, da sem svobodna, da lahko s svojim telesom pripovedujem zgodbo in se izražam. Na treningih sem spoznala tudi najboljše prijateljice in ne vem, če bi brez njih tako uživala v plesu. Vedno me podpirajo in stojijo ob strani, za kar sem jim zelo hvaležna. Ples je moja strast in mi daje smisel, da zjutraj vstanem iz postelje. Seveda pa ni vedno vse blesteče. So dnevi, ko nimam motivacije, ko gre vse narobe in bi najraje nehala. Ampak to so zelo redki trenutki in vedno se poskušam osredotočati na lepe stvari. Pri plesu me žalosti to, da moraš biti res perfekcionist in nikoli nisi dovolj dober, vedno se najdejo majhne napake in pomanjkljivosti. Nikoli nimam občutka, da sem dosegla višek, vedno je še prostor navzgor. Pa seveda me žalostijo poškodbe, saj te ovirajo pri napredku in te frustrirajo.
Ne vem pa, katero šolo obiskuješ in kaj te seveda poleg plesa še zanima?
Hodim na Splošno gimnazijo Novo mesto, športni oddelek. V tem razredu smo sami športniki. Šola je kar zahtevna in naporna, vendar se med seboj podpiramo in tudi profesorji nas podpirajo pri športu. Sem zelo ustvarjalna in kreativna oseba. Poleg plesa me zanima kozmetika. Rada pa se ukvarjam tudi z dekoracijo doma in notranjim dizajnom. Doma vedno prestavljam pohištvo in dekoriram sobe, še posebej za praznike. Ampak nič ne presega mojega navdušenja nad plesom.
Kaj si torej želiš v življenju doseči in kaj postati? Tudi kaj neplesnega mogoče?
Moja želja je postati trenerka. To me res veseli in se vidim v tem. Rada podajam znanje, rada sem tudi glavna in ukazovalna. Velikokrat sem nadomeščala trenerje in vedno sem zelo uživala v tem. Seveda pa ni nujno, da mi ta kariera uspe, lahko se še vse spremeni. Vedno je dobro imeti drug načrt. Zelo me zanima tudi fizioterapija in kinezologija predvsem za športnike. Rada bi pomagala pri poškodbah, ker sama vem, kako je težko imeti poškodbo kot športnik in da se to redno dogaja. Sama sem imela že kar nekaj poškodb in me vedno ovirajo pri napredku. Na splošno se bi rada ukvarjala z nečim, kar je povezano z gibanjem in športom.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš tisti čas?
Ko ne plešem, se ponavadi učim in delam stvari za šolo. Rada gledam tudi kako zanimivo serijo. Seveda pomagam v gospodinjstvu. Rada grem tudi na sprehod, da se sprostim. Prosti čas namenim tudi svoji družini in včasih tudi prijateljem.
In kaj je za Žano najznačilneje, da mogoče tisti, ki te dobro poznajo, rečejo, ja, to je pa naša Žana?
Na prvi pogled sem mirna in sramežljiva. A tisti, ki me dobro pozna, ve, da imam veliko energije, stalno vrtim piruete, veliko govorim, se pa tudi zelo obremenjujem z nepotrebnimi stvarmi in dogodki, situacijami, ki se še niso zgodili, pa se morda lahko ali bodo … Zato imam tudi pogosto težave s spanjem.
Kaj pa je vedno s tabo; brez česa ne greš nikamor?
Ko je babica zbolela za rakom, sem kupila dva srebrna prstana. Enega sem podarila njej. Žal je babica izgubila boj proti raku. Prstan sem položila v njen grob. Drugi prstan pa vedno nosim. Prstan mi daje moč, še posebej v težkih trenutkih. Ob pogledu nanj se tudi vedno rada spomnim na babico.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
“Do what you love and love what you do.” (Delaj, kar ljubiš, in ljubi, kar delaš, op. p.).
Kar rada delam, delam z vso vnemo in energijo in se temu 100-odstotno posvetim. Ko izgubim motivacijo, si to misel prikličem in se spomnim, zakaj sem začela – ker to rada počnem.
Plesati pa je?
Moja prva ljubezen.
