V produkciji ljubljanske Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije – plesna smer (SVŠGUGL) je 25. januarja premiero doživela plesna predstava z naslovom Psst, tudi je prvi plesni, skoraj polurni scenski dogodek, ki so ga postavile njihove dijakinje, letošnje maturantke.
Bil je to še čas kovid restrikcij, zato je premierni umetniški dogodek bil namenjen le zaprtemu krogu sošolcev in profesorjev, ki so v tem času sledili učnemu programu. Prva repriza, odprta za obiskovalce, starše in sošolce, je po preteku dveh mesecev sledila na odru Uprizoritvene dvorane SVŠGL 28. marca 2022. Pa novi vhod v prostore Umetniške gimnazije – plesna smer po dveh dolgih kovid letih je kar bilo kar presenečenje: novi odprti vhod, razvejani hodniki, ko se brez napotitve stežka pride do uprizoritvene dvorane. Tudi se pouk praktičnih predmetov s področja plesa izvaja v na novo postavljenih prostorih v Plesnem in gledališkem centru kompleksa SVŠGUGL, kjer se nahajajo plesne in gledališke vadbene dvorane, dve uprizoritveni dvorani, tudi filmski in glasbeni studio.
Plesna predstava PSST tudi brez sikajočega izdiha, že s samim kazalcem na ustih da vedeti, da gre za tihoto brez glasa in besed, za skrivnost, ali celo tabu temo. ”Plesalke se soočamo s tematiko neizrečenega in skritega. V vseh nas se skrivajo interni konflikti, pa vendar je tu vprašanje, kako jih prevajamo izven našega miselnega sveta…,” je o ideji in konceptu med drugim v gledališkem listu o svoji predstavi zapisala dijakinja 4. letnika Ajda Nina Škvarč, tudi postavila na oder (režija in koreografija); izvajale, ustvarjale in prispevale kostume pa: Ajda Nina Škvarč, Aja Gavez, Julija Pegan, Nika Podkoritnik (mentorstvo: Maja Delak).
V začetni sceni se ugleda plesalkino hrbtišče širokih ramen v preobleki kratkega in odprtega topa, ki v siju postavljene luči odseva organsko moč (oblikovanje luči: Urška Vohar, tehnični vodja: Marko Levičnik). Je rahlo upognjena ‘mesena’ oblika, ki se v tišini širi, diha, tudi gnete svoj čas utripov in ritma telesne substance. Zgodi se premik, ko v senčeno svetlobo odra vstopita drugi dve plesalki, vsaka ob svoji veliki senci, senčni vlečki, nato pa še tretja. In če je v nekoliko podaljšani začetni ekspoziciji odsevala moč plesalkinega hrbtišče, se ob njihovem snidenju sledi želji po zaupanju; ampak telo drhti, tudi se z dlanjo prekrivajo usta in je glas neslišen ter besede neizrečene. ”Kričim. kričim, pa me nihče ne sliši…Rada bi stekla stran in se skrila nekam, kjer me kriki nikoli ne bi našli. Ampak… so povsod … Ampak … pssssttt … za te krike in njihove odmeve nihče ne ve …” (povzetek iz gledališkega lista).
Mladostna stanja neizrečene bolečine se v predstavi iskrivo pretakajo, tudi rahljajo v melodiki plesnih povezav in gibkih variacijah preskokov, padcev, zdrsov ter dvigov, ob medsebojni podpori ter prenašanju, v ekspresiji giba in prijateljevanja. Vse štiri ne nastopajo kot povsem skladen kvartet, ko ena med njimi občasno prispeva svoj (glas) gib upora, kar je že rahlo niansirano s kostumom. Napetosti se med procesom gostijo, vse dokler krik ne prebije tišino molka, ko nastopi odrešitev in končno mirovanje na talni površini. Plesna predstava Psst ukaže na ustvarjalno sozvočje plesnega kvarteta, še posebej pa na sugestivno moč mlade avtorice Ajde Nine Škvarč, na njen energetski potencial, ki ga ognjevito razliva po odru, tako kot v gledališkem listu ubesedi svoje občutke ter razmišljanja o rezki bolečini.
Ajda Nina je svoje plesne korake shodila v prvi pripravnici oddelka za sodobni ples Glasbene šole Trbovlje, kjer je tudi končala svoje šestletno razredno šolanje. S svojimi avtorskimi miniaturami se je uspešno predstavljala tudi na tekmovanjih mladih plesnih ustvarjalcev OPUS1/JSKD RS. Navdušenje in čestitke se kar razlegale po dvorani, z Ajdo Nino Škvarč pa sva se dogovorili za kratek pogovor o njenem plesnem prvencu; ko pogovor sicer ni stekel, stekle pa so mobilne povezave in dopisovanje.
Kaj je prispevalo k aktualni tematiki predstave Psst ?
Ustvarjanje dela na tematiko notranjih krikov je prišlo iz osebne frustracije, imela tudi malo več kombiniranih elementov. Zadnja tri šolska leta so bila v enem delu precej težka zaradi osebne izkušnje. In iz tu v bistvu nekako izvira ta ideja krika, za katerega veš samo ti, ko greš v šolo in se smejiš, se imaš super, v glavi pa je del tebe, ki v bistvu konstantno kriči od bolečine. Vsakič ko tvoji možgani niso stimulirani s fizično aktivnostjo, ti misli tečejo in se pojavlja milijon vprašanj ali pa izjav, ki se derejo nate, ti očitajo o tem, kaj bi lahko storil drugače, česa si kriv, kaj si storil. V glavi se ti predvajajo scenariji, kaj bi bilo, če … In tega ne moreš zaustaviti. Imela sem že dolge noči bedenja in ustvarjanja, saj nisem zdržala teh glasov, ki so mi večere polnili z jezo in žalostjo. Seveda nisem depresiven človek, iskreno mislim, da sem ena od srečnejših ljudi, ampak za to, da si lahko res srečen, moraš poznati tudi pravo čustveno grozo. Vse skupaj pa je bilo nekako kombinirano tudi s strahom pred tem, da moram zapustiti prostor, kjer je zadnje štiri leta zame najsrečnejši prostor, pa recimo kakšni sprotni stresni/žalostni faktorji, ki ti povzročajo tiste glasove v glavi, ki ti kot budilka zvonijo ob raznovrstnih trenutkih. Če bi povzela, bi rekla, da delo izhaja iz mojih lastnih izkušenj, ki sem jih skušala interpretirati skozi gib in v tem sem vodila tudi soplesalke, da so same v sebi našle neko stvar, zaradi katere so one trpele na podoben način.
Kako se začelo delo na projektu?
O sami ideji plesne predstave sem začela razmišljati že lani aprila, kaj bi to lahko bilo in kdo bi z mano sodeloval. Sama ideja o plesni predstavi me je navdušila, saj me je od nekdaj zanimala koreografija, tudi bi bila popolna priložnost, da se malo preizkusim. Potem pa sem junija, ob koncu šole vprašala pet mojih sošolk, če bi jih kaj takega prihodnje leto zanimalo, da vem, če naj idejo razvijem, in so bile za, in tako smo potem septembra začele. Ena sošolka je zaradi preveč obveznosti takoj rekla, da ne bo sodelovala, saj se vzporedno šola na konservatorju, ena pa je odstopila na tretji vaji, ko je ugotovila, da bo mogoče vse skupaj preveč intenzivno glede na to, da smo četrti letnik.
In kako je potekal izbor soplesalk?
Izbor sošolk ni bil težek, saj sem si želela predstavo ustvarjati s prijateljicami, in ponudila sem mesto v predstavi petim najboljšim prijateljicam, za katere sem vedela, da bi jih to veselilo, tudi nisem sploh razmišljala o nikomur drugem. One so bile moja prva in zadnja izbira.
Predvidevam, da so kostumi vaš skupni prispevek.
Kostumi so bili v bistvu zelo komična zadeva, že od samega začetka sem želela, da bi ti na nek način prikazovali naše ‘golo’ oziroma mogoče bolje rečeno razgaljeno/surovo telo, da se predstavimo na način, kjer nas lahko gledalec vidi in občuti težo razmišljanja, naše telo in njegove fizične odzive. Kostume smo našli v trgovskem centru teden pred premiero, zgornje dele celo dobile iz različnih koncev njihove trgovske mreže, ko so ti bili povečini razprodani, Ajin kostum pa sem želela, da v osnovi ostane malce drugačen, ko je bila njena vloga v predstavi nekoliko temačna, malce drugačna.
Kako ste ustvarjalni proces nadgrajevali, dopolnjevali ali krajšali?
V bistvu nam je material ves čas tekel, veliko smo ustvarjale in gotovo bi lahko ustvarile še veliko več, vendar se nam je zdela ta količina materiala zadostna, saj smo rajši videle, da si človek želi videti še kaj, kot pa da se mu predstava vleče. Seveda so bili tudi trenutki, ko smo se malce zataknile, ampak z izvedbo materiala nikoli nismo imele večjih težav, in menim, da bi z lahkoto podaljšale predstavo, če bi si tega želela.
In kdaj v proces vstopi vaš izbrani mentor?
Z mentorjem gre pa zadeva takole. Od drugega letnika poznam Majo Delak, ki me je vedno bodrila, da sem najboljša možna verzija sebe, kot sem lahko, in me tudi podpirala v mojih norih idejah, mi pomagala usmerjati mojo prekomerno energijo v konstruktivna dejanja. Iskreno v drugem letniku mi je eden prvih dni rekla stavek, ki ga še danes nosim na srcu “miza je miza”, v smislu, da je neke stvari v življenju treba sprejet takšne, kot so. In bo miza vedno miza ne glede na to, koliko trdiš, da je slon, kar je treba sprejeti, tudi se preprosto naučiti. Vedno mi je stala ob strani, tako da sem že aprila ob ideji za projekt vedela, da jo bom prosila za mentorstvo, tudi bila srečna in zahvalna, ko mi je pritrdila, da bo. Ustvarjale smo same s tem, da sem jo kdaj na uri povprašala za kakšen nasvet. Prvič smo ji svoje delo pokazale v začetku novembra, ko je prišla, si ogledala delo, ob tem tudi zastavila vprašanja, na katera naj bi se opirale pri ustvarjanju. Naslednjič je prišla pred novoletnimi počitnicami, tudi smo se še enkrat dobile med prazniki, ko nam je pomagala neke stvari še izpiliti – na tej točki smo predstavo že imele narejeno, le treba je bilo malo zbrusiti robove, da je vse teklo bolj gladko. Potem smo se pred premiero dobile še drugi vikend v januarju, ko nam je bila v podporo, nas bodrila, tudi nadzirala, me znala umiriti, tudi zagotoviti, da ne potrebujemo pretiravanja. Vadile smo v dvoranah SVSGUGL od septembra do premiere z dobro voljo našega ravnatelja Aljoza Pluška (žal je ravnatelj v času naše objave preminil, op. u.) in Maje Delak, ki sta nam vadbo omogočila ob vikendih in počitnicah.
In načrti za naprej?
Najprej matura, potem pa se udeležiti čim več avdicij za preizkus in možno plesno nadgradnjo, seveda v danih okvirih, in če se posreči, bo super, sicer pa druge opcije. Zaenkrat pa je v ospredju čas mature.
Želim Ajdi Nini, Aji, Juliji in Niki vso srečo pri maturi, tudi da se jim uresničijo nova želena obzorja.
