Pogovor z zanimivo plesno ustvarjalko, gibalko Urbane scene in ljubiteljico živali
Draga Teja, pozdrav na našem portalu, in napišiva za uvod, v katerem stanju sem te zdaj ujela? Na treningu, pripravah, takšnih in drugačnih obveznostih − plesnih in neplesnih … Kaj se dogaja pravkar?
Zdravo in hvala za povabilo! Razmere, v katerih smo se trenutno znašli, so dober čas za pripravo in trening. Kot umetnici, kateri orodje za ustvarjenje je telo, izolacija predstavlja popolno priložnost za ustvarjanje in posvečanju časa sebi. Poleg plesa pa me veseli delo s psi in trening z mojim štirinožnim prijateljem, tako da sem veliko v naravi. Moram priznati, da se moje življenje ni prav dosti spremenilo, če odštejem kavice, druženja in plesno-glasbene dogodke, vendar le-te že zelo pogrešam.
Nekateri bodo danes o tebi prvič brali, pa predstaviva bralcem in bralkam tvoja plesna razmišljanja, zamisli, ambicije. Jasno, začneva na začetku − kdaj in zakaj se je ples sploh pojavil v tvojem življenju?
Na posnetkih iz mladosti ‘groovam’ že iz stojice za malčke, še preden sem shodila. Kadar je bila prisotna glasba, je v meni spodbudila ples. Zbiranje sorodnikov na rojstnem dnevu, da sem lahko nastopala. Nastopala sem tudi, če me ni nihče gledal. Vse do srednje šole sem se udeleževala plesnih delavnic, hkrati pa sem vedno počela več stvari − od glasbene šole, dramskega krožka do rokometa. Vse me je zanimalo.
Kje vse si pridobivala plesna znanja in komu si najbolj hvaležna za svojo plesno pot?
Prva plesna šola je bila Plesno mesto, potem Plesna šola Urška (mentor Matic Purkat) in nazadnje Urban Roof (mentor Nejc Osovnikar). V srednji šoli sem zaradi Urban roofa spoznala Gašperja, in takoj, ko sva se zagledala, sva vedela, da od takrat naprej pleševa skupaj. Takrat pa se je šele začelo zares. Ples v nedogled kot način življenja in prvič tudi spoznanje, da je ples lahko tudi karierna pot. Najbolj sem hvaležna Gašperju. Nikoli prej si nisem predstavljala, kakšno širino in globino lahko najdeš v plesu. Vedno sem govorila, da bom gledališka igralka, zdaj pa lahko ples in igralstvo združujem. Predvsem sem zaradi njega spoznala improvizacijo, posluh do sedanjega trenutka in čuječnost. Od Gašperja sem se učila z opazovanjem, pogovorom, predvsem pa je bil in še vedno je velik navdih, ne samo za ples, ampak tudi za življenje.
In da ne pozabiva, o kakšnem plesnem stilu oziroma gibanju sploh piševa?
Nerada si natikam etikete, vendar če moram svoji babici razložiti, kaj počnem v življenju, rečem, da plešem hip-hop in sodobni ples. V realnosti pa se ne morem poistovetiti niti z eno niti z drugo definicijo plesnega stila. Menim, da se dober plesalec mora uriti v čim več gibalnih veščinah, da je lahko zares odličen gibalec. Seveda pa tudi odvisno od situacije, v katero sem postavljena, in glasbe. Plešem drugače v gledališču, ko delam predstavo, kot pa na Prešernovem trgu, ko delamo ulični performans oz. šov. Vedno pa uporabljam svoje celotno plesno znanje znotraj določenega okvira, ki si ga postavim.
Z nastankom Urbane scene pa si postala tudi ti del nje. So ambicije še vedno enake kot na začetku – razvijanje urbane kulture na vseh področjih − in kaj ste še vse dodali oz. kam konkretno razmišljate pripeljati Urbano sceno?
Na začetku je bila glavna ambicija samostojno delovanje, potem so ambicije rasle v nebo in še vedno ostajajo enake, vendar pa ne gre vse čez noč. Začeli smo se zavedati, da potrebujemo čas in denar za to, kar si želimo. Trenutno delamo na svoji kompetentnosti in prepoznavnosti. Našo ekipo sestavljajo močni posamezniki, ki imajo lahko velik vpliv na slovensko urbano kulturo in so lahko velik zgled za prihodnje plesne generacije. Naš namen je podpreti drug drugega in odpirati vrata in priložnosti, da lahko uspejo v plesu. Nudimo jim/si plesno izobrazbo, prostor, projekte, pri katerih lahko sodelujejo. Čim več se želimo vključevati na mednarodno plesno sceno in postaviti Slovenijo na zemljevid. Gašper in Žigan sta zelo lepo začela, za njima pa stopica še četica zelo dobrih plesalcev, ki čakajo na priložnost. Zavedamo se, da smo skupaj močnejši in da lahko vsak svoje individualne sanje uresniči z dobrimi prijatelji ob strani. Nad Slovenijo pa smo razočarani, žal.
Kaj konkretno pa je tvoja ‘zadolžitev’ v Urbani sceni?
Vse, kar Gašperju ‘ne paše’ delati. Konkretno so to PR, odpisovanje na elektronska sporočila, družbena omrežja, organizacija in vodenje programa in pedagogov, pisanje in prevajanje besedil, v navezi sem z našim oblikovalcem dizajna Matejem Ferličem. Včasih sem tudi čistilka ali pa receptorka. Sem vrat glavi, kot bi rekli. Deklica iz ozadja.
Urbano sceno vodita skupaj s tvojim partnerjem Gašperjem Kunškom. Kako deluje takšna poslovno-zasebna naveza?
Urbana Scena že zdavnaj ni več posel. Prej bi rekla neka prostovoljna, neprofitna organizacija, vsaj z najinega vidika. Nikoli nisva služila denarja s Sceno in tudi zdaj ga ne. Gašper ima veliko individualnih ur s plesalci zaradi svojih uspehov in individualne prepoznavnosti. Trenutno od tega živiva in čakava na kakšen razpis, če se posreči. Prioriteta in razlog za obstoj je to, kar sem že napisala zgoraj, da si pokrijemo stroške dvorane, da so učitelji in oblikovalec plačani in da imamo platformo za razvoj. Sami treniramo in nudimo delavnice mladim, ki so se navdušili nad tem, kar počnemo. Zato najina naveza super deluje, ničesar ne moreva izgubiti, drug drugemu sva podpora v vsaki situaciji, s katero se soočiva.
Koliko vam je korona prekrižala vaše načrte?
Nekaj nam jih je zagodla, ampak nič preveč pretresljivega. Izgubili smo prostor, ki smo si ga delili s Plesno šolo Urška. Smo pa že navajeni, da smo nomadi, plešemo lahko tudi pod mostom ali pa na dvorišču, nas to ne ustavi. Je pa lepo imeti skupen prostor, kjer se lahko srečujemo in si izmenjujemo izkušnje. Pomagajo nam tudi naši plesni prijatelji, ki nas gostijo v svojih dvoranah. Z Gašperjem sva dvorano doma dobila od občine Logatec, kjer živiva, za začetek sezone v septembru, v Ljubljani, pa še iščemo prostor. Na tem mestu bi se zahvalila tudi Borisu Prokofjevu in Mateji H. Prokofjev, ki sta nas sprejela pod streho za dve sezoni in nam zelo veliko pomagala s svojimi izkušnjami. Tudi onadva sta zaslužna, da nas korona ni tako zelo prizadela, kot bi nas lahko.
Si plesalka, ki ima izkušnje tudi na ‘plesnih dvobojih’, na katerih so nasprotniki tudi moški plesalci. Ali na takšnih tekmovanjih odpade delitev na moški oz. ženski spol?
Nekaj jih imam, vendar ne dovolj. To poglavje me še čaka in imam občutek, da se je zame pot v hip-hopu šele dobro začela, čeprav se z njim spogledujem že več let.
Narava plesnega dvoboja ima že v osnovi zelo moško energijo. Gre za dvoBOJ, petelinjenje, šovinizem … Pomembno je, da ženske najdemo svoj način in ne poskušamo posnemati moških in biti nekaj, kar nismo. Isto velja za moške, nekateri moški imajo lahko v plesu tudi bolj izrazito ženstveno stran. Za slabši uspeh na dvobojih smo si ženske krive same. Delati moramo na svoji tehnični kompetentnosti in razvijati svoj slog, ki nas bo pripeljal do zmage. V tujini lahko najdemo lepe primere, ki nas lahko navdihujejo, želim si, da jih bo sčasoma čim več. Omenila bi tudi, da se mi zdi pri tem najbolj problematičen hip-hop, slog, kot to je npr. house, ima že večjo žensko udeležbo in uspeh na dvobojih. Pri hip-hopu ne samo, da je pomanjkanje uspešnih plesalk, ampak tudi plesnih učiteljic. Plesalci redkokdaj omenijo, se pohvalijo, da jih je učila ženska. Poglejmo tudi povabljene plesne pedagoge na kateremkoli hip-hop festivalu ali dogodku, tri iste plesalke, ki se vrtijo v krogu, in potem se konča. Tega pa še ne razumem.
Kaj meniš, imajo/imate slovenski breakerji kaj možnosti za uvrstitev na olimpijske igre v Parizu leta 2024? In kaj sploh meniš o dejstvu, da je breaking postal del olimpijskih športov?
Ne. Konkurenca v drugih državah je prevelika. Mogoče čez leta, imajo pa plesalci vsaj dobro motivacijo za trening. Če kateri ples postane del olimpijskih športov, je to breaking. Tistim, ki bodo sestavljali sistem za sojenje, pa želim veeeeliko sreče.
Bo to prineslo k vaši prepoznavnosti oz. k čemu bo največ doprineslo?
Verjetno se bo hip-hop kultura tako dotaknila več ljudi, družin, gospodinjstev in se več otrok lahko odloči za to dejavnost. V plesu pa, mislim, da lahko to povzroči veliko delitev med plesalci.
Sodeluješ tudi v plesnih projektih sodobnega plesa in letos se boš lotila tudi svojega avtorskega prvenca. Kakšne teme te zanimajo in bi jih rada delila z občinstvom?
S procesom šele začenjam, tako da me lahko pozneje ponese v različne smeri, trenutno pa me zanimajo motivi rituala, zgodbe žensk, veščina, predniki, smrt, zlivanje notranje zgodbe in notranje potovanje z materijo oz. telesom. Odkrivala bom nove gibalne pristope, tega se zelo veselim. Všeč mi je rast, ki jo doživljaš ob projektu, in končno bom lahko ustvarila nekaj svojega. Hkrati pa sem nemirna, ker želim, da mi je všeč, kar bom ustvarila, to je pa zelo težko pri meni. Imam velikega notranjega kritika.
Kaj vse si pripravljena storiti, da ti uspe na plesni sceni, in kaj bi to sploh pomenilo uspeti na plesnem področju?
Samo rila bom čez njivo. Vem, da ko si stvari predan z vso svojo bitjo, je uspeh zagotovljen. Delam to, kar me veseli, in če to delam vsak dan, bom postala mojstrica v tem, kar me veseli. In to je ples. Postala bom mojstrica v plesu. Imam popolne pogoje za to, nič me pri tem ne ovira. Glede ciljev je tako: cilje imam, ampak se z njimi ne omejujem. To pomeni, ko cilj dosežem, grem na nov, višji cilj in tako naprej v nedogled. Ne vem, kaj je tisto največ, kar lahko na svojem področju dosežem, ker tega še nisem dosegla. Trenutno vem, kaj me zanima, ne vem pa, kaj me bo zanimalo pri plesu čez deset let.
Kje vidiš svojo prihodnost, saj si še mlada, kajne? Zaupaj nam, koliko si sploh stara?
Stara sem 24 let. Sebe v plesnem svetu ne vidim kot mlado, zavidam tistim, ki odkrijejo plesno improvizacijo že pri rosnih letih. Meni se že malo mudi. Prihodnost vidim v plesu, gledališču, filmu, kinologiji in pomoči živalim ter ljudem.
Si človek, ki ima rad vse načrtovano vnaprej ali raje vidiš, da življenje obrne po svoje in se mu prepustiš?
Odvisno, za kaj gre. Trening imam načrtovan, življenju pa se prepustim.
Kaj je tisto značilno zate oz. po čem meniš, da si prepoznavna?
Čustvenost, empatičnost in iskrenost. Tudi v plesu.
Imaš kakšen vzdevek, mogoče?
Ne še, moram se nekaj spomniti, da ne bo preveč smešno. Za plesne dvoboje seveda. Prijatelji me včasih pokličejo Tejamo = Teja Mo(drijan).
Z Gašperjem sta par šest let, pa nam povej, kaj poleg plesnega ustvarjanje še počneta skupaj?
Psi, psi, mački, psi. Imava dva psa in dva mačka. En kuža je posvojen, psička pa je delovna nizozemska ovčarka (trenutno še mladič), ker naju zelo zanima tudi kinologija, tekmovanja in trening. Veliko se na tem področju izobražujeva in bereva o tem. V prihodnosti bi želela tudi pomagati lastnikom psov, ki imajo kakršnekoli težave s svojim psom. Učita naju dva zelo ‘fajn’ trenerja iz Akademije šolanih in delovnih psov Maribor, Boris Šef in Anja Brumec. Pogledava tudi veliko filmov, stand-upov, hodiva na predstave, koncerte … Te naju navdihujejo za najino delo, predvsem predstave. Rada se druživa s prijatelji, veliko časa preživiva v naravi.
Kdaj je Teja najbolj srečna in zadovoljna in kdaj malo manj?
Ko Teja dela, je srečna, ko Teja ‘bluzi’, zelo tečna.
Je bila v življenju tudi kdaj opcija B, če se s plesom ne bi izšlo? Pri tem mislim na študij, kariero izven plesa, kaj početi, če ne bi plesala?
Gledališče. Edini študij, ki bi bil zame opcija, je študij dramske igre v Beogradu. Pred časom pa je bila še možnost študija v Ljubljani pod mentorstvom Jerneja Šugmana, zdaj je med zvezdami in ta možnost več ne obstaja zame. Mislim, da bi kljub vsemu na študiju zelo trpela, ne vem, če bi zdržala do konca.
Kaj je zate ples?
Ples je del človeške narave. Ples je izbruh življenjske energije.
Imaš kakšen moto, ki te vodi skozi življenje? Nam ga zaupaš?
Zaupaj vesolju! Vesolje ti vedno krije hrbet.
Zadnje vprašanje. Kdo si, Teja Modrijan, in kam si namenjena?
Nimam pojma in ne vem (smeh). Res ne, prisežem.
Hvala in ostani zdrava!
Hvala enako!
