Pogovor s plesalko, koreografinjo in pedagoginjo
Draga Tajda, pozdravljena v teh precej čudnih časih, kajne. Predvidevam, da se je tudi zate zaradi korona virusa svet obrnil na glavo in te nekoliko zaustavil? Kako in kaj se ti dogaja ter o čem razmišljaš v tem času?
Pozdravljena, Barbra! Jah, znašli smo se v precej čudnih časih, in tako kot verjetno za vse, se je tudi zame čas nekoliko zaustavil. Glede na to, da se ukvarjam s plesom in mi le-ta predstavlja edini vir prihodkov, si lahko obe predstavljava, kaj mi trenutno roji po glavi. Vendar pa je zdravje na prvem mestu, tako da sem vesela le, da jaz in moji bližnji ostajamo zdravi (upam, da tako tudi ostane). Časa imam kar nenadoma na pretek, virus me je tako rekoč prisil, da se po skoraj dveh letih končno malo umirim. Pred tem si sama takšnega ‘počitka’ nisem dopustila. Očitno se res vse zgodi z razlogom (smeh). Čas poskušam izkoristiti, kar se da produktivno, poslušam glasbo in iščem zamisli za nove koreografije, pripravljam se na nadaljevanje plesne sezone, poskušam biti čim bolj fizično aktivna, veliko kuham in poizkušam nove recepte (smeh), seveda pa si privoščim tudi kakšen dober film in mirne večere na kavču s skodelico čaja. Na vse skupaj poskušam gledati − kolikor je le mogoče − pozitivno, za vsakim dežjem posije sonce, kaj ni tako?
Prepričana sem, da se nam bodo stvari vrnile na stare tire, ampak najbrž ne povsem, in prav je tako. Poglejva na tvoje plesne začetke. Se spomniš, kdo je bila pa tista oseba, ki je tebi zaželela plesno dobrodošlico in si zavoljo nje mogoče začela plesati? Ali je bil to kakšen dogodek, ki je vplival nate?
Pravzaprav ni bilo nobenega posebnega dogodka. Starši so bili tisti, ki so me v vrtcu vpisali na ‘plesne urice’, za kar sem jima še danes hvaležna. To je bilo sprva čisto za zabavo, vendar me je očitno ples tako navdušil, da sem želela nadaljevati. Spomnim se, ko sem bila pozneje vpisana v Plesno šolo Urška, da sem pred svojimi treningi vedno opazovala treninge tekmovalcev in si želela biti del skupine oziroma se tudi sama resno ukvarjati s plesom … No in je bila želja tako močna, da sem jo uresničila.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje, tako plesno kot ‘navadno’ akademsko, ali si popolnoma predana plesu?
To sploh ni vprašanje, da sem plesu od nekdaj popolnoma predana. Kljub mojemu tudi akademskemu šolanju je bil ples vedno na prvem mestu. Vendar pa lahko zdaj končno rečem, da sem po dolgih letih ‘odlašanja’ le zaključila študij, diplomirala in vse knjige ter zapiske vrgla v kot, zadihala in se popolnoma prepustila plesu. Sama sreča in veselje. Kljub temu da sem od nekdaj vedela, da bo ples tisti, ki me bo spremljal vse življenje, sem se odločila tudi za akademsko šolanje, saj sem bila doma tako vzgojena. Učili so me, da mora vedno biti ‘plan B’. In s tem se popolnoma strinjam. No, tako sem danes diplomirana sociologinja, vendar za zdaj to puščam na strani in se z vsem srcem prepuščam plesu. Plesati sem sicer začela že kot majhna. Prvo resno plesno šolanje se je začelo v Plesni šoli Urška pod vodstvom Azre Selimanovič. Azra mi je dala vse in še več, bila je moja mentorica, prijateljica in druga mama. Z njeno pomočjo sem spoznala in vzljubila ples ter se razvila v plesalko, ki je hotela še več. Želela sem si še napredovati in se tako odločila za nov korak v plesni karieri. Pridružila sem se plesnemu društvu Maestro pod mentorstvom Anžeta Škrubeta, pozneje tudi Matica Zadravca, s katerim sodelujem še danes. Tam sem začela še bolj razvijati sebe kot plesalko, se začela udeleževati različnih delavnic, se izobraževati, vedno več sem nastopala in tako se je tudi razvila želja po ‘poklicem’ plesu. Danes ne pripadam nobenemu klubu, sem tako imenovana, ‘freelencerka’, kar mi tudi najbolj ustreza. Obiskujem različne delavnice tako v Sloveniji kot v tujini, sodelujem z različnimi koreografi in plesalci, spoznavam nove ljudi in v plesu preprosto uživam.
Kako pa bi opisala plesni slog, s katerim se ukvarjaš?
Hmm (smeh), ukvarjam se sicer s hip-hopom, vendar pa ne bi rekla, da imam kakšen prav poseben slog plesanja. Trudim se, kolikor je mogoče, najbolje izvajati vse sloge. Tudi pri koreografiranju se velikokrat znajdem v različnih slogih. Vse je odvisno od glasbe, katera se me dotakne in kako jo v tistem trenutku začutim. Sicer pa od drugih plesalcev največkrat slišim, da so moja plesna značilnost čisti in veliki gibi ter močna izvedba le-teh.
Dobesedno se ti je še včeraj dogajalo mnogo stvari, kajne? Tu imam predvsem v mislih Beograd, ki postaja tvoja/vaša redna plesna destinacija. Kako ste prepričali tamkajšnjo organizatorsko sceno, da vam je zaupala oz. Žigi Sotlarju koreografije velikih glasbenih spektaklov, ki se tam dogajajo?
Zadnje čase smo res skoraj več v Beogradu kot pa doma (smeh). Mislim, da se je vse začelo s koncertom Maye Berović pred okoli dvema letoma. Žiga je takrat s prvim večjim projektom pokazal in dokazal svojo organiziranost, profesionalnost in pripravljenost na delo, za sabo je imel profesionalno ekipo izvrstnih plesalcev in to je vodilo do novih projektov. Družbena omrežja nam delajo veliko uslugo, saj naročniki vidijo potencial, vidijo dobro opravljeno delo pri preostalih projektih in avtomatično vzgojijo zaupanje do ekipe oziroma do koreografa.
Na zadnji nastop z Natašo Bekvalac si po moje zelo ponosna, saj si bila tudi asistentka Žigi Sotlarju in koreografirala nekatere točke. Kako ti je to godilo in kako si se lotila koreografij?
Res je, to je bilo zame nekaj povsem novega in sem na to še posebej ponosna. Celotna izkušnja je dobila drugačen priokus. Koreografirati za takšen oder in takšno zvezdo ter za tako profesionalno plesno ekipo je res nekaj posebnega. Seveda je bil pritisk kar velik, saj se želiš pokazati v svoji najboljši luči. Poleg tega je koreografiranje za ‘workshop’ ali pa koreografiranje za na oder nekaj povsem drugega. Tukaj moraš še toliko bolj razmišljati o vizualizaciji, kako bo vse skupaj delovalo na odru, v celotno točko moraš vključiti pevca, v tem primeru Natašo. Hkrati pa mora biti točka dovršena, plesna in močna. Definitivno je bila celotna izkušnja lažja in veliko bolj zabavna, ker sem jo delila s svojo zelo dobro prijateljico Rosalie Reyo. Žiga nama je skupaj zaupal nalogo, tako da je ustvarjanju vsaka dodala del sebe in nastale so super točke (smeh). Za obe je bila to nova izkušnja, vendar sva se v vlogi koreografinj hitro počutili domače. Koreografiranje je steklo, vnaprej sva dobro poslušali pesmi, dobili zamisli, pred treningom je bila vedno obvezna kavica (smeh), kjer sva vse ‘predebatirali’ in skupaj ustvarili koncept. Za tem pa skok v dvorano in ustvarjanje, dokler se je le dalo. Sodelovanje z Rozi je bilo preprosto, takoj sva se ujeli, sprejemali kritike ena druge, se prilagajali in kljub napornim dnevom ter izmučenosti ustvarili zelo dobre točke, na katere sva ponosni. Vse zahvale pa gredo seveda Žigi Sotlarju.
Z Bekvalčevo ste fascinirali tudi s kostumografijo, kar me še posebej veseli. So bile tudi te zamisli tvoje ali v kombinaciji z Žigo in Natašino sestro, ki je, če me spomin ne vara, modna oblikovalka?
Hvala, kostumi so bili res dodelani, čutiti in videti je bilo, da je celotna ekipa dala svojo dušo in srce v projekt, in to velja tudi za kostumografijo. Tudi za nas kostumi predstavljajo še tisto piko na i, da se na odru res dobro počutimo. Jaz pri tem nisem imela nobene besede, kostumografijo je imela čez modna oblikovalka Kristina Bekvalac, sicer Natašina sestra, tako je. Sodelovala je še z nekaterimi drugimi modnimi oblikovalci iz Srbije in tudi Slovenije.
Kako se sploh lotiš koreografiranja, kaj te vodi, kje začneš in kdaj končaš?
Ne glede na to, za kakšno priložnost koreografiram, je vedno prva na vrsti glasba. Če glasbe nimam že vnaprej določene (v primeru koreografiranja za nastop), si vedno najprej vzamem čas, da najdem pesem, ki se me dotakne in jo zares začutim. Tako tudi koreografiranje samo postane takoj lažje. Sem zelo vizualen tip človeka in si ponavadi približno koreografijo zamislim kar v glavi (smeh), ko pridem v dvorano ali pa velikokrat tudi kar doma v svoji sobi, začnem misli pretvarjati v dejanske gibe. Včasih gre hitro, včasih počasneje, preizkušam svoje telo, improviziram in tako nekako potem nastane koreografija. Seveda je velikokrat spremenjena tudi po večkrat, saj sem perfekcionistka in sem malokrat takoj zadovoljna s svojim izdelkom (smeh).
Zdi se mi, da ste z vašo skupino postavili neke standarde, da niste samo plesni okrasek pevcu, ampak popolnoma suveren akter na sceni. Se strinjaš z mano, kako to doseči?
Se popolnoma strinjam. Glede na vse nastope, ki sem jih v svoji plesni karieri že oddelala, lahko rečem, da smo vedno bolj dojeti kot pomemben del scene. Pomembno vlogo pri tem igrajo tako dodelane in natrenirane koreografije, dobra ekipa plesalcev, kot tudi kostumografija … Upala bi si trditi, da je pri tem glavna naša energija na odru, in kar je še pomembneje, povezanost s pevcem/-ko. V trenutku, ko se zgodi povezanost in skupna energija vseh prisotnih na odru, postanemo plesalci, pevci, band … enotna ekipa, in to začuti tudi občinstvo.
Bila si tudi spremljevalna plesna ekipa Lee Sirk, kako pa je bilo delati s to energetsko bombo?
Uh, kako pravilen izraz (smeh). Lea je res ena velika energetska bomba (vse v pozitivnem smislu seveda), z njo nikoli ni dolgčas. Na to obdobje imam zelo lepe spomine, najprej z Emo in nato še neverjetna izkušnja na Evroviziji. Bili smo super ekipa, vsi smo se med seboj razumeli in res dobro sodelovali. Lea je poskrbela za vedno dobro vzdušje, dobro voljo, smeha ni manjkalo. Bila je z nami, ena od nas, nikoli nam ni dala občutka manjvrednosti, kar pa je bilo posledično na odru tudi čutiti.
Predvidevam, da si tudi tekmovala. Kako gledaš na plesna tekmovanja in na katere rezultate si v svoji karieri najbolj ponosna?
Tekmovala sem kar nekaj časa, začela sem že kot pionirka pod vodstvom Azre Selimanovič, moja zadnja tekma pa je bila s plesno skupino Maestro že več kot pet let nazaj. Takrat smo se kot ekipa odločili, da nehamo s tekmovanji, in tudi sama pri sebi sem čutila, da je čas, da odneham. Dosegla sem vse, kar sem želela, tekmovanja so mi pustila zelo velik in lep pečat, veliko so me naučila. Začutila sem, da sem prišla do točke, ko želim delati bolj na sebi. Torej se plesno izobraževati tako v Sloveniji kot v tujini, začeti poučevati mlajše generacije, deliti svoje znanje med druge ter se tudi poklicno ukvarjati s plesom. Rezultatov je bilo malo morje (smeh), vendar pa sta mi v tem trenutku takoj padla na pamet le dva. Prvi je definitivno moja čisto prva tekma v življenju. To je bilo hip-hop svetovno prvenstvo, leta, uh, dolgo nazaj (smeh), doseženo prvo mesto s pionirsko formacijo. Tega trenutka res ne bom nikoli pozabila. Naslednji rezultat, ki mi je ostal močno v srcu, je prvo mesto v hip-hop solistkah na evropskem prvenstvu. ‘Waw’, saj si lahko predstavljaš to veselje, kajne? Ko čisto sam priplešeš na sam vrh stopničk, nepredstavljivo. Seveda je še ogromno rezultatov, ki mi veliko pomenijo, vsak od njih ima nek poseben čar in poseben spomin.
Kakšen pa je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Nad čim si najbolj navdušena in nad čim niti malo?
Če primerjam slovensko plesno sceno danes in nekaj let nazaj, lahko rečem, da je napredek močno opazen. Večina plesnih šol je odprla vrata za vse plesalce. Včasih tega ni bilo, bil si del svoje plesne šole in si lahko treniral, nastopal, se izobraževal … le tam. Dejstvo, da danes temu ni več tako, me na naši plesni sceni najbolj navdušuje. Plesalci smo med seboj povezani, se podpiramo in spodbujamo, širimo znanja en z drugim in tudi sodelujemo med seboj. Na drugi strani pa imam slabše mnenje o dojemanju poklicnih plesalcev in podcenjevanju kakovosti. Občutek imam, da plesalci v Sloveniji nismo dovolj cenjeni. Glede na to, koliko truda, volje, energije, časa in trdega dela je vloženega za pripravo točke za nastop, je cena plesalca majhna. Ni zavedanja o tem, kaj vse se dogaja v ozadju, da lahko točka na koncu na odru deluje dobro in je profesionalno izvedena. V tujini je že samo pri treningih in pripravah na nastop drugače, ki so − v nasprotju s Slovenijo − plačana.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje dejstvo, da sem s plesom srečna. Vedno me spravi v dobro voljo. Kakorkoli se že sliši klišejsko, je res. Ko sem slabe volje in začnem plesati doma ali v dvorani, ko pridem na trening v dvorano, obdano s plesalci in prijatelji, odmislim vse in sem v čisto drugem svetu. Ples je gibanje, je izražanje, je čutenje. Hvaležna sem, da živim življenje, kakršnega živim, hvaležna sem za ples. Ne vem pa, če bi lahko našla nekaj, kar bi me pri plesu samem zares žalostilo. Morda to v povezavi s plačili plesalcev, kar sem že zgoraj omenila. Slovenija ima neizmerno kakovost v plesu in mi je žal, da se je bolj ne ceni.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ, komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Seveda imam vzornike, ne bom začela naštevati poimensko, ker lahko popišem celo stran (smeh). Sicer pa sem za svojo plesno kariero hvaležna svojim pedagogom (Azra, Anže, Matic), ki so me vsak na svoj način in v svojem obdobju pripeljali do točke, kjer sem zdaj. Sicer pa lahko od vsakega plesalca, s katerimi trenutno najbolj sodelujem, nekaj odnesem in so mi na nek način vsi vzor. Imam srečo, da sem obdana s tako vrhunskimi plesalci. Vsak ima nekaj, s čimer me navdušuje in inspirira.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, kakšno je tvoje zasebno življenje? Študentka torej več nisi?
Po novem nisem več študentka, sem nedolgo nazaj uspešno zaključila študij, tako da sem poleg plesalke zdaj tudi diplomirana sociologinja (smeh). Sicer pa je moje zasebno življenje kar močno povezano s plesom. Oziroma če se drugače izrazim, imam zelo malo prostega časa. Imam po več treningov na dan, ko sem prosta, si ne morem pomagati in biti pri miru ter grem tako še v fitnes malo natrenirati telo, da je pripravljeno na ples (smeh). Šalo na stran, rada si vzamem prost dan, dva … Rada imam čas zase, rada ga preživljam tudi z družino in s prijatelji, obožujem sprehode v naravi, nikoli pa se ne branim niti mirnega večera ob gledanju filma.
Naštej predmet ali pa tri, brez katerih ne greš na nastop, na vajo oziroma sploh iz hiše, nikamor.
Nikamor ne grem brez telefona, če bi morala našteti še dva, sta to verjetno kar denarnica in pa voda (predvsem če grem na nastop ali na vajo).
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Tajda?
Sem nameravala izpostaviti svoj smeh in pa občasno zmedenost (baje prikupno) (smeh), ampak sem se spomnila, da ga čez mojo neodločnost ni. Za to je krivo astrološko znamenje − tehtnica, ki mogoče kar prevečkrat pokuka na plan.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vse se zgodi z razlogom! Zares verjamem, da je nek razlog moral biti, da se je nekaj zgodilo. S tem mišljenjem sem prebrodila že marsikatero težko situacijo. Prepričana sem, da je vse za nekaj dobro, samo ostati moramo pozitivni in poskušati odnesti nekaj pozitivnega in dobrega iz vsake situacije.
In skoraj na koncu se predstavi našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Tajda Kožamelj, in kam si namenjena?
Sem pozitivna, energična (lahko tudi zelo umirjena), večino časa nasmejana in menda dobra ter prijazna oseba, tako pravijo(smeh). Sem perfekcionistka, tako v zasebnem življenju kot tudi v plesnem svetu (morda je to glavni razlog, da še niste videli mojega plesnega videa (smeh). Vedno najprej pomislim na druge ljudi, morda včasih še preveč. Rada imam svoj mir, vendar pa se tudi rada družim s prijatelji na kavi ali pa na sprehodu v naravi. Po horoskopu sem tehtnica, kar mi občasno predstavlja zelo težke naloge pri odločitvah. Obožujem ples, ples je del mojega življenja in me spremlja popolnoma vsak dan. Če ne dobesedno v dvorani na treningih, pa me spremlja doma, medtem ko kuham. Najraje stojim na odru in nastopam pred množico ljudi, to me izpopolnjuje. Želje in cilji v plesu so še veliko večji, trenutno se ne bi znala opredeliti, vendar čutim, da me pot vodi v tujino. Kaj, zakaj in kam točno, ne vem. Vem samo, da je povezano s plesom.
Plesati pa je?
Živeti!
