Spoznajte trinajstletnega Vida Vogrina, ki mu je uspel veliki met in bil sprejet na Moskovsko baletno akademijo
Dragi Vid, pozdravljen na Paradinem portalu. Najprej nam seveda povej, kako je v tem času v Moskvi, ko so vse oči uprte v Rusijo. Kako doživljaš to stanje, se pozna kaj pri tvojem/vašem delu, lahko odmislite vse, kar je povezano z vojno v Ukrajini, in se osredotočite na delo?
V Moskvi sem šele od sredine januarja in v vsem tem času sem šel le nekajkrat na hitro iz internata. O dogajanju v Ukrajini vem le toliko, kolikor mi povedo domači, s katerimi se redno slišimo in vidimo. Na akademiji imamo obveznosti od 9. ure zjutraj do predvidoma 18. ure zvečer, v prostem času pa ne sledim poročilom o dogajanju v svetu. Sicer o dogajanju v Ukrajini ne vemo veliko. Pouk poteka normalno in nihče o tem ne govori. Tudi sošolci in sošolke ne.
Zakaj si se sploh odločil za to akademijo in ne recimo za Vaganovo v St.Petersburgu?
Moj učitelj baleta je staršem že zelo zgodaj povedal, da bi bilo dobro šolanje nadaljevati nekje v tujini. Ker je on po narodnosti Romun, se je seveda nagibal k šolam iz vzhoda (Madžarska, Rusija). Za moje starše je bil za začetek sprejemljiv le Dunaj. Kljub temu sem si jaz želel rusko baletno šolo in smo poskusili na avdiciji v Moskvi. St. Peterburg je bil za mojo mamo predaleč, poleg tega ima po nekaterih prepričanjih Bolšoj akademija boljši program za fante – moške plesalce.
Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Saj se vse začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet ples?
Balet sem ‘odkril’ sam. Nihče iz naše družine ni plesalec (kakršnekoli zvrsti plesa). V vrtcu, ki sem ga obiskoval, je Tjaša Stergulec pripravila tečaj baleta. Moja mama me ni niti prijavila, jaz pa sem kljub temu želel poskusiti. Bilo mi je všeč, predvsem glasba. S klasično glasbo sem bil v stiku od malega, zato mi je bila poznana. Nihče me takrat ni ‘jemal resno’. Nabavili so mi dekliške pajkice črne barve, belo majico in črne baletne copate ter čakali, da odneham in rečem: “Ne bom več.” To se ne bo zgodilo.
Je botroval odločitvi kakšen ogled plesne ali baletne predstave?
Seveda so me potem peljali v gledališče in mi pokazali, kako je videti balet na profesionalni ravni. Bila je to dopoldanska predstava Hrestača takoj po božiču. Še danes se spomnim magije: mi vsi lepo oblečeni, vse bleščeče, temno rdeč žamet in vonj (po gledališču). Ko se je dvignila zavesa, ko sem slišal orkester zaigrati v živo, topot baletnih copat plesalcev po odru, … to so bila nebesa. Mama je rekla, da sem med celo predstavo stal. Še danes težko sedim in gledam predstave, čutim potrebo po gibanju.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot ‘navadno’ šolsko. V katerem letniku si zdaj na Moskovski akademij in koliko let šolanja te še čaka?
Živimo v Mariboru, zato sem do 7. razreda obiskoval Osnovno šolo Bojana Ilicha, ki je v neposredni bližini Konservatorija za glasbo in balet. Tam sem od prvega razreda hodil na balet. Najprej tri leta pripravnice in nato v nižjo baletno šolo do 4. razreda. Ves čas sem izmenično treniral balet še s Štefanom Ionom Banico in Vasilijem Kuzkinom. Oba sta razumela mojo željo in potrebo po učenju, treniranju in naporu. Količina treningov na Konservatoriju (sprva dvakrat tedensko, nato trikrat in šele na koncu petkrat tedensko) je bila zame premalo, drugega športa nisem želel. Zato smo poiskali dodatne ure baleta. Sprva je šlo samo za telesno aktivnost, ki mi je zelo ugajala in mi pomagala. Imam namreč težave s koncentracijo in veliko potrebo po gibanju. Zelo težko sem pri miru. Ko sem bil star 12 let, sem opravil avdicijo za sprejem na Dunajsko baletno akademijo in se eno šolsko leto šolal tam. Tam sem naredil 3. razred nižje baletne šole ter 2. letnik nižje gimnazije (naš 7. razred – zaradi nemškega jezika). Ker sem vedel, da na Bolšoj akademijo sprejemajo fante iz tujine v starosti najmanj 14 let, sem pri 13-ih letih prvič poskusil z avdicijo. Uspelo mi je in bil sem sprejet v pripravljalni trening program za tuje učence. V mesecu maju ali juniju me čaka končni sprejemni izpit. Ko ga opravim, bom njihov redni študent.
Kako pa poteka en tvoj baletni dan od jutra, ko se zbudiš, pa do večera, ko verjetno padeš v posteljo od utrujenosti?
Tukaj sem v ‘posebnem – pogodbenem režimu’. V tem letu (oziroma v pol leta, ker sem jaz prišel samo za drugi semester) imam samo pouk baleta in ruščine. Zjutraj nas zbudijo ob 7.30 (po njihovem času), sledi zajtrk, potem pa trening klasičnega baleta in gimnastike (1,5 ure). Balet treniram z rednimi učenci 4. razreda (zadnji razred nižjega izobraževanja). Po končanem treningu imajo redni učenci pouk (šolskih predmetov), jaz pa navadno ruščine. Sledi kosilo in do večera trening različnih baletnih predmetov (karakternega plesa, repertoarja, dueta, zgodovinskih plesov, gimnastike, fitnesa … in podobno). Redni – obvezni del pouka se konča najpozneje ob 18. uri. Sledi večerja in ob 21. uri spanje. Pouk imamo od ponedeljka do sobote, ko trajajo šolske obveznosti le do 14. ure.
Živiš v internatu ali zasebno, saj si verjetno sam brez staršev na šolanju?
V Moskvi sem sam. Živim v internatu akademije. Internat, šola in baletna akademija z vsemi dvoranami, kabineti, učilnicami, ambulanto … so v isti stavbi. Ven sploh ne gremo. To je zelo dobro, saj ne izgubljam časa s prevozom, preoblačenjem in podobnimi stvarmi.
Kakšno pa je življenje v večmilijonskem mestu, kot je Moskva?
Kakšno je življenje v Moskvi, še ne vem. Izven internata sem bil le nekajkrat, še to za 30 minut do trgovine in nazaj. Enkrat sem šel tudi k frizerju.
Verjetno imaš že kopico prijateljev. Od kod prihajajo in ali so tudi bodoči plesalci?
V internatu so nastanjeni samo učenci in učenke baletne akademije – torej sami bodoči plesalci. To mi je všeč, ker se čuti pripadnost plesu, ker delimo isto strast. V internatu na Dunaju sem živel tudi z glasbeniki in športniki. Tam ni bilo čutiti te energije. Velika večina je v internatu Rusov, nato Azijcev. Nekaj je tudi deklet iz ZDA in Kanade.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ne vem natančno. Preprosto to moram početi. Vedno bolj se zavedam telesa, gibanja v povezavi z glasbo. Ko sem bil mlajši, je šlo zgolj za mehanično izvajanje gibov ob glasbi. Zdaj se vedno bolj nagibam k popolnosti. Nekaj izvesti čim lepše, skok čim višje in doskok čim tišje, narediti čim več obratov ali piruet. Gre za nenehno tekmovanje s samim seboj.
Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Vzornikov niti nimam. Cenim ljudi, ki jih osebno poznam. Skozi svoj razvoj spoznavam, koliko so oni vložili v svoje dosežke.
Udeležuješ se tudi tekmovanj. Kje vse si že bil in na katere uvrstitve, ki si jih osvojil, si najbolj ponosen in zakaj?
Nisem veliko tekmoval. Razlog temu je napačno prepričanje naših pedagogov, da ‘se gre na tekmovanje zmagati’ in da je ‘neuspeh’ na tekmovanju blamaža. Na Konservatoriju v Mariboru niso razumeli, da nekateri otroci doživljamo balet bolj kot šport (in še ne kot umetnost) in da bi želeli tekmovati. Ko sem prosil za prijavo na tekmovanje (pri 12-ih letih), sem bil grdo zavrnjen. Potem so me starši (brez soglasja šole) prijavili na tekmovanje TUTU 2019. Rezultat tekmovanja (zaradi maloštevilčne konkurence) ni merodajen, pač pa sem za nagrado dobil teden dni treningov na Dunaju in udeležbo na tekmovanju VIAF 2019 (prav tako tam). Tisti teden in tisto tekmovanje je nam vsem odprlo oči. Na tekmovanju so tekmovali otroci stari tudi osem let ali manj. Plesali so svojim sposobnostim primerno prilagojene variacije, nastopali so v kostumih, nekatere deklice tudi na špicah. To niso bili otroci, ki so dvakrat na teden ‘hodili’ na balet. Takrat sem vedel, da želim biti njim konkurenčen. Rezultat, čeprav slabši, ki je dosežen na tekmovanju z močno konkurenco, mi pomeni veliko več kot zmaga na tekmovanju v konkurenci treh ali štirih sotekmovalcev. Poleg TUTU 2019 sem tekmoval še na TUTU 2021 ter julija 2021 v Bukarešti na tekmovanju Dance Campus & Contest San Francesco Di Paola. Tukaj me je v živo videl učitelj iz Bolšoj akademije Denis Medvedjev in me s soglasjem rektorice Marine K. Leonove povabil na njihovo akademijo. Vabila sem bil zelo vesel, čeprav sem že pred tem uradno opravil avdicijo.
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa ne maraš?
Tekmovanja imam zelo rad. Rad imam to napeto vzdušje. Priprave, tempiranje nastopa in končno nastop. Z zanimanjem pričakujem odziv žirije, še posebej mi je všeč, ko tekmovalec (na TUTU tekmovanjih) prejme žirantovo utemeljitev ocene. To je zelo dobra informacija. Ne bi mogel reči, da česa ne maram. Če si dovolj dober, ti še ‘kuhinja’ in ‘pristransko ocenjevanje’ ne moreta do živega.
Kaj vse si pripravljen žrtvovati, da postaneš odličen baletni plesalec?
Vse. Pa v tem ne vidim nobene žrtve.
Ali je tudi opcija B v tvojem življenju, če ti morda v baletu ne uspe?
Trenutno ni opcije B.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, ki jih po urniku sodeč res ni veliko?
Kadar ne treniram, igram računalniške igrice in se učim ruskega jezika. Ko le imam čas, sem ‘na vezi’ z družino v Sloveniji.
Glede na to, da ne hodiš iz internata, me kljub temu zanima, če ti to milijonsko mesto ponuja mirnost?
Odkar sem v Moskvi, sem izredno miren. Dosegel sem, da sem tu, kjer sem si želel biti. Zdaj imam občutek, da ničesar ne zamujam in da imam najboljše možne učitelje, ki mi bodo pomagali do mojega cilja. Prej sem se pogosto spraševal, kako trenirajo in česa se učijo moji vrstniki, zdaj, ko sem tu, me to ne skrbi več.
Kaj in koga najbolj pogrešaš iz Slovenije?
Seveda pogrešam domače, vendar ne bi šel domov. Končno delam in živim tako, kot sem si želel. Ko sem bil na Dunaju, sem imel več domotožja. Zdaj si ne želim domov.
Si človek, ki ima rad v življenju vse načrtovano ali dopuščaš, da gre življenjska pot pač tako, kot gre?
Načrtovan imam samo en cilj. Pot oziroma smer tja je znana, vendar ne popolnoma načrtovana. Prepustim se toku, ker zaupam ljudem, ki so okoli mene. Upiral sem se, dokler niso tudi moji starši razumeli, da je zame edino pomemben balet. Ko smo temu podredili vse ostalo (šolo in ostale obveznosti), sem vedel, da imam ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupam. Pomagali so mi do sem, od tu naprej mi pomagajo učitelji Bolšoj akademije. S potjo se ne obremenjujem, ker gre v pravi smeri.
Kdaj je Vid najbolj zadovoljen in srečen?
Najbolj srečen in zadovoljen sem po dobro opravljenem treningu. Utrujen, da se tresejo noge in se oblačila lepijo nate, vendar veš, da si bil boljši, kot si bil včeraj. To je dober občutek.
Kaj je na tebi najbolj značilnega, morda veš?
Nič posebnega.
Ali te bomo videli tudi na slovenskem plesnem odru recimo letos?
Verjetno ne. Iz Moskve se predvidoma vračam konec junija. Želim si, da se po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu tja vrnem prvega septembra in začnem redno šolanje.
Počitnice bom izkoristil za počitek in trening.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ne (še).
Plesati balet pa je?
Sprostitev. Pobeg. Čisto drug svet.
Hvala za tvoj čas in energijo ter vse dobro želim!
