Draga Nataša, lep pozdrav, in tale čas, ki je pred produkcijo PS Intakt, je gotovo nekoliko drugačen od običajnega. Letošnja produkcija bo 13. junija v Španskih borcih. Kaj se dogaja v tem trenutku, kakšen bo program, kdo vse se bo predstavil?
Letošnja produkcija se zdi posebna, kot to rečemo vsako leto. Če bi jo opisala v prispodobah, bi rekla, da je ‘bolj žametna, obdana z brezčasjem in lahkotnostjo’. Uprizorili bomo 16 koreografij in na koncu program zaključili s čudovito predstavo mlade plesalke in koreografinje Kaje Vajdetič z naslovom O vseh mojih materah. Naši mentorji Sabina Schwenner, Veronika Valdes, Igor Sviderski in jaz smo stkali program koreografij vseh plesnih skupin PS Intakt, nastopajo otroci od 4. leta dalje, mladostniki, odrasli, vsi zaljubljeni v ustvarjanje in ples. Medgeneracijski preplet lepo prikaže, kako lahko rastemo in se odpiramo izzivom sodobnega plesa. Trenutno smo organizacijsko že vse pripravili, vstopnice so že v prodaji, promocija teče, naloge so razdeljene, vaje potekajo v studiu, naslednji teden gremo na oder, da poskrbimo za umestitev plesalcev v odrski prostor in luč. Ohranjamo pozornost in mirnost, zato je pomembno, da so organizacijske stvari pravočasno na svojem mestu.
Zanimivo pri vas je, da naslov vedno ostaja enak, Paše, paše plesat. Koliko časa že in zakaj takšen naslov, ki vse pove?
Produkcija je pregled, revija, pisan mozaik, esenca plesnega ustvarjanja vsake skupine posebej, tista izbrana esenca plesalcev, ki jo ustvari celoletno delo in druženje. Ker imamo ples zelo radi, plešemo, zato vemo, kako paše. Od leta 2016 je naše ime produkcije prepoznavno in vsako leto ostaja: Paše, paše plesat.
Intakt vodiš že lepo število let. Od leta 1992, kajne? Kako se je zgodil Intakt?
Leta 1988 se začne njegova pot, ko ga ustanovi Vesna Lavrač. Meni se je zgodil Intakt leta 1989, ko sem obiskala svojo prvo uro sodobnega plesa z Grantom McDanielsom in se valjala po tleh v stari dobri dvoranici, Zbornici na Kernikovi 4. Vse mi je bilo novo, čudno, a me je čisto prevzelo. Potem sem odšla na plesno akademijo v Belgijo. Leta 1992 pa se ob vrnitvi iz tujine zgodi preplet okoliščin in postanem del ekipe, ki Intakt popelje naprej. Vse od takrat, že 25 let soustvarjam njegovo zgodbo.
Nekateri te poznajo, nekateri pa bodo o tebi brali prvič na mojem portalu. V enem ali dveh stavkih se nam predstavi kot oseba in kot plesna ustvarjalka/pedagoginja. Kdo si in kam si namenjena, Nataša Tovirac?
Vztrajna in predana s srcem, zaljubljena v življenje. Ustvarjanje in učenje mi je v krvi in verjetno bom to počela, dokler ne bo čas, da odidem. Pred kratkim mi je ena mojih učenk napisala, da sem ostra kot kirurški nož in hkrati ljubeča kot med. Je nekaj na tem.
Če greva v plesno preteklost. Se spomniš, zakaj si sploh začela plesati, kaj te je inspiriralo?
Rodila sem se s telesom in dušo, ki mora plesati … od nekdaj. Moja ‘plesna šola’ se začne doma z vsakodnevnim plesanjem ob glasbi, z obiskovanjem plesov, ki so jih prirejali ‘starejši’ v naši soseski in otroci nanje nismo bili vabljeni. Vem, da sem jim ‘težila’, dokler me niso spustili na ples. Seveda mene niso zanimali ‘počasni’ plesi, prišla sem se razplesat na pop, rock, disco, punk … oni so plesali tudi na glasbo, ki je nisem poznala in bilo mi je noro všeč. Potem, ko se me prvič videli plesati, sem imela vedno dostop, rekli so mi, da bom plesalka in jaz sem jim verjela. V prvo plesno šolo Kazino sem se vpisala v osnovni šoli, ker drugega nisem poznala. Všeč mi je bilo plesati koreografije na glasbo iz plesnih filmov in video spotov. Nora sem bila na Princea, Michaela Jacksona, tudi Laurie Anderson in Pink Floyde sem že poznala. Flashdance pa me je popeljal na pot sanj, da bom nekoč študirala na plesni akademiji. Rasla sem nekje med disco-pop glasbo in avantgardo, katere vir je bila moja deset let starejša sestra.
Je ta inspiracija mogoče prisotna še dandanašnji?
Seveda.
Si plesalka, koreografinja in pedagoginja. V kakšnem vrstnem redu danes in kako nekdaj, ali je vedno vse troje v enem?
Vse troje se ves čas prepleta. A najbolj v smislu odrske uprizoritve delujem kot koreografinja, plesna in jogijska učiteljica, mentorica. Predvsem se kalim kot učiteljica in globoko spoznavam, kaj pravzaprav pomeni biti res dobra učiteljica. Etika učenja je prav posebno poglavje jogijskega učiteljskega tečaja in eno najpomembnejših za življenje na sploh. Navdih mi daje modrost mojega jogijskega učitelja, ki je zelo lepo ubesedil resnični pomen biti učitelj: “If you want to learn something, read about it. If you want to understand something, write about it. If you want to master something, teach it.” Yogi Bhajan (Če se želiš nečesa naučiti, beri o tem. Če želiš nekaj razumeti, piši o tem. Če želiš postati mojster nečesa, to poučuj.")
V čem pa si najbolj ti?
Ko učim.
V Brugesu si pridobivala znanja iz sodobnega plesa, pa diplomirala pri nas na Akademiji za ples še za časa Tomaža Ambroža. Poleg plesa si tudi jogistka in še posebej specializirana za jogo plesa – Shakti Dance, ni ti tuja tuina masaža. Vedno nekako hlastaš za novimi znanji, se mi zdi.
Vse znanje, ki ga imamo, se prepleta v mojih urah in delavnicah. Intuicija pa mi narekuje, kaj je naslednji korak k rasti. Trenutno je obseg vsebin znotraj plesa in joge neskončen in v prepletanju, vsak dan študiram in se pripravljam na plesne ure ali delavnice. Rada utrjujem in poglabljam razumevanje fizičnega telesa (pravilna postavitev telesa, odnos dih-gib, fizikalne zakonitosti, frekvenca, amplituda in kvaliteta gibanja), energetskega telesa (prebujanje energetskih tokov po meridianih/nadijih, jogijske anatomije, skozi ples na sploh …) v povezavi z mentalnim telesom (um-meditacija, meditacija v gibanju, um plesalca, kot fenomen …).
Sploh joga je v današnjem času nujno potrebna, kajne? Zakaj se je joga pojavila v tvojem življenju?
Kaj pomeni joga in zlitje telesa, uma in duše? Moj učitelj to pojasni zelo nazorno: “Joga je, ko par nasprotij ne vpliva na nas. Ko nas sreča ne obnori in ko nas žalost ne ubije. Karkoli se zgodi, ostani ti." Skozi kundalini jogo sem spoznala, da si ti ne izbereš joge, joga izbere tebe. Tako je bilo, prišla je ob pravem času, na pravem mestu, s pravimi učitelji deset let nazaj. Zelo sem hvaležna za to!
Nedvomno si del slovenske sodobne plesna scene. Kako jo ti doživljaš? V čem je odlična in v čem malo manj? Kaj bi bilo nujno spremeniti?
Slovenci smo genialci. Vsak teden je kje kakšen umetniški festival. Iz nič, malo ali nekaj lahko naredimo veliko. A za tem je veliko izčrpavanje in izgorevanje človeškega potenciala. Imamo resnično vsebinsko in estetsko bogat spekter izrednih ustvarjalcev na našem področju. Mednarodnih priznanj ne manjka. Nedvomno smo izjemno dobri v vsemogočih preživetvenih metodah, kako delati umetniško vrhunska dela, poučevati in vzgajati bodoče plesalce in mislece plesa, a manjka nam nujen korak sistemske rešitve, morda skozi institucionalizacijo razvejanega pojma sodobnega plesa. Ustvariti s podporo države veliko boljše pogoje za profesionalne plesalce, koreografe, pedagoge, dramaturge, kritike … je nujno. Ustvarjalni ples za otroke in mladostnike je dobro zastopan, lahko bi bil še dostopnejši prav vsakemu otroku že znotraj osnovne šole, saj je ustvarjalni ples otroku primarna sprostitev in izraz sebe kot posameznika, še posebej pa spodbuja empatijo skupinske dinamike skozi dotik in plesno improvizacijo.
Pogled na tvojo produkcijo predstav je osupljiv tako kot na prejete nagrade. Na kaj si najbolj ponosna v svojem plesnem življenju?
Hvaležna sem, da je moje življenje v celoti prepojeno s plesom na 1001 način. Ponosna sem na svojih 25 vztrajnih let delovanja in vodenja Intakta, ki cveti in se lahko še bolj razcveta. Ponosna sem na 20 let delovanja in ustvarjanja s plesno skupino s posebnimi potrebami društva Barka, s katero smo začeli premikati družbene meje uprizarjanja.
Zakaj je ples ‘fajn’ in kaj je tisto, kar ni niti malo ‘fajn’?
Ne vem, če temu lahko rečem ni ‘fajn’, je pa preprosto dejstvo: telo se stara, a duh ne. Upočasnjujem se in telo mi je hvaležno, da ga poslušam. Vsako obdobje prinaša nove izzive, trenutno so to ‘hormoni’.
Si kdaj imela vzornike v plesnem svetu, koga še vedno občuduješ?
Rada sledim delu Akrama Khana. Navdihuje me s svojim prepletom sodobnosti in tradicije.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Vrtnarim, hodim v hribe, trenutno sva s partnerjem navdušena nad veslanjem, veliko berem in pišem poezijo, rada opazujem ptice in si vzamem čas za kavo s prijatelji.
Je bila v tvojem življenju tudi opcija B, če ne bi postala plesna ustvarjalka? Kje bi te našli?
O tem nisem premišljevala.
Si človek, ki vnaprej načrtuje ali se raje prepuščaš življenju?
Eno in drugo, a v glavnem “go by the flow, life is flow of love” (Pojdi s svojim tokom, življenje je tok ljubezni).
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor, kaj je vedno v tvoji torbici?
Voda, ipod z glasbo in meditacijo, eko ploščica.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Nataša?
Rumen plašč v oblačnih dneh.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri.
Plesati pa je?
Vir radosti.
In česa te nisem vprašala in si se začudila, ker je to res pomembno?
Ničesar ne pogrešam. Hvala za zanimiva vprašanja.
Hvala in se vidimo na produkciji 13. junija na odru Španskih borcev!
