Spoznajte plesno ustvarjalko iz Nove Gorice, ki prihaja iz športne družine Bucik.
Pozdravljena, Tjaša. Verjetno si še čisto pod vtisom prvega avtorskega projekta, predstave Nisem dekle niti ženska. Kako je šlo z dvema on line prikazoma in kako je predstava sploh nastajala?
Pozdravljena. Še sama komaj verjamem, da smo z Anušo (Kodelja, op. u.), igralko, in Terezo, režiserko, tako hitro ustvarile predstavo in jo tudi predstavile občinstvu. Malce treme je gotovo bilo, povsem pa je izginila ob koncu, ko so objeme v gledališču zamenjala sporočila in telefonski klici. Vsi odzivi so mi bili zelo dragoceni. Vse se je začelo, ko me je Anuša, prijateljica iz otroštva, poklicala in vprašala, če bi izpolnili najino dolgoletno željo in skupaj nekaj ustvarili. Seveda sem bila takoj za. Že naslednji teden smo imele prvo vajo s Terezo in predstava je začela nastajati. Najprej nisem vedela, kaj pričakovati, saj je bilo to prvič, da nisem bila le v vlogi plesalke, pač pa v vlogi koreografinje in sooblikovalke vsebin. Zame je bil to velik izziv. Bilo je zelo ustvarjalno, iskali sva načine, kako lahko ena drugo dopolnjujeva. Iskali sva stičišča, ko nisva igralka in plesalka, pač pa Anuša in Tjaša.
Predstava je nastala kot rezultat, odziv na koronsko obdobje, ampak verjamem, da ni šlo samo za stanje, v katerem smo bili in smo še ujeti vsi. Kaj je še botrovalo zamisli o predstavi?
Trenutna situacija nam je podarila čas za izvedbo avtorskega projekta. V predstavi podoživljamo spomine, ki so privreli na dan ob praznini, ki je nastala ob trenutnem položaju žive umetnosti. Danes podoživljamo enake občutke negotovosti kot nekoč. Celota je nastajala postopoma, ko sva se z Anušo vračali v spomine iz najinega otroštva. Spomini naju definirajo in so naju postavili na oder, kjer sva se našli. Predstava poudarja tudi prijateljstvo in željo po ustvarjanju.
Verjetno držiš pesti, da boš predstavo odplesala/odigrala tudi v živo, saj je to popolnoma drugače kot pa gledati vas skozi zaslon.
Seveda. Nastopati v živo je čisto nekaj drugega. Nič ne more nadomestiti polne dvorane gledalcev in treme, ki izgine v trenutku, ko stopim na oder. To resnično že pogrešam. Želimo si, da bomo lahko predstavo čim prej uprizorile tudi v živo.
Začeli sva zdaj in se vrniva malo nazaj. Prihajaš iz športne družine iz Nove Gorice; tvoja sestra je smučarka Ana, oče Marko je bil namiznoteniški igralec, mame Katje pa se spomnim kot tiste prve, ki je v Slovenijo pripeljala ples za gibalno ovirane. Trenirala si atletiko in kako to, da te je zagrabil ples?
Kot mala Tjaša sem trenirala atletiko in bila celo v državni reprezentanci, zraven pa sem ves čas plesala. Nenadoma je bilo teh treningov preveč in morala sem se odločiti, kaj bom in kaj si želim početi. Odgovor je bil plesati. Treningov plesa pa je bilo iz dneva v dan več, bila sem še bolj zasedena in imela še manj časa (smeh). Super je!
Končala si Fakulteto za šport. Kako in kje pa si pridobivala plesno znanje?
Svojo plesno pot sem začela s klasičnim baletom v Glasbeni šoli v Novi Gorici. Plesno znanje sodobnega in modernega plesa pa tudi hip-hopa sem pridobila v MN plesni šoli, kjer sem se tudi navdušila nad gledališčem in plesnimi predstavami. Že kot najstnica sem imela možnost stopiti na oder s profesionalnimi plesalci v celovečernih plesnih predstavah MN Dance Company. Svoje plesno znanje sem dopolnjevala na poletnih plesnih izobraževanjih v Novi Gorici, New Yorku, Amsterdamu, Anconi in Münchnu. Leta 2017 sem se preselila v Rim, kjer sem zaključila profesionalno šolanje za plesalce modernega in sodobnega plesa MP3 Dance Project. Leta 2019/2020 pa sem nadaljevala izobraževanje na International Dance Journey v Izraelu pri Kibbutz Contemporary Dance Company.
Za kakšno plesno ustvarjalko se imaš? Kako bi se poimenovala glede na stil plesa, s katerim se ukvarjaš?
Takšno, ki ne vedno določi vsakega koraka in uživa v gibanju. Tudi če postavim koreografijo, si dovolim med samim plesom spreminjati korake in jih izvesti glede na trenutni občutek. Iščem različne poti, kako se moje telo lahko giblje in kako se lahko prek gibanja izrazim. Moj stil plesa je kombinacija sodobnih plesnih zvrsti, vsega, kar me je oblikovalo z leti.
Si plesalka, koreografinja in pedagoginja. V kakšnem vrstnem redu oziroma kdaj si najbolj ti?
Verjetno je vrstni red odvisen od dneva (smeh). Letos poučujem v MN Plesni šoli v Novi Gorici, GoKaos v Gorici in Axis Dancza v Vidmu, v sosednji Italiji. Zelo rada predajam svoje plesno znanje in vedno me navdušujeta iskrenost in napredek mladih plesalcev. Hkrati sem v obdobju, ko imam ogromno zamisli, ki jih želim izraziti, zato me tudi koreografija vedno bolj zanima.
Že kmalu si postala del ekipe Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie oz. MN Dance Company, ki velja za eno najbolj prepoznavnih skupin v Sloveniji in seveda tudi na svetu. Kako doživljaš delo v ekipi?
Nastja in Michal sta mi že kot najstnici ponudila priložnost plesati v njunih celovečernih predstavah in takrat sem spoznala, da je plesati to, kar si želim delati, ko bom ‘velika’. Občudujem, kako se med samim procesom dela dopolnjujeta. Delo z njima je lahkotno in zabavno, hkrati pa mi vedno znova predstavlja izziv, kar me navdušuje.
Kakšne so tvoje plesne ambicije? Si želiš tudi odplesati v tujino ali ostajaš doma?
Od nekdaj me tujina navdihuje in zato vedno znova iščem načine za pobeg od doma (smeh). Trenutno pogrešam spoznavanje novih ljudi in povezovanje zamisli s plesalci, ki imajo drugačen pogled na umetnost in življenje. Za zdaj ostajam doma z željo, da me plesna pot popelje kam drugam.
Kaj te pri plesu navdušuje in kaj niti malo?
Ples je iskren in nima omejitev. To me navdušuje. Ne maram ljubosumja, ki se včasih ustvari med plesalci.
Je ples tista platforma, s katero lahko razodeneš svoja razmišljanja, akcijo in kreacijo?
Gotovo. Ples mi omogoča, da svoje občutke in zgodbe povem v celoti. Ko plešem, vse, kar čutim, občutim še močneje. Naenkrat se nekaj vzbudi v meni, misli in zamisli se začnejo povezovati hitreje, in tako lahko ustvarjam. Ta moč plesa je edinstvena.
Je težje plesati ali gledati ples, biti gledalka?
Če ne morem plesati in biti na odru, je gledati ples težje.
Kašna plesna predstava te vedno navduši, prepriča?
Takšna, ob kateri ob koncu obstanem, se sprašujem in razmišljam. Navduši me predstava, ki me preseneti z zamislijo in si jo želim pogledati še enkrat.
Si lahko iskrena in nam poveš, kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kaj je dobrega, kaj bi bilo pa dobro spremeniti, nadgraditi?
Mislim, da so slovenski plesalci odlični in raznoliki. Dobro bi bilo, da bi si dovolili še več ustvarjati drug z drugim in se povezati med sabo.
In kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Najraje potujem in ‘srfam’ oziroma jadram na deski (smeh).
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor? Ali pa kaj je tisto, ki je vedno s tabo, pa ni predmet?
Zvezek, kamor pišem vse, česar ne smem pozabiti. Šal, da mi ne bo mraz, in občasna zmedenost (smeh).
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Tjaša?
Oranžni lasje, najmanjša v družini in tista, ki ne vidi na daleč (smeh).
In na kaj si najbolj ponosna, da si dosegla na plesnem področju in na tistem neplesnem?
Da sem se opogumila in v tem obdobju naredila predstavo. Na neplesnem področju pa, da sem vztrajala in dokončala Fakulteto za šport.
Si človek načrtovanj ali puščaš življenju, da obrne po svoje?
Puščam življenju, da me preseneti.
Je v Novi Gorici ali okolici kakšen kraj, kotiček, ki je tvoja oaza miru, razmišljanja ali samo lebdenja?
Blizu doma imam ogromno drevo s krošnjo do tal. Tam sem lahko tudi nevidna (smeh).
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vsak dan se želim imeti ‘fajn’ in se nasmejati.
Če bi še enkrat izbirala, bi to bil znova ples?
Zagotovo.
Plesati pa je?
Uživati in pozabiti na vse.
