Niko Komac, pozdravljen na Paradinem portalu. Bodiva aktualna in povej, kako si bil zadovoljen z evropskim prvenstvom v HH, BD in EB, ki se je odvijalo minuli vikend v Riminiju? Pri tem imam v mislih tako rezultate, ki si jih dosegel, kot organizacijo same prireditve.
Z rezultati nisem sicer najbolj zadovoljen, čeprav finale in na koncu 6. mesto, letos prvič v članski kategoriji, niti ni tako slabo, organizacija pa se mi je zdela v redu.
S kakšnimi mislimi pa se odpravljaš na tekmovanja? So vedno enake, od česa so odvisne in zakaj sploh tekmovati?
Po navadi razmišljam o tem, kako bom plesal in na kaj se bom osredotočil pri svojem plesu. Vsako tekmovanje seveda človeku nekaj da v smislu samozavesti, izkušenj, vsako oceno – tako dobro kot slabo – pa je treba jemati z malo rezerve, kajti to so le osebna mnenja sodnikov, ki so ali pa niso strokovnjaki v tem, kar ocenjujejo. Sicer sem mnenja, da preveč plesnih tekmovanj tudi ni dobro, treba je v prvi vrsti veliko plesati ‘kar tako’, da pride do izraza plesalčeva ustvarjalnost in se razvija osebni stil, za kar na tekmah po navadi ni časa.
Verjetno pa je zelo bistvena razlika med IDO tekmo in ‘battlom’. Kaj je po tvoje tisto, kar je super pri enem in drugem oziroma ne tako zelo odlično pri enem in drugem plesnem parketu?
Pri ‘battlih’ mi je všeč, da ne pleše naenkrat več ljudi in da je bolj pomemben tvoj ‘flavor’, muzikaličnost in ne samo tvoja ‘energija ter iskrica v očeh’ (karkoli že to pomeni v IDO). Pri IDO tekmah imam podobne težave kot preostali zagovorniki freestyle plesa, zato mislim, da jih ni treba prenašati naprej …
Nam lahko poveš, na katere uvrstitve si najbolj ponosen in kaj si želiš doseči v bližnji prihodnosti?
Ponosen sem (z vidika rezultatov) na uvrstitev v finale na All-in battle v Celju lani, finale na Spread the culture battlu, drugo mesto na evropskem IDO prvenstvu v disciplini electric boogie duo mladinci lani z Lio Lačen in zmago v kategoriji 2 na 2 pod 18 na battle SDK Slovenia, znova z Lio Lačen.
Sem kar ‘navalila’ na tekmovanja, na rezultate, pa nam zaupaj, kako te je pot sploh pripeljala do plesa in zakaj hip-hop, še prej pa electric, kajne?
Začel sem plesati doma, samo da je po moje ta ples bolj deloval kot kakšen epileptični napad. Ko sta moja starša videla, da imam ‘talent’ za ples in da imam rad plesno glasbo, sta me vpisala v plesno šolo Miki, poleg katere živimo. Vpisala sta me na hip-hop, a ko smo enkrat na treningu imeli t. i. ‘cypher’, sem nakazal svoje ‘električarske’ spretnosti, oče me je namreč naučil valovanja z rokami. Moj takratni trener Andraž Mrak mi je svetoval, naj se vpišem še na electric boogie, ki ga je vodil sam z Dejanom Djurovičem. Počasi sem začel tekmovati v obeh kategorijah, a najraje sem imel electric. V tej disciplini so prišli tudi največji uspehi, od državnega in pokalnega prvaka do evropskega in svetovnega prvaka v electric duo, takrat z Žigo Colaričem.
Kako je potekalo tvoje plesno izobraževanje in kako dandanes skrbiš, da si vedno v trendu?
Za največji preskok v svojem plesnem izobraževanju štejem trenutek, ko sem s koreografij prešel na ‘freestyle’. Takrat sem lahko zares začel plesati kreativno in izražati sebe skozi ples. Prestopil sem v Urban Roof k Romanu Ureku in ostal tam, kjer je bilo ‘the best’. S ‘freestylerji’ smo potem šli v Sceno, ki jo vodita Nejc Osovnikar in Gašper Kunšek, kjer sem še danes. Trenutno me najbolj veseli plesati hip-hop, če sem iskren, to pa zato, ker sem tudi glasbeno bolj usmerjen v hip-hop glasbo. Včasih pa tudi ‘sede’ en pop ali pa dva ‘vsekati’. Zelo zanimiva se mi zdi tudi g-funk glasba.
Imaš svojega trenerja, koreografa oz. tisto plesno osebo, ki ji najbolj zaupaš, se najbolj ujameta?
Trener – Nejc Osovnikar – moj dolgoletni trener in prijatelj. Plesna oseba – Luka Kesič – moj najboljši prijatelj in oseba, s katero si delim največ znanja.
Je mogoče med njimi tudi tvoj idol, tako med plesalci kot pedagogi?
Idola nimam posebnega, seveda mi jih je pa veliko všeč. Trenerji so pa itak kakovostni in super plesni pedagogi.
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Značilnega giba, mislim, da nimam, se mi zdi pa, da imam zelo specifičen stil kot celoto, kar je tudi poanta ‘freestyla’ – vsi se učimo istih tehnik, vsak pa ima popolnoma drugačen stil.
Kako je prišlo do tvojega vzdevka Nixon?
Enkrat me je prijatelj Erik Intihar tako poklical, pa se je prijelo …
V katerih koreografijah, nastopih, performansih najbolj uživaš?
V ‘battlih’.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje, kadar sem res v svoji ‘coni’ in se preprosto prepustim glasbi, zamori me pa takrat, ko preprosto ni moj dan in nimam prave ideje, kaj bi plesal. Seveda pa ima pri meni velik vpliv tudi glasba, ki se vrti.
Predvidevam, da so starši tvoji veliki podporniki. Koliko in kako so vpleteni v tvoje plesne obveznosti?
Svojim staršem sem zelo hvaležen, saj me podpirajo pri vsem, kar delam. Peljeta me na skoraj vsak trening in na skoraj vsak ‘battle’/tekmo. Zmeraj jima govorim, da se bo to enkrat povrnilo.
Kaj pa tista preostala neplesna znanja. Na katero šolo hodiš, kateri letnik in kaj te v akademskem smislu najbolj zanima, če sploh kaj?
Hah ja, hodim na Gimnazijo Ledina, v prvi letnik. Zanima me predvsem audio inženirstvo, sound design in audio produkcija. Če sem iskren, bi najraje kar preskočil na tovrsten faks.
Kaj početi v prihodnosti s plesom?
Želim si plesati vse življenje, nimam pa načrtov, da bi se preživljal s tem. V plesu se rad izgubim in zato si ga ne morem ravno predstavljati kot nekaj, s čimer bi služil.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Moja velika ljubezen je ustvarjanje glasbe in vse, kar je povezano z zvokom. Občasno sem tudi didžej na kakšnem ‘battlu+. Rad tudi skejtam, igram bobne in igram nfs underground 2.
Naštej tri ali pa − če jih imaš − pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Voda, ena majica za preobleči in kapa.
Po čem, meniš, si prepoznaven, da vsi rečejo, ja, to je pa naš Niko?
Po tem, da sem dostikrat v svojem svetu, in po svojem gnezdu na glavi.
Tvoj moto v življenju pa je?
Nič ni resnično, vse je dovoljeno.
Plesati pa ti pomeni?
Uff, tale je pa težka … Nekaj, kar nas vse združuje in po čemer se razlikujemo. Ne vem. Vrata v svet, kjer je vse mogoče. Nekaj, k čemur se lahko kadarkoli zatečeš. Nekaj, kar te definira. Lahko bi še našteval, ampak se moram učiti slovenščino.
Kako bi se v dveh, treh stavkih za konec predstavil našim bralcem in bralkam kot oseba in kot plesalec? Kdo si, Niko Nixon Komac, in kam si namenjen?
Živijo, sem fant, ki se bori sam s seboj, ki poskuša odkriti neodkrito in ki svoj prosti čas večinoma namenja ustvarjanju in razmišljanju.
