Gal, si (baletni) plesalec; končal si baletno šolanje v Münchnu, tvoja profesionalna pot se trenutno nadaljuje na Poljskem. Kljub vsemu naštetemu bi te za začetek prosila, da se našim bralcem in bralkam predstaviš, kdo si. Verjetno se s tem filozofskim vprašanjem kot človek in umetnik precej ukvarjaš …
Kdo sem, sploh ne vem, ali bi lahko zares korektno odgovoril na to vprašanje. Zadnja tri leta samo delam, razmišljam o plesu, koreografijah … Takoj po diplomi sem se zaposlil in nadaljeval s tem precej hitrim tempom. Vem samo, da je celo moje življenje tesno povezano z baletom. Ples je misel, s katero zaspim in se z njo zbudim.
Kdaj in kako je potekalo prvo srečanje s plesno ali baletno umetnostjo? Kako se je vse skupaj začelo in kakšni občutki se v tebi ob tem prebudijo?
Prvič sem se srečal z baletom, ko sem bil star pet let; po televiziji sem gledal prenos ljubljanskega baleta Carmen. Bil sem začaran, navdušen. V tem času je moja sestra plesala balet v Glasbeni šoli Kočevje pri Saši Stadler; starše sem prosil, da bi rad to počel tudi sam. Učiteljica Saša in starši so naredili izjemo, bil sem namreč še premlad za balet, vendar so mi kljub temu dovolili plesati z njimi. Od tega trenutka sem vstopil v svet baleta in tu ostajam že celih šestnajst let. Nekako sem slutil, da je balet to, kar bi rad počel v svojem življenju.
Preden si odšel v München, si obiskoval Srednjo baletno šolo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kaj te je spodbudilo k odhodu v tujino? Pred Slovenijo si živel tudi v Španiji, kjer si se s plesno umetnostjo srečal prvič … to drži?
V Španiji sem se prvič srečal s profesionalnim odnosom do baleta. Od osmega leta sem vsak dan takoj po koncu šole odhajal na Kraljevi baletni konservatorij v Madridu in tam ostajal vse do večera. Poleg baleta sem tam pet let plesal tudi španske ljudske plese. V Madridu sem spoznal tudi, koliko truda je vsak dan znova treba vložiti v trening. Vendar ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sploh ne bi znal živeti drugače. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem doživel na nek način veliko frustracijo, saj baletni konservatorij v Ljubljani ne namenja dovolj časa plesu. V Madridu sem plesal vsak dan trikrat več. In ravno zaradi tega sem si želel oditi znova v tujino, saj v Sloveniji nisem videl priložnosti za svoj nadaljnji razvoj. Na poletnem baletnem seminarju, ki sem ga obiskal v Barceloni, ko sem bil v 3. letniku, sem dobil priložnost, pravzaprav povabilo od direktorja baletne akademije v Münchnu k sodelovanju. Še isti mesec sem odšel pogledat akademijo in tam ostal.
Kako bi primerjal šolanje v Nemčiji s šolanjem v Sloveniji? Kaj so bistvene razlike? Morda je v tujini več sodelovanj s teatrom?
Razlika med šolanjem je ogromna. Seveda tu ne gre več za srednješolsko znanje, ampak za akademsko; treningi so bili šestkrat tedensko, plesali smo več ur dnevno. Sam program je obširen, poglobljen, nastopi na velikih odrih so pogosti, tudi gostovanj in sodelovanj v drugih teatrih je veliko. Akademija zaposluje odlične pedagoge z ogromno znanja, sodeluje s priznanimi koreografi (npr. s Kinsunom Chanom, ki je moj veliki vzornik) in gostujočimi pedagogi. Seveda imaš opraviti s čistim profesionalizmom; hkrati pa spoznaš, kako huda je konkurenca, kako visoke so zahteve tudi glede fizičnega videza. Brez truda in trdega dela ne moreš veliko doseči; včasih se ti kljub trudu in odlični pripravljenosti zgodi, da zaradi fizičnih pomanjkljivosti sploh ne prideš na vrsto, da bi pokazal svoje znanje. Zaveš se, da bo tvoja prihodnost odvisna od avdicij tudi znotraj teatra, kjer boš zaposlen. Vse to znanje potem potrebuješ za delo v teatru. Na akademiji je moderen ples poleg klasičnega baleta močno prisoten. V treh letih šolanja na akademiji sem se res veliko naučil. Vsak pedagog je imel svoj pristop do dela. Nekateri so bilo zelo strogi in so zahtevali veliko discipline; spet drugi so zahtevali manj discipline, kljub temu pa so bili kritični, direktni in zahtevni. Na koncu šolanja sem se spoprijel tudi z izzivom lastne koreografije, za katero sem prejel pohvale mentorjev.
Si bil od nekdaj ‘zvest’ baletu ali si se spogledoval tudi z drugimi plesnimi zvrstmi?
Od nekdaj sem bil zvest baletu; privlači pa me tudi sodobni ples. Mislim, da ti vsak ples nekaj prinese. Klasični balet je osnova, ki jo lahko pri drugih plesih uporabiš in je zelo koristna za dobro koordinacijo telesa.
Bi rekel, da te je balet, ples poklical? Zakaj meniš, da se je ples pojavil v tvojem življenju?
Ja, definitivno menim, da me je ples poklical. Ples se je pojavil v mojem življenju, morda lahko celo rečem, da mi je življenje v naročje pripeljalo balet. Sem aktivna oseba in lahko vso energijo, ki jo imam v sebi, preusmerim v ples. To me osrečuje. Med plesi sem se odločil za balet, ker se mi zdi izredno lep, eleganten in celo pravljičen.
Kakšna izkustva ti prinaša balet in kakšen svet se ti odpre, ko zaplešeš?
Balet mi prinaša veselje, zadovoljstvo; me umiri. Skozi ples vstopim v drug svet. Nekako so vsa čustva, vse moje misli prepletene s plesom. Balet je zame način življenja, ne zgolj samo poklic, ki ga opravljam.
Se morda spominjaš notranjega momenta, ko si si rekel, da želiš postati profesionalni plesalec? Se ti zdi, da te je življenje peljalo in pripeljalo na pot poklicnega plesalca?
Odkar pomnim, sem bil navdušen nad baletom. Kot otrok sem si zamišljal vse baletne predstave, ki jih bom nekoč plesal. In nekatere se že uresničujejo. Mislim, da me je življenje pripeljalo na pot poklicnega plesalca, za kar sem mu globoko hvaležen.
Zdaj si na Poljskem v gledališču mesta Poznan. Kakšno je življenje poklicnega plesalca?
Prav gotovo ni tako lahko, kakor si ljudje predstavljajo. Je veliko trdega dela, garanja, predvsem pa mora biti prisotna močna volja. Ogromno ur je vloženih pred predstavo, ki na koncu gledalcu deluje popolnoma lahkotno in elegantno. Že ko sem kot osemletni deček plesal z londonskim nacionalnim baletom v Kraljevskem teatru v Madridu, sem v zakulisju videl, kako zelo so baletniki z odra prihajali utrujeni; komaj so prišli do sape. Zdaj tako tudi sam živim. Delamo od torka do nedelje od osem do deset ur na dan in imam zgolj en dan, namenjen počitku. Večinoma imamo predstave ob koncu tedna; včasih je teh tudi več na dan. Vsak dan imamo uro in pol treninga, potem se pripravljamo na predstavo, treniramo dodeljene vloge. Vsaka predstava pomeni nov boj za plesno vlogo.
Je bila to tvoja edina avdicija? Kako si se nanjo pripravljal in zakaj si se odločil obiskati prav ta teater na Poljskem? Si dobil angažma v teatru takoj po koncu šolanja?
Ob koncu šolanja smo že odhajali na avdicije. Vseh se ne moreš udeležiti, ker se termini prekrivajo, ker so stroški potovanj visoki, zato izbereš nekaj gledališč, za katere meniš, da boš tam uspešen. Veliko je odvisno tudi od sreče. Na avdicijo tudi pri moških plesalcih pride med sto in dvesto plesalcev; zaposlijo pa enega. Avdiciji sta vedno dve in ponavadi imaš priložnost pokazati, kaj zares znaš, šele na drugi. Najprej sem bil povabljen v moderni baletni ansambel v Dessau, od tam sem šel še na avdicijo v večji teater v Poznan, ki je klasičen. Obe sem uspešno opravil, zato sem bil malce razpet pri odločitvi, a me je kljub temu na koncu bolj pritegnila možnost v Poznanu. Želel sem si izbrati takšen teater, kjer bom imel priložnosti in izzive v dobrih baletnih predstavah.
Kako je biti v profesionalnem ansamblu? Je prisotna tekmovalnost?
Balet je svet tekmovalnosti. Vsakič ko se postavlja nova baletna predstava, se začne boj za glavne vloge. Vsi si želimo veliko plesati. Tekmovalnost je lahko koristna, ker od tebe zahteva tisto najboljše, kar zmoreš. Kljub temu pa te več neuspehov zapored lahko ohromi v tolikšni meri, da ne moreš več pokazati vsega, kar zmoreš. V kolektivu zaradi nenehnih avdicij lahko doživiš vse – zabavo, dobre odnose, spodbudo, a tudi ljubosumje, prepire, zahrbtnost. Nekako tako kot povsod drugod, mar ne?
Na spletu sem zasledila, da se pripravljaš tudi na solo vlogo.
Pripravljam se na predstavo Legenda Baltika (moderna koreografija), ki sodeluje z opero in ima tri dejanja. Tam plešem kot solist Domana, ki je glavni lik v zgodbi. Sočasno se pripravljam še na solo v Labodjem jezeru, in sicer plešem zlobnega čarovnika Rothbarta.
Kateri plesni atribut ali plesne atribute bi pri sebi izpostavil?
Mislim, da najbolj izstopam pri plesih v paru in skokih, se hitro učim in si dobro zapomnim koreografijo, imam dobro koordinacijo ter nadzor nad svojim telesom, kar mi še posebno pride prav, ko moram na hitro ‘vskočiti’ v predstavo.
Kakšna je baletna scena na Poljskem, v Nemčiji in v Sloveniji? V čem se med seboj razlikujejo, kaj jim skupno ipd.?
Glede razmer v baletu – so si v Sloveniji in na Poljskem podobne, v Nemčiji izstopa profesionalizem; tam je tudi sodelovanje med orkestrom in baletniki odlično, zahteve in kakovost so visoke.
Ko izrečem balet, na kaj te ta beseda najprej asociira in zakaj?
Delo, ki ga rad počnem.
Kako bi definiral baletno umetnost? Kako pa umetnost? Če pomeni zate pobeg, o kakšnem pobegu govoriva; pobeg od česa?
Umetnost je brezmejna svoboda, kjer lahko izražaš čustva in misli. Balet je umetnost, kjer uporabljaš svoje telo za pripovedovanje zgodb, misli in izražanje čustev. Zame je to pobeg od vsega v pomenu, da v tem prostoru ni ničesar drugega pomembnega kot le trenutek, ki ga rišeš z gibom. Je sočasno prostor, kjer si zadovoljen, ti je prijetno in domače. Preprosto – tu sem zares doma.
Zakaj je pomemben obstoj umetnosti v družbi? Kaj daje družbi in kaj družba daje umetnosti?
Tukaj je vedno težko ločiti iskrenost od navade. Tako pri gledalcih, poslušalcih kot pri izvajalcih. V resnici gre za soodvisnost med izvajalcem in tistim, ki to spremlja. In to je pravzaprav v resnici vedno intimno, individualno doživetje. Čeprav ga radi prenesemo na družbeno. Kljub temu vidim umetnost kot pot prihodnosti, kot moč, ki podira meje v družbi v korist humanosti.
Je plesalec cenjen poklic ali je bil v času ‘velikih’ plesalcev – Nureyev, Baryshnikov itd.. – bolj cenjen?
Dandanes se mi zdi, da ples ni več tako cenjen, kot je bil v času velikih plesalcev.
Kako pojmuješ ali pa vidiš transformacije, ki se dogajajo v baletu – s tem mislim na telesne transformacije, češ da je v ospredju telo in ne čustva?
Danes je veliko plesalcev, ki lahko naredijo ogromno in zelo dobro plešejo, vendar njihov ples ni prepojen s čustvi. Balet je nekaj prav nasprotnega. Je preplet gibanja in čustev v eno. Zame je oboje pomembno, kajti ne bi zmogel brez enega ali drugega.
Kako se kot umetnik, plesalec inspiriraš? Kako se inspiriraš za vlogo?
Najprej se povežem s karakterjem, z vlogo, ki jo moram plesati, ustvarim, prebudim čustva v sebi in to potem spremenim v gib.
Kako ostaneš zvest sebi in ne podležeš zunanjim pritiskom ali zahtevam?
Balet je nekaj, kar vedno delam zase in se nase v tem procesu tudi skoncentriram. Ko vstopim v ta proces, preostali svet ni več pomemben. Seveda je pri delu s koreografom vedno prisotna želja in prizadevanje za kakovostno sodelovanje. Dober koreograf zna iz plesalca potegniti ven najboljše.
V kolikšni meri si samokritičen? Kako se spopadaš s plesno, baletno perfekcijo – nanašajoč se na tehniko –, ki je – kot vemo – nedosegljiva?
Sem zelo samokritičen; zavedam se, da bi vedno lahko naredil še bolje. Balet vedno išče popolnost. Tudi kadar sem izjemno zadovoljen z nastopom, mi notranji glas pove, kje bi lahko še kaj izboljšal.
Katere lastnosti mora imeti baletni plesalec? Koliko talenta, koliko truda?
Vztrajnost in delavnost; ko se enkrat odločiš za balet, mora to postati del tvojega življenja. Tu ni prostora za polovičarstvo. Menim, da se da z voljo in vztrajnostjo vsega naučiti, vendar le, če si to (za)res želiš. Samo talent ni dovolj; za uspeh potrebuješ oboje.
Kaj pričakuješ od plesne partnerke, soplesalke?
Pričakujem, da je pripravljena na vse, da je ni strah in da ne obupa. V plesu, gibanju se je treba uskladiti; včasih tega plesna partnerja ne zmoreta, ne znata takoj, vendar z vztrajnostjo v iskanju pravega načina ta slej kot prej pride.
Imaš pred treningom, predstavo kakšen poseben ritual? Kako se miselno utelesiš v telo?
Posebnega rituala nimam. Rad pa sem v tišini in se osredotočam na to, kar bom počel.
Katera vloga je tvoja sanjska vloga? Kaj si želiš plesati? Zakaj?
Oh, teh je pa veliko. Prva, ki mi pride na pamet, je iz baleta Gusar.
Kje se vidiš čez pet, deset let? Si želiš ostati v tujini?
Ja, želim ostati v tujini, rad bi spoznal različne odre, sodeloval z različnimi plesalci in koreografi. Pravzaprav bi si želel ves čas gostovati povsod po svetu.
Kdo je tvoj najljubši plesalec, plesalka?
Moram priznati, da pravzaprav nimam najljubšega plesalca ali plesalke. Je veliko zelo dobrih plesalcev, ki so si med seboj različni; v vsakem lahko najdeš kaj zanimivega, zato bi težko izbral najljubšega.
So ti bolj blizu klasične baletne vloge iz železnega repertoarja ali se prepustiš tudi bolj ‘osvobojenemu’ gibanju, kot je sodobni ples?
Morda imam raje klasični balet. Je pa danes sodobni ples zelo prisoten poleg klasičnega repertoarja. Uživam tudi v bolj sodobnih predstavah. Menim, da je koristno tudi za klasičnega plesalca, da se zna gibati osvobojeno.
Kaj te pri plesu, baletu najbolj osrečuje?
Najbolj me osrečuje občutek zadovoljstva, ki ga dobim med in po predstavi, ali pa ko se naučim oziroma mi uspe nekaj novega.
Kaj počneš, ko ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Nimam veliko prostega časa. Večji del namenim počitku, sprostitvi in prijateljem, ki so hkrati tudi moji sodelavci. V tem delu si vedno tesno povezan med seboj.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, vajo, klas? Lahko jih je tudi več ali manj?
Vedno imam s seboj golf žogico, s katero si lahko fino (z)masiram mišice, trenirko, pulover in obutev, da ostanem ogret, ter seveda vse (pre)ostale baletne pripomočke, kot sta elastični trak in valjček.
Imaš kakšen moto, misel, citat, ki te vodi v življenju, ki ti je v navdih, te opogumlja, bodri?
Samo močno željo po plesanju, plesu; ta pa me opogumlja in sili naprej tudi takrat, ko mi je težko.
Življenje s plesom je …
… zelo naporno, a me osrečuje.
