Pogovor s plesalko, ki kreira v Londonu.
Draga Vesna, pozdrav v London. Koliko časa si že Londončanka?
Lep pozdrav, ga. Barbara! V Anglijo sem se preselila avgusta 2018, najprej blizu mesta Brighton, ker obožujem naravo in morje, ampak sem se v nekaj mesecih preselila v London, ker sem kmalu videla, da če hočem s plesnega vidika zajemati znanje s polno žlico, sem predaleč. Tako da sem ‘Londončanka’ od januarja 2019.
Morava biti na začetku aktualni, napiši nam, kje te je dosegla korona, sredi kakšnega projekta te je prekinila in kako prenašaš tole samoizolacijo, s katero ste bili vi sicer poznejši od nas?
Korona ni prekinila nobenega projekta, ampak samo porušila celoten ritem in sistem, ki sem ga sem nekako med letom oblikovala (kje treniram, s kom treniram, na katere stile se osredotočam, ‘battli’, ‘jami’, ‘workshopi’ …). Veliko kakovostnih urbanih dogodkov je bilo načrtovanih v Londonu, ki sem se jih želela udeležiti, pa je žal padlo v vodo. Samoizolacije, tako kot večina verjetno, ne prenašam dobro. Jaz nisem človek, ki bi se lagodno počutil med štirimi stenami vsak dan. Meni je bila hiša vedno samo prostor, kjer lahko spim (smeh). Ampak tako pač je, čakam, da mine, in skušam to obdobje preživeti, kolikor je mogoče, produktivno.
Si plesalka, plesna ustvarjalka, ki živi za ples in od plesa, kajne? Kako se je ples znašel v tvojem življenju; verjetno z bratom Romanom ali pač ne?
Trenutno ne živim od plesa, ker sem v tujino odšla po znanje in osebno rast. Vedno pravim, da osebna in plesna rast rasteta skupaj in da si je treba vzeti čas zase in slediti svojim željam. Tako da živim tukaj kot ‘au pair’ in pomagam skrbeti za dve punčki, ena ima avtizem, in sem urbani plesni študent. V Sloveniji pa sem živela kot učitelj/trener/koreograf deset let. Plešem že, odkar hodim, pravijo starši, zato so me tudi vpisali v plesno šolo pri štirih letih, in od takrat naprej ne vidim drugega smisla v življenju. Brat Roman je začel plesati pozneje, in mislim, da lahko rečem, da če ne bi bilo mene, verjetno danes ne bi bil v plesu. Namreč redno me je hodil spodbujat na vse nastope in tekmovanja, ki sem jih imela, in sta je hip-hop in v tistem času moj trener Miha Krušič čisto noter potegnila. Nekaj let pozneje sva skupaj ustanovila prvi ‘freestyle crew’ v Sloveniji, Abismo crew.
Je bil hip-hop edina možnost že na začetku plesne kariere? Naštej, kaj vse si plesala. In zakaj potem hip-hop?
Ko so me starši vpisali v plesno šolo Blejski plesni studio, je bila edina plesna zvrst takrat tam jazz balet. Tako da sem začela z jazz baletom, pozneje s hip-hopom, vmes videla disco dance in sama z nekdanjo skupino Tačke začela raziskovati ta stil, bila z njimi tudi nekaj let del plesno navijaške scene in potem leta 2012 odkrila, kam v spadam, ko sem spoznala, da je hip-hop kultura. In sem zaradi tega zdaj, kjer sem. Zakaj hip-hop? Ker to sem, ker to čutim. Glasba, način življenja, izražanja (skozi glasbo ali brez), miselnost, in najpomembneje, da sem lahko to, kar sem. Urbana kultura je definitivno kultura, kjer si cenjen za to, ker si to, kar si, in si upaš biti drugačen in samosvoj in ne skušaš ugajati nekim družbenim idealom, in še huje − da želiš in misliš, da moraš biti nekdo drug.
Te je vedno mikala tujina, in kaj je botrovalo odločitvi, da se ‘kašarka’, kot mi je zaupal tvoj brat Roman, da se reče vam iz Žirovnice, preseli v Anglijo, zakaj ravno Anglija?
Da, vedno me je mikala tujina. Na splošno imam rada izzive v življenju in karakterno sem taka, da se podam v situacije, ki nikoli ni so ‘ziher’. Odkrito − v tujino sem se preselila, ker sem bila nesrečna in lačna znanja. Deset let sem učila in samo dajala, ko pa sem želela nekaj zase narediti, pa ni bilo časa. Pravijo, da okolice ne moreš spremeniti, lahko pa jo zamenjaš. In to sem storila. Želela sem se ustaviti in dati vse na pavzo in se osredotočiti samo nase, tako iz plesnega kot osebnega vidika. Anglija je bila po nesreči. Najprej sem razmišljala o Nizozemski, Amsterdam. Potem ko sem razmišljala, kako bom živela, se preživljala v tujini, mi je kolegica predlagala ‘au pair’ delo, ker imam blazno rada otroke in imaš možnost živeti pri družini. V tistem času ponudb na Nizozemskem ni bilo, Angleži pa so me naslednji dan, ko sem si na spletni strani Au pair world oblikovala profil, čisto okupirali s ponudbami. In sem si rekla, da je to očitno znak, da moram v Anglijo, kar bo, pa bo. In sem šla.
Kaj je po tvoje v Angliji boljšega in kaj slabšega kot v Sloveniji na plesnem in na preostalih področjih?
Definitivno imajo vsa velika mesta prednost pri razvoju v določenem poklicu ali umetnosti in posledično tudi v osebnem razvoju. Ker sem hip-hop duša in tukaj kopljem znanje in iščem informacije, bom govorila zgolj s tega vidika. Ker smo Abismo crew začetniki hip-hop ‘freestyle’ plesa v Sloveniji in smo pravzaprav mi tisti, ki ozaveščamo Slovenijo v sami hip-hop kulturi (poleg še nekaterih) in skušamo to skupnost izpostaviti, se težko kaj novega naučim doma. London je veliko mesto, ‘underground’ skupnost tukaj je, vsak urbani stil ima neko bazo, in karkoli se želiš naučiti znotraj tega, je možno. Tega v Sloveniji še ni, je pa velik napredek, če pogledamo, da pred desetimi leti ni bilo ničesar razen breaka. V enem letu sem spoznala ogromno plesalcev z vsega sveta in se povezala z različnimi ljudi, kar v Sloveniji ni mogoče, ker je premajhna.
Kar se tiče Slovenije, je pa tako da glede na to, kako smo majhni, smo zelo kakovostni. Imamo zelo močen in lačen podmladek, in če jih usmerjamo prav, se brez težav kosajo z ostalimi plesalci po vsem svetu. Kar se tiče kakovosti samega življenja, je Slovenija daleč pred mnogimi evropskimi državami. Ker je majhna država, ni tako onesnažena, živimo v naravi, ob čudovitih rekah, jezerih in morju, hrana, podnebje nam omogočata, da si gojimo lastne pridelke med poletjem itd.
Torej ekonomistka, ‘au pair’ s plesno nadgradnjo, ki se zaveda, da je pridobivanje znanja nujno potrebno. Kako je sploh mogoče živeti od plesa?
Tako kot sem že omenila, tukaj delam kot au pair (varuška) in živim pri družini, za katero delam. Tako da imam za hrano in streho nad glavo poskrbljeno, plus mesečno manjšo plačo dobim za delo. Nisem prišla v tujino delat, ampak se učit in rast, tako da sem iskala najlažjo možnost. V komercialnih vodah je mogoče živeti od plesa, ampak glede na to, da so stanovanja in samo življenje tu drago, je težko. Večinoma vsi delajo še nekaj zraven. Ja, po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani ekonomist, ampak se delu v pisarni izogibam. Po pravici povedano − imam dano izobrazbo samo zato, ker sem želela svoji materi dokazati, da zmorem poleg vsega, kar počnem, tudi doštudirati (smeh).
Na Slovenijo pa si še vedno navezana, kajne? Sodeluješ v projektu A-Talks, te lahko tudi vidimo kdaj v živo?
Seveda, na Slovenijo sem še vedno in vedno bom navezana. V tej državi sem rasla, veliko dosegla in se zavedam, da imam velik pozitiven vpliv na plesno skupnost. Pred osmimi leti smo z Abismo crewjem začeli z zamislijo pravilno informirati ljudi o samem hip-hopu, in moja selitev sem ni ovira. Kakor lahko hodim domov na obisk in najdem čas tudi, da obiščem plesalce iz plesne šole Superstar in ŠKD Moj klub, ki sem jih včasih poučevala, naredim z njimi trening, pred kratkim sem tudi tja pripeljala gosta Aarona Charlesa aka AC, enega od boljših house plesalcev in učiteljev v Londonu. Tako da v živo me je vedno mogoče videti.
Da, sodelujem v projektu A-Talks, skupaj z bratom Romanom Urekom in Tino Božič, ki mi je kot sestra. Abismo crew se je lotil tega projekta, ker se nam je zdela odlična priložnost, da lahko na ta način še vedno izobražujemo naš narod v času te epidemije, in zaradi današnje tehnologije in pa dejstva, da moramo biti doma, lažje pridemo tudi v stik z velikimi imeni. Prvi gost je eden od pionirjem hip-hop kulture na zahodu (Los Angeles) Karim Evans aka Cmack, ki sem ga imela čast spoznati, ko je gostoval v Londonu. Tako da bomo dobili informacije in znanje iz prve roke.
Brat Roman pa nekako okleva z odhodom. Kako to, da ga ne moreš prepričati, da se ti pridruži?
Tujina, tako kot veliko ponuja, ni rečeno, da je želja vsakega. In kar vse pustiti in oditi v neznano, ni lahko. Jaz sem našla možnost, da mi ni treba skrbeti za streho nad glavo in hrano, drugače pa ni tako preprosto, razen če imaš bogate starše, da ti kupijo stanovanje (smeh). Romana tudi vedno bolj zanimata produkcija in ‘didžejevstvo’, tako da si gradi določene zadeve v Sloveniji, in pravi, da želi svojo zgodbo peljati naprej na domačem terenu. Pride pa na obisk k meni.
Kakšna je angleška hip-hop/brekdance plesna scena in kako se ti vklopiš vanjo?
Nekaj zadev sem opisala že zgoraj, drugače pa z enim stavkom: noro je tukaj. To, kar sem iskala, sem dobila. Na splošno se hitro vklopim v novo okolje, predvsem če greš v okolje, kjer imajo ljudje podobno mentaliteto, govorim z vidika plesa, to ni težko.
In kakšna je slovenska, ko jo zdajle pogledaš s časovne razdalje nekaj let? Smo šli kam naprej ali ostajamo na mestu − ali še huje − smo nazadovali?
V bistvu še nista minili dve leti, odkar sem odšla, tako da ni tako dolgo, da bi se lahko zgodile bistvene spremembe. Kot sem že omenila, Slovenija napreduje. Vedno več je urbanih dogodkov, vedno več internacionalnih gostov, ki pridejo delit svoje znanje, in to imena, kot so Popping Pete, Niako, Seku, Kapela itd., tako da se definitivno premikamo naprej.
Po čem si prepoznavna, katera je tvoja plesna in karakterna značilnost?
Mislim, da se skozi ples vidi moj karakter. Sem ženstvena, energična, odločna in odkrita. Če moram izbrati eno stvar, bi za ples rekla, da je najbolj prepoznavna moja energija, karakterno pa moja direktnost (nimam filtrov (smeh)).
Kdo pa je najboljša breakerka med ženskami in zakaj? Ni nujno, da poveš ime, ampak mogoče gibanje, ki je posebno.
Osebno ne kategoriziram plesalcev, kot kdo je najboljši, ampak kdo me navdušuje, ko ga gledam oziroma na nek način navdihuje k samosvojem gibanju. Navdušujejo me plesalci, ki so originalni oziroma unikatni in odkriti pri svojem gibanju.
Tudi ti si se oglasila z repliko, ko sem objavila, da se bo na Akademiji za ples jeseni odprl oddelek za poučevanje hip-hopa, breakdancea in EB. Nam razložiš- zakaj se te zvrsti ne študira, ampak, kot vi pravite, se jo živi?
Jaz živim hop-hop brez kakršne koli ustanove, vse znanje, ki ga imam in ga pridobivam, je dostopno, in ker se ‘dokoplješ’ do njega sam, je tudi več vredno. Hip-hop skozi glasbo, mentaliteto in ples mi je dal smisel življenja in mi s tem pomagal iti čez vse ‘sranje’ v življenju. Zaradi hip-hopa sem to, kar sem. In s tem namenom je bila ta kultura tudi ustvarjena (rojena v najrevnejšem predelu New Yorka). Definitivno sem za izobraževalne ustanove, samo ne na tak način in ne z mentorji, ki niso za to kredibilni.
Pa je možno hip-hop živeti v Sloveniji, saj po nobeni kategoriji ne sodimo v deželo, kjer bi bil hip-hop doma?
Hip-hop živi v Sloveniji. Koliko imamo MC-jev, bboyev, grafitarjev, didžejev, party plesalcev, kot sem jaz. To je dejstvo. Edino, česar še ni, je prava skupnost, ki pa se počasi razvija. Da imamo vsako leto več hip-hop dogodkov in vedno več mladih, ki čutijo to, pove vse.
Zakaj in kako ti živiš hip-hop?
Iskrenost, srčnost, realnost, agresivnost, nežnost in biti to, kar si 24/7, in še več je hip-hop in sem tudi jaz. Glasba, mentaliteta in način izražanja. Zato hip-hop. Hip-hop instrumentali, rap in r’n’b je glasba, ki jo čutim in me premakne na način, kot me ne nobena druga, in samo takrat, ko se telesno izražam nanjo, se počutim svobodno.
Učim se o zgodovini kulture, o samem plesnem gibanju, plešem, se pogovarjam in povezujem z različnimi ljudmi, in to delim naprej z mlado generacijo. Tako živim to.
Kdaj je Vesna Urek najbolj srečna in kdaj najbolj nesrečna?
Najbolj srečna sem definitivno takrat, ko plešem. Najbolj nesrečna, ko začnem razmišljati o kruti realnosti sveta in ljudi.
Venzy je tvoj vzdevek, kajne? Si si ga dala sama ali kdo?
Vzdevek Venzy mi je dala moja ‘soul’ sestra Tina Božič, nastal je pa iz prvotnega vzdevka Veni, toda nisem prepričana, če me je tudi Tina tako klicala ali brat Roman. Skratka začelo se je, ko smo se mi trije skupaj preselili v Ljubljano in začeli našo Abismo pot.
Brez česa ne sme noben breaker na nastop? In kaj ti oblečeš/nosiš, tudi ko ne plešeš? Je kaj značilnega na tebi?
Definitivno ne prideš na nastop brez superg (smeh). Moj stil oblačenja ima dve plati tako kot moj karakter (smeh). Ali me vidiš v ohlapni trenerki in majici ali pa v oprijetih ženstvenih oblačilih. Vedno pa so ponavadi na nogah superge in v ušesih uhani, brez tega ne gre.
Ali kot plesalka paziš na prehrano, razumno vnašaš dobro hrano vase ali pač ne?
Seveda pazim na prehrano, ampak ne zato, ker sem plesalka, ampak ker sem človek. Danes smo izpostavljeni ogromni količini strupov in napačnemu informiranju o zdravi prehrani, kar nas dela dolgoročno bolne. Tako da vedno bolj kopljem znanje in informacije tudi v tej smeri in poskušam najti neko ravnovesje, ker imam blazno rada sladke stvari (smeh). Tako da poskrbim. da vnesem, kolikor je možno, hranljive snovi v svoje telo, da potem lahko tudi malo grešim (smeh).
Kaj ti nudi ples? Bi lahko bila brez njega?
Ples je moja svoboda in smisel življenja. Ne, ne bi mogla biti brez njega.
Kaj bo prva stvar, ki jo boš naredila po koncu izolacije?
Odšla domov na obisk.
In kaj svetuješ ljudem, naj počnejo, ko so zdaj doma, čemu naj se posvetijo?
Posvetijo naj se sebi in delajo stvari, ki jih pomirjajo in osrečujejo. In če je le mogoče, naj gredo čim več v naravo. In čim manj tehnologije.
Bo svet enak kot pred korono ali meniš, da se nam bo mnogo stvari spremenilo in kaj?
Svet definitivno ne bo enak in ogromno stvari se bo spremenilo. Kaj natanko, ne vem, in je nesmiselno, da pametujem. Po pravici povedano, živim v svojem svetu, ne berem in ne gledam novic in sem ena od ljudi, ki verjame v teorije zarote (smeh). Vse se dogaja z razlogom, samo to bom rekla.
Hvala za tvojo energijo in čas in ostani zdrava.
Hvala enako in hvala za povabilo.
