Pogovor z Vilmo Rupnik in Vesno Jevšenak, avtoricama priročnika Plesna umetnost!
Draga Vesna, draga Vilma, pozdravljeni v novem letu in dobrodošlico izrekam tako vama in vajinemu priročniku, ki je izšel tik pred novim letom. Jasno, klasično vprašanje, zakaj sta se lotili priročnika Plesna umetnost, ki je nadaljevanje Vilminega učbenika z enakim naslovom?
Vesna: Draga Barbra, hvala. Priročnika sva se lotili zato, da bi pojasnili pomen ustvarjalnega plesnega gibanja za mlajše otroke in opolnomočili ljudi, ki z njimi delajo, torej vzgojitelje/-ice in učitelje/-ice, da bi otrokom omogočili čim več plesnega ustvarjanja na vsaj tedenski, če ne dnevni bazi znotraj rednega programa. Tako kot z otroki raziskujejo vsakodnevne teme, letne čase, praznovanja, dogodke, ki so tudi del kurikula ali učnega načrta s slikanjem, petjem, bi jih želeli spodbuditi k plesnemu raziskovanju vsebin.
Vilma: Priročnik Plesna umetnost je nastajal kot logično nadaljevanje in dopolnilo učbeniku Plesna umetnost (soavtorica Urša Rupnik). Učbenik je napisan predvsem za strokovni modul ustvarjalno izražanje (ples z metodiko, plesno ustvarjanje) v programu predšolska vzgoja, ki sem ga poučevala 18 let na SVŠGL – dijake in odrasle ter vodila strokovne seminarje za kolege, ki učijo ta predmet na drugih vzgojiteljskih šolah. Že po diplomi na visoki šoli za telesno kulturo sem začela sistematično združevati znanje športa (pedagogika, metodika, psihologija, teorija treniranja, anatomija, fiziologija, biomehanika …) in znanje izraznega plesa, ker me je Živa Kraigher načrtno usposabljala za poučevanje izraznega plesa (poučevala sem različne starostne skupine). Moj cilj je bil, da plesu izborim tako mesto, kot ga ima v šoli npr. matematika. Sprva so bile to priprave, nato skripta, tri učna gradiva za učitelje plesa na srednjih vzgojiteljskih šolah, delovni zvezek za dijake in nato učbenik Plesna umetnost (soavtorica Urša Rupnik), usklajen s prenovljenim učnim programom. Priročnik je obenem logično nadaljevanje učbenika s preizkušenimi primeri dobre prakse, dodali pa sva še nove informacije o razvoju plesa pri otroku od njegovega rojstva dalje. Ta vrsta plesa je po eni strani zelo zahtevna, po drugi pa povsem preprosta. Dijaki ga dojemajo razumsko, otroci pa čustveno. Imela sem redne stike z vrtci. Plesno dejavnost, ki so jo dijaki izpeljali za oceno v šoli, smo preizkusili tako, da so nam vzgojiteljice iz vrtcev pripeljale skupino otrok in so dijaki svoje zamisli preizkusili tudi z njimi. Po taki izkušnji so mi dijaki velikokrat priznali, da mi niso verjeli, da to res deluje, in da je neverjetno, kako so otroci navdušeni in pripravljeni sodelovati. Od vzgojiteljic sem sproti dobivala povratne informacije, kako deluje ples v vrtcu in kaj bi s plesnega področja še potrebovali.
V spremni besedi pišeta, da je pisan v ženski obliki, ker “tako nagovarja večino uporabnic”. Ali ženske res prevladujemo?
Vesna: V vzgojiteljskem in učiteljskem poklicu še vedno prevladujejo ženske. Čeprav so po mojih izkušnjah moški odlični v teh vlogah, kadar se zanje odločijo. Ne smemo pozabiti, da naši otroci precejšen del dneva preživijo v institucijah, ki ne samo skrbijo za njih, ampak jih tudi vzgajajo in jim nudijo številne pomembne izkušnje za življenje. Zato so to pomembne institucije in pomembni poklici, ki zelo vplivajo na otroke poleg staršev, ki so v tem obdobju še vedno najpomembnejši, a pogosto preživijo z otrokom manj časa, kot pa je le-ta v vrtcu ali šoli. Zato upam, da bodo ti poklici postali bolj spoštovani, cenjeni, saj opravljajo pomembno delo in delajo z našimi dragocenimi otroci.
Vilma: V srednješolski program predšolska vzgoja se vpiše malo fantov. Njihov način razmišljanja in ustvarjanja se razlikuje od ženskega principa in jih je v plesu treba (čeprav po istih kriterijih za ocenjevanje) spodbujati in ovrednotiti njihove zamisli drugače, včasih sem jih morala celo zagovarjati pred njihovimi sošolkami. Posebej dragocena informacija za dijakinje je bila skupina otrok, ki jo je v šolo pripeljal vzgojitelj in z njimi tudi plesal.
Se pravi, da je namenjen vzgojiteljicam in učiteljicam, torej tistim, s katerimi se otroci in mladina najprej srečajo na svoji razvojni poti, katere del je lahko tudi plesno izobraževanje. Kako sta konstruirali priročnik, da je zanimiv in dostopen?
Vesna: Otrok je sprva gibalen, potem šele verbalen, zato je zanj ustvarjalno gibanje pomembno, saj tako pridobiva pomembne izkušnje, raziskuje in širi svoja obzorja ter se gibalno razvija, spoznava telo in njegove zmožnosti … Kar je pomembno tudi za njegov nadaljnji mentalni, čustveni in socialni razvoj. Priročnik je strukturiran in jasen. V prvem delu priročnika sva pojasnili, zakaj je ustvarjalni ples v skupini prava izbira plesnega gibanja za otroke, in opisali pomen in učinke ustvarjalnega plesa s telesnega, umskega, čustvenega in socialnega vidika. V drugem delu sva predstavili strukturo priprave na ples. Čemu priprava sploh služi? Priprava združuje temo in gibalne sposobnosti v zgodbi, ki spodbudi otroke k ustvarjalnemu plesu. Ponudi mu različne podlage za ples in spodbudi raziskovanje ter nove gibalne izkušnje. V tretjem delu pa je nanizanih 30 primerov dobre prakse s področij kurikula, s katerimi si lahko sprva pomagajo, seveda jih prilagodijo svoji skupini, ko pa se opolnomočijo, nadaljujejo sami s svojimi zamislimi. Želeli sva opogumiti vzgojiteljice in učiteljice, da bi ples pogosteje postal sestavni del njihovega programa.
Koliko plesa je sploh v vrtcih in osnovnih šolah, razsvetlita nas?
Vesna: Nekatere vzgojiteljice se rade lotevajo plesnih dejavnosti, vendar jih po mojem občutku ni veliko. Ne počutijo se dovolj suvereni/-e, če nimajo plesnih izkušenj, in tu si želiva, da vstopi priročnik, po možnosti pospremljen s seminarjem, da se opogumijo in opolnomočijo. Ni treba, da si profesionalni plesalec, da otroka povabiš in navdušiš za plesno ustvarjanje. Vzgojitelji/-ce in učitelji/-ce pa so opremljeni/-e z znanjem in izkušnjami, kako povabiti otroke v dejavnost, jih navdušiti. Le pri plesu so še zadržane. Tako bi lahko bil ples dostopen vsem otrokom, ne le izbrancem, ki jim starši omogočijo dodatne dejavnosti, ki pa niso vedno v korist otroka. Glede šol je pa zgodba žal drugačna. Po mojem občutku je tam plesa in gibanja na sploh bistveno manj, čeprav otroci to še vedno močno potrebujejo.
Vilma: Plesa je premalo v vrtcih, osnovnih šolah in srednji vzgojiteljski šoli, kjer je to strokovni modul, pa tudi na pedagoški fakulteti. V vrtcih je sestavni del kurikula, vendar ga na splošno realizirajo premalokrat in preveč poenostavljeno, k sreči so vmes tudi odlične izjeme. Devetletna osnovna šola naj bi bila za otroka ‘mehak prehod’ iz vrtca, zgodilo pa se je ravno nasprotno – da so otroci všolani eno leto prej, čeprav še vedno potrebujejo veliko gibanja in igre.
Je to odvisno od vzgojiteljice, če je plesu naklonjena, ali čemu drugemu?
Vesna: Nekatere imajo izkušnje s plesom od prej, druge so radovedne in se izobražujejo naprej ob delu ter tako bogatijo svoje delo. Mora biti angažirana, aktivna in polno prisotna, potem je taka dejavnost lahko osvobajajoča za otroke in polna novih doživetij, ki ostanejo za vedno.
Vilma: Predvsem je odvisno od vzgojiteljice, njenega znanja in prepričanja. Ples je zelo hvaležna dejavnost, ker zanj potrebuješ le prostor in čas, limit pa je le lastna domišljija. Naj pojasnim z vprašanjem dijakinje iz prvega letnika: “Ali prav razumem, da v tem plesu ne more biti nič narobe?” In moj odgovor: “Pravilno si ugotovila. Narobe je samo, če se plesu izogibaš in nič ne narediš.”
Kako bo priročnik zaživel v praksi, od česa je odvisno?
Vesna: Upava, da bo priročnik zašel v čim več knjižnic vrtcev in šol ter tako postal dostopen širokemu krogu uporabnikov in uporabnic. Predvsem pa si želiva, da bi bil ustvarjalni ples čim večkrat na dnevnem repertoarju skupin mlajših otrok. Kjer delam v vrtcih z otroki skupaj z vzgojiteljicami, so vse navdušene in pogosto me prosijo za glasbo, za kak navdih, se same tudi potem lotijo plesnih dejavnosti in so nasploh odprte plesu. Le pravijo, da bi potrebovale več izkušenj.
Vilma: Vsekakor je priročniku utrl pot istoimenski učbenik, ki so ga dijaki že uporabljali pri pouku plesa v programu predšolska vzgoja, in v knjižnici pedagoške fakultete beležijo kar precejšnje število izposoj. Pripravljava razpis za seminar, na katerem bova predstavili priročnik, tako v vrtcih kot v prvi triadi osnovne šole.
Obe izhajata iz plesa, sta aktivni v njem. Vesna mogoče z društvom Salam Ghazeea ti še bolj kot Vilma. Kaj je tebe osebno vzpodbudilo, da si se lotila teorije?
Vesna: Od nekdaj me je zanimalo, zakaj in kako ples vpliva na ljudi. Ples je bil od nekdaj del mojega življenja in je tudi na različne načine vplival name. Sem pa tudi zelo sistematična in jasna oseba, zato mi strukturiranje ne predstavlja težave. S študijem plesno-gibalne psihoterapije sem prišla v stik s teorijo, ki se je ujemala z mojimi plesnimi izkušnjami. Ko sem začela delati z otroki, sem znova prišla v stik z Vilmo, ki je bila nekoč tudi moja plesna učiteljica. K pisanju tega priročnika me je pravzaprav Vilma povabila, da bi delili znanje in izkušnje, ki jih imava. Dolgo se je medil in žlahtnil.
Vilma, je bilo nekoč lažje poučevati ples kot danes? V čem so bistvene razlike od nekoč in danes?
Vilma: Nekoč je bilo lažje poučevati nasploh, ker je bil učitelj vendarle neka avtoriteta že zaradi poklica samega po sebi. Velika razlika je v tem, ali poučuješ v plesni šoli, kjer so učenci že motivirani, ker so se vpisali na lastno željo (poučevala sem izrazni ples 18 let), ali pa v rednem programu šolanja. Zelo se je spremenilo poučevanje nasploh v zadnjih desetih letih, ker so postavljene v ospredje pravice učencev-dijakov, velikokrat tudi v njihovo škodo. Včasih sem si morala (zaradi dijakov, ki so se pri pouku stalno ukvarjali samo sami s sabo) že kar ‘izboriti’ svojo pravico do tega, da izpeljem golo snov, določeno za tisto uro, žal so bili prikrajšani, da bi na koncu ure doživeli tiste najlepše ustvarjalne minute. Dijaki so danes mnogo bolj sproščeni, kot so bili včasih, in tudi več dijakov ima plesno znanje različnih zvrsti. Ko sem se pred dvema letoma upokojila, sem ob slovesu v mislih zaželela, da bi se zgodilo nekaj, kar bi dijakom odvzelo šolo, zato da bi jo znali ceniti (ojoj! In zgodil se je covid – tako si pa tega res nisem predstavljala). Za učitelja je pomembna poleg stalnega strokovnega izobraževanja tudi ‘kilometrina’ raznoterih izkušenj (starševske, pedagoške, nastopi, projekti, strokovna komunikacija s kolegi, strokovno delo na svojem področju …). Meni osebno je močno olajšal delo prav učbenik (z domačimi nalogami za dijake), ker so z njim dijaki snov razumeli lažje in temeljiteje. Velikokrat mi je bilo žal, da ga nisem napisala prej, to me je spodbudilo, da nadaljujem še s priročnikom. Vesela sem bila Vesnine zagnanosti, da to zamisel skupaj izpeljeva.
Kje pa je na splošno slovenski ples danes skozi vajine oči v pedagoškem institucionalnem smislu na eni strani in v produkciji na drugi strani?
Vesna: Menim, da je ples pri nas na zelo visoki ravni in hkrati zelo raznolik, čeprav predvsem, bi rekla, v zasebni sferi. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah vseh ravni pa je prisoten bolj poredko. Po moje je premalo poudarka na plesni ustvarjalnosti in na gibanju nasploh.
Vilma: V Sloveniji je ples zelo na visoki ravni. Zanimivo je, da je bila plesna gimnazija ustanovljena za sodobni ples, v njej pa je večina dijakov, ki izhajajo iz drugih plesnih zvrsti. Akademija za ples pa je bila namenjena družabnemu plesu, pa so jo najprej oblegali sodobni plesalci, imamo tudi višjo baletno šolo. Tako se je celoten ples dvignil na višjo raven, pa tudi šolanje v tujini je postalo dostopnejše. Zadnje čase se plesalci vpisujejo na magistrski študij AGRFT. Manjka pedagoškega izobraževanja za plesno področje. Produkcija v sodobnem plesu je še vedno na stopnji prehajanja plesalcev iz ljubiteljske scene v profesionalno. Pogumni posamezniki, zavezani plesu, za lastno preživetje poleg ustvarjanja predstav počnejo še vse drugo (v najboljšem primeru poučujejo, vodijo seminarje, koreografirajo). Potrebovali bi menedžerja (ne selektorja), ki bi organiziral nastope za njihove predstave na različnih prizoriščih v različnih krajih Slovenije in v tujini. Ogromno garanja in odpovedovanja zahteva postavitev plesne predstave, ki pa doseže premalo občinstva.
Bomo skozi vajin priročnik vzgojili tudi bodoče plesno občinstvo?
Vesna: Če se otrok že zgodaj sreča s plesom in ga vzljubi, je to potem vseživljenjska ljubezen. Če otroku ponudimo raznolike in kakovostne izkušnje, bo znal prepoznati plesno umetnost in se bo rad udejstvoval ter spremljal plesne predstave.
Vilma: Upava, da bodo otroci deležni več plesnih izkušenj že v predšolskem obdobju in v prvi triadi osnovne šole, da bo ples zanje nekaj samoumevnega. Potrebujemo tudi kakovostne plesne predstave za otroke in dostopno kakovostno plesno šolanje. Ljubiteljski plesalci so tudi odlično plesno občinstvo.
Hvala vama in srečno v novem letu!
Vilma & Vesna: Hvala tudi tebi in srečno vsem plesalcem in ljubiteljem plesa!
