Zgodbe, ki nas pustijo brez besed, šokirane, ob katerih potočimo solze, in so hkrati tudi zgodbe, ki nas navdihnejo, nas motivirajo in nas pripravijo do tega, da resnično začnemo sebe in vse okoli sebe toliko bolj ceniti. Saj se v eni sami sekundi lahko to dragoceno življenje tako zelo spremeni. Predstavljamo vam Tjašo Skubic, čudovito, zelo uspešno plesalko ob drogu in pravo borko.
Tjaša se je s plesom ob drogu srečala na začetku gimnazijskih let, kar je pozneje tudi vplivalo na njeno odločitev za vpis na fakulteto za šport. Z diplomo iz kineziologije in licenco plesnega trenerja je pridobila ogromno izkušenj, ki ji zdaj pridejo zelo prav pri poučevanju plesa ob drogu (opomba: licenca za trenerja plesa ob drogu žal v Sloveniji še ni dostopna, si pa želi, da bi bila tista, ki bi lahko ponujala prav specifično izobraževanje za trenerje plesa ob drogu v Sloveniji). Vendar se njena zgodba tukaj ne konča, saj si je deset let po prvih plesnih korakih v svetu plesa in drogov ambiciozna in delovna Tjaša uredila v Ljubljani svoj lasten plesni studio, opremljen z drogovi. In ko si je vse uredila, se je njeno življenje v trenutku postavilo na glavo. Tukaj se je njena zelo težka pot šele začela – vendar ne ravno iz razlogov, ki bi jih kdo pričakoval. Namreč dobila je diagnozo, ki se ji reče RAK. Ja, ta presneti rak. A Tjaše to ni ustavilo, ampak je iz te zgodbe in iz te najtežje izkušnje prišla še močnejša, še odločnejša in še bolj motivirana. Ja, res je prava borka, in komaj že čakamo, da vam jo s spodnjim intervjujem predstavimo.
Tjaša, najprej se ti najlepše zahvaljujem, da si si vzela čas za današnji intervju. Pa kar začniva. Kdo je Tjaša, kaj rada počne, izobrazba …? Opiši se, prosim.
Sem 26-letna plesalka ob drogu in prihajam iz Ljubljane. Najprej sem se vpisala na filozofsko fakulteto, kjer sem eno leto študirala španščino in ruščino. Ampak mi ni bilo všeč, zato sem se prepisala na fakulteto za šport, kjer sem študirala in diplomirala iz kineziologije, kar mi danes zelo pomaga pri mojem delu. V zadnjem letniku študija sem odprla svoje samostojno podjetje, kjer sem delala kot samozaposlena. Sem tudi inštruktorica plesa ob drogu, lastnica znamke Zorya, ki je znamka oblačil plesa ob drogu, lani pa sem odprla svoj plesni studio za Bežigradom v Ljubljani. Že vse življenje se sicer zelo rada ukvarjam z gimnastiko in plesom. V otroštvu sem trenirala ritmično gimnastiko, sicer nikoli profesionalno, ampak bolj kot hobi, sem se pa udeležila nekaj tekem, a nikoli dlje od državnega prvenstva.
Vau, kakšen vzor si! In moram pripomniti, morda je zate to nekaj malega, vendar biti na državnem prvenstvu ni ravno mala malica. Bravo! Zdaj je tudi jasno, od kod je vsa tvoja gibljivost. Kako da si ritmično gimnastiko opustila in kdaj? Si morda trenirala tudi kakšno drugo zvrst plesa? In kako se je tvoja pot v svetu droga ob plesu začela?
O, hvala lepa. Sicer ne bi rekla, da sem gibljivost dobila pri ritmični gimnastiki, morda za špage, za hrbet pa gotovo ne. Ritmično gimnastiko sem trenirala od 10. do 15. leta, in ko sem končala z ritmično gimnastiko, sem eno leto pri Mojci Horvat, plesala mešanico jazz baleta, šov plesa in sodobnega plesa. Nato pa sem ob vpisu na Gimnazijo Poljane končala z vsemi dejavnostmi za eno leto, ker sem mislila, da ne bom več imela časa za obšolske dejavnosti. Po koncu 1. letnika gimnazije sem se z mami in sestro preselila v novo stanovanje, v katerem je bil prej plesni studio za ples ob drogu. Ta studio pa se je samo preselil v sosednje stanovanje, tako da sem imela plesno šolo dobesedno dva metra stran od vhodnih vrat našega stanovanja. Ker mi je bila plesna šola tako blizu, mi je mami predlagala, da bi lahko ples ob drogu preizkusila kot svoj novi hobi. Res sem šla na poskusni trening, in ker mi je bilo zelo všeč, sem se takoj vpisala na obiske plesa ob drogu (dvakrat tedensko). Od takrat sem čisto zastrupljena z drogom. Za svoj 18. rojstni dan sem si zaželela drog za doma, na katerem sem od takrat skoraj vsak dan trenirala sama. Po treh letih treninga sem začela tudi učiti in trenirati druga dekleta. 1. 9. 2023 je bilo natanko deset let, odkar že treniram ples ob drogu.
Ja, kako noro, in kako zelo usojen ti je ples ob drogu. Zdaj, ko malo računam, si bila v Sloveniji med prvimi, ki so začeli učiti ples ob drogu.
Plesna šola, v kateri sem začela trenirati, je obstajala že kakšno leto ali dve, preden sem se sama vpisala na treninge, tako da je bilo že nekaj plesalk pred mano. Se pa spomnim, da sem bila jaz edina stara 16 let, vse ostale so bile veliko starejše od mene in sem se na treningih počutila kot nek mladiček.
Kaj imaš rada pri plesu oziroma plesu ob drogu?
Najbolj mi je všeč skupnost oziroma naš pole dance ‘community’. Vse ženske, ki jih spoznaš na plesu ob drogu, se med seboj tako lepo podpirajo, si pomagajo in navijajo druga za drugo. Če ti uspe nov element, ti bo vsa skupina zaploskala. Če se zagozdiš pri nekem triku, pa ti bo gotovo eno od deklet takoj priskočilo na pomoč in ti pomagalo splezati dol z droga. Najbolj sta mi všeč vzdušje in podpora, ki si jo med sabo izkazujemo. Ko prideš na trening in moraš nositi zelo kratka oblačila, se sicer lahko počutiš zelo ranljivo in nesamozavestno, ampak ne pri plesu ob drogu. Tam pozabiš na vse lepotne ideale in se prepustiš samo plesu. Ni obsojanja, vsa dekleta se počutijo dobro v svoji koži, in ravno to je tisto, kar tudi vsem novim članicam vliva samozavest. Če povzamem, sta mi najbolj všeč naša skupnost in pa samozavest, ki jo pridobiš na treningih.
Zdaj pa preidiva na tisto težjo stran, ki je tvoje življenje povsem spremenila. Kajti predstavljam si, da kljub pogosti diagnozi, kot je rak, veliko ljudi okoli tebe in na splošno ljudje ne vemo, kako se kemoterapija občuti. Kaj želiš, da bi ljudje vedeli o tej izkušnji?
Pred svojo diagnozo si sploh nisem znala predstavljati, kako je videti zdravljenje, kaj vse potegne za sabo, kakšno slabo počutje spremlja ves proces zdravljenja.
14. 12. 2022 sem dobila diagnozo NK/T-celičnega limfoma v nosni votlini. Ob teh besedah se mi je sesul svet in nisem mogla verjeti, da se to dogaja ravno meni. Sem športnica, vse življenje se prehranjujem zdravo, veliko se ukvarjam s športom in uživam v vsem, kar počnem. Res si nisem nikoli predstavljala, da bi lahko tako hudo zbolela ob svojem načinu življenja. Edina negativna stvar v mojem življenju je bila stres. V zadnjih dveh letih pred diagnozo sem res ogromno delala, saj sem samostojna podjetnica in sta moj uspeh ter moj mesečni zaslužek odvisna samo od mojega dela. Verjamem, da je lahko to tudi pripomoglo k moji bolezni, kaj pa vem. Spomnim se, da se mi je vsako jutro po diagnozi porajalo vprašanje, ali je to, kar se dogaja, resnično ali sem morda le sanjala. Nemudoma sem morala začeti z zdravljenjem. Najprej sem opravila še veliko preiskav, da so lahko natančno definirali mojo diagnozo in stadij bolezni, kar je potem vplivalo na potek zdravljenja. Prva napoved je bila videti precej slabo, po vseh opravljenih testiranjih pa so mi kljub temu podali malo bolj optimistično napoved. Bolezen je bila namreč odkrita v prvem stadiju, kar za tovrstni limfom ni značilno, saj dolgo ne kaže simptomov. Ker je vrsta mojega limfoma precej agresivna, sem morala biti zdravljena z izjemno agresivnimi kemoterapijami, tem so sledila še obsevanja in na koncu še transplantacija matičnih celic. Kemoterapije so izgledale tako, da sem imela šest dni konstantnega stekanja koktejla kemoterapevtikov v žilo, potem je sledil en dan odmora in potem sem osmi dan dobila še zadnji kemoterapevtik. Vsa ta zdravila so mi povzročala hude slabosti, prebavne težave in bolečine vsega telesa. Res je bilo nečloveško, in ne glede na to, kako podrobno opisujem to izkušnjo, si nihče, ki ni šel sam skozi to, ne more predstavljati, kako hudo zares je.
V bolnici mi je vsaka minuta minevala kot ura, hkrati pa sem bila preveč utrujena, da bi lahko brala knjigo ali se zamotila s kakšnim filmom ali serijo. Zato sem večino dni le strmela v strop in jokala. Najtežje je bilo na prvem ciklu kemoterapije, saj so mi prvi dan opravili lumbalno punkcijo, po kateri sem imela grozen glavobol, zato so mi predpisali sedem dni strogega ležanja z glavo, nagnjeno navzdol. To pomeni, da nisem smela vstati niti za pod tuš, za na stranišče ali za prehranjevanje. Takrat se mi je zdelo, da sem izgubila vse svoje dostojanstvo, in prvič v življenju so se mi pojavile samomorilne misli. Sledila sta še dva cikla kemoterapij, ki sta bila vsaj s tega vidika, da mi ni bilo treba mirovati, malo lažja, a kljub temu grozna. Nisem mogla jesti, karkoli pa sem le uspela spraviti vase, sem takoj izbruhala. Vsak dan dobiš več litrov zdravil v žilo, od česar ti celo telo oteka, in ko oteklina popusti, te boli podkožje, kot da bi te nekdo pretepel. Temu seveda sledi še izguba las, kar je po mojem mnenju ženskam težko sprejeti. Nekako se mi je zdelo, da smo bili takrat vsi na onkološki kliniki videti skoraj enako.
Kako se je razvijalo tvoje udejstvovanje s plesom skozi tvoje cikluse zdravljenja? Ko si prvič začela z zdravljenjem, si bila pri močeh za ples? Ali se je to spremenilo, odkar si končala zdravljenje?
Po vseh ciklih kemoterapije sem izgubila skoraj vse mišice. Spomnim se, da sem kakšen dan potrebovala celo pomoč, da sem lahko stopila čez rob kadi, da sem se lahko stuširala. Tako zelo šibka sem bila. Po treh mesecih ležanja nisem mogla narediti niti ene sklece, kaj šele, da bi se dvignila na drog. Tudi narediti počep mi je predstavljalo velik izziv. Zaradi svoje ljubezni do plesa, in ker je konec koncev to tudi moj poklic, sem se odločila, da začnem zelo striktno spet trenirati in počasi graditi mišično maso. Na prvih nekaj treningih mi je šlo kar na jok, ker sem bila tako zelo šibka. Moram pa poudariti, da sem med obdobjem obsevanj imela veliko več energije, prav tako je slabost od kemoterapij počasi izzvenevala, zato sem bila spet sposobna trenirati. In res sem trenirala čisto vsak dan. Po dveh mesecih treninga sem bila spet nazaj na okoli 50 odstotkov moči, ki sem jo imela pred začetkom zdravljenja.
Žal me je po obsevanjih čakala še transplantacija matičnih celic in v sklopu tega še dva zelo močna cikla kemoterapije. V dveh mesecih bivanja v bolnici sem spet izgubila ogromno moči, hkrati pa sem tokrat izgubila tudi svojo gibljivost, zato sem po transplantaciji spet začela na začetku.
Ljudje pogosto ne vemo, kaj reči nekomu, ki ima raka, se zdravi ali okreva. Kaj je koristno slišati? Katera dejanja pomagajo, da se počutiš tako, kot se želiš počutiti kot oseba? Si med zdravljenjem čutila podporo in skrb zate svojih najbližjih?
Morda sama nisem ravno najbolj reprezentativni model, lahko pa povem, kaj je meni veliko pomenilo in kaj menim, da bi lahko tudi drugim. Najpomembneje se mi zdi, da ima oseba, ki gre skozi tako hudo zdravljenje, ob sebi ljudi, ki ji stojijo ob strani ter ji tudi pomagajo s fizičnimi opravili. Če veste, da človek, ki se zdravi za rakom, stanuje sam, mu ponudite pomoč pri kuhanju in pospravljanju. Četudi sam ne prosi za pomoč, ker mu je nerodno, bodite tisti, ki prijatelja pokliče in mu pove, da pride naslednji dan ob 12-ih k njemu, mu skuha kosilo in pospravi stanovanje. In to tudi res naredite. To bo gotovo veliko pomenilo čisto vsakemu, ki prestaja nekaj takšnega.
Meni je v tej situaciji pomagalo tudi to, da sem javno spregovorila o svoji bolezni. Mnogi bolniki na onkološkem inštitutu svojo bolezen skrivajo. Nekateri jo skrivajo celo pred družinskimi člani in prijatelji. Meni je zelo odleglo, ko sem novico delila na glas in ko ni šlo več za nek tabu, pač pa smo se tako z družino kot s prijatelji lahko odprto pogovarjali o moji bolezni in zdravljenju, ki je v tistem obdobju predstavljalo velik del mojega življenja. Verjetno sem res specifičen primer, saj sem svojo zgodbo delila tudi na Instagramu, saj imam tam veliko sledilk iz pole dance skupnosti, ki so mi, čeprav se ne poznamo v živo, prav tako stale ob strani. Veliko prijateljev mi je med zdravljenjem poslalo šopek rož, največ pa mi je pomenilo, ko so se prijatelji zbrali in prišli pod moje okno, da smo se videli v živo in se pogovarjali. Meni osebno se zdi bolje, da človeka, ki se zdravi za rakom, povprašaš o njegovi bolezni in zdravljenju. Če ne bo želel o tem govoriti, ti bo že povedal. Ljudem okoli bolne osebe je včasih nerodno spraševati ali načenjati temo o zdravljenju in o bolezni, zato se včasih zgodi, da kar ignorirajo dejstvo, da je žal v nekem trenutku to del prijateljevega življenja. Mnogi se tudi povsem umaknejo, ker ne vedo, kako pristopiti. Zdi se mi, da je včasih bolje vprašati preveč kot pa premalo. Jaz sem brez težav govorila o bolezni, in zdelo se mi je lepo, ko so me prijatelji povprašali o tem. Nikoli se mi nobeno vprašanje ni zdelo nesramno, pretirano ali preveč osebno. Sem prepričana, da bi me bolj bolelo to, če bi se kateri od prijateljev v tem času povsem odmaknil od mene.
Zelo koristni nasveti, hvala lepa. Zasledili smo, da si si zadala nov cilj, in to je, da želiš postati še bolj gibčna in še bolj močna, kot si bila pred boleznijo. Bravo! Boš delila to zgodbo s preostalimi na družbenih omrežjih?
Res je. Moj največji cilj zdaj po končanem zdravljenju je priti nazaj v formo. Moja prva misel je bila ples ob drogu. In koliko novih trikov se bom še naučila. Najbolj me je potrlo to, da nisem mogla več narediti špage. Zato sem sklenila, da se bom res pridno raztezala in da bom čez nekaj mesecev še bolj gibljiva, kot sem bila pred boleznijo. Menim, da si je treba postaviti visoke cilje. Vsaj mene visoki cilji zelo motivirajo in mi vlivajo novo energijo za treninge. Ker sem bila že v otroštvu gimnastičarka, sem v dveh tednih spet lahko naredila špago do tal. Kljub temu pa so moji cilji zdaj višji in hočem narediti špago še nižje kot samo do tal.
Kaj lahko naši bralci pričakujejo od tvojih prihajajočih plesnih podvigov?
Moja največja želja je, da bi mi tako kot lani ob odprtju studia tudi letos uspelo napolniti vse tečaje plesa ob drogu. Želim si, da bi še več žensk prišlo preizkusit ta čudovit šport in se zaljubilo vanj, kot sem se jaz. Moj cilj je tudi, da bi se v prihodnosti udeležila še kakšnega tekmovanja, da bi veliko nastopala in da bi tudi še kakšno od svojih tečajnic tako dobro natrenirala, da bi se udeležila kakšnega tekmovanja. Želim si razvijati in širiti ples ob drogu v Sloveniji, tako med odraslimi kot tudi med otroki. Morda pa tudi, da kdaj v daljni prihodnosti odprem še eno podružnico svojega Monopole plesnega studia.
Tjaša, hvala lepa za čas, ki si si ga vzela in da si to težko osebno izkušnjo delila z vsemi nami. Prepričana sem, da boš marsikomu z delitvijo svoje zgodbe še kako pomagala. Bi rada še kaj dodala za konec za naše bralce?
Rada bi spodbudila bralce, naj čim več plešejo. Lahko doma po težkem in napornem dnevu, lahko pa se vpišete v kakšno plesno šolo in greste plesat tja. Vsekakor bi rada spodbudila tudi vse tiste, ki si želijo poskusiti ples ob drogu, naj to čimprej storijo. Menim, da je ples dobro zdravilo za še tako slab in stresen dan, zato si dajte glasbo na glas in plešite tako, kot da vas nihče ne gleda!
