Simpatični in zgovorni Velenjčanki, orientalski plesalki, mamo in hčerko, Tino in Nežko Cestnik, ponavadi srečujem na plesnih delavnicah po Sloveniji. V mesecu marcu sta praznovali šesto obletnico svojega društva Magnolija in jo obeležili s plesno prireditvijo. Prav zato sem ju povabila na pogovor in seveda predvsem, da povesta svojo zgodbo, saj se redko zgodi, da bi mama in hčerka skupaj plesali isto zvrst plesa, skupaj nastopali in poučevali.
Kako se je torej vse skupaj začelo? Mama Tina pravi, da je bila povod Nežka, ki da je bila že od malih nog izjemno živahna in je rada plesala, ustvarjala in nastopala za domače. “Nekega dne smo šli gledat ulični nastop, kjer so nastopali Game Over in so v svoj nastop na koncu vključili še Nežko, staro pet let, ki je že tam migala z njimi. Na koncu so z njo naredili še fotografijo. Potem smo se odločili, da jo vpišemo v plesno šolo Spin. Tam so ugotovili, da je Nežka zelo talentirana plesalka in potem je šlo samo navzgor,” pove mama Tina. Prihodnjih nekaj let je bila Nežka ena najboljših plesalk, plesala je izrazni ples, hip-hop in šov ples. Vodja šole Spin, Mojca Robič, ki ji je dala veliko priložnosti, da se je lahko izkazala, ji je kot najstnici ponudila tudi možnost, da je poučevala mlajše od sebe. Nežka je bila učiteljica hip-hopa vse do tretjega letnika srednje šole.
Mama Tina je v istem času, ko je Nežka začela hoditi v plesno šolo, tudi sama zgrabila priložnost za ples. Že v svojih gimnazijskih letih je imela plesno skupino in je pogrešala ples. Kmalu se je znotraj iste plesne šole pridružila plesni skupini za odrasle ženske ‘Latino girls’, kjer so plesale solo latino in šov ples.
Nato pa se je zgodil orientalski ples. Mojca Robič je okrog leta 2005 v plesni šoli predstavila tečaj orientalskega plesa, ki sta se ga udeležili obe, Nežka in Tina. To je bil usodni trenutek, ki je zaznamoval njuno skupno prihodnost. Skupaj na istem tečaju sta osvojili gibe in kratke koreografije orientalskega plesa ter kmalu dobili svoj prvi nastop. “Bilo je 16. novembra 2006, na Nežkin 13. rojstni dan. Povabila naju je Nežkina nekdanja vzgojiteljica, ki ji je bil ta ples zelo všeč, z njim pa je želela presenetiti svojega moža.” Tako sta Tina in Nežka prvič nastopili na domači zabavi in temu je sledilo še več povabil. Kadar sta nastopili skupaj, sta uporabili umetniško ime Tinaja Neisha. “Treba je še poudariti, da sva v tem obdobju še vedno bili del orientalske plesne skupine plesne šole Spin, s katero sva nastopali na vseh večjih odrskih nastopih. Z Mojco Robič pa sva se dogovorili, da lahko tudi sami nastopava in se promovirava, saj sva uporabljali njene koreografije,” še dodata sogovornici.
Vendar Nežka in Tina na nastope nista hodili sami, spremljaj ju je tudi Nežkin oče, Tinin mož, za katerega pravita, da je bil njun manager, lučkar, tonski tehnik, osebni stražar in varnostnik. Če je bilo treba, sta ga oblekli v sultana in v taki opravi je na oder oz. na prizorišče nastopa prinesel Nežko, ki mu je sedela na rami. S seboj so imeli tudi izdelane kulise, bakle in vse, kar je bilo potrebno, da pričarajo pravljico 1001 noči. “Vsi trije smo bili izjemna ekipa in tam nekje okrog leta 2010 smo imeli ogromno nastopov, tudi po štiri nastope na vikend. Ves zasluženi denar je dobila Nežka, kot neke vrste žepnino.” Na koncu vsakega nastopa so imeli še animacijo za gledalce. “S seboj sva imeli košaro z orientalskimi plesnimi rutami s cekini in sva jih razdelili med goste ter jih povabili plesat. Na ta način sva jim približali ples in jim pokazali, da to lahko pleše vsak. Na ta način sva potem dobili tudi še kakšno članico in kakšen nastop,” pove Nežka. Tina še doda, da sta včasih dobili tudi večji nastop, kjer so naročniki želeli daljšo predstavo. Takrat sta vključili še soplesalke iz plesne šole.
Tina nam zaupa: “Kmalu nato je prišla tudi prva ponudba za poučevanje v Žalcu. Jaz sem tam začela poučevati skupino odraslih žensk pod okriljem plesne šole Spin, in sicer kar nekaj let.” Kaj pa Nežkina učiteljska pot? “Ko sem bila stara 13 let, sem najprej poučevala samo hip-hop. Imela svoj tri svoje skupine, dekleta svoje starosti. V osnovni šoli pa sem imela plesni krožek. Za valeto sem prvič sestavila koreografijo orientalskega plesa zase in za še dve sošolki,” pove Nežka. Poleg tega je Nežka enkrat mesečno vodila orientalske plesne delavnice v Žalcu za plesalke, ki jih je sicer vsak teden poučevala Tina. Leta 2013 se je plesna šola v Žalcu, kjer je poučevala Tina, zaprla. “V Žalcu nisem imela drugega prostora, pa so mi dekleta iz skupine rekla, da bodo zdaj hodila k meni v Velenje, če dobim prostor za poučevanje. Tako sem prišla domov in rekla možu, da bomo preuredili del hiše in naredili plesno dvorano.” Tako se je tudi zgodilo. V domači hiši so opremili plesno dvorano in to je bil prvi korak proti osamosvojitvi, kot povesta sogovornici.
Leta 2012 se je Nežka odpravila na študij likovne pedagogike v Maribor, kjer se je skupaj s svojim tedanjim fantom pridružila tamkajšnji plesni šoli zapleši.si. “Tam sem se priključila hip-hop skupini in še isto leto smo postali svetovni in državni prvaki v ‘street danceu’, prihodnjo sezono pa smo postali podprvaki v isti kategoriji. Ker sem imela izredno intenzivne hip-hop treninge, sem dala poučevanje orientalskega plesa malce na stran. Še vedno sem hodila na plesne delavnice in se izobraževala v orientalskem plesu. Potem pa se mi je leta 2014 ponudila priložnost, saj je naša hip-hop skupina razpadla, plesna šola zapleši.si pa je ravno tedaj izgubila svojo učiteljico orientalskega plesa. Ker so vedeli, da jaz plešem in da sem ga že poučevala, so mesto ponudili meni.” Nežka pravi, da je bila to njena odskočna deska v svet poučevanja orientalskega plesa in da so skoraj vsa dekleta, ki so tedaj začela z njo, še vedno del njenih plesnih treningov v Mariboru.
21. marca leta 2017 sta Tina in Nežka z nekaj somišljeniki ustanovili društvo kreativnih idej Magnolija. Društvo ni registrirano samo kot plesno društvo (poučevanje plesa, animacije za rojstne dneve itd.), ampak združuje najrazličnejša kreativna ustvarjanja, kot so risanje, ustvarjanje iz odpadnih materialov, dekoracije za veliko noč, izdelovanje adventnih venčkov in podobno. “Najpomembneje pa se nam zdi kreativno ustvarjanje za odrasle. Namreč cel kup delavnic se ponuja za otroke in mlade, pa nato za starejše v tretjem življenjskem obdobju, medtem ko za odrasle tega praktično ni,” pove Nežka. “Glavno sporočilo našega društva je, da je orientalski ples primeren za vse starosti, vse statuse in vse postave. Ni tabujev. Z našim nastopom padejo vsi tabuji. Pri nas smo vsi enaki, ne glede na izobrazbo in postavo. Jaz želim, da vsaka ženska začuti svoje telo, da ga ne skriva, ampak je naj ponosna,” pove Tina.
Nekoč jima je neka plesalka, zdravnica, rekla, da je “orientalski ples edina oblika rekreacije, kjer ni nasilja nad telesom”. To je tudi moto društva Magnolija. Število aktivnih članov (imajo tudi moškega plesalca in Nežka in Tina sta na to ponosni) in članic se vsako leto spreminja. Enkrat jih je več, drugič manj, ampak v tem trenutku, jih štejejo okoli 30. Nežka še pove: “V predkoronskem razcvetu sem jaz učila v Slovenj Gradcu, v Radencih, dve skupini v Mariboru, eno v Velenju, mamica je imela dve skupini v Velenju. Pozneje sem želela skupine malce združiti in sem učila samo še v Mariboru, kjer sem tedaj živela, in v Velenju.” Vmes se je zgodila korona in zaprtje.
V tem trenutku Tina poučuje eno skupino v Velenju, v domačem plesnem studiu, Nežka pa je bila primorana zaradi svoje selitve v Idrijo združiti obe svoji mariborski skupini v eno in jih odslej poučuje samo enkrat mesečno. Skupaj vedno ponovijo osnove in plesno tehniko, če je pred vrati nastop, pa delajo intenzivneje na koreografijah. Nežka pravi, da je bila vajena združevati skupine različnih predznanj že prej, ko je bila zaradi upada skupin primorana združiti začetno in nadaljevalno skupino. “Vedno začnem z osnovami, za katere je dobro, da jih ponovijo tudi tiste, ki hodijo v nadaljevalno skupino.” Nežka pravi, da ima svojevrsten stil poučevanja, ki je mešanica vseh njenih dosedanjih izkušenj, ki jih je nabrala še v plesni šoli Spin in na tekmovanjih ter poučevanjih hip-hopa in nato na plesnih delavnicah orientalskega plesa. Pravi, da na svojih treningih ne uporablja samo orientalske glasbe, ampak tudi drugo, povsem neorientalsko glasbo. “V svoje sobotne treninge vključujem tudi hip- hop, latino, pa tudi indijansko glasbo, ki mi je zelo pri srcu. Nato vključim še jogo in pilates ter seveda gibe orientalskega plesa.”
Nežka pove, da ji je pri plesnem razvoju veliko pomagala Ksenija Visket iz Hiše Zahir. Bila je tudi del njene skupine za nastopanje. “Lahko rečem, da sem se v tistem obdobju, ko sem se priključila Kseniji, udeležila čisto vseh delavnic, ki jih je organizirala.” Pove še, da si v prihodnosti želi odpotovati tudi na kakšen plesni festival v tujino in obiskati katero od dežel, kjer je orientalski ples doma.
Nežka in Tina se sicer redno udeležujeta plesnih delavnic v Sloveniji oziroma tistih, ki so na voljo v bližini Slovenije, saj si želita še naprej nadgrajevati svoje znanje. “Če hočeš biti dober plesalec in pedagog, se moraš nenehno izobraževati,” meni Nežka in doda, da “ni nujno, da je vedno samo delavnica orientalskega plesa, lahko je tudi kakšna druga plesna oblika”. Nežko tudi sicer zanima mešanje stilov in zato pravi, da so njihove koreografije precej netipične za orientalski ples. V tem trenutku za nastop uporabljajo kar plesni ‘pajac’, kot temu rečeta moji sogovornici, ki ga sicer uporabljajo za vadbo. “Stremimo k temu, da smo malo drugačni. Razbijamo tabuje,” še doda Nežka. Tina pleše tudi salso in flamenko. Oboje organizira v svoji domači plesni dvorani. Za salso imajo kubanskega učitelja, ki prihaja k njim iz Ljubljane, flamenko pa jih učita priznani plesalec in učitelj, Mitja Obed, in učiteljica Maša Kolšek.
Tina in Nežka gibe orientalskega plesa kombinirata tudi na drugo glasbo, Tina na latino, Nežka pa pravi, da je plesala tudi že na glasbo Janis Joplin. Njunim plesalkam je to zelo všeč in zato še bolj z veseljem obiskujejo njune tečaje. Kadar je na vrsti večji nastop, tako kot se je to zgodilo predzadnjo soboto v marcu, ko so praznovali 6. rojstni dan društva, Tina in Nežka združita vse skupine in skupaj nastopijo pred zbranim občinstvom.
Nežka pravi, da bi rada ohranila to, kar imata, in morda celo nadgradila. Pove pa še, da se njeni načrti ves čas spreminjajo in da so bili včasih zelo ambiciozni. “Želim si poučevati še kje na kakšnih festivalih doma in v tujini, da me spoznajo, ker sem zelo drugačna od ostalih učiteljic orientalskega plesa.” Tinini načrti so bolj lokalno usmerjeni, da v svojem kraju še naprej širi ljubezen orientalskega plesa, ki se ji zdi odlična prostočasna dejavnost za ženske vseh starosti in statusov. Obe sta poudarili tudi socialno noto, torej druženje po vajah. Ko končajo s plesno vadbo, se vedno še družijo, kar se zdi obema izjemno pomembno.
