Pogovor z dijakinjo drugega letnika SVŠGUGL, smer sodobni ples in balet, Zalo Zafošnik.
Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič kot o osebi in plesni ustvarjalki. Kdo si, Zala Zafošnik, in če že veš, kam si namenjena?
Sem Zala Zafošnik, dijakinja drugega letnika SVŠGUGL, smer sodobni ples in balet. Sem plesalka, odkrivam in začenjam raziskovati tudi koreografske vode. Imam sanje o uspešni plesni karieri, nameravam študirati ples na eni od akademij v tujini, potem pa bi se pridružila kakšni plesni skupini, mogoče bila ‘freelancerka’ in nekoč učiteljica plesa.
Se spomniš svojih plesnih začetkov? Zakaj si začela plesati in kaj je bil navdih za to, če sploh kaj?
Moji plesni začetki segajo v vrtec, celo v obdobje pred njim, ko sem vse, kar sem videla pred sabo, preplezala, ne le omar in polic, tudi hribe. Doma sem plesala na ravnotežni polžogi, prva izkušnja z redno vadbo je bil pouk baleta.
Kako pa je potekalo tvoje neformalno plesno šolanje do zdaj, ko si formalno dijakinja 2. letnika SVŠGUGL – smer umetniška gimnazija v Ljubljani?
Ples mi je bil torej blizu že v vrtcu, zares pa sem začela plesati v prvem razredu osnovne šole, ko me je očaral balet. Po zlomu palca na nogi sem ga prenehala obiskovati in v sedmem razredu začela trenirati hip-hop. Ker me ni navdušil, sem naslednje leto spoznala ritmično gimnastiko in potem v devetem razredu opravila avdicijo na KGBL ter tam plesala eno leto sodobni ples, ki me je prevzel in bil razlog za vpis na SVŠGUGL.
Zakaj pa je padla odločitev oz. zakaj te je prevzel sodobni ples? Kaj prinaša v tvoje življenje?
Ta stil me je od vseh poznanih najbolj prevzel zaradi svobode izražanja, ker lahko sama razvijam svoje misli in ustvarim koreografijo.
Lani si kar nenadoma opozorila nase z avtorsko točko Izvor. Nam zaupaš izvor tega projekta oz. točke, katere nagrade si z njim dosegla in kaj nam želiš z njim sporočiti?
Avtorski solo izvira iz epidemičnih časov, ko smo bili v karanteni in nisem mogla izraziti vseh svojih misli verbalno, sem jih pa lahko izrazila gibalno, tako sem jih najbolj čutila. Sporočiti sem želela svoj pogled na karanteno in da takih težkih čustev ne smeš zadrževati, ampak izraziti. Za to koreografijo sem dobila zlato priznanje na državnem tekmovanju Opus in se uvrstila na mednarodno tekmovanje ter dobila povabilo na festival Korpus v Celju.
Kako dandanašnji plesalec opozori nase v poplavi dobrih plesalcev? Kaj je tisto, kar tebe dela drugačno od drugih?
Osredotočam se na to, da naredim dobro koreografijo, ki bo utelešala mene in bo razumljiva tudi drugim.
Intervju s tabo bo prvi letos v tej rubriki, pa me zanima, kje se vidiš v tem letu in kje v prihodnjih petih ali pa desetih letih?
Letos želim biti čim bolj aktivna na slovenski plesni sceni, čez nekaj let pa se vidim v plesni skupini ali na samostojni koreografski poti.
Kaj vse si pripravljena narediti, da ti uspe na plesnem področju in če je mogoče tudi možnost B nekje pripravljena za vsak slučaj in kaj bi to bilo?
Rada bi se izobraževala v tujini, nadgradila tehnično znanje in bila aktivna na mednarodnem plesnem področju. Želim spoznati še več različnih ustvarjalcev, zanima me pa tudi, kako poučevati ples.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Plesna scena se razvija, ker imamo sposobne plesalce in odlično podkovane pedagoge, ki so izobrazbo večinoma pridobili v tujini.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Kontakt s soplesalkami in soplesalci me navdaja z navdušenjem, ker mi širi obzorja stika in telesa. Včasih si želim ustvarjati, pa mi fizična utrujenost in miselna preobremenjenost to preprečita, včasih rezultati niso taki, kot jih pričakujem, to me žalosti.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ ali pa komu si najbolj hvaležna za svojo ustvarjalnost?
Seveda imam vzornike, občudujem vse svoje plesne učitelje, na različnih klasih, poletnih plesnih šolah, na praktikumu sem spoznala že vrsto uspešnih plesalcev, a bolj iz mojega okolja, Slovenije. Mednarodnega področja za zdaj še ne poznam dovolj dobro, da bi naštevala svoje idole, ena plesna kompanija pa me res navdušuje. To je kompanija koreografinje Roser Lopez Espinosa.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Svoje proste trenutke namenjam igranju klavirja, pišem svoje skladbe. Torej glasbi posvetim gotovo ogromno časa, poleg tega tudi modi in notranjemu oblikovanju. Ples pa je seveda že samoumevna sestavina mojega popoldneva, ko končam s poukom, grem v šolske dvorane in se prepustim ustvarjalnosti ter gibu.
V intervjuju za oddajo Parada plesa, ki bo na sporedu v nedeljo, 22. 1., si mi zaupala, da nisi človek predmetov, da ti je pomembnejši miselni proces pred vstopom na oder. A je kljub temu kaj takšnega, brez česar pa ne moreš začeti dneva, ali pa je kakšna mantra, ki si jo zapoješ, preden greš spat, ali kaj podobnega?
Pomemben je stik s sočlovekom. To predstavlja močan objem mame, prijateljic, tistih, ki jih imam rada. Njihova dobra energija me napolni in mi polepša dan.
Je kakšen kotiček v Ljubljani, kamor rada zahajaš in greš umirit misli?
To je v resnici kar moja šola, ker ima tako fantastično arhitekturo in vzdušje, ki daje občutek doma, da imam tam vse, kar potrebujem. Galerijo, kjer se sprostim, umirim misli, pišem koncepte za koreografije. Dvorane, ki mi zaradi svoje prostornosti in številčnosti, kar devet jih je, ponujajo vse, kar potrebujem za ustvarjalni proces. Ljudi, torej sošolce in sošolke, prijateljice in določene zaposlene, ki mi polepšajo čisto vsak dan in so razlog, da z veseljem vsak dan spet pridem v šolo, svoj drugi dom.
Po čem si prepoznavna? Zakaj rečejo prijatelji – aha, to je pa naša Zala
Vprašala sem prijateljice in so rekle, da imam veliko energije in entuziazma, da se dobro, fluidno premikam skozi prostor ter da dam drugim vedeti, da mi veliko pomenijo.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Gotovo, da ima vse svoje posledice (če že ne, da se vse zgodi z razlogom), pozitivne ali negativne, vse sprejmem in ne skrbim za nazaj, živim v trenutku. Tudi to, da ne govorim o svojih sanjah plesne kariere, ampak jih pokažem.
Plesati pa je?
Gibati se skozi prostor in čas, izraziti svoj notranji svet in krepiti vzdržljivost, spoznati nova obzorja, kulture. Ples dvigne samozavest, samopodobo, prežene stres in ustvari nova prijateljstva.
Hvala in želim nadvse uspešno leto!
