Plesalka Tadeja Knez vam razloži, kaj je Exotic-Flow in zakaj ga plesati!
Draga Tadeja, pozdrav, in najino ‘srečanje’ je precej nenavadno, kajne? Združil naju je Igor Škamlec, izdelovalec perfektnih testenin, saj si, ko si mislila, da pišeš njemu, pisala meni. Ampak ker menim, da ni naključij v življenju, si bila gotovo namenjena, da narediva intervju. Torej naj bo prvo vprašanje nekako splošno in malo filozofsko. Kdo si, Tadeja Knez, kam si namenjena? Je pomembnejša pot ali cilj v tvojem življenju?
Tadeja Knez je oseba, ki se vsak dan znova trudi življenje izkoristiti do polne mere. Pot do tega spoznanja je bila več kot trnova in še vedno je polna izzivov, ki pa se jim z veseljem postavim po robu. S ciljem pred očmi, ki je natančno začrtan, potujem po svoji poti, počasi in zanesljivo, saj sem se v zadnjih letih naučila predvsem to, da se popolnoma vse rodi in obrodi sadove v točno pravem času. Zato je potrpljenje največja lekcija in svoboda hkrati.
In vse se začne na začetku, kajne? Kako je ples priplesal v tvoje življenje, kje vse si se izobraževala, pri kom in s kom ter kako si pristala v Centru plesa pri Marku Urbaneku?
Plešem že več kot polovico svojega življenja, saj sta me umetnost in glasba spremljali že od rane mladosti. Ko se je Marko Urbanek vrnil s šolanja v Salzburgu, je kmalu, skupaj z drugimi plesalkami ustanovil Center plesa, kamor smo mu vsi sledili. Pred tem sem plesala sodobni ples pri Vlasti Veselko, Mojci Kasjak, Tini Dobaj, Tini Valentan … Potem pa mi je Marko odprl pot nazaj v balet in modern. Vendar z leti moraš odrasti, ti govorijo, moraš imeti klasično službo, saj je vendar treba plačevati položnice. In tako sem se na eni točki morala odločiti, ali bom ples vzela bolj resno ali pa bom hodila v službo. In naredila sem drugo. Tako je ples ostal rekreativni del mene, ki je zaspal, ampak samo za kratek čas. Ko sem prek Maje Logar, ki je ustanoviteljica Pandore, spoznala pole dance, sem bila ujeta v vrtinec tega plesa, tako da sem kar nekaj let preživela v njihovi družbi in postala tudi njihova ‘tršica’. Pa vendar je moja želja po še nečem, po nečem samo mojem ostajala nepotešena, in ko sem se leta 2019 udeležila Pole campa v Puli ter tam spoznala čudovite osebe, ki plešejo z 20-centimetrskimi petami, sem začutila – to je končno to. To sem jaz. Potem je bilo še samo potrebnega še malo časa, poguma, spodbudnih besed in ogromno zaupanja, da mi bo uspelo. In rodila se je čisto moja Plesalnica Q-Sens.
Torej zaljubljenost v pole dance in nikakor v sodobni plesni izraz?
Kot povedano zgoraj, zaljubljena sem v ples, zaljubljena sem v občutek, kako dobiš nevidna krila in odplešeš delčke sebe, na katere si pozabil ali pa sploh nisi vedel, da so v tebi. Zaljubljena sem v visoke pete in simboliko, ki jo predstavljajo. In vse to popolnoma združi moj Exotic-Flow ples na drogu.
Kaj pa sploh pomeni zate ukvarjati se z omenjenim plesnim stilom, ki se gotovo v nekem kontekstu tudi dopolnjuje s tvojo plesno preteklostjo?
Pri kreiranju svojega stila Exotic-Flow plesa na drogu se absolutno združujejo vse komponente baleta, ki ples naredi mehak, lahkoten in mu podari tisti ‘flow’, zaradi katerega deluje vse kot ena popolna celota. Združuje komponente sodobnega plesa, saj želim, da ples ostane realen, v stiku s samim seboj in na eni strani zelo ‘mesen in prizemljen’. Nato pa še komponente pole dancea, ki kot puzzle dajo piko na i.
S kakšnimi stereotipi se borite in koga vse navdušujete, da postane del vaše ekipe?
Ples je še vedno ‘samo umetnost’, in v današnjem času, ko so družbeni mediji prisotni bolj kot kdaj koli prej, se seveda soočam tudi s stereotipi, ki so gotovo prisotni že stoletja. Veliko ljudi vidi samo žensko, pomanjkljivo oblečeno žensko, visoke pete in drog, ta mora plesati v slači klubu. Seveda je ples zapeljiv, erotičen in provokativen na nek način, je pa tudi zahteven, potrebne je veliko discipline, treningov, vaj za celotno telo in um, veliko premagovanj lastnih strahov in senc, zaupanja v lastno telo, nadzora telesa, pravilne uporabe celotnega telesa …
Zato želim svoj ples približati vsaki ženski, ki se želi gibati malo drugače, nekaj narediti zase in svoje telo, ki išče izzive in si jih želi tudi premagati …
Si tudi pedagoginja. Zaupaj, koga poučuješ in kako sploh začeti s tem plesnim stilom? So nujne predispozicije ali pač ne?
Ker vedno začnemo z osnovami, kako sploh drog prijeti in kako pravilno obuti 20-centimetrske pete, predispozicije niso potrebne. Tempo treninga vedno prilagajam skupini in tako skupaj napredujemo, dosegamo, se učimo in izdelujemo elemente ter sestavljamo različne koreografije. Kot pedagoginja sem se v vseh letih naučila svoje plesalke videti in poslušati, tako da odnesejo kar največ od vsakega treninga.
Če prav vidim, pa ples seveda ni tvoja ednina dejavnost, ampak si tudi lektorica in prevajalka. Torej ples ni bila edina in prva opcija v življenju oz. se s plesom ne da plačevati položnic?
Res je, s tem ne morem plačati svojih položnic. Tudi korona je en faktor, ki še danes pušča posledice. Vendar se vsak dan borim, da bo moja mala Plesalnica nekoč postala simbol za Exotic-Flow in Sensotic v čisto unikatnem smislu moje vizije. Drugače pa čisto normalno hodim v službo, ki jo obožujem. Delam v agenciji za posredovanje delovne sile, istočasno sem še prevajalka in lektorica za jezikovno kombinacijo nemščina-slovenščina. Če imaš svoje delo rad oz. ga celo obožuješ, nimaš nikoli prav občutka, da delaš. Tako nekako je pri meni na vseh treh področjih.
Verjetno veš, da je Maribor kraj z največjim številom plesnih šol, društev v Sloveniji. Nazadnje, ko sem štela, jih je bilo okoli 35, kar je res veliko. Se ti zdi, da ste v Mariboru tako plesa željni ali pripisuješ to številko čemu drugemu?
Verjetno Štajerci in Štajerke res radi plešemo. Zelo sem vesela in hvaležna, da se za vsakega od nas najdejo prostor in ljudje, ki te pri tem podpirajo.
Se ti zdi, da je za vse dovolj prostora na mariborskem plesnem nebu?
Mislim, da imamo vsi svoj prostor pod tem milim nebom, in če svoje delo opravljaš s srcem, to začutijo tudi drugi. Konkurenca je vedno zdrava, se pa z njo ne ukvarjam veliko, ker zaupam v svoja leta izkušenj, v svojo vizijo in svoje sanje. In tega mi nihče ne more vzeti. Moj stil gotovo ne odgovarja vsakomur, kar je tudi ok. Veliko žensk pa se lahko poistoveti z mojim načinom plesa, zato tudi z veseljem prihajajo na treninge. Jaz pa jih z veseljem vodim in usmerjam na njihovi poti.
Kje pa kotirate v slovenskem plesnem prostoru, si kdaj razmišljala o tem?
Trenutno o tem ne razmišljam, saj se trudim, da po koroni vzpostavim zdrav temelj za svojo Plesalnico. Ko bo to doseženo, bom razmišljala večje in širše.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me že samo gibanje na glasbo, neomejenost, raznolikost, svoboda in občutek, da si samo to, kar si. Brez maske. Žalostila me je samo korona, ki mi je takrat onemogočala, da bi Plesalnica rasla hitreje, vendar je tudi to moralo tako biti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kadar ne plešem, sem navadno v eni od drugih dveh služb (smeh). Imam malega psa, ki je moja velika ljubezen, tako da čas preživljam z njim in s prijatelji. Rada grem v naravo, pa tudi ležanje na kavču mi ni tuje.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Moj mali yorkie Nox in njegovi priboljški, labela za ustnice, visoke pete, krema za roke in ingverjevi bonboni.
Je kaj značilnega na tebi, po čemer si prepoznavna. In rečejo, ja, to je pa naša Tadeja?
Zadnja leta so bila zame ogromna lekcija in ples je bila zame veliiiiika terapija. Če uporabim kar besede ene svoje plesalke: “Si močna oseba, ki si dovoli čutiti in v vseh situacijah v življenju ohrani mehko srce. Z ognjem v sebi, kadar se lotiš vsega, kar je tvoja strast.” Tako nekako sem, ja. In seveda tatuji, ki so pač del mene.
Imaš tudi doma mogoče montiran drog?
Droga nimam več doma, saj sem skoraj vsak dan v Plesalnici in jih imam tam pet. To je dovolj pri mojih letih.
Slediš kakšnemu načelu v svojem življenju – in če da – kateremu?
Dejansko sem se naučila, da je potrpljenje vrlina, ki ti daje največ zadovoljstva in osebne svobode. Moj moder prijatelj pa mi je nedolgo nazaj rekel, da če se v enem dnevu ne nasmejiš najmanj 18-krat od srca, tvegaš, da boš zbolel za kakšno resnejšo boleznijo. Tako da se smejim in objemam, da bom ostala še dolgo zdrava.
Plesati Exotic-Flow ples pa je?
Plesati Exotic-Flow je svoboda, strast, ljubezen do sebe, čutenje sebe, samozavest … Je nekaj, kar ima potencial, da te osvoji in zasvoji.
