Mat in hči, ki sta navdušili Slovenijo in z zlatim gumbom odplesali v polfinale šova Slovenija ima talent
Živijo, Suzana, in dobrodošla na mojem portalu. In jasno čestitke za neverjeten direkten preboj v polfinale šova Slovenija ima talent. Prepričana sem, da si nisi mislila, da bo priletel zlati gumb, si pa verjetno računala, da s hčerko, s katero sta odplesali duet, prideta v naslednji krog?
Po pravici, prav nič nisva razmišljali. Julija niti ni vedela, kaj je zlati gumb, ko sva šli z odra, me je vprašala: “Mami, kaj sva prišli dalje?” Bila je le želja, da odpleševa, kakor znava, in da naju trema ne izda. Na koncu pa zgolj pozitiven adrenalin in neprecenljiva izkušnja, ki bi jo ponovili še enkrat. Kar se pa organizacije avdicijske oddaje tiče, v Mariboru bi na kratko rekli in povedali vse: “Svaka čast”.
Odra sta vajeni, saj prihajata iz plesnih logov, a kljub temu − je bil ta nastop poseben in zakaj?
Če si predan plesu skoraj vse življenje, potem ni lepšega, če se s plesom ukvarjajo tudi tvoji otroci – pod pogojem, ker oni to želijo, ne starši. In če tvoj otrok to počne še s predanostjo, fokusom, za povrh pa še zelo dobro, potem je to zame še bolj ganljivo. Da pa bi kadarkoli pomislila, da se bodo stvari pri naju s hčerko tako ‘poklopile’, da bova lahko na taki ravni zaplesali v duetu, kaj šele na televizijskem odru, pa niti v najprijetnejših sanjah.
Od kod pa zamisel, da se prijaviš, in to v paru s hčerko?
Recimo temu, da so naju prepričali. Seveda je trajalo in nisem se zlahka odločila za ta korak, pa tudi nisem tip, ki bi se tako rada izpostavljala. Je pa bila Julija takoj za to in to je bilo glavno merilo. Dobro se spomnim njenega stavka: “Mami, jaz bi šla na talente, samo malo mi bo nerodno.”
Kako je trenirati s hčerko? Jo doživljaš kot soplesalko ali pač kot hčerko?
Trenirati z Julijo je v prvi vrsti nekaj posebnega. Je moja učenka, je moja soplesalka, s katero uživam, ko plešem, in je moja učiteljica. Kako ona vidi vse napake, me popravi (svojih pomanjkljivosti največkrat ne vidimo, če se ne posnamemo), kako razloži, kakšne nove elemente, ki jih ona zna, jaz pa ne in se jih želim naučiti. Tako mlada pa tako zrela in pri stvari. In seveda, na treningu je tudi moja hčerka, saj trening nikoli ne mine brez norij, smeha in neštetih objemov.
Vem, da ne smeš razkriti, kaj pripravljaš za polfinale, lahko pa poveš, kaj bi vama pomenilo, da odplešeta v finale?
V bistvu zelo nerada kalkuliram naprej, kar bo, bova sprejeli. Finale je predaleč, pot do tja pa ni odvisna samo od naju. Tudi ko hodimo na tekme, nikoli ne nisem črtala, koga se da premagati. Daš vse od sebe, drugi odločijo − to sem vedno govorila plesalcem. Če je potem rezultat dober, je veselje toliko večje. Seveda bi bili zelo veseli finala, tudi tretja točka je v izdelavi, in sicer zaradi časovne stiske med polfinalom in finalom, če se slučajno uvrstiva naprej. Tema nastopa? Absolutno bova na odru mama in hči z zgodbo, ki je neizogibno poglavje med starši in otroci. Nikakor pa na odru ne bova kakšna karakterna lika, npr. Maša in medved ali Tom in Jery (smeh).
Glede na to, da si v plesnih vodah res že dolgo, razkrijva našim bralcem nekaj tvoje polpretekle zgodovine, ki se seveda ni začela z nastopom na Talentih. Se ti zdi ravno zato mogoče malo neverjetno, da te je občinstvo šele zdaj spoznalo, čeprav si v plesu že − hm − koliko let?
Svojih plesnih zgodb oziroma tega, kar počnem, nikoli nisem posebej izpostavljala. Instagram pravi, da sem 20 minut na teden aktivna na njem (smeh). Ja, stara generacija, a nikakor ne po srcu, norosti in smehu. Je pa razlika, včasih ni bilo družbenih omrežij, smo preprosto plesali in uživali, te neprecenljive trenutke pa delili med sabo oziroma z občinstvom. Takrat nihče od nas ni pogrešal dodatne potrditve. Sicer pa saj vemo, vsaka umetnost ima svoje občinstvo in zdi se, da se eni in isti gledamo ter vzpodbujamo.
Kakšna je torej tvoja plesna preteklost?
Čisti začetki, krožek jazz baleta (Suzana Asfour), nadaljevala pri Manueli Pendl, v začeteku srednje šole pa bolj zares – na avdiciji sem bila sprejeta v Plesno skupino Nero pod vodstvom Astrid Ussar: treningi vsak dan, veliko nastopov, prvi Horton klasi v tujini pri Fredu Lasserju v Parizu (moja prva vožnja z letalom, hvala, Astrid), prva celovečerna plesna predstava v SNG Maribor (Življenje so kratke sanje), Astrid Ussar; plesni seminarji po Sloveniji (npr. Novo mesto − tam sva se srečali, ne?), Plesni utripi … Lepi časi. Konec srednje šole pa žalostni moment, solze − Astrid je odšla v Ameriko na plesno akademijo. Verjetno sem zaradi tega za čas študija na Pravni fakulteti v Ljubljani opustila ples, a se nato leta 2000 vrnila, in sicer na Plesno izbo k Mojci Ussar. Joj, kako mi je bilo težko – ni bil več jazz balet, Mojca se je vrgla v moderni ples z veliko mehkobe. Ampak sem vztrajala, se trudila in se ‘zmehčala’. Istega leta smo šli skupaj na klase v New York za dva meseca. Po vrnitvi sem začela učiti na Plesni izbi (ki sem jo pozneje zamenjala z učenjem na Centru plesa) in na Plesni šoli Pingi.
Vsi ti ljudje in izkušnje so del moje dolge plesne zgodovine, in še kako prav je, da jih omenim. Ne vem, kako bi bila tu brez njih, kjer sem. Kje sem ostala? Ja, nikoli nisem nehala učiti in plesati, tudi med obema nosečnostma, do dneva poroda in spet štiri tedne po porodu. Julija je moja dodatna plesna inspiracija, tudi v smislu, da se učim vseh novih sodobnih plesnih elementov, saj bi se z znanjem, ki sem ga pridobila v naših časih, lahko samo ‘upokojila’. In končno, ples že dolgo ni več samo ples, ampak zmes vsega ostalega – včasih preveč, na odru pa včasih “pokaži, kaj znaš”, ne pa plesa. Ampak to so tekmovanja, zato sem se jih dolgo otepala, vendar je bilo treba je iti v koraku s časom.
Kako bi opisala svoj plesni in koreografski stil?
Najraje delam modern. Elementi morajo biti povezani, potrebujem mehkobo, skoraj vsak zakaj svoj zato, najraje na počasno glasbo, glasba mi mora biti všeč, saj je moja inspiracija pri koreografiranju. V spomin na stare čase in da je raznoliko pa včasih seveda kakšen jazz, hitro energično in največkrat z zgodbo v ozadju. Zgodbe mi ležijo, ampak ne patetične, take, ki gledalca nasmejejo in razvedrijo.
Od nekdaj si zvesta, če me spomin ne vara, klubu Pingi/Pingi International, ker …?
Res je, teče 21. leto. Rada sem pripadna. Če je nekje lepo, domače, če timski duh obstaja, tudi dvorane so krasne, treniramo, kadar želimo, zakaj bi potem spreminjal.
Maribor je mesto, ki je rekorder po številu plesnih šol in klubov. Se tega zavedaš in zakaj meniš, da za vsakim vogalom zraste plesna šola?
Po pravici, ne vem, koliko jih je. Vem za tiste, kjer so moji plesni prijatelji, včasih vidim na družbenih omrežjih, da je še nekdo in spet nekdo. Očitno je plesalcev dovolj − lepo, da veliko ljudi pleše. Niso pa rožnati časi in ni lahko preživeti, zlasti v Mariboru, kjer vsak evro vadnine žal velikokrat igra ključno vlogo.
Gotovo ste med seboj konkurenca; kako biti različen v tej poplavi ponudbe?
Moje glavno načelo je, da ne govori v čem je drug slabši, ampak povej, v čem si ti dober – torej dober, ne najboljši, to oglaševanje dejavnosti skozi superiorne pridevnike, kot je najboljši – to preziram. Kdo si, da bi sodil, kaj je najboljše. V Mariboru je kar nekaj kakovostnih plesnih šol, vsak pa po nečem izstopa, in prav je tako.
S tvojimi plesalci si redna gostja na državnih in posledično na evropskih in svetovnih prvenstvih, kadar se le-ta organizirajo. Na katere naslove in koreografije si najbolj ponosna in zakaj?
Nikoli ne bom pozabila, ko sem se prvič lotila street velike formacije z jazzerji in enim hip hoperjem, Pingu je bil naslov točke. V poplavi konkurence 4. na državnem in svetovni podprvaki na svetovnem prvenstvu. Kakšen pozitiven šok. In potem je tu street točka Police Academy v koreografiji z Niki Vrabič, s katero smo postali svetovni prvaki. Joj, kako lepo je slišati slovensko himno. Sem pa ponosna tudi na nekatere druge točke, ki sem jih pripravila le za produkcijo plesne šole – na teh ni treba kalkulirati, koliko tehnike, skokov ima koreografija, zato je točka bolj spontana in meni bolj pristna – plesna v pravem pomenu besede.
Kako pa nastane koreografija? Delaš sama ali ob pomoči ostalih plesalcev, kaj te vodi?
Odvisno, kaj delam. Solo, duet, to naredim sama. Ko sem delala velike formacije v streetu, sem velikokrat vprašala za mnenje tudi plesalce. Pomemben mi je njihov prvi odziv. Če je nasmeh, krik, potem vem, da sem zadela s kombinacijo ali kakšno ‘finto’ v točki. Ko je zgodba del koreografije, z veseljem vzamem kakšno noro zamisel plesalca. Saj vemo, plesalci so največkrat odraz svojih plesnih učiteljev. Če si ti ‘nor’, se norost prenese tudi na njih, in to je nekaj neprecenljivega. In potem ostanejo ti plesalci tvoji prijatelji za vse življenje, nekateri celo del vsakdana. Ja, zdaj nekatere že rojevajo. Veliko je tega naraščaja že, upam, da bodo njihovi otroci plesali. Ples osrečuje − pa saj želijo za svoje otroke, da bi bili srečni, ne? Skoraj vedno pa od ljudi, ki jim zaupam, želim povratne informacije, kritiko na svoje delo, zlasti o tem, kaj ‘ne štima’, saj sem samo tako lahko še boljša.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kje smo, kaj je dobrega in kaj malo manj dobrega?
Slovenija je dežela plesa. Slovenski plesalci in plesni učitelji so velika konkurenca – na svetovni ravni. Žal mi je, da se uspehi v plesu ne oglašujejo, tako kot se kakšni športi − pa še pri športu je selekcija. Tukaj vidim prednost družbenih omrežij, ko lahko izveš, da je bil nekdo uspešen, kreativen tudi na ‘neaktualnih področjih. In potem še plačilo za delo plesalca ali pa ‘draga’ vstopnina: za dva gin-tonica takoj, za plesno predstavo pa …
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje?
Veliko stvari me osrečuje in ples je eden od teh. Ples poskrbi za druženje, zabavo, sprostitev, je tesno povezan z glasbo, brez katere ne morem. Po drugi strani pa pomeni trdo delo, fizično pripravljenost, natančnost, razvijanje spomina. Ples je meni najbolj ljuba umetnost in zdravilo za telo in glavo (dušo). In ja, srečna sem, ko vidim, kako plesalci napredujejo, potem veš, da dobro delaš.
V plesu pa nisi čisto 100-odstotno, si namreč pravnica in nazadnje sem imela tvojo vizitko slovenske zavarovalnice. Je torej redna služba še vedno zagotovljena, saj s plesom ne bi preživela, ali je posredi kaj drugega, da nisi samo pedagoginja, plesalka in koreografinja?
Preživljati se s plesom je izredno težko. Sama nikoli nisem razmišljala, da bi živela od plesa, je pa ples ostal moja ljubezen. Saj vemo, ljudje se svoje službe slej ko prej naveličajo. Če bi bil zgolj ples moja služba, je vprašanje, kako močno bi me še navduševal.
In roko na srce, jaz, ti smo iz časa filma Poletje v školjki, seveda zlati časi, nikoli jih ne bi zamenjala, takšno raven znanja imajo danes lahko že devetletni plesalci. Do baleta, ki ga smatram kot osnovo, sploh nisi mogel tako ‘za povrh’. In v naših časih si moral nujno na študij v tujino, razen če si se želel ukvarjati z baletom. Sicer pa rada hodim v službo, to pravniško držo, resnost pa ovijam s plesom – verjetno sem prav zaradi plesnega življenja zelo težko resna in uradna – razen če je res treba, potem se vzamem skupaj. Verjetno, ker sem pravnica, so me izvolili tudi za predsednico disciplinske komisije na Plesni zvezi Slovenije, ampak k sreči ta vloga ne vzame preveč časa, v zadnjih treh letih prav nič. Vse ‘štima’.
Je zdaj hoditi po Mariboru kaj drugače kot pred zlatim gumbom?
Hoditi po Mariboru je vedno lepo. Sem pa vedno znova presenečena, ko naju po novem pohvalijo, ogovorijo ljudje, ki jih ne poznam. Resnično nisem vedela, da bo najin plesni nastop tako sprejet pri ljudeh. Večina mi prišepne: “Ampak veste, jaz sem se jokala.” Kakšna pa še doda: “Pa moj je imel tudi solzne oči.” Takšna ‘srečanja’ cenim zlasti zato, ker sem sama taka: če mi je nekaj zelo všeč, zelo rada osebno pohvalim, pa če človeka poznam ali ne. Zakaj ne bi človek, ki je nekaj dobro naredil, vedel, slišal, da je dobro naredil.
Kje pa je tvoj mariborski kotiček, kamor greš rada umirit misli, naredit načrte ali pa misliti na nič?
Najraje se sprostim ob mirni glasbi, ki mora biti ‘nezdravo’ na glas, to je lahko na kolesu s slušalkami, v avtu ali doma, ko sem sama. Vedno pa sem vsaj dobre pol ure prej na beli kavi v Upsu, lokalu naše plesne šole pred treningom, in na ostanku te iste bele kave po treningu.
Kaj počneš torej, kadar ne plešeš in nisi v službi? Čemu so namenjeni prosti trenutki?
Ni jih ravno na pretek. Čez teden ‘leta’ vsak po svoje, vikend pa je namenjen predvsem družini in obiskom najinih družin. No, polovica sobote, razen partnerja imamo dopoldne še vsi trije trening, potem pa smo res prosti, (smeh). Sicer pa sprehodi, kolesarjenje, morje, tudi smučanje, pa nujno kakšen tarok ali dober koncert (brez otrok) (smeh).
Kaj če se zgodi zmaga? Kaj si obetaš na sploh od udeležbe na Talentih?
Sploh ne razmišljam o tem. Na odru se je zvrstilo veliko talentiranih kandidatov z različnih področij, okusi ljudi pa so različni. In prav je tako. Obeti? Se pleše in trenira naprej, samo da je zdravje. Seveda pa bom Juliji še naprej z veseljem v pomoč in srečna, ko me v plesu docela prehiti. Že sedaj me ‘šiba’ v določenih stvareh, ki jih moj hrbet ne premore, niti ga ne želim obremenjevati. Po 20. letu se začnejo degenerativne spremembe, to vem iz soje službe, zato učenje premetov absolutno odpade.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Zakaj bi hodili, če lahko plešemo.
Za konec. Kdo si, Suzana Majer, in kam si namenjena?
Danes sem mama, partnerka, hči, prijateljica, sodelavka, večna privrženka plesu in športu, polna energije, glasna, iskrena, ki je neskončno hvaležna, da lahko pri svojih 45-ih letih še vedno na polno treniram in plešem, in da so moji bližnji zdravi in srečni. Kam? Jutri po starem, upam. Jutri ni obljubljen nikomur. Aja, upam, da kmalu spet na kak koncert v prvo vrsto.
Srečno tebi/vama z Julijo in uživajta. Vse do zmage.
Hvala, Barbra, za lepe želje, vse dobro tudi tebi.
