Devetnajstletna baletna plesalka s končanim mariborskim Konservatorijem nadaljuje študij na Balletto di Verona!
Draga Teja, lep pozdrav v Verono in dobrodošla na mojem portalu. Veš, da se mi zdi, da je letošnja nova sezona v znamenju vas mladih, ki ste zbrali pogum in se odločili za nadaljevanje šolanja v tujini. Kakšni so prvi veronski vtisi, je bila odločitev odlična?
Lep pozdrav in hvala za povabilo. Res je, tudi sama sem opazila, da se je letos ogromno mladih plesalcev odpravilo v tujino, saj sem v prijateljskih stikih kar z nekaj od njih, in sem res vesela, da si tako množično želimo ohraniti umetnost, ki stoji predvsem na mladi generaciji. Upam pa tudi, da se v prihodnosti tudi v slovenskih gledališčih najde prostor za mlade slovenske plesalce, ki smo šolanje zaključili. Prvi vtisi v Veroni so res zelo prijetni. Kar se tiče samega mesta in ljudi, ki po mojem mnenju tudi zelo vpliva na počutje v novem okolju. Glede šole sem zelo zadovoljna nad svojo odločitvijo, ker sem res videla, da še nisem dosegla vrhunca vsega, kar lahko moje telesne predispozicije zmorejo, in na tem delam vsak dan maksimalno. Po neki strani je bila menjava šole tudi nek prijeten šok, ker sem obdana z ljudmi, ki si res želijo dela, in tam ni časa za počitek in ni dni, ko bi delal nekaj ‘na polovico’. V razredu nas je kar veliko, tako da je treba res poslušati čisto vsako korekcijo, tudi če ni namenjena neposredno tebi.
Pri svojih 19 letih si se odločila torej zapustiti varno okolje družine in zakorakati v nov svet. Kaj je bilo tisto ‘usodno’, da si se odločila za ta korak?
Od nekdaj sem si želela oditi v tujino, nadaljevati svojo baletno šolanje, ker je v primerjavi s slovenskim šolanjem tam veliko več ur ne samo klasičnega baleta, temveč tudi vsega, kar sodi zraven in pripomore k res odlični pripravi baletnega plesalca. Vendar se mi zdi, da nisem imela dovolj poguma pa tudi samozavesti za tako velik korak. Ko pa sem zaključila konservatorij v Mariboru, se nisem počutila 100-odstotno pripravljena za delo v gledališču in zato sem se odločila za avdicijo na Balletto di Verona.
Pa nam zaupaj svoje baletne začetke, prosim. Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet, kdo so bili tvoji pedagogi in če je kdo med njimi, ki je navijal, da odideš v Verono?
Začela sem precej zgodaj, pri svojih štirih letih. Zamisel pa je prišla od moje mame, ki ji je bil balet posebej všeč, zato me je peljala na dan odprtih vrat v glasbeno šolo v Ajdovščini k odličnemu profesorju Sergeju Semenjuku. Ker sem seveda bila še zelo majhna, se nisem toliko zavedala, kaj bo to prineslo, vendar sem vse jemala bolj kot igro. S časom mi je balet postajal vedno ljubši in sem si zelo želela vedno težjih treningov, ko me je učitelj povabil v društvo Primabalerina v Novo Gorico (kjer je prav tako poučeval s pomočjo profesorice Svetlane Petrovič) na dodatne treninge.
Ko sem bila stara okoli 11 let, sem trenirala vsak dan, šest dni v tednu. Takrat sem se tudi zavedala, da hočem nadaljevati svojo baletno pot, in tako sem se odločila za konservatorij v Mariboru, ki uči po tehniki Vaganove, ki mi je tudi najbližja. Med pripravami za sprejemni izpit sem se udeleževala tudi individualnih treningov s Claudio Sovre (asistentka v SNG Ljubljana), ki je res verjela vame. Ko sem sprejemni izpit uspešno opravila, sem začela s 1. letnikom pri profesorju Nikolaju Chilnikovem. Za Verono sem se bolj kot ne odločila sama. Imam pa trenutno zelo velik privilegij pridobivati znanje od profesorja Eriberta Verardija ter ruske profesorice Anne Guetsman.
Koliko let šolanja te torej čaka v Veroni?
Balletto di Verona ponuja profesionalni program, ki traja od enega do dveh let oziroma do prejetja pogodbe v enem od gledališč. Pomagajo ti tudi pri iskanju avdicij in seveda te absolutno pripravijo nanje. Iskreno upam, da me šolanje čaka samo še do konca leta, saj to pomeni, da bom v tem času prejela delovno pogodbo v enem od gledališč.
Kako pa poteka en tvoj veronski baletni dan od jutra, ko se zbudiš, pa do večera, ko verjetno padeš v posteljo od utrujenosti?
Ja, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na njihov ritem delovnega dne, ki je veliko zahtevnejši od slovenskega. K sreči mi zjutraj ni treba vstati zelo zgodaj, ker sem tudi oseba, ki rada zjutraj malo več časa poležava, tako da se zbudim okrog 8. ure. Potem sledi zajtrk, pripravim si tudi kosilo, ki si ga nesem s sabo v šolo, ker vmes nimam veliko časa, da bi se vrnila v stanovanje. Nato se pripravim in se odpravim z mestnim avtobusom do šole. Zjutraj ima veliko mojih sošolcev redni pouk, tako da jutra izkoristim za svoje vaje oziroma se ogrejem in potem si kar obujem špice in vadim piruete, prisoten je tudi profesor, tako da imam na nek način zasebne ure. Včasih v tem času delamo tudi na pas de deuxu. To traja okoli dve uri. Nato skupaj pojemo kosilo in ob 15.00 sledi klas. Na začetku leta smo imeli klas tri ure, torej od 15.00 do 18.00, zdaj ko se pripravljamo za predstavo Hrestač, je vaja do 19.00 ali še malo čez. Po tem pa se odpravim nazaj v stanovanje, kjer pojem večerjo in se pripravim za spanje.
Kako si se znašla v samostojnem življenju brez pomoči staršev?
Mislim, da sem se kar super znašla. Na začetku sem potrebovala malo časa, da sem se navadila tudi za vikende ostajati tu, ker ko sem bila še v Mariboru, sem se skoraj vsak vikend vračala domov. Je pa definitivno potrebnega malo časa, da se navadiš, da govoriš v celem dnevu slovensko samo tistih nekaj trenutkov, ko pokličeš starše ali prijatelje. Živim pa v stanovanju, ki si ga delim s tremi študentkami, ki študirajo na univerzi v Veroni. Najbolj sem se samostojnega življenja veselila prav zaradi kuhanja, v katerem res uživam.
Verjetno imaš že kopico prijateljev. Od kod prihajajo in ali ste vsi trdno odločeni, da bo balet vaš poklic?
Večina mojih sošolcev je Italijanov, prihajajo pa tudi iz Litve in Amerike. Seveda si večina od njih želi nadaljevati v baletni smeri in tako kot jaz iščejo letos pogodbe, vendar pri baletu je pač tako, da nikoli ne veš, kaj se bo v prihodnosti zgodilo.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje, ko vidiš po vsem trdem delu nek napredek. Pa tudi nastopi na odru so neprecenljivi in ti dajejo nek poseben občutek, ki ga ni deležen vsak. Najbolj me žalosti, kako premalo je cenjena baletna umetnost.
Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Seveda imam tudi vzornike, ampak mislim, da jih je preveč, da bi jih naštevala. Menim pa, da je vsak plesalec po svoje poseben. Zelo občudujem plesalce, ki preprosto čutijo balet, pri katerih se vidi strast do te umetnosti, ko plešejo. Cenim pa tudi plesalce, ki mogoče nimajo popolnih telesnih predispozicij, vendar so s pomočjo trdega dela prišli na vrhunsko raven.
Aktivno se udeležuješ tudi tekmovanj. Kje vse si že bila in na katere uvrstitve, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Tako je, vendar mislim, da sem na tem področju bila aktivnejša, ko sem bila mlajša in pod mentorstvom Sergeja Semenjuka ter Svetlane Petrovič. Med šolanjem na konservatoriju pa sem se udeležila dveh BALTEK-ov, in sicer v 1. ter 4. letniku. Ponosna sem prav na vse uvrstitve, tudi če niso bile najboljše, ker verjamem, da sem se iz njih ogromno naučila in pridobila nove izkušnje na odru. Najbolj pa sem zadovoljna s priložnostmi, ki smo jih dobili v gledališču za sodelovanje v predstavah, saj ko sem komaj začela s šolanjem na konservatoriju in sem bila stara 15 let, sem dobila priložnost plesati v predstavi Don Kihot. V svojem zadnjem letu šolanja pa sem sodelovala tudi v predstavah Labodjega jezera, Giselle in prav tako Don Kihota.
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa ne maraš?
Osebno imam zelo rada tekmovanja, saj se mi zdi, da lahko prav iz vsakega vzameš najboljše. Zelo rada imam priprave, saj dobim priložnost delati na klasičnih variacijah in se že skozi ta proces ogromno naučim. Zelo nerada se primerjam z drugimi plesalci, vendar je to na tekmovanjih nekako neizogibno. To pa hočem preslikati nase, na čem moram še več delati in kaj bi še lahko izboljšala. Mislim in menim, da so tekmovanja prav za vsakega posameznika čudovita priložnost na odru, in če si ne jemljemo nekaterih stvari preveč k srcu, so nam lahko v veliko pomoč.
Kaj vse si pripravljena žrtvovati, da postaneš odlična baletna plesalka?
Velikokrat slišim, da morajo baletni plesalci veliko žrtvovati že v svojem otroštvu, toda če sem iskrena, se mi ne zdi, da karkoli žrtvujem, ker je plesati in vzljubiti balet res privilegij, ki ga ne doživi vsak. Če pa ne bi imela priložnosti plesati baleta, se tudi po vsej verjetnosti danes ne bi znašla v tako lepem mestu v Italiji.
Ali je tudi opcija B v tvojem življenju, če ti morda v baletu ne uspe?
O tem nisem in v resnici niti še ne želim razmišljati, sem pa prepričana, da tudi če mi ne uspe kot baletna plesalka, se bo moja pot prav gotovo ovijala okrog tega na kakšen drugačen način.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke v Veroni?
Prostih trenutkov ni prav veliko, saj sem od jutra pa do večera v šoli. Edini prosti dan, ki ga imam, je nedelja, takrat se zelo rada sprehodim po središču mesta ali raziskujem nove stvari ter kraje tu naokrog.
Je v Veroni že kakšen poseben kraj, kamor rada zahajaš, kamor greš umirit misli?
Za zdaj prav posebnega kraja še nimam, mislim, da prav zaradi napolnjenosti urnika, vendar verjamem, da bo sčasoma tudi to prišlo.
Kaj in koga najbolj pogrešaš iz Slovenije?
Najbolj seveda pogrešam svojo družino in prijatelje.
Na družbenih omrežjih si si nadela ime Severnica, torej bi predvidevala, da si človek, ki ima rad v življenju svoj cilj, orientacijo? Se motim ali dopuščaš, da gre življenjska pot pač tako, kot gre?
Na začetku sem si definitivno želela imeti veliko stvari načrtovanih, vendar sem s časom ugotovila, da je to pač skoraj nemogoče, ker je življenje zelo nepredvidljivo, tako sem se tudi v enem tednu odločila za odhod v Verono. Sem pa prepričana, da bo moja življenjska pot na tak ali drugačen način povezana s plesom.
Kdaj je Teja najbolj zadovoljna in srečna?
Najbolj sem srečna ob preživljanju časa s svojo družino in prijatelji. Zelo rada pa tudi uživam v dobri hrani.
Kaj je na tebi najbolj značilnega, morda veš?
Rekla bi, da sem zelo vztrajna oseba, saj sem se kljub padcem, ki jih ni bilo ravno malo, sposobna pobrati in nadaljevati z mislijo, da lahko naredim nekaj še bolje. Vedno pa sem tudi pripravljena pomagati komurkoli, ki potrebuje pomoč.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Imam, prihaja pa iz mojega najljubšega filma: 10 things I hate about you (10 razlogov, zakaj te sovražim, op. p.), ki pravi: Don’t let anyone ever make you feel like you don’t deserve what you want (ne dovolite nikomur, da bi vam dal občutek, da si ne zaslužite, kar si želite, op. p.).
Plesati balet pa je?
Plesati balet je nekaj najbolj čudovitega, saj lahko izraziš svoja čustva prek plesa, in ni enakega trenutku, ko stojiš na odru z aplavzom in mislijo, da se je tvoje trdo delo na koncu res poplačalo.
Hvala za tvoj čas in energijo ter vse dobro želim!
