Danes se od 20.45 dalje svečano odpira jubilejna 40. edicija festivala ImPulsTanz in sicer v osrednjem prizorišču MuseumsQuartier – muzejska četrt na Dunaju.
Na sceni vas bo pozdravila Doris Uhlich, ki se po daljši pavzi vrača na dunajsko sceno. Kot pišejo organizatorji, vabljena vsa telesa, gola in oblečena. Kako se festival dotakne naše plesne ustvarjalke Urše Rupnik, ki je z njim povezana že dolga leta pa si preberite v intervjuju, ki ImPulsTanz doživlja nekoliko drugače.
Pozdravljena, Urša, smo tik pred štartom letošnjega jubilejnega festivala ImPulsTanz, ki letos praznuje 40 let. Tudi ti si del njegove zgodovine. Kakšen je pogled na festival, ki ga boš letos obiskala že … (prosim, napiši, ker sem pozabila)?
Živijo, Barbra! Pa je leto naokoli in spet smo tik pred ImPulsTanzom na Dunaju – mojim dolgoletnim poletnim domom. Gotovo vem, da sem kot asistentka Joeju Alegadu na Impulsu vsakoletno zvesta od leta 2011, pred tem pa kar nekaj poletij tudi kot udeleženka mnogih delavnic (tudi sama natančnega podatka ne vem – tam nekje od leta 2005 ali 2006). Torej ja, malo sem že del festivalske zgodovine. Nekako na festival gledam z zelo osebne pozicije, mogoče celo z malo sentimenta ravno zato, ker je že tako dolgo del mojega plesnega življenja in ker sem se tam ogromno naučila ter pustila tudi ogromno svojega angažmaja, truda in ‘prešvicanih’ ur. Letos na obletnico se festival tudi lokacijsko vrača na sam začetek – na lokacijo univerzitetnega športnega centra Schmelz; če so v zadnjih letih sinonim za ImPulsTanz postali ultra prostorni, svetli in sploh čudoviti studii dunajskega Arsenala, bo letos to gotovo drugačna izkušnja.
Dunaj je za vse nas, ki smo na nek način povezani s plesnim ustvarjanjem, poseben, zanimiv, na trenutke tudi ‘dolgočasen’ in ponavljajoč v nekaterih programskih smernicah. Kaj je po tvoje minus in kaj absolutni plus festivala?
Kot sem že zapisala, je moja izkušnja festivala predvsem zelo osebne narave, ker sem večinoma v program vpeta s strani pedagoškega osebja. Kot asistentka Joeja Alegada je imel festival zame vedno poseben čar – kot mlajši plesalki mi je odprl vrata v ogromen plesni svet; v zadnjih letih pa je bil tudi neke vrste pristan oziroma vračanje h koreninam, saj sem, odkar imam skozi leto veliko svojih projektov in različnih angažmajev, z Alegadom večinoma delala le še poleti. Tako da je ImPulsTanz zame prostor ponovnih srečevanj – tako v plesnih studiih kakor pisarnah festivala, dunajskih gledališčih, klubskih prostorih …
Če pogledam bolj z distance, mislim, da je festival z leti postal neke vrste plesna industrija – največja imena, največji studii, največje možno število udeležencev in udeleženk delavnic … Kar je lahko tako plus kot minus, interpretacije puščam odprte. Kar se tiče predstav, pa se je tudi vzpostavil nek jasen režim – velika imena svetovnega sodobno-plesnega kova (Akram Khan, Rosas, Ultima Vez …) na eni strani, na drugi strani pa formati raziskovalnih plesnih oziroma drugih performativnih praks.
Ponavadi preživiš na Dunaju skoraj mesec dni kot asistentka Joeju Alegadu, a letos si bivanje in asistiranje skrajšala na samo en teden. Zakaj takšna odločitev? Predvidevam, da zaradi vseh projektov, ki jih v letošnji sezoni ni bilo malo.
Ja, res. Predvsem zaradi vseh projektov in premier, ki sem jih imela v minulem letu. Štiri večje premiere plus en mesec Dunaja je pomenilo nič poletja in nič dopusta. Tako da sem se letos skupaj z Alegadom odločila, da si po več kot deset letih vzamem malo asistentske pavze in se festivala udeležim za en teden kot gostja. Česar se v bistvu neizmerno veselim. Uživanje v plesu brez kakršnihkoli obvez in odgovornosti.
Kakšno predstavo pa si boš gotovo ogledala? Ti je kaj padlo v oči in ne boš zamudila?
Roko na srce, nisem še pogledala programa predstav.
Ko sva se pogovarjali takole po mejlu konec novembra, si bila tik pred premiero avtorskega projekta Iščoča ter še nekaterih skupnih projektov ekipe Measure of Pleasure pa Plenir, Ursus Dancers in ŠIK … pa verjetno še kaj. Kakšen je pogled na minulo sezono?
Ja, super sezona, kaj naj rečem. Začela sem jo s premiero Rosane Hribar Priznati neznosno. Ljubim te. v družbi čudovitih soustvarjalk – poleg Rosane kot koreografinje in idejne vodje so to še plesalki Patricija Crnkovič in Tina Habun, igralka Barbara Avdič Kranjc ter glasbenica Severa Gjurin. V novembru je v Trstu sledila premiera predstave Daše Grgič Plenir pod okriljem Balkan Dance Projecta, v njej pa plešejo še Mojca Majcen, Luka Ostrež, Branko Mitrović in Igor Sviderski. V začetku decembra je luč odra ugledala moja Iščoča – avtorski projekt, posvečen izraznemu plesu, ki ga je v okviru Zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa soustvarjalo kar lepo število posameznikov in posameznic – od Nika Goršiča, ki je dal pobudo in prvi vzmah za ta projekt, ter moje mame in Jasne Knez, ki sta nad dogajanjem bdeli iz ozadja, do Maše Kagao Knez, Dalande Diallo, Luke Ostreža, vseh Ursus plesalk in naših glasbenikov Davida Nika Lipovaca in Davida Kocmurja v končni uprizoritvi na odru Cankarjevega doma. Za konec leta pa seveda še Measure of Pleasure 2, nadaljevanje sodobno-plesnega popotovanja v klubsko podzemlje, predstava kot nalašč za prednovoletno rajanje in posutje z bleščicami. Kreativna ekipa je že ustaljena – Mojca Majcen in Igor Sviderski kot soavtorja, pridružil se nam je še Luka Ostrež, naš zvesti DJ pa ostaja David Nik Lipovac. V drugi polovici sezone, torej po novem letu, so se zvrstile predvsem ponovitve in gostovanja predstav, pa produkcije plesnih studiev in Akademije za ples AMEU; sezono sem končala s premiero projekta Ursus Dancers kolektiva Pesem o zahajajočem soncu, ki so ga soustvarile čudovite Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Vanja Kolanovič, Katja Kučina, Kaja Marion Ribnikar, Hana Murovec, Nadja Spasovski, Maja Maša Šömen, Ina Trefalt in Nika Zidar.
Ali se sploh še štejejo sezone ali bolj ustvarjalna leta?
Za potrebe razpisov so to večinoma ustvarjalna koledarska leta. Sezona pa je bolj nekakšen cikel v plesnem življenju, ki ima svoje zakonitosti.
Plesna scena, se mi zdi, da je v tem letu/sezoni eksplodirala. Ne spomnim se tolikšnega števila predstav, festivalov. Čemu pripisuješ to ekspanzijo plesa?
Verjetno ima s tem kaj opraviti tudi postkovidno obdobje, lani smo bili še previdni, letos pa smo se v studie in gledališča zapodili na vrat na nos, vsi z veliko nujo ustvarjanja, premikanja, sodelovanja, srečevanja …
In veseli me, da je tudi občinstva dovolj, čeravno se mi dozdeva, da je recimo mariborska bolj maloštevilna, a Ljubljana polni dvorane. Kakšen je tvoj komentar glede občinstva?
V Ljubljani res kaže, da je ples našel svoje občinstvo. Mislim pa, da se vsepovsod na različne načine in po najboljših močeh trudimo, da pridobivamo in ohranjamo občinstvo za sodobni ples, tako zase kot za celotno sceno. Maribor ima zelo bogato sodobno-plesno ponudbo, tako da ne dvomim, da se bo tudi občinstvo počasi nabralo. Je pa vsak gost ali gostja gledališča pomemben oziroma pomembna in sem slišala anekdoto, da so kolegi pred leti plesali samo za enega in edinega obiskovalca predstave, a so temu pričarali nepozabno doživetje. Kar pomeni veliko.
Kaj prinaša poleg tedna dni na Dunaju še letošnje poletje in kaj čas do konca leta?
Letošnje poletje je predvsem čas gostovanj – konec junija smo gostovali v Sarajevu s predstavama Plenir in Measure of Pleasure 2, s slednjo konec julija nastopamo tudi v Tivatu. Potem pa bom čas in pozornost namenila predvsem ustvarjanju zadnjega dela trilogije Izgubljena – Iščoča – Najdena oziroma zaključni fazi svojega dvoletnega avtorskega opusa, ki bo uprizorjena konec leta v Cankarjevem domu.
Ponavadi napišem na koncu, Urša, hvala in se vidiva na Dunaju, a tokrat se bova zgrešili, saj je tvoj drugi teden, moj pa zadnji teden. Izmenjava vtise, ko se vidiva. Vse dobro ti želim.
Tudi tebi vse dobro in se srečava ob priliki!
